Trdnja vas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Trdnja vas

nem. Hörtendorf
mestni okraj
15. okraj Trdnja vas
[[File:
zimska pokrajina, Trdnja vas, Celovec
|200px]]
Trdnja vas se nahaja v Avstrija
Trdnja vas
Trdnja vas
Koordinati: 46°38′27.924″N 14°24′01.308″E / 46.64109000°N 14.40036333°E / 46.64109000; 14.40036333
DržavaPredloga:A
Seznam_okrajev_in_statutarnih_mest_v_AvstrijiCelovec
ustanovitev mestnega okraja1973
Površina
 • Skupno1.187 km2
Nadm. višina
465 m
DemonimTrdnjevaščani[1]
Časovni pasUTC+1 (CET)
Poštna številka
9020, 9029
Spletna stran[[2] [3]]

Mestni okraj Trdnja vas (nem.: Hörtendorf) [2][3][4] je 15. okraj mesta Celovec, glavnega mesta dežele Koroške , ki geografsko leži na Celovškem polju (Avstrija).

Geografija[uredi | uredi kodo]

Mestni okraj Trdnja vas se nahaja na vzhodnem robu mesta Celovca na Celovškem polju in ga prečka reka Raba. Na zahodu meji na staro mestno mejo in Šentjakobsko cesto (nem. St. Jakober Straße), na vzhodu pa na koroško Krko. Trdnja vas meji tudi na občine Gospa Sveta, Štalenska gora, Pokrče, Grabštanj in Žrelec.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Upravna ureditev[uredi | uredi kodo]

Mestni okraj Trdnja vas je razdeljen na dve katastrski občini in naslednja naselja:

  • Blažnja vas (Blasendorf):
    • Blažnja vas (Blasendorf): Ovše (Gottesbichl), Na Rišovce ali tudi Nereševica)[5] (Nessendorf)
  • Trdnja vas pri Celovcu (Hörtendorf):
    • Dóbje pri Žrelcu (Aich an der Straße), Borovje (Farchern), Hutna vas pri Celovcu (Gutendorf), Trdnja vas pri Celovcu (Hörtendorf), Limarja vas pri Šentjakobu pri Celovcu (Limmersdorf), Perkonik (Perkonigg), Pokeriče pri Celovcu (Pokeritsch), Šentjakob pri Celovcu (St. Jakob an der Straße)[6]

Infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Do mestnega okraja Trdnja vas pelje Velikovška cesta med mestnim jedrom Celovca in Velikovcem.

Mestni avtobusi vozijo do naslednjih postajališč v Trdnji vasi: Ziegeleistraße, Ernst-Diez-Straße, Schülerweg, Dobje pri Žrelcu (nem. Aich), Hutna vas (nem. Gutendorf), Limarja vas (nem. Limmersdorf), delnja vas (nem. Niederdorf), Rosenweg, Trdnja vas (nem. Hörtendorf), do katerega se lahko iz središča mesta z linijo 21 (vsakih 30 minut) relativno enostavno pripeljete s trga svetega duha (nem. Heiligengeistplatz).

Na zahodu, v industrijski coni Trdnja vas, je izvoz z avtoceste Celovec vzhod.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1973 je bila stara občina Trdnja vas v okviru velike občinske reforme dežele Koroške skupaj z delom občine Žrelec (južno od Velikovške ceste), delom občine Pokrče (vzhodno od Krke) ter Borovjem in Šmarjeto, to je podružniška cerkev stare fare in občine Šenttomaž pri Celovcu (danes Štalenska gora), vključena v razširjeno območje mesta Celovec ob Vrbskem jezeru.

  • zimska pokrajina Trdnje vasi
    zimska pokrajina Trdnje vasi
  • Zimsko drevo sredi polja pri Trdnji vasi
    Zimsko drevo sredi polja pri Trdnji vasi

Koroško-slovenska kulturna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kulturnozgodovinsko je področje mestnega okraja Trdnja vas tesno povezano s slovensko kulturno zgodovino Celovškega polja[7], njenim slovenskim osrednje južno Koroškem[8][9] narečjem, poljanščini Celovškega polja[10]. Danes je to večinoma le še zgodovina.

