Beljak
Beljak Villach | ||
|---|---|---|
Statutarno mesto | ||
.jpeg) | ||
| ||
  Beljak Geografska lega v Avstriji | ||
| 46°37′N 13°50′E / 46.617°N 13.833°E | ||
| Država |  Avstrija | |
| Dežela | Koroška | |
| Politični okraj | Statutarno mesto | |
| Površina | ||
| • Skupno | 134,98 km2 | |
| Nadm. višina | 501 m | |
| Prebivalstvo (2024-01-01)[2] | ||
| • Skupno | 65.600 | |
| • Gostota | 490 preb./km2 | |
| Časovni pasovi | UTC+1 (CET/CEST) | |
| UTC+2 (CET/CEST) | ||
| Poštna številka | 9500, 9504, 9523, 9524, 9580, 9585, 9586, 9587 | |
| Avtomobilska oznaka | VI | |
| Št. občine | 20201 | |
| Spletna stran | www.villach.at | |
Lega statutarnega mesta Villach
 | ||
Beljak (nemško Villach, izgovorjava [ˈfɪlax] (); italijansko Villaco) je sedmo ali osmo največje avstrijsko mesto in drugo največje mesto avstrijske zvezne dežele Koroške, približno 2/3 velikosti Celovca, s katerim sta edini statutarni mesti v deželi (mesti s statusom okraja, zato je Bejak tudi sedež okraja Beljak-dežela/podeželje). Število prebivalcev Beljaka je okoli 63.000 (2020).
V Beljaku ima sedež Fachhochschule Kärnten (Koroška visoka šola/univerza za uporabne znanosti), ki ima izpostave oz. članice v več drugih koroških mestih.
Geografija
[uredi | uredi kodo]Urbano območje Beljaka leži na zahodnem robu Celovške kotline ob sotočju Drave z Ziljo in je pomembno prometno vozlišče (železniško in avtocestno), kjer se križajo prometne povezave proti Sloveniji, Italiji, Nemčiji in osrednje-vzhodnem delu Avstrije. Občinsko območje Beljaka meji ali obkroža več jezer, med imi Osojsko, Baško, Srebrno, Vassacher See, Zeleno jezero, Magdalensko jezero in Leonharder See. Politično okrožje Beljak (mesto), ki je upravno okrožje Statutarstadt (statutarno mesto), vključuje številne kraje v okolici, od katerih le nekaj dejanskih sosesk mesta (v oklepajih so slovenska imena):
|
A–L :
|
M–R:
|
S–Z:
|
Gore nad Beljakom
[uredi | uredi kodo]Dobrač (2166 m), Kepa (2145 m), Dobrova (612 m), Genottehöhe (567 m), Osojščica (1909 m), Graschelitzen (728 m), Kumberg (774 m), Kumitzberg (658 m), Landskron (676 m), Nieschach (733 m), Oswaldiberg (963 m), Polana (660 m), Tscheltschnigkogel (696 m), Wollanigberg (1174 m), Buchberg (779 m).
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Zgodnja zgodovina
[uredi | uredi kodo]Najstarejše najdbe človeških sledov na območju Beljaka izhajajo iz poznega neolitika. Različne najdbe so iz rimskih časov (od 15. stoletja pr. n. št.), ko je obstajal kraj Santicum. Večinoma so v bližini termalnih izvirov Warmbad na jugu. Začasna rimska carinska postaja Bilachinium pri Beljaku, je bila dejansko v Kanalski dolini/Kanaltal / Val Canale blizu Žabnice /Camporossa / Saifnitz. Okoli leta 600 so se sem priselila slovanska plemena in ustanovila slovansko kneževino Karantanijo.
