Celovško polje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marko Pernhart: Celovška ravnina z Radiš proti severozahodu, olje na platnu

Celovško polje ali tudi Celovška ravnina (narečno Puale ali na Pualah, nem. Klagenfurter Feld ali Klagenfurter Ebene) je nižinska pokrajina vzhodno od Celovca (oz. od Vrbskega jezera) na avstrijskem Koroškem in predstavlja posebno slovensko narečno področje. Prebivalci so Poljanke in Poljanci.

Lega[uredi | uredi kodo]

Celovško polje se razteza med Celovcem (oz. od Vrbskim jezerom) vse do Tinj (oz. do obronkov Svinške planine oz. Škofljica in Brankovca na vzhodu). Na severu ga omejujejo Gosposvetsko gričevje, Štalenska gora in Krištofova gora, na jugu pa Gure; na jugovzhodu tvori Drava naravno mejo do južnega dela Podjune. Celovško polje zajame področja mesta Celovec ter nižinske predele današnjih občin Štalenska gora, Žrelec, Pokrče, Grabštanj ter staro občino Tinje in dele občine Mostič. Celovško polje ni identično s Celovško kotlino, ki je mnogo večje centralno-koroško področje. Največji kraj je Celovec. Polje (nekdanje področja barja) nudi tudi mesto za letališče.

Marko Pernhart: Celovec proti severu

Reke in potoki[uredi | uredi kodo]

Največja reka, ki teče skozi Celovško polje je Krka, ki je hkrati tudi druga največja reka Koroške in je 120 km dolga. Izvira na severnem Koroškem, preteče Zgornjo Krško dolino, nato Osko Krko in Srednjo Krško dolino, preteče Grobniško polje ter priteče pri Mostiču na širše področje Celovškega polja, kjer naredi lok v smer Celovca, teče mimo Šentlovrenca pri Šenttomažu nad Celovcem in se izliva pri Grabštajnu v Dravo.

  • Raba izvira v Gosposvetskem gričevju na barju v Vogličah, teče mimo Ovš do Trdnje vasi in Hutne vasi ter se po Delnji vasi izliva v Krko.
  • Glina, ki izvira na Osojskih Turah, preteče Trg, dolino Gline (pri Šentvidu ob Glini), Gosposvetsko polje ter priteče severno od Celovca na Celovško polje in se izliva nad Grabštanjom v Krko.
  • Timeniški potok izvira na Štaleni gori in se izliva pri Timenici v Krko. Tvojri naravno povezavo med Celovškim poljem in "Gosposvetskim gričevjem".
  • Jezernica je naravni odtok Vrbskega jezera in se izliva pri Žrelcu v Glino.
  • Osojniški potok izvira v Gurah oz. v Strančičah in se izliva pri Žrelcu v Jezernico.
  • Krčica pravzaprav ni več reka Celovškega polja, saj se izliva v Mostiču v Krko, do kamor sežejo nižinsko Polje.

Povsem ravninski predeli[uredi | uredi kodo]

Marko Pernhart: Pogled na Polje preko Podkrnosa (danes v občini Žrelec) v Celovški ravnini

Najbolje se zavedamo povsem ravninskega značaja Celovškega polja s perspektive gora naokoli: s Štalenske gore in s Krištofove gore na severu, ter s Radiš[1] in z vrha Obirja oziroma Ojstrca (2.139 m) na jugu. Tudi pokrajinske slike Marka Pernharta nam dajejo dobro sliko o širini Polja, ko industrijalizacija in "požrešnost" mesta Celovca še nista vzela pogled. Povsem ravninski predeli, ki so se tudi naravno še dokaj ohranili so:

Geografska zgodovina[uredi | uredi kodo]

Celovško polje je poleg Gosposvetskega polja osrednja zgodovinska politična in administrativna pokrajine Koroške in Karantanije.

Poleg Celovškega, so na Koroškem še Gosposvetsko, Lurnško in Grobniško polje. Ime polje izvira iz starodavne, že rimske tradicije.

Kar dve reki imata enaki imeni kot reke drugje na širšem slovenskem: Krka in Raba (ki niti nima nemškega prevoda).

