Josip Ujčić
Prevzvišeni Josip Ujčić akademik | |
---|---|
pokojni beograjski nadškof | |
Domače ime | Josip |
Nadškofija | beograjska |
Škofija | banatska apostolska uprava |
Imenovan | 28. november 1936 Pij XI. |
Začetek službovanja | 28. november 1936 |
Konec službovanja | 24. marec 1964 |
Predhodnik | Rafael Rodič |
Naslednik | Gabrijel Bukatko |
Redovi | |
Duhovniško posvečenje | 27. julij 1902 (duhovnik) posvečevalec Frančišek Ksaverij Nagl goriški nadškof |
Škofovsko posvečenje | 7. marec 1937 (škof) posvečevalec zagrebški nadškof Anton Bauer[1]Soposvečevalca: Gregorij Rožman ljubljanski škof Kvirin Bonefačić splitski nadškof |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 10. februar 1880 Stari Pazin, Primorje, Avstroogrsko cesarstvo |
Smrt | 24. marec 1964 (84 let) Beograd, Jugoslavija |
Pokopan | Cerkev Kristusa Kralja beograjska stolnica |
Narodnost | Hrvat [2] |
Vera | katoličan |
Starši | Anton Ujčić Katarina rojena Ladovac |
Prejšnji položaj | profesor moralke na Ljubljanski univerzi |
Alma mater | Dunajska univerza |
Catholic-hierarchy.org |
Josip Ujčić (Josip Ujčić; slovensko: Jožef Ujčič), hrvaški nadškof, moralni teolog in akademik, * 10. februar 1880, Pazin, Istra, Avstrijsko Primorje, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 24. marec 1964, Beograd (takrat Jugoslavija, danes Srbija).
Beograjski nadškof in apostolski upravitelj Banata (sedež: Veliki Bečkerek, danes Zrenjanin) 1923-1936.
Bil je tudi koncilski oče in član Osrednjega pripravljalnega odbora Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.[3]
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Poreklo in šolanje
[uredi | uredi kodo]Josip Ujčić se je rodil v Pazinu 10. februarja 1880; oče Anton Ujčić in mati Katarina rojena Ladavac sta bila kmečkega porekla.[4]
Osnovno šolo je obiskoval v Tinjanu, maturiral pa je na državni gimnaziji v Trstu.[4]
Bogoslovno fakulteto je končal v Gorici in bil leta 1902 posvečen za duhovnika. Študij bogoslovja je nadaljeval na Teološki fakulteti Dunajske univerze in doktoriral z razpravo v latinščini: Historia glagolicae speciali cum respectu ad decreta pontificia[5].[4]
Najprej je poučeval bogoslovje v Goriškem bogoslovju. Od 1912 do 1919 je bil ravnatej Dunajskeg znanstvenega zavoda za škofijske duhovnike Avguštineja in profesor na Dunajski bogoslovni fakulteti, nato pa profesor moralne teologije (moralke) na Teološki fakulteti Ljubljanske univerze, kjer je bil tudi dekan 1934/1935.
Nadškof
[uredi | uredi kodo]Ujčić je nehal predavati z imenovanjem za nadškofa 28. novembra 1936, ko je odpotoval na novo službeno mesto v Beograd.[4]
Ujčić je prejel škofovsko posvečenje v največji možni tajnosti in preprostosti v Semeniški kapeli v Zagrebu 7. marca 1937.[4] Glavni posvečevalec je bil zagrebški nadškof Bauer[1]; soposvečevalca pa sta bila ljubljanski škof Rožman ter splitski nadškof Bonefačić.
"Brez sleherne človeške pomoči"
[uredi | uredi kodo]Ujčića je Pij XI. imenoval za beograjskega nadškofa in apostolskega upravitelja Banata. Razmere se od ustanovitve nadškofije in uprave niso obrnile na bolje, ampak so še bolj veljale zanj kot za njegovega predhodnika Rodiča besede, ki jih je Nuncij Pellegrinetti v spremnem pismu zapisal prvemu beograjskemu nadškofu takole:
Bez svake ljudske pomoći[6] | Brez sleherne človeške pomoči |
---|---|
|
|
Kot prvi škof velikanske novonastale škofije v čisto spremenjenih razmerah ni imel preprostega dela, zato se je takoj vrgel na delo in se najprej naslonil na pomoć raznih redovnih moških in ženskih družb. Začel je ustanavljati nove župnije po Beogradu in širši Srbiji. Duhovno oskrbo so potrebovali vojaki, uslužbenci, diplomatsko osebje, pa tudi drugi delavci, ki so prihajali iz vseh predelov nekdanje Avstro-Ogrske, in ki so poslej spadali v kraljestvo SHS. Začele so delovati tudi dobrodelne ustanove. Z nadčloveškimi napori in požrtvovalnim delovanjem moških in ženskih redovnih družb je glede na Beograd pravzaprav iz nič postavil škofijo na noge.