Na to kažejo izvirna slovenska krajevna imena[11], pa tudi izvirna slovenska ali v nemščini uporabljena hišna in domača imena (p.d.)[12] ter ledinska imena.[13] slovenskega izvora.

To je značilno tudi za družbeno zgodovino in cerkveno zgodovino. Dekanija Tinje je po kanonskem pravu še vedno dvojezična, župniji Šentjakob ob cesti in Šenttomaž pri Celovcu pa sta po kanonskem pravu veljali za dvojezični po šematizmu 1917/18, torej v medvojnem obdobju[14]. Ko se je Anton Tscharre (glej spodaj) leta 1849 rodil v Šentjakobu ob cesti, ni možno, da se ne bi naučil slovenščine, kar lahko pojasni tudi njegovo poznejše delovanje na Spodnjem Štajerskem. Zgodovinsko slovensko narečje, ki so ga v terenskih raziskavah še vedno raziskovali, je prav narečje južnokoroške osrednje regije.[15][16]

Nekoč so bile fare do medvojnega časa še dvojezične. Na področju okraja Trdnja vas najdemo še številne člane Hranilnice in posojilnice Št. Tomaž pri Celovcu, ki je aktivno delovala do Anšlusa.[17][18][19]

K zgodovinski slike Šentjakoba ob cesti šteje tudi zgodovina kmečkih uporov 15. stoletja, ko je bila osrednja južna Koroška eno izmed središč (Grafenauer navaja izrecno Šentjkob ob cesti) velikega upora leta 1478.[20] Sem sodi tudi poseben družbeni položaj koseza in vojvodskega kmeta v Blažnji vasi, ki sta vodila obred intronizacije najprej koroških knezov in kasneje koroških vojvod (koroška vojvodska investitura) (v slovenščini do 1414).

Slovenska ledinska imena v Blažnji vasi[uredi | uredi kodo]

V Blažnji vasi najedemo zapisana v starih franciscejskih katastrih sledeča slovenska ledinska imena : Blatenza (Blatenca), Na Blatti (Na blati), Pod Krajam (Pod krajom), Velke Nive (Velike njive), Rathschnicza (Račnica), Voglach. [21][22]

Slovenska ledinska imena v Borovju[uredi | uredi kodo]

V Borovju najdemo zapisana v starih franciscejskih katastrih sledeča slovenska ledinska imena : Brezova Hora (Brezova hora [!]), Podmirom (Pod mirom), Pri Krischi (Pri križu), Blatta (Blato), Poznak, Spodnopolle (Spodnje polje), Tablitza (Tablica).[23][24]

Slovenska ledinska imena v Limarji vasi[uredi | uredi kodo]

V Limarji vasi najdemo zapisana v starih franciscejskih katastrih sledeča slovenska ledinska imena : Nacilla, per Sellenem Polli (Pri zelenem polju), Uokroglica (Okroglica), Krive Nive (Krive njive), Ograda (Ograda), Kernica (Krnica), per stari Czesti (Pri stari cesti). [25][26]

Slovenska ledinska imena v Šmarjeti[uredi | uredi kodo]

V Šmarjeti oz. njeni bližini sta zapisana ledinski imeni Nasdreti (severno in severo-zahodno do gramoznice) ter še malce severneje Sapolam. [27][28][29]

Slovenska ledinska imena v Trnji vasi[uredi | uredi kodo]

V Trnji vasi najdemo zapisana v starih franciscejskih katastrih sledeča slovenska ledinska imena : Za Martiniakom (Za Martinjakom), Per Wodi (Pri vodi), Nive pod traunikim (Njive pod travniki), pod Jeschom (Pod ježom), na Jeschu (Na ježu), per Cesti (Pri cesti), Bresnica (Breznica), nad Wirthom, per Gruschi (Pri Gruši), nad starum Czestum (Na stari cesti), Krive Nive (Krive njive), Gmainach in Gmaina (Gmajna).[30][31]

Cerkvi[uredi | uredi kodo]

Šentjakob ob cesti[uredi | uredi kodo]

Župnijska cerkev Celovec-Šentkjakob ob cesti se nahaja v istoimenskem naselju Šentkjakob ob cesti ob Velikovški cesti. Rimskokatoliška cerkev je posvečena svetemu Jakobu starejšemu in je župnijska cerkev ter spada v dekanijo Celovec-mesto v Krški škofiji. Cerkev in pokopališče sta na seznamu spomeniškega varstva.

