Jugoslovanska škofovska konferenca

Jugoslovanska škofovska konferenca je bila ustanova škofov na področju bivše Kraljevine Jugoslavije in nato SFR Jugoslavije, z začetki že na področju Avstro-Ogrske (takrat samo južnoslovansko govorečih katoliških narodov), ki so se shajali vsaj letno, da bi obravnavali tekoča vprašanja. Delovala je do leta 1993, ko so jo nasledile škofovske konference držav naslednic Jugoslavije.

Takrat so nastale narodne/nacionalne (državne) škofovske konference: Slovenska škofovska konferenca, Hrvaška škofovska konferenca, Škofovska konferenca Bosne in Hercegovine.

Na vzhodu bivše državne skupnosti pa je po velikih prizadevanjih pod predsedovanjem nadškofa Franca Perka in nato Stanislava Hočevarja nastala Mednarodna škofovska konferenca svetega Cirila in Metoda, ki povezuje katoličane dokaj različnih narodnosti, ki živijo v vzhodnem delu nekdanje Jugoslavije v večji ali manjši diaspori med drugovernimi kristjani in muslimani, kar daje lepo priložnost za ekumensko povezovanje.

Različna imena glede na razmere

Pri nazivu Jugoslovanska škofovska konferenca moramo razlikovati več obdobij.

1. Prvo obdobje je zajemalo zadnje obdobje Avstroogrskega cesarstva, ko so se južnoslovanski škofje tega področja začeli v začetku 19. stoletja shajati posebej. da bi reševali specifična vprašanja svojih slovanskih vernikov. O tem večkrat poroča tudi krški škof Anton Mahnič.
2. Drugo obdobje bi lahko vključevalo razmere v Stari in Novi Jugoslaviji, čeprav je bilo področje te konferecne v Novi Jugoslaviji za spoznanje obsežnejše. V tem obdobju je Jugoslovanska škofovska konferenca zajemala celotni jugoslovanski državni prostor.
3. Po razpadu Jugoslavije se je njen vzhodni del (Srbija in Črna gora) še naprej imenoval uradno Jugoslavija - in tako je tudi Jugoslovanska škofovska konferenca obstajala še naprej v vzhodnem delu bivše države, medtem ko so na zahodnem delu skupaj z novonastalimi narodnimi državami nastale tudi nove škofovske konference: Slovenska, Hrvaška ter Škofovska konferenca BiH. Tej "Jugoslovanski škofovski konferenci" prvega obdobja je predsedoval nadškof Perko. Država se je nato preimenovala v Srbijo in Črno goro, škofovska konferenca je zadržala naziv "Jugoslovanska".
4. Vendar se je od Srbije končno poslovila tudi Črna gora. Ko je postalo jasno, da bo ločitev republik trajna, je nastala Mednarodna škofovska konferenca svetega Cirila in Metoda z neopredeljenim imenom, ki naj bi bilo sprejemljivo za vse škofije. To področje obsega torej še celotno vzhodno območje bivše Jugoslavije s Srbijo, Kosovim, Črno goro in Makedonijo. Slišali so se sicer glasovi o njenem razbitju; vendar so prenehali, ko je postal njen predsednik Német, ki je baje želel za Vojvodino posebno konferenco, ker pač ima neprimerljivo največ katoličanov. Ne le to: postal je končno tudi beograjski metropolit in to je videti kot salomonska rešitev, ki jo je Sveti sedež napravil, da bi rešil ta balkanski gordijski vozel.

Zunanje povezave

(slovensko)

• Govor dr. Bogdana Kolarja na predstavitvi publikacije V službi evangelija in človeka | Katoliška cerkev
• Danes je obletnica ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference - Bakos
• Opći šematizam Katoličke Crkve u Jugoslaviji 1974. : Biskupska konferencija Jugoslavije : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive