Uporabnik:CFCF/Medical articles/Epilepsija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Epilepsija
Spike-waves.png
encefalogram epileptičnega napada
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10G40-G41
MKB-9345
DiseasesDB4366
MedlinePlus000694
eMedicineneuro/415
MeSHD004827

Epilepsija (iz starogrškega glagola ἐπιλαμβάνειν,ki pomeni"zgrabiti, imeti ali mučiti")[1] je skupina dolgotrajnih nevroloških motenj, za katere so značilni epileptični napadi.[2] Napadi so dogodki, ki se lahko spreminjajo od zelo kratkih in skoraj neopaznih do dolgih obdobij zelo močnega tresenja.[3] Epileptični napadi se ponavadi ponavljajo in nimajo nekega osnovnega vzroka;[2], medtem ko napadi, ki se pojavijo zaradi posebnega vzroka, ne morajo predstavljati epilepsije.[4]

Epilepsije ni mogoče pozdraviti, toda v približno 70 % primerov se napadi lahko nadzorujejo z zdravili.[5] Pri ljudeh, kjer se napadi ne odzivajo na zdravila, lahko razmislimo o operaciji, nevrostimulaciji ali spremembah prehranjevalnih navad. Niso vsi sindromi epilepsije vseživljenjski in precejšno število ljudi izboljša svoje stanje do točke, v kateri zdravila niso več potrebna.

Okoli 1 % ljudi po vsem svetu (65 milijonov) ima epilepsijo [6] in skoraj 80 % primerov se pojavi v dežele v razvoju.[3] Epilepsija postaja bolj pogosta, ko se ljudje starajo.[7][8] V razvitem svetu se pojav novih primerov najpogosteje zgodi pri otrocih in starejših osebah;[9] v deželah v razvoju pa pri starejših otrocih in mlajših odraslih osebah [10] zaradi razlik v pogostnosti temeljnih vzrokov. Okoli 5 –do 10 % celotne populacije bo imelo obliko neizzvanega napada do starosti 80 let,[11] in možnost, da bi imeli še en napad, je izmed 40 in 50 %.[12] V mnogih delih sveta, je osebam z epilepsijo omejeno ali prepovedano voziti, [13] vendar večina spet lahko vozi po določenem času brez napadov.

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Video posnetek napada
Med napadom se je prizadeta oseba ugriznila v jezik

Za epilepsijo je značilno dolgotrajno tveganje od ponavljajočih se napadov.[14] Ti napadi se lahko prikažejo na več načinov, glede na to, kateri del možganov je vključen in glede na starost osebe.[14][15]

Napadi[uredi | uredi kodo]

Najpogostejša vrsta (60 %) napadov so krčeviti, konvulzivni napadi.[15] Od tega jih dve tretjini začne kot žariščni napadi (ki se potem lahko spremenijo v generalizirane napade), ena tretjina med njimi pa se pojavi kot generalizirani napad.[15] Preostalih 40 % napadov je nekonvulzivnih. Primer te vrste je odsotnostni napad, ki se kaže kot zmanjšana raven zavesti in ponavadi traja okoli 10 sekund.[16][17]

Pred žariščnim napadom pride pogosto do določenih doživetij, ki so znani kot aura.[18] Gre med drugim za čutilne (vidne, slušne ali vonja) doživljaje, ter psihične, avtonomske ali motorične fenomene.[16] Trzljaji se lahko začnejo v določeni skupini mišic in se potem razširijo na okoliške skupine mišic, proces, znan kot Jacksonski pohod.[19] Lahko pride do avtomatizmov ; gre za nezavestno izzvane dejavnosti, ki so večinoma enostavni, ponavljajoči se gibi, kot je cmokanje, ali pa gre za bolj zapletene gibe, kot je pobiranje kake stvari s tal.[19]

