Pojdi na vsebino

Stanislav Hočevar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gospod Stanislav Hočevar
zaslužni nadškof
Nadškofijabeograjska
Začetek službovanja31. marec 2001
Konec službovanja5. november 2022
PredhodnikFranc Perko
NaslednikLadislav Nemet
Redovi
Duhovniško posvečenje29. junij 1973
Škofovsko posvečenje24. maj 2000
posvečevalec
Edmond Farhat
Osebni podatki
Rojstvo12. november 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (80 let)
Jelendol
NarodnostSlovenec
Prejšnji položajbeograjski nadškof koadjutor (2000–2001)
Alma materTeološka fakulteta Univerze v Ljubljani
Insignije
Grb osebe Stanislav Hočevar
Servite Domino in laetitia
Catholic-hierarchy.org

Stanislav Hočevar, slovenski nadškof in salezijanec, * 12. november 1945, Jelendol, Škocjan.

Je nekdanji (upokojeni) beograjski nadškof (2001–22).

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Stanislav Hočevar je diplomiral na ljubljanski Teološki fakulteti in bil 1973 posvečen za duhovnika.

Svoje duhovniško poslanstvo je začel v salezijanskem dijaškem semenišču v Želimljah, kjer so bili mladi kandidati za salezijansko življenje: bil je vzgojitelj, učitelj verouka, liturgike in Svetega pisma, ob tem pa je nadaljeval študij v Ljubljani in leta 1979 naredil magisterij iz teologije. Ob izvolitvi papeža Janeza Pavla II. je v zbirki rakovniških Knjižic napisal uspelo knjižico o njem z naslovom Peter iz Poljske. Kmalu potem je postal ravnatelj želimeljske ustanove, potem je bil dve leti inšpektorjev namestnik, leta 1984 pa je za štiri leta postal ravnatelj novoustanovljenega dijaškega Modestovega doma v Celovcu. Sredi razgibane dejavnosti na Koroškem in v izseljeništvu je ob stoletnici don Boskove smrti napisal redne šmarnice za Cerkev v Sloveniji z naslovom Veliko znamenje. Istega leta (1988) je bil imenovan za višjega predstojnika slovenskih salezijancev in to službo opravljal polnih dvanajst let. Vrnil se je torej v domovino. Bližal se je čas velikih sprememb in velikih izzivov. V času njegovega služenja je bila v Želimljem ustanovljena prva zasebna gimnazija v Sloveniji (Gimnazija Želimlje), po večjih salezijanskih župnijah so se začeli snovati t. i. salezijanski mladinski centri, mladim je bila ponujena pestra izbira duhovnih in razvedrilnih programov, njegovi sobratje in mladi animatorji so se v projektu Skala zavzeli za mlade z ulice, mnogi sobratje so vodili ljudske misijone, začela so se odmevna množična srečanja družin, mladih in otrok. S posebno skrbjo je spremljal delo sobratov v misijonih, v zamejstvu (Koroška, Tržaška), izseljenstvu (Kanada) in še zlasti v diaspori (Jugoslavija, Albanija). V času, ko je bil inšpektor, je bil dva mandata predsednik pri Konferenci slovenskih redovnikov, zadnja leta pa njen generalni tajnik. Zavzeto je sodeloval pri ustanavljanju Krekove banke in močno podpiral ustanovitev in delo Aninega sklada. Ves čas je rad sodeloval v tiskovni dejavnosti: pomagal je pri novem zagonu Salezijanskega vestnika, pisal v Družino, Nedeljo, Mavrico, nekaj let je bil urednik rakovniških Knjižic, podprl je ustanovitev salezijanske založbe Salve ipd.

Beograjski nadškof in metropolit

[uredi | uredi kodo]

Mag. Hočevar je bil 25. marca 2000 imenovan za beograjskega nadškofa koadjutorja, v škofa pa je bil posvečen v Ljubljani na Rakovniku 24. maja 2000, kjer je v mladih letih študiral in bil dolga leta tudi predstojnik slovenskih salezijancev, ki delujejo doma in po svetu: v Sloveniji, zamejstvu, diaspori (Srbija in Črna gora) in tudi v misijonih. Leta 2001 je kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk [1] in Franc Perko [2]. Od zadnjega je prvzel tudi predsedovanje Mednarodni škofovski konferenci svetih bratov Cirila in Metoda in jo vodil dva mandata (do 2011).

Dne 5. novembra 2022 je papež Frančišek sprejel njegov odstop in ga upokojil, za beograjskega nadškofa pa imenoval dotedanjega zrenjaninskega škofa in aktualnega predsednika omenjene škofovske konference, Ladislava Nemeta.

Delo za zedinjenje kristjanov

[uredi | uredi kodo]

Srednjo šolo, klasično gimnazijo, je obiskoval v škofijskem dvorcu grškokatoliške križevske škofije, ki jo je takrat vodil popularni škof Gabrijel Bukatko, ki je pozneje postal tudi beograjski nadškof, torej njegov predhodnik. Tam je občudoval vzhodno duhovnost ter se navdušil nad bogoslužjem Janeza Zlatoustega, ki mu je prisostvoval v tamkajšnji stolnici vsako nedeljo; tako je vzljubi lepoto vzhodne liturgije in začel navezovati stike ne le z grškokatoliškimi, ampak tudi s pravoslavnimi kristjani.