Cerkev je prvič omenjena v dokumentu iz leta 1539. Cerkev je leta 1787 postala kurat, leta 1892 pa župnijska cerkev. Je majhna cerkev z baročnim stolpom stoji sredi pokopališča.

Po cerkvenem šematizmu Krške škofije iz leta 1917/1918 ter po uradno sestavljenem zemljevidu jezikovnih razmer oz. liturgijskega jezika škofije iz leta 1924 (sestavljen do leta 1921) je Šentkjakob ob cesti pripadal tinjskemu dekanatu in bila "slovensko-nemška" fara.[32]

  • Farna cerkev sv. Jakoba starejšega
    Farna cerkev sv. Jakoba starejšega

Šmarjeta[uredi | uredi kodo]

Šmarjeta, ki je do danes podružniška cerkev stare fare Šenttomaž pri Celovcu je najbližja cerkev za Trnjevaščane. Na njenem pokopališču v je ohranjen še en zadnji nagrobni kamen s slovenskim napisom.[33]

Zapisano je v cerkvenem dnevniku Šenttomaške fare “Liber memorabilium”, da je bila cerkev okrašena s freskami furlanskega slikarja Jacobo Brollo okoli leta 1889, vendar se te freske enako kot v Šenttomažu niso ohranile. Drugega zapisa o tem ni, niti v zapisnikih deželnega spomeniškega varstva. Jacobo Brollo je okrasil več cerkva v fari in le v cerkvi bljižnjem Šentlovrencu se je ohranil del slovenskih napisov.[34] [35]

Po cerkvenem šematizmu Krške škofije iz leta 1917/1918 ter po uradno sestavljenem zemljevidu jezikovnih razmer oz. liturgijskega jezika škofije iz leta 1924 (sestavljen do leta 1921) je Šmarjeta pripadala tinjskemu dekanatu in bila "slovenska" podružniška cerkev fare Šenttomaž.[36]

  • pogled s juga
    pogled s juga
  • pogled s jugovzhoda
    pogled s jugovzhoda
  • detajl freske svetega Krištofa (južna stran cerkve)
    detajl freske svetega Krištofa (južna stran cerkve)
  • Šmarjeta, podružniška cerkev stare fare Šenttomaž pri Celovcu]]
    Šmarjeta, podružniška cerkev stare fare Šenttomaž pri Celovcu]]

Dvorci in podeželska posestva[uredi | uredi kodo]

Vojvodski kmet v Blažnji vasi[uredi | uredi kodo]

V Blažnji vasi je gospodaril t.i. vojvodski kmet (nem. Herzogbauer). Ta najbolj znani med kosezi je imel različne privilegije. Med njimi je vodil obred ustoličevanja karantanskega kneza ter kasneje koroškega vojvoda (do leta 1414 v slovenščini) na Gosposvetskem polju. Poleg tega je bil tudi oproščen davkov za po eno hubo v Blažnji vasi in v Pokrčah ter (od leta 1729) pa imel prost uvoz 120 veder italijanskega vina ("welschen Wein"), ki so ga prodajali v povezani gostilni. Prvi vojvodski kmet, omenjen v dokumentu (27. marca 1414), je bil Gregor Schatter. Njegovi potomci so se imenovali vojvodski kmetje (nem. Herzogbauer ali Edlingbauer) ali pa samo vojvod ali kosez (nem. Herzog ali Edlinger). V cerkvenih zapisih so zapisani pod imenom Herzog. Zadnji vojvodski kmet se je pisal Josef Herzog-Edlinger. Rodil se je 27. septembra 1768 v Blažnji vasi in umrl v slabih razmerah 4. junija 1823 v Celovcu. Domačija vojvodskega kmeta je bil prodana že leta 1801. Na njem se je 27. februarja 1801 zadnjič izvajal vinski privilegij. Lokalni kmetje so takrat za Josefa Herzoga-Edlingerja organizirali velik pogreb. Vendar je njegov grob v Šentjakobu ob cesti neznan.[37]

Kot je zapisano, je Blažnja vas vse do danes svoja katastrska občina.[38] Po dognanjih Wilhelma Wadla o številnih bližnjih, zlasti pa majhnih katastrskih občin v današnji občini Štalenska gora (imele so lastno nižje sodstvo in druge privilegije), jim jasno pripisuje koseški izvor na osnovi zgodnjesrednjeveškega socialnega prava[39][40][41], ki ga pojmujemo tudi personalno načelo[42] v pravu. Po tej analizi lahko to domenvamo enako za katastrsko občino Blažnja vas.