Obstaja šest vrst generalizirnih napadov: tonično klonični ,tonični, klonični, mioklonični, odsotnostni in atonični napadi.[20] Pri vseh pride do izgube zavesti in praviloma se pripetijo brez opozorila. Tonično-klonični napadi se javijo s krčenjem okončin, ki se nato stegnejo, hrbet pa se zvije v lok. Vse traja 10–30 sekund (tonična faza) Lahko da je zaradi skrčenja prsnih mišic slišati krik. Temu potem sledi usklajeno tresenje okončin (klonična faza). Pri toničnem napadu pride do neprekinjenega skrčenja mišic. Pogosto prizadeti pomodri, ker preneha dihati. V kloničnem napadu je tresenje okončin usklajeno. Ko se tresenje ustavi, lahko traja še 10–30 minut, dokler se oseba ne povrne v normalno stanje; to obdobje imenujemo »postiktalna faza«.

Med napadom lahko pride do izgube nadzora nad črevesjem ali mehurjem.[3] Oseba se lahko ugrizne v vrh ali rob jezika. [21] Pri tonično-kloničnem napadu so ugrizi na straneh bolj pogosti.[21] Ugrizi v jezik so tudi razmeroma pogosti pri psihogenih ne-epileptičnih napadih.[21]

Med miotoničnimi napadi pride do krčenja mišic samo na nekaterih območjih ali pa povsod. Odsotnostni napadi so lahko šibki, s komaj zaznavnim obratom glave ali mežikanjem z očmi.[16] Oseba se ne prevrne in se vrne v normalno stanje, takoj ko se napad konča.[16] Atonični napadi pomenijo izgubo mišične aktivnosti za dlje kot eno sekundo. [19] Ponavadi se pojavi na obeh straneh telesa.[19]

Okoli 6 % oseb z epilepsijo ima napade, ki jih pogosto sprožijo posebni dogodki, in so znani kot refleksni napadi.[22] Napade pri osebah, prizadetih z refleksno epilepsijo sprožijo samo določeni, posebni dražljaji. [23] Pogosti sprožilci vključujejo utripajoče luči in nenadne zvoke.[22] Pri nekaterih vrstah epilepsije bolj pogosteje[24], pri nekaterih vrstah pa skoraj edinole med spanjem.[25]

Postiktalno obdobje[uredi | uredi kodo]

Ko je aktivnega napada konec in preden se normalna raven zavesti spet vrne, običajno nastopi tako imenovano postiktalno obdobje, to je obdobje zmedenosti .[18] Po navadi traja od 3 do 15 minut,[26] lahko pa traja tudi več ur.[27] Drugi pogosti simptomi so: utrujenost, glavobol,težave pri govoru in nenormalno vedenje.[27] Psihoza po napadu je dokaj pogosta in se pojavi pri 6-10 % ljudeh.[28] Ljudje se pogosto ne spomnijo, kaj se je v tem času zgodilo.[27] Po žariščnem napadu se lahko tudi pojavi lokalizirana onemoglost, znana kot Toddova paraliza. Če se pojavi, traja ponavadi nekaj sekund do par minut, v redkih primerih pa lahko traja dan ali dva.[29]

Psihosocialni vidiki[uredi | uredi kodo]

Epilepsija lahko škodljivo učinkuje na psihološko in družbeno dobro počutje.[15] Ti učinki so lahko med drugim družbena osamitev, stigmatizacija ali invalidnost.[15] Lahko so vzrok za nižje uspehe v izobraževanju in za slabše rezultate na delovnem mestu.[15] Pri prizadetih, posebno đe pri epileptičnih otrocih pogosto prihaja do težav pri učenju.ref name=NChp1/> Stigmo epilepsije lahko občuti tudidružina obolelega.[3]