Že Rodičevemu predhodniku Strossmayerju so srbske oblasti večkrat očitale, da stanuje "na tujem" (v Avstro-Ogrski) in da je "samo upravitelj" obsežne Beograjsko-Smederevske škofije (medtem ko je bil "redni škof" Džakovske in vrhbosenske škofije). Škof Strossmayer si je zaradi proti katoličanom usmerjenih ukrepov Kraljevine Srbije na vso moč prizadeval dokazati tako Svetemu sedežu kot srbski vladi, da ne bo miru in ureditve katoliških zadev, dokler ne bo sklenjen konkordat.[7] Sedaj pa je Srbija v Rodiču dobila čisto "svojega" - jugoslovanskega nadškofa in "svojo" - srbsko nadškofijo (po konkordatnih določilih iz 1914 in tudi 1935), ki je stanoval v sami prestolnici in je bil povrhu še pripadnik "troedinega jugoslovanskega plemena". To pa ni prav nič vplivalo na takorekoč prirojene predsodke Srbov zoper Zahod in Vatikan; niso se pa prav nič zavedali, da njihovo "svetosavsko gibanje" pravzaprav nima nič skupnega s preudarno politično-versko usmerjenostjo Svetega Sava, ki ni poznal ozkogrudnega brezbožnega nacionalizma 19. stoletja, in je v osnovi tega gibanja.
Tragi-komična konkordatna kriza ni bila torej kaka naključna epizoda, ampak izraz želje, da SPC zadrži prejšnje privilegije. Tako je Rodič res ostal "brez sleherne človeške pomoči", kot mu je že ob nastopu službe malodane preroško napovedal nuncij Pellegrinetti.[8] Njegov naslednik se je zato moral odpovedati, da bo zgradil reprezentačno stolnico in da bo imel lastno semenišče za vzgojo duhovniških kandidatov. Zadovoljiti se je s tem, kar mu je ostalo po bankrotu.
Konkordatna kriza
[uredi | uredi kodo]Škof je postal v težavnem obdobju, ko se je zaradi dolgov, v katerih se je dušilo banatsko semenišče Crisinum v Zagrebu, moral odpovedati njegov predhodnik Rodič. Prav na začetku njegove službe je Konkordatna kriza dosegla višek v Krvavi procesiji 1937, ki je bila – žal uspešno – naperjena zoper potrditev konkordata med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo. Čeprav je bil podpisan na obeh straneh 1935, se ga vlad ni upala prav zaradi teh nemirov nikoli ratificirati.
Nekaj čisto posebnega pa so bile namreč zapletene razmere v Jugoslaviji zlasti glede na nerešena narodnostna in verska vprašanja. Oblasti že od časov Kneževine in Kraljevine Srbije – kljub naraščanju katoliškega prebivalstva - niso bile naklonjene konkordatu, ki bi zadeve uredil.[9].
Srbija ga je sicer nerada podpisala in ratificirala v senci svetovnega vojaškega spopada;[10] v Rimu so ga podpisali 24. junija, narodna skupščina v Nišu pa ga je potrdila 8. avgusta 1914, ko je že z vso silo divjala 28. julija 1914 začeta Prva svetovna vojna in še ni bilo jasno, na katero stran se bo vojna sreča prevesila; zato je upravičeno postavljati iskrenost te odlločitve pod vprašaj. [11][12][13]
V zvezi z obveznostmi, ki jih je takrat sprejela Srbija, je nova država SHS po končani vojni privolila v ustanovitev nadškofije v prestolnici in tako je bil 29. oktobra 1924 imenovan za nadškofa dotedanje apostolske uprave Beograd-Smederevo Rafael Rodić, s tem da je zadržal banatsko apostolsko upravo. Nova država pa ni omogočila nemotenega in normalnega delovanja novi škofiji, škofu in njegovim sodelavcem, saj je slepomišila z dodelitvijo primerne lokacije za stolnico in nadškofovo palačo vse do konca njegovega beograjskega bivanja; poleg tega ni poravnala dolgov, ki so nastali z nakupom nekdanje avstroogrske ambasade, niti ni poravnala dolgov semenišča, ki je zapadlo v dolgove prav zato, ker država ni dajala podpore za te ustanove, kot se je Srbija obvezala tako po konkordatu iz leta 1914, kakor tudi Jugoslavija v podpisanem konkordatu iz leta 1935.