  • Vojvodski kmet v Blažnji vasi
    Vojvodski kmet v Blažnji vasi

Gostilna Pauker v Pokeričah[uredi | uredi kodo]

Anton Tscharre (1849–1905)[uredi | uredi kodo]

Anton Tscharre, zemljiški posestnik in politik Nemške ljudske stranke se je rodil 12. septembra 1849 v Pokeričah[43] pri Šentjakobu ob cesti (takrat na še strnjenem slovensko govorečem Južnem Koroškem). Obiskoval je gimnazijo v Celovcu, služil v 4. pehotnem polku Landwehra in službo zapustil pri 32 letih s činom nadporočnika. Nato je delal kot upravitelj posesti pri baronu na Spodnjem Štajerskem, dokler ni končno postal trgovec z vinom v Gradcu. Leta 1885 je prevzel kmetijo svojih staršev Paukerhof v Pokeričah in jo razvil v vzorno kmetijo. Leta 1900 je postal predsednik kmetijske družbe (nem. Landwirtschaftsgesellschaft). Od leta 1901 je bil član Državnega zbora na Dunaju. Anton Tscharre je 26. junija 1905 umrl zaradi bolezni srca. Pokopan je bil v Šentjakobu ob cesti.[44]

  • Gostilna v Pauker v Pokerčah (danes zasebna stanovanjska hiša)
    Gostilna v Pauker v Pokerčah (danes zasebna stanovanjska hiša)
  • Anton Tscharre (1849–1905), nekdanji lastnik gostilne „Pauker´s Gasthaus“
    Anton Tscharre (1849–1905), nekdanji lastnik gostilne „Pauker´s Gasthaus“
  • Grob Antona Tscharreta, posestnik p.d. Pauker
    Grob Antona Tscharreta, posestnik p.d. Pauker
  • Gostilna Pauker na stari razglednici
    Gostilna Pauker na stari razglednici

Posestvo Borovje[uredi | uredi kodo]

Posestvo Borovje (nem. Farchernhof) je prvotno pripadalo posestvu na Partovci (nem. Portendorf), v osnovi stari karantanski koseževini, in je bil med letoma 1745 in 1822 prodan kar dvanajstkrat. Šele po požaru na gradu partovca v začetku 19. stoletja so staro posestvo Borovje preuredili v dvorec. Leta 1822 je bilo posestvo prodano na dražbi, saj je Urban Leitgeb, ki ga je pridobil leta 1813, zaradi prizidka zapadel v dolgove. Karl Felix Tschabuschnigg je postal novi lastnik dvorca. Po dvakratni prodaji ga je leta 1861 kot lastnik nasledil Karl Freiherr von Knobloch, ki je leta 1865 pridobil tudi dvorec Partovca. Vendar je tudi on kmalu prodal svoje premoženje. Dr. Josef von Vest je leta 1881 od Josefa Wehsikena kupil dvorec Borovje. Njegov sin, Dr. Hermann von Vest, je leta 1904 stavbo razširil na sedanjo površino. Leta 1928 je nepremičnino kupil Erich von Boehm-Bezing. V začetku 70. let 20. stoletja je Leopoldov sin Erich von Boehm-Bezing dvorcu prizidal še eno nadstropje in hkrati prenovil fasado.[45]

Podolgovata trinadstropna stavba, ki se dviga nad pravokotnim tlorisom, ima nizko dvokapno streho, ki jo na južni strani poživlja trikotni ščit z ovalnim oknom. Na južni strani stavbe središče stavbe dodatno poživlja balkon, ki ga podpirajo vitki stebri z nežnimi železnimi rešetkami. Ta balkon predstavlja zaščitno streho nad vhodnimi vrati. Na nasprotni strani pa je majhen balkon le na vogalu stavbe.

