Stanislav Hočevar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stanislav Hočevar
nadškof
Stanislav Hočevar 2013 crop.jpg
NadškofijaBeograd
Začetek službovanja31. marec 2001
PredhodnikFranc Perko
Redovi
Duhovniško posvečenje29. junij 1973
Škofovsko posvečenje24. maj 2000
posvečevalec
Edmond Farhat
Osebni podatki
Rojstvo12. november 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (76 let)
Jelendol
Prejšnji položajbeograjski nadškof koadjutor (2000–2001)
Alma materTeološka fakulteta Univerze v Ljubljani
Insignije
Servite Domino in laetitia
Catholic-hierarchy.org

Stanislav Hočevar, slovenski nadškof in salezijanec, * 12. november 1945, Jelendol, Škocjan.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Stanislav Hočevar je diplomiral na ljubljanski Teološki fakulteti in bil 1973 posvečen.

Svoje duhovniško poslanstvo je začel v salezijanskem dijaškem semenišču v Želimljah, kjer so bili mladi kandidati za salezijansko življenje: bil je vzgojitelj, učitelj verouka, liturgike in Svetega pisma, ob tem pa je nadaljeval študij v Ljubljani in leta 1979 naredil magisterij iz teologije. Ob izvolitvi papeža Janeza Pavla II. je v zbirki rakovniških Knjižic napisal uspelo knjižico o njem z naslovom Peter iz Poljske. Kmalu potem je postal ravnatelj želimeljske ustanove, potem je bil dve leti inšpektorjev namestnik, leta 1984 pa je za štiri leta postal ravnatelj novoustanovljenega dijaškega Modestovega doma v Celovcu. Sredi razgibane dejavnosti na Koroškem in v izseljeništvu je ob stoletnici don Boskove smrti napisal redne šmarnice za Cerkev v Sloveniji z naslovom Veliko znamenje. Istega leta (1988) je bil imenovan za višjega predstojnika slovenskih salezijancev in to službo opravljal polnih dvanajst let. Vrnil se je torej v domovino. Bližal se je čas velikih sprememb in velikih izzivov. V času njegovega služenja je bila v Želimljem ustanovljena prva zasebna gimnazija v Sloveniji (Gimnazija Želimlje), po večjih salezijanskih župnijah so se začeli snovati t. i. salezijanski mladinski centri, mladim je bila ponujena pestra izbira duhovnih in razvedrilnih programov, njegovi sobratje in mladi animatorji so se v projektu Skala zavzeli za mlade z ulice, mnogi sobratje so vodili ljudske misijone, začela so se odmevna množična srečanja družin, mladih in otrok. S posebno skrbjo je spremljal delo sobratov v misijonih, v zamejstvu (Koroška, Tržaška), izseljenstvu (Kanada) in še zlasti v diaspori (Jugoslavija, Albanija). V času, ko je bil inšpektor, je bil dva mandata predsednik pri Konferenci slovenskih redovnikov, zadnja leta pa njen generalni tajnik. Zavzeto je sodeloval pri ustanavljanju Krekove banke in močno podpiral ustanovitev in delo Aninega sklada. Ves čas je rad sodeloval v tiskovni dejavnosti: pomagal je pri novem zagonu Salezijanskega vestnika, pisal v Družino, Nedeljo, Mavrico, nekaj let je bil urednik rakovniških Knjižic, podprl je ustanovitev salezijanske založbe Salve ipd.

Beograjski nadškof in metropolit[uredi | uredi kodo]

Mag. Hočevar je bil 25. marca 2000 imenovan za beograjskega nadškofa koadjutorja, v škofa pa je bil posvečen v Ljubljani na Rakovniku 24. maja 2000, kjer je v mladih letih študiral in bil dolga leta tudi predstojnik slovenskih salezijancev, ki delujejo doma in po svetu: v Sloveniji, zamejstvu, diaspori (Srbija in Črna gora) in tudi v misijonih. Leta 2001 je kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk [1]in Franc Perko [2]. Od zadnjega je prvzel tudi predsedovanje Mednarodni škofovski konferenci svetih bratov Cirila in Metoda in jo vodil dva mandata.

Ekumenski delavec[uredi | uredi kodo]

Srednjo šolo, klasično gimnazijo, je obiskoval v škofijskem dvorcu grškokatoliške križevske škofije, ki jo je takrat vodil popularni škof Gabrijel Bukatko, ki je pozneje postal tudi beograjski nadškof, torej njegov predhodnik. Tam je občudoval vzhodno duhovnost ter se navdušil nad bogoslužjem Janeza Zlatoustega, ki mu je prisostvoval v tamkajšnji stolnici vsako nedeljo; tako je vzljubi lepoto vzhodne liturgije in začel navezovati stike ne le z grškokatoliškimi, ampak tudi s pravoslavnimi kristjani.

Nove možnosti so se mu glede tega ponudile, ko je postal nadškof v središču svetosavskega pravoslavja, v Beogradu. Dobre stike je imel že kot inšpektor s patriarhom Germanom, pa tudi z njegovim naslednikom Pavlom, kakor tudi s sedanjim Irenejem, pa tudi z ekumenskim delavcem, bačkim pravoslavnim škofom Irenejem.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Alojzij Turk je služboval kot beograjski nadškof 1980-1987 † Novo mesto
  2. Franc Perko je služboval kot beograjski nadškof od 1987-2001 † Ljubljana

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 16, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002
  • Don Boskovi Salezijanci, Slovenija

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

RTV[uredi | uredi kodo]