Rodičev naslednik je izgubil vsako upanje na ugodno rešitev in ni niti poskušal več z gradnjo nove in primerne stolnice. Posloviti se je moral tudi od lastništva semenišča "Crisinum" v Zagrebu za banatske nemško in madžarsko govoreče bogoslovce – katerega dolgovi so pripeljali njegovega predhodnika in nadškofijo do bankrota. Še dobro, da so bile novozgrajene cerkve -in kapele, kakor tudi župnišča in hiše za redovne skupnosti v lasti redovnih družb, pa jih banke niso mogle "pojesti".
Papež Pij XI. je dosegel, da je bil 1935 podpisan tudi z Jugoslavijo konkordat, ki naj bi katoličane v pravicah izenačil s pravoslavnimi; to pa je naletelo na hud odpor pri patriarhu Varnavu[14] in njegovi duhovščini, saj je dotlej bila Srbska pravoslavna Cerkev kot izrazito »jugoslovanska« privilegirana. Za Novo leto 1937 je hotel izdati poslanico, v kateri je konkordat označil za pogodbo s „črnim poglavarjem črne internacionale“ in pozval ljudstvo, naj se dvigne kot „vojska božja proti vojski satanski“. Oblasti so prepovedale tiskanje brošure, patriarh je nenadoma zbolel, pa so razširile govorice, da je bil zastrupljen. 19. julija je bilo glasovanje o spornem sporazumu; pravoslavno vodstvo je istega dne sklicalo prepovedani shod, ki naj bi bil namenjen za molitve za zdravje bolnega patriarha, a se je sprevrgel v spopad z žandarmerijo, v Krvavo procesijo (Krvavo litijo). Tega dne je bil konkordat v skupšini sicer izglasovan, vendar zaradi Konkordatne krize nikoli ratificiran.[15][16]
Nasprotovanje sprejetim obveznosti – spodbujeno z vrha SPC, je izbruhnilo v Konkordatni krizi, katere vrhunec je Ujčić čutil na svoji koži. Laična državna oblast je zadeve skušala sicer pravično in razumno urediti in je izglasovala konkordat, vendar si ga zaradi tolikega nasprotovanja SPC ni upala ratificirati.
Smrt in spomin
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 »Archbishop Josip Anton Ujcic«. Catholic Hierarchy. Arhivirano iz spletišča dne 10. februarja 2021. Pridobljeno 27. januarja 2021.
- ↑ Josip Ujčić se je imel za Slovenca in kot takega se ga še danes spominjajo njegovi prijatelji po Srbiji, ne glede na to, kake narodnosti so. Zanimivo, da so ga Srbi na njegovi Wikipedijini strani prav zato uvrstili v kategorijo: ’’Slovenci v Srbiji’’
- ↑ Faze u pripremi Drugoga vatikanskog sabora Arhivirano 4. listopada 2017. na Wayback Machine. Drugogi vatikanski sabor, građa za vjeronaučnu olimpijadu šk. god. 2014./2015. (pristupljeno 30. ožujka 2015.)
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Robert Buršić. »Staropazinac mons. Josip Ujčić drugi po redu NADBISKUP U GRADU NA UŠĆU SAVE I DUNAVA«. Glas Istre. Arhivirano iz spletišča dne 9. februarja 2021. Pridobljeno 22. januarja 2021.
- ↑ Historia glagolicae speciali cum respectu ad decreta pontificia – slovensko: »Zgodovina glagolice s posebnim ozirom na papeške določbe«
- ↑ Matija Rihtarić: “Imenovanje apoštolskoga administratora banatskog O. Rafe Rodića, nadbiskupom beogradskim”, s. 533
- ↑ Pismo kardinala kongregacije za raširenje vjere od 27. XII. 1890. Biskupijski arhiv Đakovo.