Pritličje je od zgornjih nadstropij ločeno s širokim ometanim pasom, medtem ko ustrezen pas med zgornjimi nadstropji ne poteka skozi, temveč je razdeljen na širino oken. Vsa okna, osem na daljših in dve na ožjih straneh, imajo preproste ometane obrobe, vogali stavbe pa so poudarjeni s pepelniki. Pred južno stranjo dvorca so na obeh straneh manjše "kavalirske hišice", ki dajejo stavbi videz dvorca.

  • posestvo Borovje]]
    posestvo Borovje]]
  • pogled s severa na posestvo Borovje]]
    pogled s severa na posestvo Borovje]]
  • Hlev posestva Borovje]]
    Hlev posestva Borovje]]

Tauschitzeva vila[uredi | uredi kodo]

Sedež podjetja Tauschitz, ki se ukvarja z gramozom in prevozom, je v podeželski hiši, nem. t.i. Tauschitz-Villa v Trdnji vasi.

  • Drevored k Tauschitzevi vili
    Drevored k Tauschitzevi vili
  • Tauschitzeva vila
    Tauschitzeva vila

Grabenhof[uredi | uredi kodo]

Z dvorca Grabenhof, zgrajenega v Ovšah (nem. Gottesbichl) na Grabenhofweg št. 42, ki ima dvokapno streho in na jug obrnjen trikotni vrh z okroglim oknom, se odpira pogled na Celovec vse do Karavank.

  • Grabenhof v Ovšah
    Grabenhof v Ovšah
  • Grabenhof v Ovšah
    Grabenhof v Ovšah

Po domače Strucman / Strutzmann[uredi | uredi kodo]

Podeželska hiša Strucman (nem. Strutzmann), ki je na daljših straneh petosna, na širših pa dvoosna, je enonadstropna in ima dvokapno streho. Na grebenu se dviga majhen zvonik. Zgornje nadstropje je od pritličja ločeno z ometanim pasom, glavna fasada, obrnjena proti jugu, pa ima sredinsko postavljen balkon v obliki verande.

  • Strucman v Blažnji vasi
    Strucman v Blažnji vasi

Po domače Lindner (Tamiš / Tamisch) v Nerešovcih (nem. Nessendorf)[uredi | uredi kodo]

Do 19. stoletja je bila ta huba znana pod domačim imenom "Tamiš".

  • Obnovljena kmetija
    Obnovljena kmetija

Po domače Punčart (nem. Puntschart) v Nerešovcih (nem. Nessendorf)[uredi | uredi kodo]

Z več kot 500 leti je najstarejša kmečka hiša v okraju Celovec dežela.

  • Najstarejša kmečka hiša Celovca
    Najstarejša kmečka hiša Celovca

3. novembra 2012 je južnokoroško obcestno znamenje kmečke hiše posvetil katedralni duhovnik Gospe Svete, Josef-Klaus Donko.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

  • Celovško odlagališče odpadkov
  • Lokacija celovške gramoznice

Industrijka cona vzhod (Industrijka cona Trnja vas)[uredi | uredi kodo]

V industrijski coni v Trdnji vasi imajo sedež številna velika podjetja, ki so tudi pomembni delodajalci v regiji.

Mednarodne firme[uredi | uredi kodo]

  • KALMAR
  • M.A.N.
  • Mazda Austria
  • Metro
  • Hausmann
  • ADEG Großmarkt
  • IKEA – Celovec (Trdnja vas)
  • HILTI
  • FELBERMAYR
  • IKEA Celovec
    IKEA Celovec
  • HILTI- tehnologija vrtanja
    HILTI- tehnologija vrtanja

Regionalne firme[uredi | uredi kodo]

  • ABC Klagenfurt
  • prevoz gramoza Tauschitz
  • STARMANN
  • ABC Servic&Produktion
    ABC Servic&Produktion

Javne ustanove[uredi | uredi kodo]

Izobražba[uredi | uredi kodo]

  • Ljudska šola: Volksschule VS21
  • Center za izvenšolsko varstvo Hort Hörtendorf

Kompetenčni center za zaščito živali[uredi | uredi kodo]