Okoli 740 se je Borut, karantanski vojvoda, za pomoč proti Avarom obrnil na kneza Odila Bavarskega. Tudi ta je bil priznano proti priznanju bavarske ali frankonske prevlade. Karolinški kralj Karloman Bavarski je leta 878 daroval bavarski samostan Öttingen kraljevemu dvoru Treffen ob Osojskem jezeru. Beljak (Villach) je ime iz obdobja pred Rimljani, ko je bil prvič omenjen ad pontem Uillach (Beljaški most). Izvor imena je povezan tudi z latinsko villa.
Leta 979 je kraljevi dvor v Beljaku cesar Oton II. dodelil škofu Albuinu iz Säbena / Brixna kot fevd. Od leta 1007 do 1759 je Beljak spadal pod nadškofijo Bamberg.
Visoki srednji vek in moderna doba
[uredi | uredi kodo]Leta 1060 je Beljak dobil tržne pravice in v naslednjem obdobju je naselje zraslo v popolnoma razvito mesto; kot tako je dokumentirano vsaj od leta 1240. V potresih 25. januarja 1348 in 4. decembra 1690 je mesto utrpelo veliko škodo. Po tem, ko je bila okrog leta 1526 uvedena reformacija, je Beljak postal koroško središče protestantizma. [3] V času protireformacije so se izselili mnogi protestantski prebivalci, kar je prispevalo k začasnemu gospodarskemu upadu mesta. [4]
Leta 1759 je Beljak kupila cesarica Marija Terezija skupaj z vsemi ostalimi posestmi nadškofije Bamberg na Koroškem. Dogovorjena kupnina je bila 1 milijon guldnov. V nasprotju s splošnim mnenjem je ocena in plačilo kupnine točna. Kot del Terezijanskih reform je bil Beljak poleg Celovca in Velikovca sedež okrajnega glavarstva.
V napoleonovem obdobju (1809-1813) je bil Beljak sedež občine v francoskih Ilirskih provincah. Mesto je Avstrija osvojila leta 1813.
Leta 1880 je imela občina Beljak 6104 prebivalcev. Od tega je bilo 5475 nemških (90%) in 30 slovenskih (0,5%) [5].
20. stoletje
[uredi | uredi kodo]V prvi svetovni vojni, med letoma 1915-1917, je bil Beljak v prvi frontni liniji proti Italiji sedež poveljstva 10. armade.
1. januarja 1932 je postal avtonomno mesto z lastnim statutom. Hkrati je Beljak prevzel naloge okrožne uprave. [6]
V kristalni noči je prišlo tudi v Beljaku do uničenja judovske lastnine, razlastitve, izgona in fizičnih napadov na Jude. Beljačani Heinrich Brunner, Valentin Clementin, Pink Eberhard, Milan Jelić, Margarete Jessernig, Maria Peskoller, Erich Ranacher in Josef Ribitsch, člani odporniškega gibanja proti nacističnemu režimu, so bili obsojeni 18. decembra 1944 na smrt, ki je bila izvedena 23. decembra 1944 v Gradcu.
Med drugo svetovno vojno so zaveznice 37 krat bombardirale Beljak. Približno 42.500 bomb je poškodovalo 85 % mestnih zgradb. Beljak je bil za Dunajskim Novim mestom med najbolj poškodovanimi mesti v Avstriji.[7]
V okviru Alpske konvencije je bil Beljak leta 1997 izvoljen za prvo Alpsko mesto leta in leta 2014 prejel evropsko nagrado na področju varstva okolja in obnovljivih virov energije.
Leto 2014 so protestantske Cerkve v Beljaku nosile častni naziv "Evropsko mesto reformacije", ki ga je dodelila Evropska unija.[8]
Prebivalstvo
[uredi | uredi kodo]1. januarja 2009 je v Beljaku živelo 58.949 prebivalcev, od tega 6961 ali 11,8% tujcev [9]. Večina tujcev prihaja iz držav bivše Jugoslavije (3940 oseb ali 6,7% celotne populacije), naslednja največja skupina so Nemci (1642 oseb ali 2,8% celotnega prebivalstva). [10]
Prebivalstvo mesta Beljak raste in je 1. januarja 2014 doseglo število 60.004, 1. januarja 2020 pa 62.882.
