Alojzij Turk

Za druge pomene glej Turk.

Gospod Alojzij Turk
rajni beograjski nadškof
Slika nadškofa Alojzija Turka od njegovega fotografa, ko je postal nadškof 1980
Domače ime	Alojz Turk (ali Alois Turk)
Cerkev	Rimskokatoliška cerkev
Nadškofija	Nadškofija Beograd
Imenovan	4. marec 1980 (imenoval ga je papež Janez Pavel II.)
Začetek službovanja	20. april 1980 (prejel škofovsko posvečenje)
Predhodnik	Gabrijel Bukatko
Naslednik	Franc Perko
Redovi
Duhovniško posvečenje	8. julij 1934 (Ljubljana) posvečevalec Gregorij Rožman
Škofovsko posvečenje	20. april 1980 v Cerkvi sv. Antona na Rdečem križu posvečevalec nadškof Cecchini, nuncij v Jugoslaviji in naslovni nadškof Oglejski zagrebški nadškof Kuharić ljubljanski nadškof Šuštar
Osebni podatki
Rojstvo	(1909-11-21)21. november 1909 Bršljin (Kranjska, Avstro-Ogrska)
Smrt	20. april 1995 (1995-04-20) (85 let) Ljubljana, Slovenija
Pokopan	Pokopališče Ločna v Novem mestu 45°48'45.5"N 15°10'22.9"E
Narodnost	Slovenec
Vera	katoličan
Starši	Anton Turk, kmet Marija r. Potočar, gospodinja
Alma mater	Ljubljanska univerza
Geslo	„Non recuso laborem!” „I do not refuse the labor“ Ne branim se dela! Geslo sv. Martina
Catholic-hierarchy.org

Alojzij Turk (tudi Alojz Turk ali Alois Turk) slovenski rimskokatoliški duhovnik in beograjski nadškof, * 21. november 1909, Bršljin pri Novem mestu † 20. april 1995, Ljubljana.

Življenje in delo

Družina in izobrazba

Alojzij Turk, se je rodil v 21. novembra 1909 v Bršljinu pri Novem mestu kot "srednji" izmed osmih otrok pod imenom Alojz, ki ga je redno uporabljal. Vpisan pa je bil kot Alois. Alois Turk je 17. maja 1992 na podlagi odločbe Oddelka za notranje zadeve Občine Novo mesto uradno spremenil svoje ime iz Alois v Alojz. Sprememba je zabeležena tudi v rojstni in krstni knjigi župnije Prečna.

Njegov oče Anton Turk je bil kmet, mati Marija r. Potočar pa gospodinja. Krščen je bil v župniji Prečna 23. novembra. V ljudsko šolo in nižjo gimnazijo je hodil v Novem mestu. Kot dijak je izstopal po vnemi za učenje tujih jezikov in tudi po navdušenem sodelovanju v katoliših mladinskih organizacijah. Po maturi 1929 je vpisal študij teologije na Ljubljanski univerzi, na Teološki fakulteti, (1929–1934) kjer se je pod vplivom odličnih profesorjev, zlasti Aleša Ušeničnika in najboljšega poznavalca "Vzhodnega vprašanja" Frana Grivca navdušil za ekumensko delo, ki ga je čakalo na Balkanu. 1934 ga je v duhovnika posvetil ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Dušnopastirsko delovanje

Namesto Indije Makedonija

Najprej si je želel oditi v misijone v Indijo. Že pred novo mašo pa se je srečal pri lazaristih na Taboru s svetniškim škofom Janezom Gnidovcem, ki ga je povabil v Makedonijo. Na njegove mile prošnje in prepričevanje, da je zaradi pomanjkanja delavcev v Gospodovem vinogradu mnogo duš v nevarnosti pogubljenja, ga je skopsko-prizrenski škof Gnidovec, ki se je ravno takrat mudil v Ljubljani, da bi navdušil mlade duhovnike za delo na velikem področju diaspore – uspel pregovoriti za Balkan. Turk se je takoj odzval; njegova odločitev je bila nagla, a ne prenagljena in je nikoli ni obžaloval: nepreklicno in neomajno je ostal zvest dani besedi. Tak je bil po značaju: odločen do sebe, pa tudi do drugih; strog in asketsko zahteven do sebe, enako do drugih. Tako korenitost je zahteval tudi pozneje kot nadškof od svojih sodelavcev, ki mu niso mogli vedno slediti. S težavo se je vživljal v drugačno miselnost mlajšega rodu, pa tudi v nove okoliščine in dogajanje okoli tragičnega razpadanja Jugoslavije, ki je bilo povezano z bratomorno državjansko vojno in posledično s pojemanjem jugoslovanske miselnosti.