Kompetenčni center za zaščito živali v Nerešovcih

Oktobra 2011 je bil v bližini vasi Nerešovci odprt Kompetenčni center za zaščito živali (nem. Tierschutzkompetenzzentrum, krajše Tiko), ki ga upravlja Koroška zveza za zaščito živali. Tiko je eno najsodobnejših zavetišč za živali v Evropi in zagotavlja primerno namestitev za približno 150 vrstam psov, 200 mačk ter številne male, divje in domače živali. Center ni le zavetišče za živali, temveč tudi kontaktna točka za informacije o živinoreji in dobrobiti živali. Od januarja 2012 center deluje v okviru projekta vključevanja, ki ga podpira združenje autArK in katerega cilj je spodbujati terapijo ljudi s pomočjo živali. Tiko trenutno pomaga desetim mladim invalidom. Od oktobra 2013 center Tiko vodijo zaposleni milijarderke Heidi Horten, ki je sofinancirala njegovo gradnjo.

  • skupina psov v Tiku
    skupina psov v Tiku
  • mačke v zunanjih prostorih Tika
    mačke v zunanjih prostorih Tika

Rekreacija[uredi | uredi kodo]

Prireditveni center[uredi | uredi kodo]

Od novembra 2010 je na ulici Schülerweg v Trdnji vasi nova kavarna in prireditveni center "Castellino".

Prosti čas[uredi | uredi kodo]

V Trdnji vasi je več športnih igrišč, na primer za nogomet, ameriški nogomet, paintball in baseball. V Trdnji vasi sta tudi dva ribnika.

Parki[uredi | uredi kodo]