8612 oseb ali 14,4% prebivalstva (2014) nima avstrijskega državljanstva. Skupaj 10252 ljudi (to je 17,1% prebivalstva) ni rojeno v Avstriji. [11]
Religija
[uredi | uredi kodo]V popisu leta 2001 je bilo 58,1% prebivalcev rimskokatolikov, 16,7% brez verske pripadnosti, 14,1% protestantov, 3,9% muslimanov, 1,9% pravoslavnih, 0,3% Jehovovih prič in 0,1% budistov.
Kultura in znamenitosti
[uredi | uredi kodo]Glavni trg
[uredi | uredi kodo]Kompleks izvira iz 12. stoletja, z rahlo ukrivljenimi gradbenimi linijami in zaprtim Platzwandom, ki ga prekinjajo ozke ulice, pogosto premoščene z oboki (Ankershofen- in Karlgasse). Poleg tega sta na glavnem trgu dve zgodovinsko pomembni stavbi: hiša, kjer je nekoč živel zdravnik in filozof Paracelsus, in rojstni kraj patologa Antona Ghona. Obe stavbi sta na zahodni strani trga.
Pranger
[uredi | uredi kodo]Na spodnjem glavnem trgu pred mestno hišo je kamnit steber. Že v 15. stoletju je bil pranger približno na tej točki, ki je bila izbrana tako osrednja, da jo je moral skoraj vsakdo prečkati. Približno leta 1800 je bil odstranjen, vzidan v obalno zaščitno steno Drave, kjer je ostal približno 150 let. Ob rušenju zidu 12. oktobra 1959 je šest-stranska krona nekdanjega prangerja prišla ponovno na dan. Sedanji predstavlja kopijo, izvirnik je na dvorišču Mestnega muzeja.
Edinstvena med mnogimi ohranjenimi avstrijskimi prangerji je slikovna predstavitev morebitnih kazni za določena kazniva dejanja. Pri piramidnem vrhu so štiri drakonske kazni, kot drastično zastraševanje v kamnu: bičanje, odsekanje roke, izrezovanje oči in rezanje ušes. Poleg štirih predstav telesnega kaznovanja kažeta dve dodatni polji prave simbole: tehtnico kot simbol pravičnosti in meč kot izraz tržne pravičnosti in miru.
Srednjeveško kaznovanje storilcev kaznivih dejanj ne bi bilo nič posebnega, ampak stati ob prangerju je bila strašna kazen. Na zvezanega storilca naj bi obesili tablo, na kateri je bilo napisano njegovo dejanje in tako so bili nemočno izpostavljeni žalitvam in zasmehovanju mimoidočih. Še posebej pogosto so trpeli prešuštniki in tatovi.
Usnjarska pot
[uredi | uredi kodo]Nahaja se v severozahodnem delu nekdanjega mestnega obzidja v središču mesta. Spada v okrožje zahodno od glavnega trga. Stara steza je dobila ime po obrtnikih, ki so tu imeli svoje delavnice. Danes je del območja za pešce.
Oznake visoke vode
[uredi | uredi kodo]Na stavbe na obrobju so večkrat vplivale poplave. Na hišah so plošče, ki pričajo o tem na impresiven način. Zlasti je vredno opaziti oznako visoke vode iz leta 1567 pri hiši številka 12. Zadnji dve veliki poplavi sta bili v letih 1966 in 1967. Prihodnje poplave bo mogoče bolje nadzorovati z izgradnjo rečne elektrarne Villach, ko ima boljše regulativne možnosti.
Hegerhaus
[uredi | uredi kodo]Hegerhaus je bila zgrajena kot pozno gotska obrtnikova hiša poleg zgornjih vrat, ki se vključuje v nekdanje mestno obzidje (severna stran). Po težki vojni škodi se je hiša skoraj porušila. V letih od 1977-78 jo je Hilda Heger z arhitektom DI Peter K. Kultererjem rešila pred propadom in jo obnovila.
