Franc Perko

Za druge pomene glej Perko.

Gospod Franc Perko
rajni beograjski nadškof
Nadškof Perko mašuje za policiste v Bohinju
Domače ime	Franc Perko
Cerkev	Rimskokatoliška cerkev
Nadškofija	Nadškofija Beograd
Metropolija	Beograd
Imenovan	16. december 1986 (imenoval ga je papež Janez Pavel II.)
Začetek službovanja	6. januar 1987 (prejel škofovsko posvečenje v Rimu)
Predhodnik	Alojzij Turk
Naslednik	Stanislav Hočevar
Redovi
Duhovniško posvečenje	29. junij 1953 posvečevalec Anton Vovk
Škofovsko posvečenje	6. januar 1987 Bazilika sv. Petra, Vatikan posvečevalec Sveti papež Janez Pavel II. naslovni nadškof Thagore Eduardo Martínez Somalo zaslužni nadškof Nueve Segovije José Tomás Sánchez
Osebni podatki
Rojstvo	(1929-11-19)19. november 1929 Krka (Jugoslavija)
Smrt	20. februar 2008 (2008-02-20) (78 let) Ljubljana, Slovenija
Pokopan	Centralno pokopališče Žale (Ljubljana, Slovenija) 46°06'67.44"N 14°52'66.37"E
Narodnost	Slovenec
Vera	katoličan
Starši	Janez Jožefa
Alma mater	Ljubljanska univerza Teološka fakulteta
Insignije
Grb osebe Franc Perko
Zedinjeni v Duhu latinsko Uniti in Spiritu angleško United in the Spirit grško Ενωμένοι το πνεύματι/Enomenoi to Pneumati srbohrvaško Ujedinjeni u Duhu
Catholic-hierarchy.org

Franc Perko, slovenski rimskokatoliški duhovnik, akademik, profesor teologije, beograjski nadškof in metropolit, * 19. november 1929, Krka, † 20. februar 2008, Ljubljana.

Življenjepis

Sveta maša za policiste v Srednji vasi, ki jo je vodil nadškof Franc Perko (2007)

Mladost in šolanje

Franc Perko se je rodil na Krki kot tretji otrok očeta Janeza in matere Jožefe.

Leta 1936 je pričel obiskovati osnovno šolo, nato pa se je leta 1941 vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. Ta ustanova pa je bila med Drugo svetovno vojno ukinjena, zato se je 1945 vpisal na državno klasično gimnazijo in jo leta 1949 tudi uspešno končal z maturo.

Jeseni 1949 je začel študirati na takrat še državni Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1949 je začel študirati na takrat še državni Teološki fakulteti v Ljubljani, ki pa je bila 1952 izločena iz državne univerze ter je poslej delovala kot samostojna zasebna cerkvena fakulteta.

Cerkveno delovanje

V duhovnika ga je posvetil Anton Vovk leta 1953. Po novi maši je odšel služiti vojaščino v Beograd. Bil je tudi zaprt, zaradi obtožb glede »neprijateljske propagande«.

Leta 1964 je postal predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti, jeseni leta 1965 pa je odšel študirat v Rim, kjer je na Papeškem orientalskem inštitutu tudi doktoriral.

Beograjski nadškof in metropolit

Dne 16. decembra 1986 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za beograjskega nadškofa in prvega beograjskega metropolita. Papež ga je tudi posvetil v baziliki sv. Petra, dne 6. januarja 1987.

Prvi beograjski nadškof je bil po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev frančiškan Rafael Rodić, ki pa še ni bil metropolit.

Nadškof Perko je bil med letoma 1986 in 1991 član Mednarodne teološke komisije, v obdobju 1988–1998 pa je bil tudi član Mednarodne katoliško-pravoslavne teološke komisije. Predsedoval je tudi jugoslovanski oz. Mednarodni škofovski konferenci svetih bratov Cirila in Metoda (od 1993 do konca svojega škofovanja).

Škofovsko geslo

Za škofovsko geslo si je Perko izbral besede Zedinjeni v Duhu; da bi se bolj približal mišljenju vzhodnih kristjanov, je bilo osnovno geslo v grščini..

To geslo po eni strani izraža ekumensko prizadevanje za sodelovanje in zbliževanje med kristjani; po drugi strani pa ubeseduje njegovo notranje prepričanje, da smo kristjani – zlasti katoličani in pravoslavni – čeprav še ne formalno, v Svetem Duhu vendarle že zedinjeni V tem prepričanju ob nastopus službe – vsaj v začetku – ni upošteval prošenj katoličanov, ki bi se iz kakega raloga radi vrnili nazaj iz pravoslavja, kamor jih je morda odnesla zaljubljenost ali kak podoben človeški razlog, češ da smo kristjani vendarle že eno. Kmalu pa je sprevidel, da ta enotnost vsaj na zunaj še resda ni dosežena in je upošteval postopek, kar je prišlo do izraza zlasti pri urejevanju porok, ki niso bile sklenjene v katoliški Cerkvi pred 25. marcem 1967 – ko so bile take poroke razglašene za veljavno sklenjene.