Skozi Celovško polje peljejo že iz Antike prometne poti iz Celeie (antičnega Celja) preko sv. Heme v Podjuni do Viruna ter preko Ljubelja, Žihpolj Vetrinja do Gospe Svete oz. v rudniške kraje severne Koroške skozi dolini Krke in Krčice.

Dolini obeh rek Gline in Rabe povezujeta Celovško polje z Gosposvetskim poljem oz. s Krnskim gradom in z Gospo Sveto , tako da je sprevod ustoličevanja koroških vojvod, ki je imel izhodišče pri vojvodksem kmetu v Blažji vasi severno od Barja pri Vresah nad Šentjakobom ob Cesti lahko peljal po eni ali po drugi poti.

Na Celovškem polju je tudi posebej veliko število koseževin. Ker v predelu današnje občine Štalenska gora ni bila neposredno prisotna velika gospoda, so se njihove pravice tudi posebno dolgo ohranile, v delih vse tja do 16. in začetka 17. stoletja. Nekatere nekdanje gospode (npr. Partovca pri Šenttomažu nad Celovcem) in celo nekatere katastrske občine izvirajo iz koseškega sodstva (npr. Bučinja vas v Pokrčah in Štalenski gori ali Rogarja vas pri Šenttomažu). Teh avtonomnih koseških sodstev je bilo na področju občine 10.[2]

Ledinska imena so skoraj vsa slovenskega izvora in nekatera so opesnjena.[3]

Prvi veliki koroški kmečki upor leta 1478 je imel m.dr. središče tudi na osrednjem nekdanjem Karantanskem, na Celovškem polju in zlasti v Šentjakobu ob Cesti (danes na vzhodnem delu Celovca). Grafenauer piše, da so bili uporniki finančno dobro zorganizirani, kar v luči koseških sodstev bolje razumemo.[2]

Reke Krka, Glina in Jezernica so tvorile mejo med Conama A in B med letoma 1918 in 1920 ter za časa koroškega plebiscita. Južno in vzhodno od teh rek se je smatralo deželo povsem ali pretežno slovensko, vendar je tudi bil rezultat plebiscita takšen, kot je bil, zahvaljujoč se glasovom Slovencev v regiji.

Poleg osrednje kulturno-gospodarske funkcije Celovca je pripadalo slovenski Hranilnici in posojilnici v Šenttomažu nad Celovcem, ter prosvetnemu društvu Edinost Šenttomaž - danes v občini Štalenska gora -, da oskrbuje domačine s prosvetnim delom in gospodarskim blagostanjem. Njihovi člani so bili doma po celi ravnini: v Šenttomažu, v Timenici, v Otmanjah, v Slovenjem Šmihelu, v Pokrčah, v Tinjah, v Grabštanju, v Žrelcu, v Šentjakobu ob Cesti, na Vresjah (kjer je danes letališče), v Šentrupertu (nekdaj južno od Celovca) in celo v Gospe Sveti.

Furlanski slikar Jakob Brollo je poslikal štiri cerkve na Celovškem polju: v fari Šenttomaž nad Celovcem, farno cerkev in podružnici v Šmarjeti (danes del Celovca) in v Šentlovrenc pri Šenttomažu nad Celovcem, kjer je ohranjen slovenski napis. V Fari Timenica pa je naslikal sveta Cirila in Metoda.[4]

Celovško polje je tudi prizorišče nacistične strahovlade, saj so tudi iz njenega centra deportirali ugledne slovenske družine v izgnanstvo in prisilno delo, od koder se niso vsi vrnili. Zlasti je ta travma, ob stalnem potrjevanju rezultatov po vojni, imela dolgoročne posledice na vsakdanjo rabo jezika v javnosti in s tem na njegov dolgoročni razvoj.

