Šenttomaž pri Celovcu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
župnijska cerkev Šenttomaž pri Celovcu

Šenttomaž pri Celovcu (narečno: O tem zvoku predvajaj , nem. St. Thomas am Zeiselberg) je vas, nekdanja samostojna istoimenska politična občina ter istoimenska župnija, hkrati je nekdanji sedež dveh pomembnih slovenskih ustanov v osrednje-severnem delu Celovškega polja v tržni občini Štalenska gora na avstrijskem južnem Koroškem severovzhodno od Celovca v političnem okraju Celovec-dežela.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

O zgodovini širšega področja in zaselka samega v rimskem času pričajo nekateri umetniško izklesani rimski kamni, ki so vzidani v župnijsko cerkev. Od karantanske dobe sta celotno območje in vas tesno povezani s slovensko kulturno zgodovino, saj je skoraj da vsaka vas stare občine Šenttomaž koseškega izvora in tako povezana z obredom ustoličevanja, ki je potekal, od trenutka, ko se govori o slovenščini (oz. njenih starejših oblikah), v slovenščini. Zlasti so se ohranili pomembni pravno-zgodovinski elementi iz karantanske dobe, avtonomno koseško sodstvo, iz katerega so se razvile najprej teritorialne sodne in potem davčne enote ter posledično nekatere izredno in nesistemsko majhne katastrske občine na območjih starih političnih občin Šenttomaž in Pokrče. Ohranjena je tudi dvorska kapela iz 12. stoletja nekdanjega dvorca Partovca, ki stoji neposredno v koseški tradiciji, saj so se Partovčani povzpeli med plemstvo. O njihovem privilegiju sežiganja piše tudi renesančni zgodovinopisec Hieronim Megiser. Partovčani pa so bili neposredni sosedi vojvodskega kmeta v Blažnji vasi, ki je vodil obred ustoličevanja.[1]

Za upravno zgodovino je pomembno leto 1850, ko je bila ustanovljena skupaj z vsemi drugimi, občina Šenttomaž pri Celovcu. V veliki občinski reformi leta 1972/73 pa sta bili stari občini Šenttomaž in Otmanje združeni v novo občino Štalenska gora.

Za novejšo slovensko kulturno zgodovino sta pomembni letnici 1910, ko sta bili ustanovljeni Slovensko prosvetno društvo Edinost Št. Tomaž ter Hranilnica in posojilnica Št. Tomaž ter leto 1912/13, ko je bil zgrajen društveni dom Edinost. Za časa nacizma je sicer slovenščina bila prepovedana, vendar so se prisiljeni delavci, zlasti slovanskega porekla, še vedno naučili najprej slovenščine, ki je bila povsem običajna v kraju.[2]. Vendar so bile na vrhuncu nacistične strahovlade 14. aprila leta 1942 deportirane številne slovenske družine v nacistična taborišča. Trajna povojna kolektivna travmatizacija pa ni več dovoljevala razcveta kolektivnega društvenega in kulturnega življenja.[3]

Župnija[uredi | uredi kodo]

Župnija je prvič omenjena v listini iz leta 1306 in je nekoč bila podružnica proštije v Gospe Sveti. Leta 1616 je dobila stare župnijske pravice ter je samostojna župnija (fara) od leta 1776 dalje. Po cerkvenem šematizmu iz leta 1917/18 je župnija, ki do danes pripada dekaniji Tinje, veljala za slovensko[4]. Enako velja za njene podružnice Trdnja vas (Šmarjeta), Šentlovrenc pri Šenttomažu ter grajska kapela v Partovci. [5] Z nacistično nemško strahovlado je bila prepovedana raba slovenščine ter kaznovana. Po vojni župnija ni več imela slovenskega ali dvojezičnega bogoslužja. Vsekakor do danes domačini tu in tam prirejajo priložnostne slovenske (ali dvojezične) maše.[6]

Župnijska cerkev Šenttomaž pri Celovcu[uredi | uredi kodo]

Cerkev je zgrajena na krnu Čilberka nad Šenttomažkim poljem[7][8] in je bila nekoč taborska utrdba.[9] Obdana je z vaškim pokopališčem ter nekaterimi hišami (župniščem, staro osnovno šolo ter kulturnim in društvenim domom, ki ga je zgradilo domače slovensko prosvetno društvo Edinost Št. Tomaž v letih 1912/13[10]).