Dogodki okoli njegovega novega dijasporsko-misijonskega poslanstva pa so si bliskovito sledili, saj ga je spodbujala gorečnost za reševanje neumrljivih duš. Posvečen je bil 8. julija 1934 v Ljubljanski stolnici; naslednjo nedeljo, 15. julija, je pel novo mašo v župnijski cerkvi v Prečni, kjer so razumevajoči farani zbrali lepo vsoto za njegovo bodoče delovanje, ki bo potekalo v revščini in odpovedi; 29. julija pa je že sedel na vlak za Skopje, kjer ga je škof Gnidovec predstavil vernikom, češ da je on župnik, novomašnik pa kaplan; župnik bo vodil škofijske posle, kaplan pa župnijske. V resnici pa je bil njegov delokrog mnogo širši: postal je namreč katehet za vse osnovne, srednje in strokovne šole po celi skopski škofiji, ki je obsegala v tistem času tudi Kosovo in Sandžak ter celo del Črne gore (ne samo Skopske, ampak tudi tiste prave). Škof mu je priskrbel prost vstop v vojašnice: vojake, vernike in zlasti bolnike je na tem obširnem področju obiskoval vsaj za Božič in Veliko noč.

Ekumensko delovanje

Iz ljubljanskega bogoslovja je izšel ves navdušen za zedinjenje kristjanov. Pričakoval je veliko več sodelovanja, vendar je kmalu občutil vpliv velesrbskega liberalnega nacionalizma, ki je hromil tudi kakršnokoli napredovanje vrha SPC v smeri večjega zbliževanja s katoličani in drugimi kristjani. Kot duhovnik je doživljal veliko nasprotovanja in nerazumevanja iz istih razlogov; pozneje pa kot škof kljub velikemu trudu in prijateljskim osebnim odnosom ni dosegal želenih uspehov v zvezi z uresničevanjem pokoncilskega ekumenizma; na splošno je prepoznaten ravno po tem svojem stalnem in zavzetem prizadevanju: graditi mostove razumevanja med Zahodom in Vzhodom. Kjub številnim predsodkom zoper katoličane pa je kot mlad duhovnik med preprostim ljudstvom na slovanskem Jugu postajal tako priljubljen, da so ga v svoje hiše vabili tako pravoslavni kot muslimani, češ da so tudi oni njegovi.

V Skopski škofiji je Turk deloval od 1934 do 1938 in ponovno od 1942 do 1954. V diaspori je na prvem mestu obiskoval katoliške družine, zlasti Slovence in Hrvate, ki so tja prišli zaradi službe ali kot begunci pred fašizmom iz Istre in Slovenskega primorja. V Ohridu je med drugim ustanovil dušnopastirsko središče za tamkajšnje katoličane, pretežno Dalmatince. Od 1941–54 je vodil katoličane v Makedoniji kot škofov namestnik; 1952 pa je dobil dovoljenje za opravljanje bogoslužja po vzhodnem obredu (biritualec) in je postal tudi generalni vikar Križevske škofije za katoličane vzhodnega obreda.

Komunistično preganjanje

Šušljalo se je po Beogradu, da je njegovo ekumensko delo v stikih z vodstvom Makedonske pravoslavne Cerkve bilo tako uspešno, da so bili pripravljeni na priznanje papeškega primata; to zbliževanje pa ni ugajalo takratnim komunističnim oblastem, še manj pa interesom SPC, ki vse do najnovejših časov Makedonske pravoslavne Cerkve niti ni hotela priznati. Ne čudi torej, da so takratne oblasti še za časa vsemogočne Rankovićeve UDBE nastopile izredno ostro.