Tinje[5] so od nekdaj kulturno središče med Podjuno in Celovškim poljem, zato so slovenski cerkveniki s pomočjo domačinov daleč naokoli po Koroškem ustanovili osrednjo kulturno ustanovo Katoliški dom prosvete Sodalitas. Tinje so tudi središče istoimenske dekanije, ki zajame celotno vzhodno polovico Celovškega polja vključno z Radišami in z Otmanjami. V Tinje so že prišli v goste predsedniki raznih držav. Sodalitas nudi bogato izobraževalno in kulturno ponudbo.[6]

Romanja na Celovškem polju[uredi | uredi kodo]

  • Gospa Sveta na Gosposvetskem polju. Gospa Sveta je osrednji center pokristjanevanja Karantancev. Tja prihajajo Slovenci s širšega slovenskega območja na vse večje Marijine praznike. S Celovškega polja se gre peš v Gospo sveto.[7]
  • Dolina pri Pokrčah sredi Celovškega polja je božja pot od leta 1849 naprej, ko se je trem domačinkam, Slovenkam, prikazala Marija na štoru sredi gozda. Cerkev je bila prvotno posvečena leta 1863. Pred kratkim je bila temeljito obnovljena, ohranjen pa je slovenski križev pot in dodani so vitraži s slovenskimi napisi.[2]
  • Krištofova gora oz. cerkvev svetega Krištofa na god svetega Lovrenca (10. avgusta), ko so tam blagoslovili rž. Ta božja pot je priljubljena zlasti pri Selanih in pri domačinih iz Mežice.
  • Romanje ali tek na štiri gore je bilo eno najbolj množičnih romanj na drugi petek po veliki noči (Praznik svete sulice in žebljev našega Gospoda).

Božja pot vodi preko štiri vrhov nad Gosposvetskim poljem: od Štalenske gore preko Šenturško gore, Šentviško gore ali Kozjemu vrhu vse do Šentlovrenške gore, s cerkvami svete Helene in Magdalene, svetega Urha, svetega Vida in svetega Lovrenca. Romarji jo morajo skleniti v enem dnevu.

Ta božja pot je etnografsko med najzanimivejšimi procesijami. T. i. leteča procesija v osrčju Karantanije, izvira po mnenju etnologa Pavla Zablatnika še iz predkrščanske dobe in naj bi izhajala iz vegetacijskega kulta, kot neko čaščenje božanstev rodovitnosti. Ta staroselski obred, ki so ga častili tudi Rimljani, so prevzelil poganski Slovenci in tako obhajali pomladanski sončni praznik. Razni obredi, kot trganje zelenja, pobiranje kamenja iz tlaka cerkve v Porečah na gori ali sekundarna vloga župnika potrjujeta Zablatnikovo dognanje.[8] V času razsvetljenstva je bilo romanje prekinjeno, toda sredi 19. stoletje spet obnovljeno. Bilo je množično slovensko romanje. Prav iz tega razloga je bilo sredi 20. stoletja spet prekinjeno. Danes je zopet obnovljeno.[9]

  • Romanje na tri gore na tretji petek po veliki noči.

Romarji so prehodili tri vrhove v osrčju Koroške: od Krištofove gore nad Celovškim poljem preko znamenite osrednje karantanske Štalenske gore do Šenturške gore nad Gosposvetskim poljem. Tudi to romanje je treba opraviti za en dan in nudi pravljičen pogled na Celovško polje.

Slovensko narečje[uredi | uredi kodo]

Celovško polje tvori enotno narečno področje in pripada poljanskemu govoru oz. poljanščini Celovškega polja (oz. Celovške ravnine), ki je prehodno narečje (govor) med rožanščino in podjunščino (glej Slovenska narečja). Govorniki so Poljanci (v razliki do Gorjancev v Gurah). Kot posebna različica rožanščine je bila že identificirana s strani Janeza Scheinigga in potrjena v mednarodno priznani dijalektološki disertacij dr. Katje Sturm-Schnabl. Scheinigg v svojem delu "Die Assimilation..." razdeli rožanščino v tri enote in sicer spodnji Rož, zgornji Rož in Celovška ravnina: "...Die dritte Unter-Mundart herrscht in der Ebene um Klagenfurt (kl.), sie hat mit der ersten die Aussprache des e und o gemein, unterscheidet sich aber von den beiden vorhergehenden durch die häufige Zurückziehung des accentes, wo ihn jene auf den Endsilben haben; dies gilt namentlich vom Neutrum der Substantive und Adjktive, z.B. ...".[10]

Leta 2014 je Tomaž Ogris izdal pri založbi Drava narečno knjigo vključno s CD-jem z domačimi domislicami in čenčami po naslovmo Vamprat in Hana.[5][6]

Literarna podoba Celovškega polja v delih Bojana-Ilije Schnabla[uredi | uredi kodo]