Zunanjost[uredi | uredi kodo]

Poznogotska stavba ima mogočen severni stolp oz. zvonik (ki je morda v jedru še romaničen) z gotskimi zvočnimi okni ter visoko streho s čelnimi zatrepi. Nižji kor ima tri strani. Leta 1996 je bila streha zvonika na novo pokrita.

rimski kamen na vzhodnem zidu

Na zidovih kora in ladje najdemo stopničaste opornike. Na južni strani je prizidana zakristija. Zahodna vhodna lopa ima sedlasto streho. Pod njo se nahaja poznogotski, profiliran portal s šilastim ramenskim lokom. Nad timpanonom zahodnega portala je delno ohranjena poznogotska freska nevernega Tomaža, ki se je zopet pojavila v okviru restavracijskih del leta 1972. V stranskem zidu vhodne lope je tudi spominska plošča na padle iz Prve svetovne vojne, na kateri so nekatera domača imena zapisana v gajici oz. s slovenskim pravopisom in s šumniki, kar je izraz mlajše lokalne oz. regionalne kulturne zgodovine.

rimski kamen na vzhodnem zunanjem zidu

Na zunanjem južnem zidu se nahaja močno zbledela baročna slika sv. Krištofa. Na raznih mestih pa so vgrajeni rimski kmani: na južnem zunanjem zidu zakristije je nagrobna stela z napisom ter portretom v vdolbini oz. niši za vojaka Aureliusa Secundianusa, ki je umrl pri 30ih letih v vojni: na vzhodnem zunanjem zidu zvonika se nahaja fragment kasetiranega stropa nagrobne stavbe; na zahodnem zunanjem zidu je fragment nagrobne stavbe z upodobitvijo piseca.[11]

Na notranji strani severnega obzidja pokopališča se nahajajo po novem trije nagrobni kamni oz. epitafi gosposke Gundrskega gradu v Gundrski vasi. Gre za člane rodbin baronov Sternberg in Šlojsnik. Med njimi mati in sestra barona Janeza Nepomuka Šlojsnika, deželnega glavarja Koroške od leta 1849 dalje.[12] [13]

Notranjost[uredi | uredi kodo]

Notranjost tvorita prostorna ladja ter kor, ki ni povsem v njeni osi. Strop zaznamujejo sosvodnice v obokih ter mali, ornamentirani zaključni kamni na konzolah, na katerih so reliefi. Zidana galerija za pevce sloni na dveh okroglih stebrih ter ima košarasti obok. Nad šilastim slavolokom je zapisana letnica 1545. Na severnozahodni strani kora je šilast in profiliran vhod v zvonik. Okna so prav tako šilasta ter imajo ornamentalna okna iz časa okoli 1900.

Oprema notranjosti[uredi | uredi kodo]

Glavni oltar je iz časa okoli 1740. Na njemu so kipi sv. Tomaža, Petra in Pavla, nad njimi pa bog oče in sin ter kip Neomadeževane Marije iz 19. stoletja. Stranska oltarja sta iz leta 1711. V levem stranskem oltarju (oznaka 1803 se nanaša na restavriranje) se nahaja kip Marije z otrokom na prestolu iz 17. stoletja, dodatki pa so iz 18. stoletja. Desni stranski oltar, z letnico 1711, krasi slika sv. Marije Magdalene. Krstni kamen je iz marmorja, vendar je novejši.

Farovž in kulturni dom Edinost[uredi | uredi kodo]

Dvonadstropni farovž je prizidan na vzhodno obzidje pokopališča. Verjetno je v jedru iz 16. stoletja ter ima čopasto streho.