Januarja 1955 je bil Turk takorekoč izgnan iz Makedonije ter bil nato v Sloveniji brez dokazov za kako kaznivo dejanje 16 mesecev zaprt. V "gostoljubni" domovini je ostal do 1958. IKA sicer pravi, da je bil zaprt tudi za časa Stare Jugoslavije, vendar tega ne omenja noben drug vir; poleg tega pa tedaj niso zapirali duhovnikov, posebno ne vojaških kuratov. Čeprav je bil pod pritiskom liberalne vlade v veljavi kancelparagraf, ki je žugal prestopnikom z zaporno kaznijo, ni bil zaprt zategadelj noben duhovnik. Tukaj omenjena ječa bi se verjetneje nanašala na obdobje po kapitulaciji Jugoslavije 1941. Med bolgarsko zasedbo Makedonije je namreč moral Turk za poldrugo leto duhovniško obleko zamenjati z jetniško, kar se mu je ponovilo za 16 mesecev še v osvobojeni Jugoslaviji. Da pa so pod vladavino maršala Tita zlasti v povojnem obdobju do 1953, pa tudi še pozneje, dokler je deloval notranji minister Ranković – bili zapirani mnogi duhovniki in celo škofje. O teh železnih časih, ko so imeli vladajoči zagrizene vernike za drugorazredne državljane, ni le enkrat, ampak celo večkrat javno govoril njegov naslednik Franc Perko, ki je tudi bil obsojen na petletno zaporno kazen, od česar je presedel po različnih zaporih vsaj tri leta. Po odsluženju vojaškega roka v Beogradu so ga ujeli v besedi; samo zaradi nedolžne šale je bil pred vojaškim sodiščem obsojen za kaznivo dejanje besednega prekrška.

Beograjski nadškof Ujčič, ki so ga takratne oblasti upoštevale zaradi njegove spravljive politike – je takrat rešil podobnih hudih razmer v ječi Turka ter ga povabil v Beograd, podobno tudi salezijanca Vinka Sraka. Ko so ga namreč ob novoletnem srečanju vprašali, ali ima kako željo, je dejal nekako takole: "Primanjkuje mi duhovnikov; v Sloveniji pa sta vsaj dva zaprta, ki bi mi bila pripravljena pomagati." In je zaleglo: Sraka je postal župnik v velikanski župniji Srca Jezusovega v Nišu, Turk pa župnik osrednje in takrat stolne župnije Kristusa Kralja v Beogradu (1960). Postal pa je tudi član ekumenske komisije. Od 1964 je kot škofov delegat, sodnik in konzultor sodeloval pri upravljanju beograjske nadškofije. 1950 je bil povišan v monsignorja, 1964 pa ga je Pavel VI. imenoval za prelata.

Čez hribe in doline

O njegovi apostolski vnemi govori tudi ohranjena fotografija, ki ga prikazuje kot mladega duhovnika, kako stoji ob konjičku z natovorjenim kolesom. Ob enem samem potovanju je ob obisku raztresenih katoličanov namreč večkrat deloma hodil peš, potem na konju, po prehodnejši poti pa tudi s kolesom. To je objavljeno precej podrobno tudi v njegovi knjižici o Letnici, kjer je pod to sliko napisana podrobna razlaga, s kakšnimi težavami se je spopadal v tistem času misijonar, saj še ni bilo primernih cest kakor tudi ne prevoznih sredstev, niti telefonov:

Turk kao misionar	Turk kot misijonar
Da se pruži raštrkanim vjernicima u dijaspori potrebna duhovna pomoć trebalo je često kombinirati sva raspoloživa prometna sredstva – kako pokazuje gornja slika. Preko planina i točak je morao na konja (U 1935. g. u Sandžaku preko Zlatar pl.)	Da bi razkropljenim vernikom v diaspori zagotovili potrebno duhovno pomoč, je bilo pogosto treba združiti vsa razpoložljiva prevozna sredstva – kot kaže zgornja slika. Čez gore je bilo treba uporabiti celo kolo na konju (leta 1935 v Sandžaku prek planine Zlatarja).

Ti hriboviti kraji so kljub boljšim prometnim zvezam še danes deloma neprehodni. Najvišja gora v pogorju Zlatar - Velika Krševa s 1625 m - stoji v današnji jugozahodni Srbiji in sicer kar med štirimi rekami z globokimi soteskami: Lim, Uvac, Mileševka in Bistrica. Sam Zlatar pa spada v Dinarsko gorovje.

