Konkordatna kriza

Konkordatna kriza imenujejo zgodovinarji obdobje okoli podpisa konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo. Vrhunec te krize je bila Krvava procesija 1937 v Beogradu.

Zgodovinsko ozadje

Nezavidljiv položaj katoličanov

Prvi beograjski nadškof je bil Rodič, ki ga je ravno v tem času (1936) zamenjal Ujčič. Značilno je, da so Rodičevemu predhodniku Strossmayerju srbske oblasti za časa Kraljevine Srbije stalno očitale, da stanuje "na tujem" (v Avstro-Ogrski) in da je "samo upravitelj" obsežne Beograjsko-Smederevske škofije (medtem ko je bil "redni škof" Džakovske in vrhbosenske škofije). Škof Strossmayer si je - kot vsestransko izobražen mož in razgledan politik - zlasti zaradi proti katoličanom usmerjenih ukrepov Kraljevine Srbije na vso moč prizadeval dokazati tako Svetemu sedežu kot srbski vladi, da ne bo miru in ureditve katoliških zadev, dokler ne bo sklenjen konkordat.

Sedaj pa, ko je Srbija v Rodiču dobila čisto "svojega" nadškofa in nadškofijo (po konkordatnih določilih iz 1914), ki je stanoval v sami prestolnici in je bil povrhu še Jugoslovan - se stanje pravzaprav ni nič izboljšalo, ampak so stvari krenile še bolj v napačno smer. Bližnja prihodnost bo kmalu pokazala, da to ni nič vplivalo na takorekoč prirojene predsodke Srbov zoper Zahod in Vatikan, ki so zato na katoličane še vedno gledali kot na tujce in nezaželene tekmece na verskem področju, ter jim stalno (često neupravičeno) očitali prozelitizem in unijačenje. Prihodnost bo pokazala kmalu, da so Rodiča prav zato merodajni dejavniki pustili na cedilu v najtežjih trenutkih, in da konkordatna kriza ni bila kaka naključna epizoda mimogrede. Odgovorni mu iz finančnih težav namerno niso hoteli pomagati; moral je odstopiti, ker je res ostal "brez sleherne človeške pomoči", kot mu je že ob nastopu službe malodane preroško napovedal nuncij Pellegrinetti; v spremnem pismu ni niti malo olepševal obupnih razmer, v katerih se je tedaj nahajala novoustanovljena nadškofija, ter mu je zelo realistično opisal težavne razmere takole:

Bez svake ljudske pomoći	Brez sleherne človeške pomoči
Znaj, katedrale nemaš, a nije se ni počela graditi; nadb. kurije ne ima, svećenika je jako malo, vjernici su u najudaljenijim mjestima razasuti, redovničkog zavoda nikakova, ni muškog ni ženskog, katoličkih škola nikakovih, siromaštvo najveće – a sve se ovo ima urediti malne bez svake ljudske pomoći.	Vedi, stolnice nimaš, a niso je niti začeli graditi; nadškofijska palača ne obstaja; duhovnikov je zelo malo, verniki so razkropljeni po najbolj oddaljenih krajih, redovniške hiše ni niti ene – ne moške ne ženske; katoliških šol ni nobenih, a vlada najhujša revščina - a vse to bo treba urediti takorekoč brez sleherne človeške pomoči.

Poskus ureditve in nasprotovanja

Sodobna zgodovinarja Seppelt-Löffler ugotavljata v svoji Zgodovini papežev (1933), ko opisujeta in hvalita Lateranske sporazume (1929) ter naštevat konkordate, ki so jim predhodili ali sledili, da v nekaterih primerih zadeve niso potekale ravno gladko - a najtrši oreh da sta bili deželi s pravoslavno večino in sicer in: trdita, da so torej že tedaj (pred 1933) "odnosi z Jugoslavijo in Romunijo bili težavni"..

Težave na poti do primernega sporazuma se niso zdele nepremostljive - in tako je po dolgih in utrudljivih pogajanjih le prišlo do podpisov. Pravosodni minister Auer je 1935 v Vatikanu – zlasti na prizadevanja nuncija Pellegrinettija in seveda Pija XI. - podpisal v imenu Jugoslavije konkordat, ki naj bi katoličane v pravicah izenačil s pravoslavnimi. Sam sporazum v javnostini takrat pravzaprav ni naletel na poseben odziv .

Novembra 1936 je Namestništvo s knezom Pavlom na čelu izdalo ukaz, s katerim je pooblastilo vlado Stojadinović-Korošec-Spaho, da konkordat posreduje Ljudski skupščini na sprejetje, potrditev oziroma ratifikacijo.