nekdanji kulturni dom Edinost

Severno od farovža stoji kulturni dom, ki je bil zgrajen v letih 1912/13. Iniciativo za gradnjo doma je treba pripisati tedanjemu župniku Ivanu Brabenecu (21.8.1871 Heraldec (Češka) – 1940; od leta 1896 provizor v Šenttomažu, od leta 1900 župnik fare ter od oktobra 1929 prošt v Podkrnosu pri Žrelcu) in članom slovenskega prosvetnega društva Edinost Št. Tomaž. Sámo društvo je bilo ustanovljeno leta 1910 kot reakcija na vse nasilnejši ponemčevalni pritisk. Razvilo je izredno široko in bogata kulturna dejavnost (tečaji, knjižnica, (gledališke) igre, kot so slednje imenovali tudi domači nemškutarski nasprotniki, tamburaštvo, zborovsko petje itd.). Hranilnica in posojilnica Št. Tomaž je popolnjevala družbeno ponudbo. Dne 3. marca 1912 je prosvetno društvo, ki je takrat imelo 120 članov, na svoji seji odločilo gradnjo kulturnega doma. 13. maja 1913 je bilo vloženo dovoljenje za gradnjo, 9. novembra 1913 pa je občina zaprosila, naj bo prireditvena dvorana uporabna tudi pozimi. Oba slovenska društva sta uporabljala poslopje do nacistične strahovlade. Med vojno in potem kulturno življenje ni več zaživelo, saj tudi uporaba poslopja ni bila več mogoča. Po letu 1955, torej že v Drugi Republiki, ko bi naj veljalo določilo člena 7 ADP je bil odstranjen slovenski zunanji napis društva.[14] V novejšem času je po dolgih letih kulturnega molka, lokalno društveno življenje zopet zaživelo in tako je stavba zopet uporabljena v svoje prvotne kulturne namene.

Ruševina gradu Čilberk[uredi | uredi kodo]

Zahodno od Šenttomaža se nahaja na vzpetini nad vasjo Čilberk istoimenska ruševina gradu, ki nadgleda Čilberško polje.[15][16]. Grad se prvič omenja v neki listini iz leta 1250. Gre za pomemben grad ministerialov, ki ga je dal zgraditi Albert, sin Hainricusa Ziesela v drugi polovici 13. stoletja. Vendar je grad bil zrušen po obleganju že konec 13. stoletja v okviru zatiranja upora proti Habsburžanom. Jedro gradu zaščiti na severni in na zahodni strani mogočen jarek. Krožno obzidje ima jajčasti tloris. Ob vzhodni strani se je nahajalo stanovanjsko poslopje. Originalno zidovje je večinoma ohranjeno le do višine kolen.[17] Lokalno društvo si prizadeva raziskovanje in rabo ruševine.[18]

Domače slovensko leposlovje o Šenttomažu[uredi | uredi kodo]