Letnica, ljaramani, Črnogorski mučenci

Nadškof Turk se je še kot upokojenec v Novem mestu rad spominjal svojih misijonskih let z dogodivščinami med ljudstvom na Šar planini in drugod v vročini, hudih zimah, ko se je srečeval z volkovi. Katoličane je obiskoval tudi pozimi; po več ur je hodil, tudi ponoči, da je prinesel zakramente umirajočim.

Posebna zgodba je bilo njegovo delo s skritimi katoličani, s tako imenovanimi "ljaramani", ki so jih zaradi njihovega dvojnega in spremenljivega načina življenja imenovali "pisane" – srbohrvaško "šarene" – a gledali so jih "pisano" tako katoličani kot muslimani in pravoslavci. To je bila zanimiva manjšina, ki se je v javnosti kazala kot muslimanska, v zasebnem življenju pa kot krščanska - govorila pa je kot okolica albansko. Za tuje jezike je bil Turk navdušen že od mladosti in se jih je z navdušenjem učil in mu ni delal težav niti ta jezik.

Postajal pa je vedno večji poliglot v pravem pomenu besede, kar se mu je pri delovanju na Balkanu obilno obrestovalo. Med drugim je dobro znal poleg materinščine ne le latinsko in srbohrvaško, ampak tudi makedonsko in albansko, kar mu je pri dušnopastirskem delu še kako prav prišlo - tudi pri delu s pravkar omenjenimi "ljaramani", ki so se zaradi dolgoletnega nasilja in preganjanja muslimanskih oblasti na zunaj kazali kot muslimani, a doma so se skrivaj priznavali za katoličane. To je bilo le nadaljevanje preganjanja, ki so ga nad katoličani izvajali že prejšnji vladarji; "zunaj zakona" je postavil katoličane namreč že znani Dušanov zakonik srbskega cesarja Dušana Silnega, ki ne priznava osnovnih človekovih pravic tudi nekaterim drugim družbenim skupinam. Na to je v svoji „vedno pereči“ zbirki „Zahtevam pomilostitev“ (srbsko Tražim pomilovanje) tenkočutno opozorila tudi velika pesnica Desanka Maksimovićeva.

Turk se je trudil, da bi maloštevilne preostale prepričal, naj javno izpovejo svojo vero, ne da bi veliko dosegel. Bila je namreč navada, da jim je župnik iz Letnice krščeval otroke in jih cerkveno poročal, a hodža jih je pokopaval.

V mesečniku "Blagovest"-i in v svoji zgoščeni knjižici o Letnici se je Turk na 80 straneh med drugim tudi dotaknil nastankov te znamenite božjepotne Marijine cerkve. Verniki so namreč, ko so turške oblasti porušile nekdanjo cerkev – skozi dvesto let častili starodaven Marijin kip kar pod hrastom, saj jim cerkve oblasti niso dovolile sezidati. Tamkajšnji ljaramani so se 1843 (po drugih bolj verjetnih virih 1846) priznali pred upravnikom v Gnjilanih javno za katoličane, ker je sultan pod pritiskom zahodnih velesil razglasil svobodo veroizpovedi in drugih človekovih pravic za vse svoje podanike. Zanašajoč se na "pravno državo", so se torej nekateri le opogumili in javno izpovedali svoje katolištvo. Domači oblastniki iz Prištine pa so jih preganjali in mučili, češ da se lahko celotna Skopska Črna gora s Kosovim in Albanijo vrne v svojo prejšnjo katoliško vero. Gonili so jih po ječah in napornih marših tako daleč in tako dolgo, da se jih je le nekaj preživelih vrnilo domov iz daljne in malarične Anatolije. To je bila zadnja postaja krutega in večletnega "križevega pota", ki ga je le malo družinskih članov preživelo.