- ↑ Matija Rihtarić: “Imenovanje apoštolskoga administratora banatskog O. Rafe Rodića, nadbiskupom beogradskim”, s. 533
- ↑ Vjekoslav Wagner. »Povijest katoličke Crkve u Srbiji u 19. vijeku. (Od 1800. do konkordata 1914. godine – 1. dio)«. Hrčak.srce.hr. Pridobljeno 5. avgusta 2024.
- ↑ Vjekoslav Wagner. »Povijest katoličke Crkve u Srbiji u 19. vijeku. (Od 1800. do konkordata 1914. godine – (2. dio: Intrige protiv biskupa Strossmayera)« (PDF). Ca.archive.org. Pridobljeno 12. avgusta 2024.[mrtva povezava]
- ↑ Franjo Emanuel Hoško: “Trsatski franjevac Ivan Rafael Rodić-prvi beogradski nadbiskup”, Riječki teološki časopis, 15 (2007), št. 1, 182
- ↑ “Prošlost nadbiskupije Beogradsko-smederevske”, Blagovest 44 (1975), št.12, 211
- ↑ Matija Rihtarić: “Imenovanje apoštolskoga administratora banatskog O. Rafe Rodića, nadbiskupom beogradskim”, s. 533
- ↑ Varnava Rosić (10. IX. 1880 – 23. VlI. 1937) – patrijarh Srbske pravoslavne Cerkve (1930 – 1937)
- ↑ »Krvava litija u Srbiji 1937. godine: Bitka protiv Konkordata sa Vatikanom!«. Kurir. 4. april 2016. Pridobljeno 28. februarja 2018.
- ↑ Konkordatska kriza
Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]- (slovensko)
- »Ujčić, Josip, nadškof (1880–1964) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 31. januarja 2019.
- (srbohrvaško)
- »"Po meni si rođen plodovima" (Hoš 14,9) | Beogradska nadbiskupija« (v hrvaščini). 28. marec 2017. Pridobljeno 31. januarja 2019.
- (angleško)
- Dimić, Ljubodrag; Žutić, Nikola (1992). Roman Catholic clericalism in the Kingdom of Yugoslavia 1918-1941: Contributions to history. Beograd: Vojnoizdavački i novinski centar.
- Radić, Radmila (2014). »"Yugoslavia and the Vatican 1918-1992. years "« (PDF). Annales: Anali za istrske in mediteranske študije. 24 (4): 691–702.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]Josip Ujčić
[uredi | uredi kodo]- (angleško)
- (srbohrvaško)
- Beogradska nadbiskupija – svi beogradski nadbiskupi
- Predstavljena knjiga o ulozi nadbiskupa Ujčića i Beogradske nadbiskupije u spašavanju Židova od holokausta | Katolička tiskovna agencija Biskupske konferencije BiH (ktabkbih.net)
Cerkev v Jugoslaviji
[uredi | uredi kodo]- (srbsko)
- (hrvaško)
- Vjekoslav Wagner: Povijest katoličke Crkve u Srbiji u 19. vijeku. Od 1800. do konkordata 1914. godine (1. dio)
- Vjekoslav Wagner: Povijest Katoličke Crkve u srbiji u 19. vijeku (2. dio: Intrige protiv biskupa Strossmayera)
- Zlatko Matijević: Pokušaj razrješenja pravnog položaja Katoličke crkve u Kraljevini SHS 1918-1921. godine
- (srbohrvaško)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
---|---|---|
Predhodnik: Rafael Rodič |
Rimskokatoliška nadškofija Beograd 1936–1964 |
Naslednik: Gabrijel Bukatko |
Apostolska uprava Banata 1936–1964 (kot apostolski upravitelj) |
Naslednik: Gabrijel Bukatko |
- Članki, ki vsebujejo explicitly cited slovensko besedilo
- Hrvaški rimskokatoliški nadškofje
- Apostolski upravitelji Banata
- Rimskokatoliški nadškofje Beograda
- Hrvaški uredniki
- Hrvaški publicisti
- Hrvaški akademiki
- Diplomiranci Univerze na Dunaju
- Doktorirali na Univerzi na Dunaju
- Hrvaški poligloti
- Predsedniki Jugoslovanske škofovske konference
- Koncilski očetje drugega vatikanskega koncila