  • Koroško slovenski avtor, pesnik, pisatelj, raziskovalec in enciklopedist Bojan-Ilija Schnabl iz Svinče vasi v občini Štalenska gora riše v svojih pesmih in pravljicah domače idile s Štalenske gore in s Celovškega polja ter opisuje domače ljudi in šege in navade. Ob tem vpleta domače slovensko narečje in mu daje novo literarno dimenzijo.
  • Prva izvirno petjezična zbirka je izšla leta 2007 pod dvojezičnim francosko-slovenskim naslovom Voyages d'amour – Potovanja ljubezni. Poleg podeželskih idil, francoskega art de vivre in pesmih o umetnikih ter o umetninah vsebuje zbirka tudi vrsto protivojnih pesmi, ki so nastale pod vtisom delovanja v Bosni in Hercegovini.[11]
  • Pripoved Božja pot do Gospe Svete in nazaj, ali Večno mlade lipe je parabola ljubezni do domačega kraja. Izšla je v Koroškem koledarju Mohorjeve družbe 2012.[7]
  • Zgodovinska črtica Tamnah, Na Tamnah – Temna gora: Zgodovinska črtica o imenu hriba nad Celovškim poljem je izšla v Koledar Mohorjeve družbe 2013. Celovec 2012, str. 134-137.
  • Novejše pesmi o Celovškem polju so tudi izšle v cerkvenem listu Nedelja,[12] druge pa v Le Monde des Anciens, francoskem listu na Dunaju.[13] V njih avtor zopet med drugim tematizira vprašanje (literarne) identitete.
  • V pesnitvi Balada o veseli dvojezičnosti avtor prikaže na igriv pesniški način, kako se otroka v koroškem okolju enostavno lahko uči več jezikov (avtor sam je zrasel štirijezično). Tako povezuje francosko pojmovanje literature po Baudelairu s koroško slovensko stvarnostjo, kot jo doživlja v mikrokozmosu na Celovškem polju.[14]
  • Pravljično meditativna zbirka Magnolija in tulipani, Pripovedi in resnične pavljice s Celovškega polja je pesniško globoko zakoreninjena v domačem okolju, hkrati pa v pripovedih lahko najdemo sodobne mednarodne trende meditativno angažirane literature. Zbirka je izšla pri založbi Drava v Celovcu leta 2014.[15][16]
  • Celovško polje je vpleteno tudi v pripovedi: Bojan-Ilija Schnabl: O osamljeni ribici na poti svetega Frančiška, ki je le srečno usodo doživela. V: Rastje 8, Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. uredil Tomaž Ogris idr. Celovec: Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, založba Drava, 2014, str. 136 - 140, ISBN 978-3-85435-749-0.[17]
  • Celovško polje je tudi osrednja literarna pokrajina pravljice-pripovedi Bojana-Ilije Schnabla Troje poletnih pravljic v eni. V: Rastje 9, Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. uredil Tomaž Ogris idr. Celovec: Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, založba Drava, 2015, str. 145 - 152, ISBN 978-3-85435-769-8.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Bojan-Ilija Schnabl: Klagenfurter Feld/Celovško polje. V: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (izd./Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien-Köln-Weimar, Böhlau Verlag 2016, 2. zv., str. 631-637.(COBISS)
  • Katja Sturm-Schnabl: Klagenfurter Feld, die slowenische Mundart der Poljanci. V: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (izd./Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien-Köln-Weimar, Böhlau Verlag 2016, 2. zv., str. 637-640.(COBISS)
  • Bojan-Ilija Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine, Izsledki enciklopedijskih raziskovanj. V: Koroški koledar 2013. Celovec 2012, 107–122, ISBN 978-3-85435-692-9.
  • Bojan-Ilija Schnabl : Aspekti novejše slovenske terminologije s koroškega vidika : izsledki enciklopedijskih raziskovanj. V: Obdobja 32. Ljubljana 2013, str.. 365–374, http://www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp32/zbornik/Schnabl.pdf
  • Bojan-Ilija Schnabl : O pojmu »Rož« in o »Osrednji južni Koroški« ter o rožanščini. V: Nedelja, Priloga XIV dni (13.5.2013), str. 12.
  • Bojan-Ilija Schnabl : Nova dognanja in odkritja. V: Nedelja 3 (20.1.2013) str. 13.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. V: Studia Mytologica Slavica XV (2012) 231–246 (digitalizirano).[18]
  • Franc Kukovica: Moja dežela, učbenik za 4. razred dvojezične ljudske šole in glavno šolo na Koroškem, Celovec/Klagenfurt 1996.
  • Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Sie slowenischen Ortsnamen in Kärnten, erweiterte Auflage, Ljubljana 2010 (ISSN 0560-2920).
  • Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik. Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7.
  • Katja Sturm-Schnabl: Die slowenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken (disertacija) Dunaj 1973, 287 strani.
  • Tomaž Ogris: Vamprat pa Hana, Domislice, čenče, šale, laži. Klagenfurt/Celovec, Založba Drava 2014, ISBN 978-3-85435-748-3. (zapis domačega narečja celovškega polja z zvočnimi posnetki na CD-ju).
  • Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. V: Koroški koledar 2015. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, založba Drava 2014, str. 119–126, ISBN 978-3-85435-747-6.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Hišna imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici, Nova enciklopedijska raziskovanja. V: Koroški koledar 2016. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, založba Drava 2015, str. 129–134, ISBN 978-3-85435-768-1.
  • Bojan-Ilija Schnabl, Jacobo Brollo, furlanski slikar na Koroškem in Štajerskem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2016. Celovec: Mohorjeva 2015, str. 61-68, ISBN 978-3-7086-0864-8.