25 ljaramanskih družinskih poglavarjev se je torej javno izreklo za katoličane. Doživeli so zapor, mučenje in izgon v Malo Azijo. Po posredovanju Avstrije in drugih velesil se je od 167 ljudi vrnilo domov komaj 79: drugi so zaradi zlostavljanja, pomanjkanja in malarije v teh letih izgnanstva pomrli po raznih krajih Osmanskega cesarstva. Po vrnitvi so začeli živeti kot izpričani katoličani in danes je Stubla na neki način trdnjava kosovskega katoliškega gibanja: vračanje iz muslimanstva – ki so ga vsilili okupatorski Turki – nazaj v katolištvo, v vero svobodnih prednikov; na ta način je ta vera tudi sinonim za narodno istovetnost in neodvisnost.

Da pa je bil v času pod osmansko zasedbo za javno priznanje krščanstva potreben res nadčloveški pogum, lahko sklepamo iz pogromov, ki so se nad kristjani dogajali ne le po vaseh, amapk celo po mestih. Tako je od oblasti nahujskana muslimanska drhal kar dvakrat porušila jezuitsko hišo in šolo v Skadru (1842 in 1856) kljub zajamčenim človekovim pravicam in odločnemu posredovanju avstrijskega veleposlaništva. Kako drugorazrednost so morali stoletja trpeti kristjani, je očitno tudi iz ravnanja sodnih oblasti: tamkajšnji kadi ni priznaval niti pričevanja kristjanov, četudi je šlo za pravde med kristjani samimi.

Letopis o teh Črnogorskih mučencih je latnoročno napisal letniški župnik Nikola Mazarek in sicer na temelju izvirnih pričevanj takrat še živih bivših laramanov, ki so bili zaradi svoje vere pregnani iz svojih vasi Stubla, Vrnavokolo, Terzija in Binač. Kroniko je končal 1. maja 1882 in se hrani v arhivu letniške fare. Župnik in dekan Emanuel Krajinović je oskrbel fotokopije, da ne bi pričevanja propadla kot toliko drugega po teh krajih, a največ v Skopju. Tam je bila v začetku Druge svetovne vojne bombardirana stolnica in škofija, 1963 pa je vse uničil potres.

Za potomce teh nekdanjih Črnogorskih mučencev in pričevalcev je bila 1866 v Letnici zgrajena triladijska cerkev, ki pa je zaradi plazovja začela nevarno pokati. Škof Gnidovec je dal staro cerkev zato podreti in novo slovesno posvetil za začetek Prvega evharističnega shoda v Letnici 14. avgusta 1934. Poleg javnih katoličanov v Letnici in ponekod drugod pa so še vedno obstajale manjše skupine ljaramanov, ki sta jim v tem pogledu skrajno uvidevna škof Gnidovec in župnik Turk šla na roko s tajnim krščevanjem in poročanjem v njihovih hišah; kljub bolj ali manj ostrim prepovedim rimskih kongregacij, ki niso dojemale zapletenega in težavnega položaja na terenu, zlasti kadar je šlo za mešane zakone.

Na letniško Marijino Božjo pot pa romajo še dandanašnji zlasti za Veliki šmaren tako katoličani kot pravoslavni in muslimani; dokler pa jih je še kaj bilo, so tja romali tudi ljaramani. Neka muslimanska ciganska mamica s Kosovega, ki je z družino živela že nekaj let v lastni hišici v Nišu, je pripovedovala duhovniku Jošku Rašaju, kako je eden glavnih namenov romanja, da "Mami Mariji" priporočijo svoje otroke; nerodkinje pa se ji priporočajo za potomstvo ne glede na to, kateri veroizpovedi pripadajo. Sedemnajst let sta tudi onadva z možem romala o Velikem šmarnu v Letnico – in končno se jima je rodil otrok. Iz hvaležnosti do Jezusove matere Marije sta mu dala ime "Marjan". 1979. leta je živahni in bistri deček napolnil sedem let. Ni znano, ali je tudi ta družina bila ljaramanska, vendar je bila katolištvu izredno naklonjena – saj je ta belgijski duhovnik – ki je sestavil tudi cigansko slovnico in slovar in se imenoval kar "Joška" – celo s svojim mladim spremljevalcem lahko pri njih prenočeval na svojem misijonskem potovanju po Balkanu.