Decembra 1936 pa je »Arhijerejski sinod« poslal vladi memorandum s sporočilom, da Srbska pravoslavna Cerkev ne more privoliti v tak sklep.
Vedno bolj je vrelo, zlasti pa v dneh, ko je bilo treba konkordat potrditi v jugoslovanski skupščini. To je namreč naletelo na hud odpor pri patriarhu Varnavu in njegovi duhovščini, saj je bila dotlej Srbska pravoslavna Cerkev - kot izrazito »jugoslovanska« - privilegirana. Za Novo leto 1937 je hotel izdati poslanico, v kateri je konkordat označil za pogodbo s „črnim poglavarjem črne internacionale“ in pozval ljudstvo, naj se dvigne kot „vojska božja zoper vojsko satansko“. V njej se trdi celo, da:

Посланица патријарха Варнаве о српској новој 1937. Години	Poslanica patriarha Varnava ob srbskem Novem letu 1937
…и сами Турци су се борили против латинске најезде на Балкан. И благодарећи Турцима, та најезда je устукнута.	…tudi sami Turki so se bojevali zoper latinsko prodiranje na Balkan. Njim se lahko zahvalimo, da je bil ta prodor zaustavljen.

V taki ostro polemični obliki - vsebuje namreč še več sovražnega govora - je vsaj poslanica prišla v javnost. Oblasti so prepovedale tiskanje brošure, patriarh je nenadoma zbolel, pa so se razširile govorice, da je bil zastrupljen.

Krvava procesija

19. julija je bilo glasovanje o spornem sporazumu; pravoslavno vodstvo je istega dne sklicalo prepovedani shod, ki naj bi bil namenjen za zdravje bolnega patriarha, a se je sprevrgel v spopad z žandarmerijo, v Krvavo procesijo (Krvavo litijo). Tega dne je bil konkordat v skupščini sicer izglasovan, vendar zaradi Konkordatne krize nikoli ratificiran.
Po glasovanju v Skupščini je Sveti arhijerejski sinod enoglasno sklenil, da izobči iz pravoslavja vse ministre in poslance pravoslavne vere, ki so dali svoj glas za konkordat; ker je skupščina pozneje popustila, je tudi pravoslavno vodstvo omililo svoje stališče in preklicalo izobčenje.

Ocena

Britanski zgodovinar Malcolm (*1956) je o teh balkanskih zdrahah dejal:

"Največja razdiralna sila v jugoslovanski politiki teh let je bil srbski nacionalizem: Srbi so, nahujskani od Pravoslavne cerkve, s hudimi demonstracijami uspeli preprečiti sklepanje "konkordata" med Jugoslavijo in Vatikanom leta 1937."

To je bil pravzaprav začetek konca Jugoslavije. Zato večina zgodovinarjev meni, da je bil spopad okoli konkordata predhodnica poznejših usodnih dogodkov.

Zunanje povezave

(srbohrvaško)

• Karađorđevići i Vatikan
• Др. Ђоко Слијепчевић – Конкордат и смрт патријарха Варнаве
• Konkordatska kriza Arhivirano 2018-03-02 na Wayback Machine.
• Krvava litija (Konkordatska kriza)
• Krvava litija u Srbiji 1937. godine: Bitka protiv Konkordata sa Vatikanom
• Nikola Žutić: Vjerski liberalizam i jugoslavenstvo Patrijarha Varnave i Konkordatska kriza Arhivirano 2018-03-02 na Wayback Machine.
• Vlada Stojadinović – Korošec – Spaho (1935 – 1939) – najstabilniji period Bosne i Hercegovine u monarhističkoj Jugoslaviji
• Noel Malcolm: Bosna. Kratka povijest Arhivirano 2018-03-03 na Wayback Machine.
• Vreme br.863 19. jul 2007. 70 godina od "Krvave litije" Dan kada su letele kamilavke
• Посланица патријарха Варнаве о српској новој 1937. Години by Далибор Дрекић
• Krvavi svetosavski barjaci na ulicama Beograda
• Pogled: Konkordatska kriza u kraljevini Jugoslaviji 1937 godine i delatnost vladike Nikolaja u njeno vreme
• Nikola Žutić: Ivan Merz – svetitelj hrvatsva. Vatikan i Albanci u prvoj polovini XX veka, (do 1941). Srbija, Vatikan i Albanci u XX veku. Konvencija između Srbije i svete stolice. Beč: Srbija progoni katolike. Srpsko pravoslavlje i Anglikanska crkva. Položaj crkava u Kraljevini Jugoslaviji: Potpuna lojalnost SPC kruni. Konkordatska kriza