Nekatere motnje se pojavljajo pogosteje v pri ljudeh z epilepsijo, delno odvisno od tega, kateri sindrom epilepsije je prisoten. Med temi motnjami so: depresija, anksiozne motnje, migrene.[30] Motnja pomanjkanja pozornosti (ADHD) in hiperaktivnost je tri do petkrat bolj pogosta pri otrocih z epilepsijo kot pa na splošno pri otrocih v prebivalstvu.[31] ADHD in epilepsija imata resne posledice za vedenjski razvoj otroka, za učenje in družbeni razvoj.[32] Epilepsija je tudi bolj pogosta pri tistih z avtizmom.[33]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Epilepsija ni enovita bolezen, ampak simptom, ki se lahko pojavi zaradi številnih različnih motenj.[15] Po definiciji se napadi pojavijo spontano in brez neposrednega vzroka, kot je akutna bolezen.[6] Osnovni vzrok za epilepsijo lahko pripišemo genom ali pa strukturnim oz. presnovnim težavam, vendar pa pri 60 %[3][15] primerov vzrok ni znan.[34] Genetska, kongenitalna in razvojna stanja so pogostejša pri mlajših ljudeh, možganski tumorji in kapi pa so verjetnejši pri starejših.[15] Napadi se lahko pojavijo tudi kot posledica drugih zdravstvenih težav;[20] če se pojavijo precej blizu določenega vzroka, kot je kap, poškodba glave, zaužitje strupene snovi ali presnovna težava, se imenujejo akutni simptomatski napadi in jih uvrščamo v širšo klasifikacijo motenj, ki so povezane z napadi , ne pa pod samo epilepsijo.[6][35] Številni vzroki za akutne simptomatske napade lahko vodijo tudi v druge napade, to pa imenujemo sekundarna epilepsija.[3]

Genetika[uredi | uredi kodo]

Genetika naj bi bila povezana z večino primerov – neposredno ali posredno.[36] Nekatere epilepsije se razvijejo zaradi okvare enega gena (1-2 %), večina pa zaradi interakcije več genov in okoljskih dejavnikov.[36] Vsaka monogenska okvara je redka, vseh opisanih pa je nekaj več kot 200.[37] Nekateri od vpletenih genov vplivajo na ionske kanalče, encime, receptorje GABA in na receptorje, sklopljene s proteini G.[38]

Če ima epilepsijo eden od enojajčnih dvojčkov, obstaja 50-60 % verjetnost, da jo bo imel tudi drugi.[36] Pri dvojajčnih dvojčkih je ta verjetnosti 15-odstotna.[36] Ta nevarnost je večja pri tistih z generaliziranimi napadi kot pa pri tistih z žariščnimi.[36] Če za epilepsijo trpita oba dvojčka, imata večinoma isti epileptični sindrom (70-90 %).[36] Za druge bližnje sorodnike je nevarnost petkrat večja kot za ostalo prebivalstvo.[39] Ena do deset odstotkov oseb z Downovim sindromom in 90 % oseb z Angelmanovim sindromom ima epilepsijo.[39]

Drugi[uredi | uredi kodo]

Epilepsija se lahko pojavi kot posledica številnih drugih stanj, na primer tumorjev, kapi, poškodb glave, predhodnih infekcij centralnega živčnega sistema, genetskih motenj, in kot posledica možganskih poškodb ob rojstvu.[3][20] Skoraj 30 % oseb z možganskimi tumorji ima epilepsijo, zato so ti vzrok za približno 4 % primerov.[39] Tveganje je največje pri tumorjih v senčnem režnju in tistih, ki rastejo počasi.[39] Pri drugih večjih lezijah, kot so cerebralne kavernozne malformacije in artiovenske malformacije, je tveganje kar 40 – 60-odstotno.[39] Pri 2-4 % oseb, ki jih je zadela kap, se razvije epilepsija.[39] V Združenem kraljestvu kapi predstavljajo 15 % primerov[15] in po nekaterih podatkih so vzrok pri 30 % starejših ljudi.[39] Med 6 in 20 % epilepsije se najbrž pojavi zaradi poškodb glave.[39] Lažje možganske poškodbe tveganje povečajo za približno dvakrat, hujše možganske poškodbe pa za sedemkrat.[39] Pri tistih, ki so utrpeli močan strel v glavo, je tveganje približno 50-odstotno.[39]