Nove možnosti so se mu glede tega ponudile, ko je postal nadškof v središču svetosavskega pravoslavja, v Beogradu. Dobre stike je imel že kot inšpektor s patriarhom Germanom, z njegovima naslednikoma patriarhoma Pavlom in Irenejem, pa tudi z ekumenskim delavcem, bačkim pravoslavnim škofom Irenejem.

Ekumenski delavec

[uredi | uredi kodo]
Beograjski nadškof Stanislav Hočevar & kotorski škof Ilija Janjić[3]

Teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, prekinjen pred petimi leti, se je v četrtek, dne 15. decembra 2005, v Vatikanu nadaljeval s srečanjem Mešane komisije za zbliževanje obeh veroizpovedi z nalogo, pripraviti leta 2006 tozadevno srečanje v Srbiji.

Papež Benedikt XVI. je izrazil željo, da bi katoličani in pravoslavci prišli do polnega občestva.

»Ne moremo se zadovoljiti z vmesnimi stopnjami, ampak moramo nenehno, pogumno, pronicljivo in ponižno iskati voljo Jezusa Kristusa, tudi če ne ustreza našim preprostim človeškim načrtom.« Pozval je vse sodelujoče, naj vsak po svoji vlogi dela za dosego tega občestva. Vse pravoslavne Cerkve so sprejele nadaljevanje tega pogovora.[4]

Sad teh priprav je bilo tudi srečanje naslednje leto, h kateremu so povabili tudi protestante.

"Jezus Kristus - temelj in upanje Evrope"

[uredi | uredi kodo]
Metropolit Hočevar med predavanji v Studiju-M v Novem Sadu 2006

V Kovilju, Novem Sadu in Feketiću je potekalo Tridnevno ekumensko romanje krščanskih Cerkva pod geslom "Jezus Kristus - Luč sveta, temelj in upanje Evrope". Srečanje sta pripravila "Ekumenski svet Mednarodne škofovske konference svetega Cirila in Metoda" ter "Bačka škofija SPC" ob zglednem sodelovanju madžarskih reformatov in slovaških evangeličanov. Glavno težo priprave in uspešnega poteka sta nosila metropolita beograjski nadškof Hočevar in bački škof Bulović.

  1. Ekumensko romanje se je začelo v nedeljo, 10. septembra 2006, v samostanu Svetih nadangelov v Kovilju z bedenjem in svetim bogoslužjem, ki sta ga vodila bački škof Irenej in jegarski škof Porfirij.
  2. V ponedeljek so v prostorih Matice srbske v Novem Sadu potekala predavanja o meništvu. Jegarski škof Porfirij je govoril o smislu in duhovnosti samostanskega življenja, sestra Ines Kezić je govorila o meništvu v Katoliški Cerkvi , predavanje pa je imel tudi bački škof Irenej, ki je govoril o prispevku meništva k omiki sodobnega sveta, in pa evangeličanski nadzornik Árpád Dolinszky.
  3. Torek se je začel z molitvijo v Evangeličanski cerkvi v Novem Sadu. Po skupni molitvi so bila v veliki studijski dvorani "M" RTV Novi Sad predavanja na temo "Charta ecumenica", ki jih je imelo več predavateljev; med njimi je pravoslavni govornik izrazil mnenje, da papeški primat pravzaprav ni ovira na poti k zedinjenju kristjanov. Vsi udeleženci so se nato udeležili slovesne maše v cerkvi Marijinega imena prav na žegnanje, ko jo imenujejo tudi „novosadska katoliška katedrala“. Somaševali so beograjski nadškof Stanislav Hočevar, subotički škof Ivan Penzeš, kotorski škof Ilija Janjić in pomožni đakovsko-sremski škof ter generalni vikar za Škofija Srem Đuro Gašparović. Na koncu je navzoče spodbudil k slogi in vzajemnosti škof Bulović, nakar je bil slovesni sprejem v Izvršnem svetu Pokrajinske vlade Vojvodine pri podpredsedniku Tamásu Korheczu.
  4. Sreda, tretji dan »romanja«, se je začel z molitvijo akatista v Novosadski stolnici Svetega Jurija. Predavanja v svečani dvorani Matice srbske sta imela protagonista srečanja metropolita Irinej in Hočevar na temo »Kristus – luč sveta, temelj in upanje Evrope«. Ob koncu je bila tiskovna konferenca, »romarji« pa so se odpravili v Feketić – sedež Reformiranih kristjanov. Krščanski voditelji so vsak v svojem jeziku povzeli edinstveno sporočilo tega »romanja« in skupno podelili blagoslov.