  • Bojan-Ilija Schnabl: Domače idile s Štalenske Gore oz. zlasti s Šenttomaža in s Celovškega polja ter domačih ljudi riše v svojih pesmih in pravljicah štalenski avtor Bojan-Ilija Schnabl.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Voyages d’amour – Potovanja ljubezni. Ključ 2007.[19]
  • Bojan-Ilija Schnabl: Božja pot do Gospe Svete in nazaj, ali Večno mlade lipe. Koroški koledarj Mohorjeve družbe 2012, Celovec 2011, str. 112-116. Pripoved je parabola ljubezni do domačega kraja.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Tamnah, Na Tamnah – Temna gora: Zgodovinska črtica o imenu hriba nad Celovškim poljem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2013. Celovec 2012, str. 134-137.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Magnolija in tulipani, Pripovedi in resnične pavljice s Celovškega polja. Celovec, založba Drava 2014, ISBN 978-3-85435-740-7.[20][21]
  • Bojan-Ilija Schnabl: O osamljeni ribici na poti svetega Frančiška, ki je le srečno usodo doživela. V: Rastje 8, Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Celovec: Društvo slovenskih pisaeljev v Avstriji, založba Drava, 2014, str. 136 - 140, ISBN 978-3-85435-749-0.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Troje poletnih pravljic v eni. V: Rastje 9, Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. uredil Tomaž Ogris idr. Celovec: Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, založba Drava, 2015, str. 145 - 152, ISBN 978-3-85435-769-8.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik, Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7.
  • Stefan Singer: Kultur- und Kirchengeschichte des Dekanates Tainach. Klagenfurt/Celovec idr. 1995 (nova izdaja)
  • Gabrielle Russwurm-Biró; et al. (2001). Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten (3 izd.). Dunaj : Schroll. COBISS 512358028. ISBN 3-7031-0712-X. 
  • Katja Sturm-Schnabl: Kulturno življenje v fari Št. Tomaž od začetka 20. stoletja do nemške okupacije. V: Koroški koledar 2009. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava, 2008, str. 139-156.
  • Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Razširjena izdaja = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Erweiterte Auflage. (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti SAZU, 2010), 447 str., ISSN 0560-2920. (COBISS)
  • Bojan-Ilija Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine. In: Koroški koledar 2013. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava, str. 107–122.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. V: Glasnik SED 54/4. Ljubljana: Slovensko etnografsko društvo, 2014, str. 27-32[22]
  • Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. V: 'Koroški koledar' 2015. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, založba Drava 2014, str. 119–126, ISBN 978-3-85435-747-6.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Jacobo Brollo, furlanski slikar na Koroškem in Štajerskem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2016. Celovec: Mohorjeva 2015, str. 61-68, ISBN 978-3-7086-0864-8.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Hišna imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici, Nova enciklopedijska raziskovanja. V: Koroški koledar 2016. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, založba Drava 2015, str. 129–134, ISBN 978-3-85435-768-1.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Bojan-Ilija Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine. V: Koroški koledar 2013. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava, str. 107–122.
  2. Katja Sturm-Schnabl: Slovensko narečje v funkciji komunikacijskega sredstva za tuje prisilne delavce v letih 1938 – 1945 v Celovškem okraju. In: Obdobja 26. Ljubljana 2009, 371 – 391
  3. Bojan-Ilija Schnabl: Asimilacija in sindrom posttravmatskega stresa. V: Koroški koledar 2011. Celovec 2010, str. 117-130
  4. ADG, Diözese Gurk (izd.): Pfarrkarte der Diözese Gurk, 1924 (Nachdruck in: Kärnten-Archiv, Archivverlag, Wien 1993 – 2010, K.A. 06042 s spremnim besedilom R. Kuglerja)
  5. Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na Avstrijskem Koroškem = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Erweiterte Auflage. Ljubljana 2010. ISSN 0560-2920.
  6. Bojan-Ilija Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine. V: Koroški koledar 2013. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava, str. 107–122.
  7. Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. In: Koroški koledar 2015. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava 2014, str. 119–126, ISBN 978-3-85435-747-6.
  8. Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. V: Glasnik SED 54/4. Ljubljana: Slovensko etnografsko društvo, 2014, str. 27-32, http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/glasniki
  9. Russwurm-Biró, Gabriele (2001). Dehio-Handbuch Kärnten. Wien: Anton Schroll. str. 832 sl. ISBN 3-7031-0712-X. 
  10. Katja Sturm-Schnabl: Kulturno življenje v fari Št. Tomaž od začetka 20. stoletja do nemške okupacije. V: Koroški koledar 2009. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava, 2008, str. 139-156, posebej 140.
  11. Gabrielle Russwurm-Biró; et al. (2001). Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten (3 izd.). Dunaj : Schroll. COBISS 512358028. ISBN 3-7031-0712-X. 
  12. Bojan-Ilija Schnabl: Dvojezična ustava Koroške in deželni glavar Janez Nepomuk Šlojsnik. V: Koroški koledar 2012, Celovec: Založba Drava, 2011, str. 165-188.
  13. Bojan-Ilija Schnabl: 1824 in 1849 – Dve ključni letnici slovenske politične in ustavne zgodovine na Koroškem. V: Koroški koledar 2014, Celovec 2013, str. 177-189.
  14. Katja Sturm-Schnabl: Kulturno življenje v fari Št. Tomaž od začetka 20. stoletja do nemške okupacije. V: Koroški koledar 2009. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava, 2008, str. 139-156, posebej 145.
  15. Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. In: Koroški koledar 2015. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Drava Verlag 2014, S. 119–126, ISBN 978-3-85435-747-6.
  16. Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. In: Glasnik SED 54/4. Ljubljana: Slovensko etnografsko društvo, 2014, S. 27-32, http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/glasniki
  17. Gabrielle Russwurm-Biró; et al. (2001). Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten (3 izd.). Dunaj : Schroll. COBISS 512358028. ISBN 3-7031-0712-X. 
  18. Kärntner Burgen- und Schlössererhaltungsverein - Zweigstelle Zeiselberg, http://www.magdalensberg.gv.at/vereine/kulturvereine.html
  19. Bojan Schnabl: Voyages d'amour Potovanja ljubezni, Ključ (BiH) 2007. ISBN 9958-9568-3-6.
  20. prim.: http://www.drava.at
  21. "platnica Magnolija in tulipani:". 
  22. http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/glasniki

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 46°39.49′N, 14°23.58′E