Narcis in Eho

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
John William Waterhouse: Narcis in Eho

Narcis in Eho je mitološka zgodba o Narcisovi preobrazbi v cvet in preobrazbi nimfe Eho v odmev.

Različica mitološke zgodbe[uredi | uredi kodo]

Placido Costanzi: Narcis in Eho

Nimfa Liríopa je s Kéfisosem spočela dečka, ki ga je poimenovala Narcis. Videc Tirezija je zanj napovedal, da bo dočakal dolgo starost le, če ne bo spoznal samega sebe. Pri 16. letih je Narcisa občudoval marsikateri fant in po njem je koprnelo marsikatero dekle. Nekoč je postavnega mladeniča uzrla nimfa Eho, ki ji je Junona (Hera) vzela dar govora, ker je Eho s svojim klepetom večkrat zadržala boginjo, da ne bi ta zasačila svojega nezvestega moža s kako nimfo. Junona se je nad dekletom maščevala tako, da je Eho odslej lahko le ponavljala glasove, ki so dospeli do nje.

Eho se je v Narcisa zaljubila, a on jo je zavrnil in nimfa se je od sramu umaknila v gozd ter se spremenila v kamen. Od nje je ostal le odmev. A Narcis je zavračal tudi druge nimfe in mladeniče, zato je ena njegovih žrtev prosila, naj se tudi njemu ne izpolni ljubezenska sla. Ramuntska boginja[1] je željo izpolnila in Narcis se je tako v studencu zaljubil v lastno podobo. Vsakič, ko je segel po njej, je nazadnje podoba izginila. Nesrečna ljubezen je Narcisa mučila tako dolgo, dokler ni počasi zblaznel. Začel se je tolči po prsih in ranil do krvi ter v svoji bolesti umrl. Narcis je tako odšel v podzemlje, kjer je še naprej opazoval svojo podobo, na mestu Narcisovega telesa pa je ostala le narcisa.

Umetniške upodobitve[uredi | uredi kodo]

Književnost[uredi | uredi kodo]

O Narcisu pripoveduje že Pavzanij v svojem Opisu Grčije. Prvo celostno obdelavo mita o Narcisu in Eho pa je zapisal rimski pesnik Publij Ovidij Naso v svojih Metamorfozah.

Nimfo Eho omenja tudi italijanski novelist Giovanni Boccaccio v delu Genealogie deorum gentilium, Narcisa pa italijanski pesnik Francesco Petrarca v Canzonierah. V obdobju baroka Narcisa opisuje Giambattista Marino, in sicer v delu Adonis. Referenca na mitološkega Narcisa pa se pojavlja tudi v uvodu v Coelhov roman Alkimist.

Med književniki je motiv narcisistične osebe vpeljal že Stendhal v delu Rdeče in črno, kasneje pa tudi angleški pisec Oscar Wilde v svoji Sliki Doriana Graya. Na Narcisa aludira tudi John Milton v Izgubljenem raju, ko Eva zagleda svoj odsev v vodi.

Nemški lirik Rainer Maria Rilke je ustvaril pesem z naslovom Narcis. Na Slovenskem pa je Boris A. Novak na temo Narcisa in Eho napisal sonet z odmevom. Pri pisanju je uporabil formo imenovano odmev (echo) in tako napisal pesem z odmevom (t. i. echo verse), za katero je potreboval celih 10 let.[2] Lutkovno igro Narcis in Eho pa je leta 2009 na gledališkem odru predstavilo Kulturno društvo Ars Altera Pars iz Gornje Radgone.[3]

Slikarstvo in kiparstvo[uredi | uredi kodo]

Da so bili antični miti zelo priljubljeni v rimskem času, pričajo tudi arheološka odkritja v današnji Torri Annunziati blizu Neaplja, ki jo je skupaj s Pompeji zasul Vezuv leta 79. Med gradnjo železniške proge Portici–Nocera leta 1842 so odkrili ostanke rimske vile Caio Siculio, v kateri so našli freske neprecenljive vrednosti, kot je upodobitev Narcisa in Eho, ki jo hranijo v neapeljskem nacionalnem muzeju.[4]

Motivu Narcisa so se posvetili tudi številni slikarji. Med njimi je zagotovo najpomembnejša slika delo Michelangela M. Carravaggia, nastala med letoma 1594 in 1596. Omeniti pa je potrebno tudi Francoza Nicolasa Poussina (Narcis in Eho, okoli leta 1630) in rokokojskega slikarja Françoisa Lemoyneja (Narcis, 1728). V 20. stoletju sta grški mit o Narcisu na platno prenesla tudi Anglež John William Waterhouse (Eho in Narcis, 1903) in Španec Salvador Dalí (Metamorfoza Narcisa, 1937).

Narcisov vodnjak pripisujejo baročnemu kiparju Francescu Robbi.

Kip Narcisa, ki se ogleduje v vodi, danes krasi ljubljansko mestno hišo. Šlo naj bi za delo največjega baročnega ljubljanskega kiparja Francesca Robbe, a zagotovo vemo le, da je kip nastal v njegovi delavnici okoli leta 1740.[5]

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Eho in slovanska mitologija[uredi | uredi kodo]

Tudi v slovanski mitologiji imamo lik, ki se podobno kot nimfa Eho spremeni v odmev. Gre namreč za slovansko boginjo Ozvieno - boginjo odmeva.[navedi vir]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ramuntska boginja: Nemesis, boginja pravičnosti in maščevanja, je imela svoje svetišče v Ramuntu ob severni obali Atike (v bližini Maratonskega polja).
  2. ^ Boris A. Novak: Drevo in ovijalka. Iz pesniške radovednosti v literarno vedo in nazaj.
  3. ^ Javni sklad RS za kulturne dejavnosti: http://www.jskd.si/gledalisce-in-lutke/festivali_gledalisce/otrosko_gledalisce/otrosko_09/fotogalerija_otrosko_srecanje_09.htm
  4. ^ Torre Anunnziata, Barve Oplontisa. Kratek vodnik k arheološkim izkopaninam: http://www.vesuvioweb.com/new//IMG/pdf/Brochure_Oplonti_2009.pdf
  5. ^ Ovidij Naso, P. (1977): Metamorfoze, Izbor. Str. 159.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Novak, Boris, A. (2006): Drevo in ovijalka: prilika o razmerju med poezijo in teorijo. Teoretsko-literarni hibridi: o dialogu literature in teorije. Primerjalna književnost, letn. 29, posebna št. Str. 64-66. Ljubljana: Slovensko društvo za primerjalno književnost. Dostopno na: http://www.zrc-sazu.si/sdpk/images/2006-3_Hibridi.pdf
  • Ovidij Naso, P. (1977): Metamorfoze, Izbor. Spremno besedo napisal Kajetan Gantar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Pirnar, M. (2001): Bolehni pisuni, večni sanjači ... Sodobnost, letn. 65, št. 1/2. Str. 131-136. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Dostopno na: http://www.sodobnost.com/content.php?id=6732&cid=1509&arhiv=1

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]