Perkov ekumenizem

Franc Perko je v Enciklopediji Slovenije zabeležen kot teolog, nadškof in metropolit v Beogradu. Z disertacijo Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda (1963) je dopolnil in nadgradil šestdesetletno prizadevanje svojega mentorja pri osvetljevanju ciril-metodijske misli. V prvem delu obravnava Konstantinovo (Cirilovo) filozofijo, v drugem pa teološki nauk obeh bratov, predvsem njuna stališča glede cerkvene edinosti in nauka o izhajanju Svetega Duha.

Profesor Perko je poleg tega napisal še okrog petnajst tehtnih razprav o življenju in delovanju svetih bratov. Ob povišanju ljubljanske škofije v nadškofijo (1961) in v metropolijo (1968) je poudaril, da je slovenska cerkvena samostojnost dragocena dediščina nekdanje Metodove metropolije s sedežem v Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), h kateri so spadale tudi vzhodne slovenske dežele pod knezom Kocljem.

Na Vzhodnem inštitutu v Rimu je Perko napravil magisterij iz vzhodnega bogoslovja (1968). V Ljubljani je v letih od 1963 do 1986 predaval nauk o Cerkvi, teologijo nekatoliških Cerkva in teologijo dialoga ter postal leta 1976 izredni profesor. Več let je bil član Mednarodne katoliško-pravoslavne komisije za dialog in Mednarodne teološke komisije pri rimski Kongregaciji za nauk vere. Veliko je deloval in se pisno udejstvoval na področju ekumenskega zbližanja med cerkvami v bivši Jugoslaviji. Pisal je o vprašanjih nauka o Cerkvi, ekumenizma ter odnosov med Cerkvijo in družbo.

Po upokojitvi beograjskega nadškofa Alojzija Turka (1986) je papež Janez Pavel II. profesorja Perka imenoval za beograjskega nadškofa metropolita. Kot malokdo je poznal ozadje napetosti, ki so prešle v vojno na tleh nekdanje Jugoslavije. Na cerkvenem področju je veliko prispeval k umiritvi in obnovitvi dialoga med katoličani in pravoslavnimi. Bil je vztrajen zagovornik miru in sprave, velik domoljub in nasprotnik nacionalizma. V pogovorih z diplomati je bil zagovornik samostojne Slovenije in procesa osamosvajanja.

Če dobro pregledamo Perkove članke in analiziramo njegova akademska predavanja o Cerkvi oziroma o ekumenizmu, bomo lahko opazili, da je v tem ubiral nekakšno svojo izvirno sredinsko pot: med splošno usmeritvijo njegovega profesorja Grivca, ki je upal na postopno zedinjenje posameznih pravoslavnih Cerkva – in med spodbujanjem dialoga Drugega vatikanskega koncila za dosego enakega cilja – ter med malce bolj samosvojimi in pesimističnimi pogledi pravoslavnih starejših in novejših teologov, od katerih njih večina poudarja zgolj duhovno razsežnost enotnosti. Iz teh razlogov so bile nekatere njegove izjave nerazumljene ali celo napačno razumljene, saj so večkrat odstopale od uobičajene in z izročilom potrjene smeri in so jih imeli za pesimistične. Tako na primer njegov članek v madžarskem katoliškem mesečniku Hitéletu malo pred odhodom iz Beogada, „da bo do zedinjenja prišlo na Sodni dan, in še to šele popoldne“ – kar ni odraz pesimizma, ampak učenja večine pravoslavnih kot tudi protestantskih teologov.

Zdi se torej, da to ni bil izraz pesimizma, ampak drugačnega pojmovanja enotnosti in da je verjetno tudi on menil, da do stvarne edinosti s pravoslavjem na zemlji sploh ne bo prišlo. Vemo pa, da je bilo v zgodovini že več bolj ali manj uspelih poskusov zedinjenja; poleg tega pa tudi Koncil goji podobno upanje, saj pravi že v prvi uvodni vrstici Odloka o ekumenizmu: "Pospeševati obnovitev edinosti med vsemi kristjani, to je eden izmed glavnih ciljev Drugega vatikanskega erkvenega zbora". »Perko je pravzaprav večkrat izrazil prepričanje, da bo do popolne edinosti kristjanov prišlo šele ob koncu časov. S tem je hotel povedati, da je vir in dovršitev edinosti samo v troedinem Bogu, ki pa na zemlji zaradi človeške grešnosti in omejenosti ni mogoča; vendar si moramo za to (delno enotnost) prizadevati.«

Obenem se je bil najbrž od pravoslavnih teologov nalezel s katoliškega stališča napačnega mnenja, da je glavna ovira na poti k zedinjenju papeški primat; brez njega namreč ne bi bilo več nobenega središča, okoli katerega bi se lahko zbirali in združevali kristjani. Zanimivo, da je bil tudi bački pravoslavni škof Irenej na ekumenskem srečanju 12. septembra 2006 v Novem Sadu. Pravoslavni predavatelj Zlatko Matić je tedaj menil - a katoličane je zastopal beograjski nadškof Hočevar - da papeški primat pravzaprav niti ne bi bil ovira na poti k zedinjenju kristjanov.