Umetnost
[uredi | uredi kodo]Beljak je bil središče Beljaške šole, delavnice za slikarstvo in rezbarstvo, ki je v 15. in 16. stoletju izdelovala umetniško oblikovana dela, predvsem sakralno umetnost (krilne oltarje, freske) v poznem gotskem slogu. Njihovi najpomembnejši predstavniki so bili Friedrich von Villach in njegov učenec Tomaž Beljaški.
Muzeji
[uredi | uredi kodo]
- Mestni muzej Villach že od leta 1873, se nahaja v zgodovinski mestni hiši v središču mesta. S svojimi zbirkami dokumentira zgodovino, umetnost in kulturo območja Beljaka. Od leta 1964 so raziskovalni rezultati in muzejske dejavnosti objavljeni v muzejskem letopisu Neues aus Alt-Villach. Leta 2017 je bil nagrajen s pečatom Avstrije. V muzeju je tudi velika topografska predstavitev Reliefa Koroške v parku Schiller, razstavni prostor v Beljaškem gradu in opazovalni krov na stolpu župnijske cerkve sv. Jakoba.
- Muzej vozil: približno 185 vozil od 1927-1977
- Muzej lutk: umetniške lutke iz studiev mednarodnih umetnikov
- Gobarski muzej
- Ebnerjev hišni muzej - rudarstvo, kmetijstvo in turizem
Arhitektura
[uredi | uredi kodo]
- Župnijska Župnijska cerkev svetega Jakoba – gotska dvoranska cerkev
- cerkev svetega Nikolaja - neogotska cerkev (odprta leta 1896) s sosednjim frančiškanskim samostanom.
- Cerkev svetega Križa - baročna romarska cerkev
- Protestantska cerkev v mestnem parku je bila zgrajena v letih 1901 do 1903.
- Grad Landskron z gradom Adlerarena Landskron in Affenberg Landskron
- župnijska cerkev Maria Landskron
- Kongresni center Villach - prizorišče karnevala Villach
- Zgodovinsko središče z glavnim trgom - stolp sv. Trojice in deli nekdanje mestne stene
- Rimska cesta - tukaj imenovana "Gleisstraße", ki je bila vgrajena v apnenčasto kamnino, in naj bi bila po legendi postavljena v rimskih časih. Vendar je zgodovinsko preverljiva le širitev v srednjem veku. Vidna je nad Warmbadom v bližini tako imenovanega Napoleonovega travnika proti jugu proti Oberfederaunu, in je dolga nekaj sto metrov in služi tudi kot pohodniška pot.
- cerkev svetega Janeza
- Cerkev svetega Mihaela
- Grobišče iz obdobja Hallstatt blizu ruševin Landskrona
- Paracelsusova hiša - Hauptplatz št. 18 in njeno renesančno arkadno dvorišče sta zgodovinsko neprimerna narativna tradicija kot lokacija Paracelsus in njegov oče Wilhelm v. Hohenheim; od leta 1896 je na fasadi spomenik in od leta 1941 na dvorišču dva marmornata portreta, ki jih je ustvaril kipar Josef Dobner Theophrast von Hohenheim (Paracelsus).
-
Evangeličanska cerkev Ing. Julius-Raab-Platz -
Cerkev svetega Križa
Partnerska mesta
[uredi | uredi kodo]
Nemčija Bamberg, 1973
Italija Udine, 1979
Gvineja Bissau Canchungo, 1989
Francija Suresnes, 1992
Madžarska Kaposvár, 1994
Slovenija Bled, 2002- Slovenija Kranj, 2008
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Regionalinformation, bev.gv.at
- ↑ »Bevölkerung zu Jahresbeginn nach administrativen Gebietseinheiten (Bundesländer, NUTS-Regionen, Bezirke, Gemeinden) 2002 bis 2024 (Gebietsstand 1.1.2024)« (ODS). Statistik Austria.