To izredno uspelo ekumensko srečanje v Vojvodini je bilo pravzaprav priprava na »Tretje evropsko ekumensko srečanje« v Sibiu v Romuniji naslednje leto v organizaiji »Zveze evropskih škofovskih konferenc« in »Konference evropskih Cerkva«, ki ga je papež Benedikt XVI. pozdravil s posebnim pismom.[5] Srečanje v Sibiu je potekalo od 4. do 9. septembra 2007 pod geslom "Kristusova luč naj sveti vsem ljudem!"[6] Spodbudno pismo pa je "Zveza evropskih škofovskih konferenc" poslala prihodnjim udeležencem že poldrugo leto poprej.[7]

Sodelovanje z neutrudnimi ekumenskimi delavci

[uredi | uredi kodo]

Velike zasluge za potek in povezanost srečanja imata poleg omenjanih metropolitov zlasti duhovnika Andrija Kopilović (1941-2019) in Tone Rojc (1940-2020); njega sta v Beogradu dva sorodnika misijonarja spoznavala s pravoslavjem; v Ljubljani pa je prijateljeval s pravoslavnim župnikom Aleksandrom Šimićem. Spremljal je že od 1964 slovenske bogoslovce na obiske k pravoslavnim na Beograjsko Bogoslovje.[8]

Seveda so s svojo navzočnostjo in molitvijo pripomogli k uspelim srečanjem tudi duhovniki, redovniki in redovnice, diakoni, katehetje, veroučitelji in verniki vseh teh krščanskih veroizpovedi.[9]

Hočevar je bil na splošno znan po svojem ekumenskem delu in sodelovanju v pogovorih med različnimi krščanskimi skupnostmi: katoličani, pravoslavnimi in protestanti.

Gornje srečanje je samo eno od številnih, ki so pokazala, da ima dobre stike s pravoslavnimi škofi v Srbiji; izpostaviti smemo ekumensko povezanost ne le z bačkim škofom bačkim škofom in metropolitom Irenejem Bulovićem, ampak tudi z vladajočimi patriarhi: Pavlom, Irenejem in Porfirijem. Nekaj tako samo po sebi umevnega, kot so dobri odnosi med ljudmi ter zbliževanje med kristjani, pa se je srečevalo in se srečuje v balkanski sredini vsakodnevno tudi s predsodki in nasprotovanji ter je Hočevar zategadelj glede na prirojene predsodke zoper „unijačenje“ in „prozelitizem“ vedno moral vedno krmariti zelo previdno, kot "med Scilo in Karibdo".[10][11]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Alojzij Turk je služboval kot beograjski nadškof 1980-1987 † Novo mesto
  2. ↑ Franc Perko je služboval kot beograjski nadškof od 1987-2001 † Ljubljana
  3. ↑ in duhovnik-povezovalec Andrija Kopilović gredo k maši, pri kateri so navzoči tudi pravoslavni in protestantski kristjani
  4. ↑ »Ekumenski sastanak u Srbiji 2006« (v srbščini). Beograd: B92. 15. december 2005. Pridobljeno 2. novembra 2025.
  5. ↑ Papež Benedikt XVI. (20. avgust 2006). »Letter to the participants in the Third European Ecumenical Assembly organized by the Council of European Episcopal Conferences and by the Conference of European Churches« (v angleščini). Vatikan: Libreria Editrice Vaticana. Pridobljeno 2. novembra 2025.
  6. ↑ »THIRD EUROPEAN ECUMENICAL ASSEMBLY. Assembly message« (PDF) (v angleščini). oecumene.nl. 8. september 2007. Pridobljeno 2. novembra 2025.
  7. ↑ »EUROPE - Letter to the churches in Europe announcing 3rd European Ecumenical Assembly which will culminate in Rumania in September 2007« (v angleščini). Agenzia Fides. 4. maj 2005. Pridobljeno 2. novembra 2025.
  8. ↑ Dragan Adam (28. junij 2015). »Zlata maša Antona Rojca« (PDF). Ljubljana: Uršulinska cerkev sv. Trojice. Pridobljeno 28. oktobra 2025.
  9. ↑ »Vojvodina: Veliki ekumenski događaj * Pod geslom "Isus Krist - Svjetlo svijeta, temelj i nada Europe" održano trodnevno ekumensko hodočašće Crkava u Kovilju, Novom Sadu i Feketiću« (v hrvaščini). Novi Sad: ika.hkm. 19. september 2006. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
  10. ↑ »Kritika klerikalizacije Srbije« (PDF) (v srbščini). Novi Sad: AFANS. 2007. Pridobljeno 12. februarja 2013.
  11. ↑ »Pomen fraze "med Scilo in Karibdo" - izvirne zgodbe«. sl.birmiss.com. Pridobljeno 28. oktobra 2025.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 16, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002
  • Don Boskovi Salezijanci, Slovenija

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

RTV

[uredi | uredi kodo]
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Franc Perko		 Nadškofija Beograd
2001–2022		 Naslednik: 
László Német
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Stanislav_Hočevar&oldid=6548012«