Ko je 1934 prišel Turk v Makedonijo, je še obstajalo nekaj manjših skupin ljaramanov, ki sta jih on in škof Gnidovec obiskovala, kolikor jima je čas dopuščal; pa tudi oni so hodili k njima hoteč javno izpovedati katoliško vero. Prosili pa so škofa še za časa Stare Jugoslavije, - ko je na papirju bila zajamčena verska svoboda, v resnici pa je pravoslavje povsod, zlasti pa v večinskih krajih, uživalo prednost - naj jim zagotovi varnost pred nestrpno okolico in zlasti pred maščevalnimi ukrepi krajevnih aparatčikov. Škof je zategadelj pogostoma hodil v Beograd na razna ministrstva in tudi h kralju oziroma namestniku, vendar razen lepih obljub ni dosegel ničesar. Nič čudnega, da so se preostali ljaramani polagoma vtopili v večinsko prebivalstvo: ali se pomuslimanili ali popravoslavili.

Nadškof

20. aprila 1980 je bil Turk v takrat največji in edini zadosti veliki ter primerno urejeni beograjski katoliški – ki je še danes (2025) nedokončana – Plečnikovi Cerkvi sv. Antona na Rdečem križu posvečen v škofa. Glavni posvečevalec je bil nadškof in apostolski nuncij v Jugoslaviji ter naslovni nadškof oglejski Cecchini; soposvečevalca pa sta bila ljubljanski nadškof Šuštar in zagrebški nadškof Kuharić.

Pisateljevanje

Urednik Blagovesti

V letih 1934–41 in 1964–86 je Turk urejal časopis Blagovest, ki je najprej izhajal kot mesečnik v Skopju, nato 1946–47 v Nišu, od 1948 pa v Beogradu; z manjšimi ali večjimi presledki izhaja vse do danes. Po drugi svetovni vojni je bil to glavni, in nekaj časa edini katoliški verski list v komunistični Jugoslaviji. Turk se je podpisoval šele od leta 1969. Poprej – pa tudi pozneje – je skoraj vse članke pisal sam. Ne le, da je članke večinoma pisal sam, ampak je veliko opisoval tudi svoje delo, zlasti spomine na svoje misijonarsko in pionirsko delo po prihodu v Skopsko škofijo, ko še ni bilo urejenih prometnih zvez. Za šalo so potem nekateri govorili, da je mesečnik iz "Blagovesti" postal "Turkovest" – a ljudje so take skoraj neverjetne dogodivščine iz nekdanjih dni radi prebirali. Znano je bilo tudi njegovo večje navdušenje nad srbsko "ekavico" kot nad hrvaško "ijekavico" ali slovenščino v duhu jugoslovanstva – tudi v "Blagovesti" ali pri katoliškem bogoslužju.

S pisanjem o pastoralnih in ekumenskih vprašanjih je vztrajno in vedno znova spodbujal ekumenski dialog; večkrat je izražal razočaranje nad neodzivnostjo druge strani, kajti za vsak dialog morata biti dva sogovornika - tudi za ekumenski.

"Blagovest" je oskrbela izdajo več molitvenikov, katekizmov in pesmaric s slovenskimi in hrvaškimi cerkvenimi ljudskimi pesmimi.

Ko se je 1948 Blagovest dokončno preselila v Beograd, je uredništvo prevzel nadškofov svetovalec in gimnazijski veroučitelj Janez Jenko, ki pa je bil 1964 imenovan za prvega koprskega škofa in se je moral preseliti v Slovenijo. Takrat je njen urednik zopet postal Turk. Za Božič 1986 je tik pred svojim odhodom v pokoj nepričakovano napovedal prenehanje njenega izhajanja. Ta čudna odločitev pa ni obveljala dolgo, kajti njegov naslednik Perko je znal ceniti pomen osrednjega verskega lista ter je ta prepotrebni in cenjeni mesečnik s pomočjo navdušenih sodelavcev na njihovo željo zopet vrnil vernikom. Uredniki so se sicer poslej menjavali bolj pogosto, osnovna usmeritev pa je ostala enaka in je Blagovest tudi danes „most, ki povezuje župnije, dosega vse vernike in jim prinaša novice iz krajevne Cerkve, jih poučuje o pravi veri in jih obvešča o dogodkih, povezanih z vesoljno Cerkvijo.“ Med drugim posveča veliko pozornost ekumenizmu ter rada prisluhne različnim skupinam in smerem v sodobni Cerkvi.