Nevarnost za epilepsijo po meningitisu je manj kot 10-odstotna; ta bolezen pogosteje povzroča napade med samo infekcijo.[39] Pri herpesu simplex encephalitis je nevarnost napada okoli 50-odstotna[39] z visoko nevarnostjo poznejše epilepsije (do 25-odstotna).[40][41] Okužba s prašičjo trakuljo, zaradi katere lahko pride do nevrocisticerkoze, je vzrok za do polovico primerov epilepsije v predelih sveta, kjer je ta zajedavec splošno razširjen.[39] Epilepsija se lahko pojavi tudi po drugih možganskih infekcijah, kot so cerebralna malarija, toksoplazmoza in toksokariaza.[39] Kronično uživanje alkohola poveča nevarnost za epilepsijo: tisti, ki popijejo šest enot alkohola na dan, so dvainpolkrat bolj izpostavljeni nevarnosti.[39] Med druga tveganja spadajo Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza, tuberozna skleroza in autoimuni encefalitis.[39] Cepljenje ne povečuje nevarnosti za epilepsijo.[39] Nedohranjenost je dejavnik tveganja, prisoten večinoma v državah v razvoju, čeprav ni jasno, ali gre za neposredni vzrok ali povezavo.[10]

Sindromi[uredi | uredi kodo]

Obstajajo številni epileptični sindromi, ki jih glede na to, kdaj nastopijo, običajno razvrščamo v: neonatalno obdobje, otroštvo, odraslost in tisti, ki niso močno vezani na obdobje.[20] Poleg tega imamo skupine s specifičnimi razmerji simptomov, tiste, ki se pojavijo zaradi določenih presnovnih ali strukturnih vzrokov, in tiste iz neznanega vzroka.[20] Primere epilepsije je lažje uvrstiti med določene sindrome pri otrocih.[35] Nekateri tipi so: benigna rolandovska epilepsija (2,8 na 100.000), otroška epilepsija z absencami (0,8 na 100.000) in mioklonična juvenilna epilepsija (0,7 na 100.000).[35] Vročinski krči in benigni neonatalni napadi niso oblika epilepsije.[20]

Mehanizem[uredi | uredi kodo]

Običajno je možganska električna aktivnost nesinhrona.[16] Zaradi strukturnih ali funkcionalnih težav v možganih pa pri epileptičnih napadih[3] skupina nevronov začne prožiti na nenormalen, pretiran[15] in sinhroniziran način.[16] Zato pride do depolarizacijskega vala, poznanega kot paroksizmalni depolarizacijski premik.[42]

Potem ko se ekscitatorni nevron sproži, običajno za nekaj časa postane odpornejši na proženje.[16] Do tega deloma pride zaradi vpliva inhibitornih nevronov, električnih sprememb v ekscitatornem nevronu in negativnih vplivov adenozina.[16] Pri epilepsiji se odpornost ekscitatornih nevronov za proženje v tem obdobju zmanjša.[16] Do tega lahko pride zaradi sprememb v ionskih kanalčkih ali nepravilnega delovanja inhibitornih nevronov.[16] Tako nato nastane določeno območje, na katerem se lahko razvijejo napadi, oziroma »žarišče napada«.[16] Drugi mehanizem epilepsije je lahko povečanje ekscitatornih krogotokov ali pomanjšanje inhibicijskih krogotokov po poškodbi možganov.[16][43] Te sekundarne epilepsije se pojavijo prek procesov, imenovanih epileptogeneza.[16][43] Tudi okvara krvno-možganske pregrade je lahko vzročni mehanizem, saj bi lahko omogočala, da snovi v krvi prodrejo v možgane.[44]

Žariščni napadi se začnejo v eni možganski hemisferi, generalizirani pa v obeh.[20] Nekatere vrste napadov lahko spremenijo možgansko strukturo, druge pa nimajo bistvenega vpliva.[45] Glioza, zmanjšanje števila nevronov in atrofija določenih predelov možganov so povezani z epilepsijo, vendar pa ni jasno, ali je epilepsija vzrok teh sprememb ali pa njihova posledica.[45]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

EEG lahko pomaga pri iskanju žarišča epileptičnega napada.