- ↑ Wilhelm Neumann: Die Reformation in Villach. In: 900 Jahre Villach. Neue Beiträge zur Stadtgeschichte. Geleitet von Wilhelm Neumann. Herausgegeben von der Stadt Villach, Villach 1960, OCLC 31415894, S. 411–446; Nachdruck des Aufsatzes: [Stadt Villach], [Villach] [1968?], OCLC 40333531.
- ↑ Villach. Arhivirano 2019-06-29 na Wayback Machine. In: r2017.org/europaeischer-stationenweg, abgerufen am 5. Jänner 2017.
- ↑ K.K. Statistische Central-Commission: Special-Orts-Repertorien der im Oesterreichischen Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder. Band V: Kärnten. Hölder, Wien 1883, OCLC 255403995, S. 73 (anderer Titel: Obširen imenik krajev na Koroško).
- ↑ »Stadtgeschichte«. Villach.at. Arhivirano iz spletišča dne 9. septembra 2011. Pridobljeno 10. julija 2019.
- ↑ Rosenkranz, Martin. »Luftkrieg „Ostmark" – Statistik«. airpower.at. Pridobljeno 1. marca 2015.
- ↑ Jandl, Andreas (5. november 2014). »Auszeichnung. Villach im elitären Kreis der Reformationsstätte Europas. Die Gemeinschaft Evangelischer Kirchen Europas vergab den Titel „Reformationsstadt Europas" an Villach. Anlass ist das 500-Jahr-Jubiläum der Reformation«. Kleine Zeitung. Pridobljeno 3. januarja 2017.
- ↑ Statistik Austria und Österreichischer Städtebund (Hrsg.): Österreichs Städte in Zahlen 2009. Statistik Austria, Wien 2009, ISBN 978-3-902703-25-5, S. 117.
- ↑ Statistik Austria und Österreichischer Städtebund (Hrsg.): Österreichs Städte in Zahlen 2009. Statistik Austria, Wien 2009, ISBN 978-3-902703-25-5, S. 123 f.
- ↑ Statistik Austria: Bevölkerungsstand und -struktur, 1. Jänner 2014 (PDF; 9 kB). In: statistik.at, abgerufen am 5. Jänner 2017.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- 900 Jahre Villach. Neue Beiträge zur Stadtgeschichte. Geleitet von Wilhelm Neumann. Herausgegeben von der Stadt Villach, Villach 1960, OCLC 31415894.
- Ilse Spielvogel-Bodo: Villach und Umgebung mit Therme Warmbad. Ein Führer durch Geschichte und Gegenwart. Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-764-3.
- Gernot Rader: Villach Geschichten. Herausgegeben von Santicum Medien, Villach 2009.
- Wilhelm Baum: Die Freisler-Prozesse in Kärnten. Zeugnisse des Widerstandes gegen das NS-Regime in Österreich (= Kitab Zeitgeschichte). Kitab, Klagenfurt 2011, ISBN 978-3-902585-77-6.
- Ulrich Gäbler: Marodierende Soldaten und rebellierende Bauern. Der englische Diplomat Thomas Cranmer berichtet um 1532 aus Villach. In: Neues aus Alt-Villach. Beiträge zur Stadtgeschichte. 50. Jahrbuch 2013, ISSN 0258-8382, S. 133–151.
- Vinzenz Jobst, Lojze Wieser (Hrsg.): Villach/Beljak (= Europa erlesen). Wieser Verlag, Klagenfurt 2015, ISBN 978-3-99029-074-3.
- Harald Krainer: Warmbad Villach. Ein historisch-naturkundlicher Führer. Verlag des Kärntner Landesarchivs, Klagenfurt 2017. ISBN 978-3-9503973-0-7
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- http://www.villach.at, uradna stran mesta Beljak (v več jezikih)
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