Njegovi spisi

• Škof Janez Gnidovec (1992);.
• Letnica s podnaslovom: Marijansko hodočasničko svetište - ekumenski centar na Kosovu. Majka Božja Crnagorska - Letnička Gospa - Zoja Cërnagore. Založba "Blagovest", Beograd (1973).
• Trnjava pot skozi smrtno obsodbo in zapor od 1941 do 1959. Tipkopis. * Objava tega lastnoročnega tipkopisa, ki je naveden v njegovi zapuščini, bi bila za poznavanje njegovega življenjepisa in sploh takratnih okoliščin vsekakor izredno dragocena in zanimiva.
• Žepni koledarček z naslovom „Kalendar“ izhaja v založbi „Blagovest“-i vsako leto. Prinaša ne le katoliške, ampak označuje sicer v manjši meri tudi pravoslavne, muslimanske in državne praznike. Za vsako leto ga krasi značilna naslovna slika s sporočilom, ki se je za leto 1969 glasilo: „Mir – pravda; jedinstvo – ljubav“; v duhu novoletne poslanice papeža Pavla VI.: „Sprava je pot do miru.“

Pokoj, smrt in spomin

Grob Alojzija Turka na pokopališču v Ločni v Novem mestu

Upokojitev

1984 je z dopolnjenim 75-im letom starosti po predpisih Cerkvenega zakonika moral zaprositi papeža za upokojitev; le-ta mu je služenje beograjskega nadškofa podaljšal še za dve leti; 16. decembra 1986 pa je Janez Pavel II. dokončno sprejel njegovo odpoved in Turk se je preselil iz Srbije nazaj v "svojo ožjo domovino" Slovenijo. Kardinal Casaroli mu je z dne 4. februarja 1987 poslal pismo s sporočilom, da je sveti oče Janez Pavel II. sprejel njegov odstop in da se mu zahvaljuje za opravljeno delo.

Po upokojitvi je živel na Kapitlju v Novem mestu, kjer mu je velikodušno priskrbel prostor takratni novomeški prošt Jožef Lap; sedaj je tam škofijski dom. Okoli kapiteljske cerkve se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki in s svojo pobožnostjo dajal Novomeščanom lep zgled in spodbudo, da so mu začeli praviti kar "naš škof".

Smrt in pogreb

Umrl je od možganske kapi v Ljubljani 20. aprila 1995. Sicer skoraj nezmotljiva spletna stran Catholic Hierarchy ima pomotoma kot datum njegove smrti zapisan 19. april; medtem pa vsi drugi domači in tuji viri navajajo kot datum smrti 20. april 1995.

Pogrebne obrede je 25. aprila vodil v Novem mestu njegov naslednik, beograjski nadškof Franc Perko ob navzočnosti apostolskega nuncija v Sloveniji Pier Luigija Celata ter vseh slovenskih škofov; od sosednih predstavnikov je bil na pogrebu navzoč tudi najbližji sosed, predstavnik Hrvaške škofovske konference, Juraj Jezerinac.

Kljub Dogovoru o pokopu v kripti kapiteljske cerkve v Novem mestu 1986 pa ni bil pokopan v sedanji Novomeški stolnici – tedanji „Kapiteljski cerkvi“ oziroma v njeni kripti -, ampak iz neznanega razloga „samo“ na Novomeškem pokopališču v Ločni.

Spomin

Turk ali Turek

Škof Gnidovec je bil do sebe izredno strog, do ljudi pa blag; Turk pa ni bil strog samo do sebe - ampak vsaj v starejših letih tudi do drugih, zlasti mlajših duhovnikov, katerih drugačne miselnosti ni zmogel dohajati; posledica je bila, da so nekateri morali zapustiti nadškofijo in je bilo na razpolago tako še manj duhovnikov. Ne glede na to pa je škofa Gnidovca vedno spoštoval in občudoval ter je o njem napisal po spominih celo knjigo. Med Gnidovčevimi občudovalci je bila tudi Mati Terezija, ki ga je skupaj z verniki – pa najsi bodo katoliški, pravoslavni ali muslimanski – spoštovala kot »živega svetnika«. Kdor ga je bolje poznal, je o tem človeku molitve lahko dobil vtis, ko da živi v gledanju višjega sveta. Kljub temu pa se je sicer zelo resni in asketski škof ob neki priložnosti pošalil, da ima v vsej svoji škofiji enega samega duhovnika, pa še ta je – Turek!

Nevarna potovanja

Nekdanji novomeški prošt Lap in Turkov gostitelj je ob njegovi smrti povedal, kako rad je tudi kot upokojenec obujal spomine na svoja misijonska leta:

»Ko smo začeli kak pogovor, je bil zelo zgovoren; z mnogimi pripetljaji ter dogodivščinami, ki jih je doživljal med ljudstvom v Šar planini in drugod, v vročini ali hudih zimah, ko se je srečeval z volkovi. Katoličane je obiskoval tudi pozimi ... po več ur je hodil, tudi ponoči, da je prinesel zakramente umirajočim. Vedno je rad pripovedoval, kako ga je neka stara mama čakala ure in ure, in je vedela, da je Gospod ne bo poklical prej, dokler ne bo prišel gospod misijonar z Jezusom.«

Prisrčen sprejem na zeleni Karaburmi

Salezijanski župnik pri Sv. Jožefu Delavcu na Karaburmi Herman Habič je za žegnanje na praznik Svetega Jožefa Delavca navadno vabil beligrajske duhovnike, pa tudi nuncija. Takrat je pel tudi znameniti „Ekumenski moški zbor“ – osnovan po njegovi zaslugi in sestavljen večinoma iz Slovenev in Srbov. Na prvega maja 1983 pa je vodil slovesnost Turk – prvič kot nadškof. Mladina ga je pozdravila z izvirno dobrodošlico v slovenščini, ki razlaga tudi njegovo nadškofovsko geslo in grb:

Non recuso laborem (del; Ne branim se dela; Ne izbegavam posao)

Dobrodošlica nadškofu

Dobrodošlica nadbiskupu

Slovenija sončna vas je rodila, ljubezni do duš vas je mati učila; a Božja Previdnost na jug vas poslala, med brate trpeče vodila. Vaš grb je glasilo današnjega dne, saj: NON RECUSO LABOREM pomeni: »Gospod Bog, storil bom vse, Kar vem, da moram in morem.« Cerkev svetega Petra blesti na vašem se grbu prekrasno – Kristusa Kralja cerkev stoji v sredi in kaže pot jasno: K Jezusu vaše misli hite in k Materi dobri njegovi: njuna nam srca vso srečo dele – tu temelj je pravi prenovi. Enotnost kristjanov vam prva je skrb – to Kristusa želja je glavna; vse to izraža bogati vaš grb: to pot je najbolj zveličavna. Izročamo srčno pozdrav vam goreč: Slovenci, Hrvatje in Srbi – In drugi vsi: sreče vam mnogo želeč – zaupani vaši smo skrbi.

Sunčana vas je Slovenija dala, majka vas svete molitve učila; Providnost Božja na jug vas slala, gde su braća muku mučila. Grb nam tumači današnjeg sveca, ta: NON RECUSO LABOREM znači: "Gospodine učinit sve ću, što tražiš, Što verom i ljubavlju zrači." Crkva svetoga Petra sija Divno na vašemu grbu – Stoji u sredini i Krista Kralja – To put je ka Božjemu brdu. Isusu sve vaše misli hrle i njegovoj predobroj Majci: njihova srca svu decu da grle – radosno, kao u bajci. Jedinstvo kršćana vaša je briga – to želja je Isusa Krista; sve to izražava bogati grb: da duša u milosti blista. Šaljemo srdačne pozdrave svi: Slovenci, Hrvati i Srbi – I ostali: želimo blagoslov mi – Povereni vašoj smo skrbi.

Zunanje povezave

(slovensko)

• Smolik Marijan. »Turk Alojzij«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.

(hrvaško)

• Umro umirovljeni beogradski nadbiskup Alojzij Turk – IKA

(angleško)

• Archbishop Alojz Turk | Catholic-Hierarchy

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Gabrijel Bukatko	Nadškofija Beograd 1980–1987	Naslednik:  Franc Perko