V središču Trdnje vasi je igrišče Trdnja vas, v industrijski coni pa poštno športno igrišče in športni objekt 1. SV-Hörtendorf pri ribniku „Ruhes Teich“, ki ima približno 200 članov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja / Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Ljubljana 2010, ISBN0560-2920, stran 121
  2. ↑ Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja / Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Ljubljana 2010, ISBN0560-2920, stran 121
  3. ↑ »ICH WÄHLE NICHT«.
  4. ↑ »VI. Oberwarter Erklaerung«.
  5. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Dvojezična ustava Koroške in deželni glavar Janez Nepomuk Šlojsnik. V: Koroški koledar 2012. Celovec 2011, 165–188.
  6. ↑ Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na Avstrijskem Koroškem = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Erweiterte Auflage. Ljubljana 2010. ISSN 0560-2920.
  7. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Klagenfurter Feld/Celovško polje. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 631-637, ilustr. [COBISS.SI-ID 22124040]
  8. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Osrednja južna Koroška. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 1000. [COBISS.SI-ID 22184456]
  9. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Südkärntner Zentralraum. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 3, po-Ž, S. 1307-1308, ilustr. [COBISS.SI-ID 22188552]
  10. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Osrednjejužnokoroško slovensko narečje. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 1000. [COBISS.SI-ID 22184712]
  11. ↑ »Karte von Kärnten mit zweisprachigen Orts- und Flurnamen«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2007. Pridobljeno 20. februarja 2024.
  12. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Vulgoname. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 3, po-Ž, S. 1472-1474.
  13. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg/Šenttomaž pri Celovcu und in der weiteren Umgebung. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 346-350, ilustr.
  14. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Pfarrkarte der Diözese Gurk/Krška škofija 1924. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 1027–1034, ilustr.
  15. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Osrednjejužnokoroško slovensko narečje. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 1000.
  16. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Südkärntner Zentralraum. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 3, po-Ž, S. 1307–1308, ilustr.
  17. ↑ SCHNABL, Bojan. Der historische slowenische Kulturverein »Edinost«.. In: Magdalensberger Kulturquadrat, Hg. Marktgemeinde Magdalensberg, Red. Kärntner Bildungswerk Magdalensberg, Ausgabe 16, Frühling/Sommer 2023, Amtliche Mitteilung. S. 16-18, [1]
  18. ↑ STURM-SCHNABL, Katja. Edinost Šenttomaž. V: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 283-287, ilustr.
  19. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Kryptoslowenen. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 717-718. [COBISS.SI-ID 22129416]
  20. ↑ GRANDA, Stane. Bauernaufstände (prevod Bojan-Ilija Schnabl). V: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, str. 139-141, ilustr.
  21. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg/Šenttomaž pri Celovcu und in der weiteren Umgebung. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 346-350, ilustr. [COBISS.SI-ID 22173192]
  22. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija (avtor, fotograf). Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici [Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg und Umgebung]. In: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, ISSN 0351-2908. [Tiskana izd.], 2014, 54, št. 4, S. 27-31, ilustr.[COBISS.SI-ID 37951533]
  23. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg/Šenttomaž pri Celovcu und in der weiteren Umgebung. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 346-350, ilustr. [COBISS.SI-ID 22173192]
  24. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija (avtor, fotograf). Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici [Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg und Umgebung]. In: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, ISSN 0351-2908. [Tiskana izd.], 2014, 54, št. 4, S. 27-31, ilustr.[COBISS.SI-ID 37951533]
  25. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg/Šenttomaž pri Celovcu und in der weiteren Umgebung. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 346-350, ilustr. [COBISS.SI-ID 22173192]
  26. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija (avtor, fotograf). Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici [Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg und Umgebung]. In: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, ISSN 0351-2908. [Tiskana izd.], 2014, 54, št. 4, S. 27-31, ilustr.[COBISS.SI-ID 37951533]
  27. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg/Šenttomaž pri Celovcu und in der weiteren Umgebung. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 346-350, ilustr. [COBISS.SI-ID 22173192]
  28. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija (avtor, fotograf). Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici [Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg und Umgebung]. In: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, ISSN 0351-2908. [Tiskana izd.], 2014, 54, št. 4, S. 27-31, ilustr.[COBISS.SI-ID 37951533]
  29. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. januarja 2022. Pridobljeno 18. februarja 2024.
  30. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg/Šenttomaž pri Celovcu und in der weiteren Umgebung. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 346-350, ilustr. [COBISS.SI-ID 22173192]
  31. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija (avtor, fotograf). Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici [Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg und Umgebung]. In: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, ISSN 0351-2908. [Tiskana izd.], 2014, 54, št. 4, S. 27-31, ilustr.[COBISS.SI-ID 37951533]
  32. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Pfarrkarte der Diözese Gurk/Krška škofija 1924. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 1027-1034, ilustr. [COBISS.SI-ID 22150920]
  33. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Grabinschriften. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 442-444. [COBISS.SI-ID 22177544]
  34. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija (avtor, fotograf). Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine. In: Koroški koledar 2013, Celovec 2012, S. 107-122, ilustr. [COBISS.SI-ID 11917620]
  35. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Brollo, Jacobo. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 1, a-I, S. 187-190, ilustr. [COBISS.SI-ID 22158088]
  36. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Pfarrkarte der Diözese Gurk/Krška škofija 1924. In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 1027-1034, ilustr. [COBISS.SI-ID 22150920]
  37. ↑ Hermann Th. Schneider: „Die Straßen und Plätze von Klagenfurt“. Herausgegeben von der Landeshauptstadt Klagenfurt. Druck: Kärntner Druckerei, Klagenfurt
  38. ↑ https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Katastralgemeinden_in_%C3%96sterreich
  39. ↑ Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik. Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7, S. 61 ff.
  40. ↑ Wilhelm Wadl: Edlinger-Gerichtsbarkeit. In: Enzyklopädie slowenische Kulturgeschichte, Bd. 1, S. 294–296.
  41. ↑ Wilhelm Wadl: Edlingerdienste, Gurnikämter und Brennamt. In: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien, Köln, Weimar, Böhlau Verlag 2016, Bd. 1, ISBN 978-3-205-79673-2, S. 291–293.
  42. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Personalitätsprinzip (Dualismus der Rechtsordnungen). In: STURM-SCHNABL, Katja (Hg.), SCHNABL, Bojan-Ilija (Hg.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016, Bd. 2, j-Pl, S. 1019-1021. [COBISS.SI-ID 22150408]
  43. ↑ Pokeriče pri Celovcu, nem. Pokeritsch, glej: Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja / Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Ljubljana 2010, ISBN0560-2920, stran 88
  44. ↑ ADG, PA St. Jakob an der Strage, HS 3/Taufbuch. „Klagenfurter Zeitung“ am 27. Juni 1905. „Kärntner Zeitung“ am 2. Juli 1905
  45. ↑ Siegfried Hartwagner: Klagenfurt Stadt, 1980; Verlag St. Peter, Salzburg. ISBN 3-900173-26-5

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Trdnja vas
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Trdnja_vas&oldid=6179757«