Linki[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. http://www.kath-kirche-kaernten.at/pfarren/newsdetail/C3226/pfarrfest_in_radsberg_farni_praznik_2012
  2. 2,0 2,1 2,2 B.-I. Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine, Izsledki enciklopedijskih raziskovanj. V: Koroški koledar 2013. Celovec 2012, 107–122
  3. Bojan-Ilija Schnabl: Tamnah, Na Tamnah – Temna gora: Zgodovinska črtica o imenu hriba nad Celovškim poljem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2013. Celovec 2012, str. 134-137.
  4. Bojan-Ilija Schnabl, Jacobo Brollo, furlanski slikar na Koroškem in Štajerskem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2016. Celovec: Mohorjeva 2015, str. 61-68.
  5. http://www.kath-kirche-kaernten.at/pfarren/pfarre/C3232
  6. Dom v Tinjah Sodalitas :http://www.sodalitas.at/news/
  7. 7,0 7,1 Bojan-Ilija Schnabl: Božja pot do Gospe Svete in nazaj, ali Večno mlade lipe. Koroški koledarju Mohorjeve družbe 2012, Celovec 2011, str. 112-116
  8. Bojan-Ilija Schnabl: Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. V: Studia Mytologica Slavica XV (2012) 231–246.
  9. ZABLATNIK, Pavle: Čar letnih časov: stare vere in navade na Koroškem. Celovec 1984, Mohorjeva družba, 131-132
  10. Johann Scheinigg, Die Assimilation im Rosenthaler Dialekt, Ein Beitrag zur Kärntner-Slovenischen Dialektforschung. Erschienen in XXXII Programm des k.k. Staatsgymn zu Klagenfurt 1882. citirano po: Katja Sturm-Schnabl, Die slowenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken, phil. Diss, Wien 1973, 287 strani (stran 33).
  11. Schnabl, Bojan-Ilija (2007). Voyages d'amour = Potovanja ljubezni. Ključ : Clavis. COBISS 15537414. ISBN 978-9958-9568-3-6. 
  12. http://www.nedelja.at, prilogi 14 dni 13.10.2010 in 1.4.2011
  13. http://www.anciens-eleves.at/journal.htm, januarja 2011
  14. Bojan-Ilija Schnabl, Balada o veseli večjezičnosti. V: Bojan-Ilija Schnabl: Asimilacija med Koroškimi Slovenci in sindrom posttravmatskega stresa (SPTS), V: Koroški koledar 2011, Celovec 2010, S. 117-130 oz. S. 127-130.
  15. prim.: http://www.drava.at (ISBN 978-3-85435-740-7)
  16. "Naslovnica Magnolija in tulipani". 
  17. "Naslovnica Rastje 8". 
  18. "SMS XV / 2012" (PDF).