Pokoj, smrt in spomin

Perko je znan po svoji pipi

Odpoved in delovni pokoj

Leta 2001 pa se je z mesta beograjskega nadškofa umaknil, saj je zaradi dolgoletne hude bolezni zaprosil za upokojitev že večkrat devetdesetih let.

Po vrnitvi v Slovenijo se je nastanil pri sestrah sv. križa na Mali Loki pri Domžalah, kjer je živel že kot profesor. Nadškof Perko je bil tudi član Slovenske škofovske konference, znotraj katere je bil odgovoren za področje ekumenizma.

Franc Perko kljub hudi bolezni ni miroval niti v pokoju, ampak se je udeleževal razprav o vojnem in povojnem obdobju v bivši Jugoslaviji in je bil kritičen do tedanjih komunističnih oblasti. Zavzel se je za revizijo sodbe škofa Gregorija Rožmana in omenil, da bi mu bilo treba postaviti spomenik.

Smrt in pogreb

V duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani je umrl je v sredo, dne 20. februarja 2008, v 79. letu starosti kot upokojeni oziroma zaslužni beograjski nadškof in metropolit. V četrtek so ga dopoldne prepeljali v Ljubljansko stolnico, kjer je večerno mašo za pokoj njegove duše daroval ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran. V soboto, dne 23. februarja, je bil opoldne njegov pogreb na Žalah. Vodil ga je beograjski nadškof in metropolit in njegov naslednik Stanislav Hočevar.

Spomin

Nekateri Srbi so ga cenili

Kljub drugačnemu zunanjemu vtisu zaradi zmedenih vojnih razmer ob Razpadanju Jugoslavije pa je bil nadškof Franc Perko cenjen in spoštovan tudi med nekaterimi pravoslavnimi v Srbiji. Tako na primer piše beograjski pravnik in publicist iz Beograda Marko Đurić:

»Kadar mislim na katoliško Cerkev, ne morem obiti prevzvišenega g. dr. Franca Perka, beograjskega nadškofa in velikega pospeševalca ekumenizma. On je prišel v to mesto pred več leti z mnogimi pričakovanji. Upam, da so se mu vsaj nekatera uresničila in da svoje službe ne bo končal razočaran. Hvalevredno je tudi ekumensko razpoloženje katoliških duhovnikov in redovnikov v Beogradu. Pridružujemo se mišljenju tega borca za krščansko edinost na naših tleh, ki je rekel: ›Skupna krščanska vera nas obvezuje, da povsod iščemo to, kar nam je skupno. Razlike pa moramo sprejemati kot bogastvo in dar Duha‹.«

Znanstveni posvet

V veliki dvorani Teološke fakultete v Ljubljani je 20. februarja 2018 potekal znanstveni posvet o profesorju in nadškofu Francu Perku ob desetletnici njegove smrti (1929-2008) ter o o njegovem profesorju Francu Grivcu (1878-1963) ob 140-letnici njegovega rojstva; on ga je namreč najbolj navdušil za ekumenizem. Omenimo vsaj predavatelje in naslove njihovih predavanj v zvezi s Perkom:

1. Uvodni pozdrav Bogdana Dolenca
2. Pozdravni nagovor velikega kanclerja Teološke fakultete ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta
3. Pozdravni nagovor dekana Teološke fakultete rednega profesorja Roberta Petkovška CM
4. diplomirani teolog Marko Mohor Stegnar: "Predstavitev objavljenih del Franca Perka";
5. beograjski nadškof Stanislav Hočevar : "Franc Perko kot beograjski nadškof".
6. magistra Maja Kaninska , Beograd: "Nadškof Franc Perko v srbskih tiskanih medijih";
7. docent Marjan Turnšek : "Perkova ekleziologija med 'starim in novim'";
8. redni profesor Anton Štrukelj : "Ekumenska misel Franca Perka";
9. izredni profesor Vinko Škafar : "Ekumensko delovanje Franca Perka";
10. Jožko Markuža in profesor Rafko Valenčič : "Osebni spomini na Franca Perka".

Glej tudi

• Jugoslovanska škofovska konferenca
• Mednarodna škofovska konferenca svetega Cirila in Metoda
• Ekumenizem

Zunanje povezave

(slovensko)

• Rafko Valenčič: Nekaj spominov, misli in refleksij o nadškofu dr. Francu Perku (1929–2008) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 78 (2018) 4,1031—1035
• Slovenija razdeljena
• 24ur Umrl Franc Perko

(angleško)

• Archbishop Franc Perko /Catholic-Hierarchy/ David M. Cheney

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Alojzij Turk	Nadškofija Beograd 1987–2001	Naslednik:  Stanislav Hočevar