Diagnoza epilepsije se običajno postavi na podlagi opisa napada in spremljajočih dogodkov.[15] Tudi elektroencefalografija in slikanje možganov sta ponavadi del diagnostičnega postopka.[15] Pogosto se poskuša ugotoviti določen epileptični sindrom, vendar pa to ni vedno mogoče.[15] Pri težjih primerih je lahko uporaben video in EEG monitoring.[46]

Definicija[uredi | uredi kodo]

V praksi je epilepsija definirana kot dvoje ali več epileptičnih napadov, med katerima poteče več kot 24 ur, brez jasnega vzroka, pri čemer je epileptični napad definiran s pomočjo začasnih znakov in simptomov, do katerih pride zaradi nenormalne električne aktivnosti v možganih.[6] Razumemo jo lahko tudi kot motnjo, pri kateri so osebe doživele vsaj en epileptični napad in ves čas obstaja nevarnost za nove napade.[6]

Mednarodna liga proti epilepsiji in Mednarodni urad za epilepsijo - sodelujoča partnerja Svetovne zdravstvene organizacije[47] - v skupni izjavi iz leta 2005 epilepsijo definirata kot »motnjo možganov, za katero je značilna trajna nagnjenost k epileptičnim napadom z vsemi nevrobiološkimi, kognitivnimi, psihološkimi in socialnimi posledicami tega stanja. Pri tem je za diagnozo epilepsije potreben vsaj en epileptični napad.«[48][49]

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Tiste, ki imajo napade, je treba razvrstiti glede na vrsto napada, osnovni vzrok, epileptični sindrom ter dogodke med napadi in v njihovi bližini.[46] Vrste napadov se ločijo glede na to, kje je vir napada – lokaliziran (žariščni napadi) ali porazdeljen (generalizirani napadi) v možganih.[20] Generalizirane napade razdelimo glede na vpliv, ki ga imajo na telo, in so: tonično-klonični (grand mal), odsotnostni (petit mal), mioklonični, klonični, tonični in atonični napad.[20][50] Nekateri napadi, npr.epileptični krči, so neznane vrste.[20]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

EEG lahko pomaga pri iskanju žarišča epileptičnega napada.

Diagnoza epilepsije se običajno postavi na podlagi opisa napada in spremljajočih dogodkov.[15] Tudi elektroencefalografija in slikanje možganov sta ponavadi del diagnostičnega postopka.[15] Pogosto se poskuša ugotoviti določen epileptični sindrom, vendar pa to ni vedno mogoče.[15] Pri težjih primerih je lahko uporaben video in EEG monitoring.[46]

Definicija[uredi | uredi kodo]

V praksi je epilepsija definirana kot dva ali več epileptičnih napadov, med katerima poteče več kot 24 ur, brez jasnega vzroka, pri čemer je epileptični napad definiran kot začasni znaki in simptomi, do katerih pride zaradi nenormalne električne aktivnosti v možganih.[6] Razumemo jo lahko tudi kot motnjo, pri kateri so osebe doživele vsaj en epileptični napad in ves čas obstaja nevarnost za nove napade.[6]

Mednarodna liga proti epilepsiji in Mednarodni urad za epilepsijo - sodelujoča partnerja Svetovne zdravstvene organizacije[51]Predloga:Emdashv skupni izjavi iz leta 2005 epilepsijo definirata kot »motnjo možganov, za katero je značilna trajna nagnjenost k epileptičnim napadom z vsemi nevrobiološkimi, kognitivnimi, psihološkimi in socialnimi posledicami tega stanja. Pri tem je za diagnozo epilepsije potreben vsaj en epileptični napad.«[52][49]

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Tiste, ki imajo napade, je treba razvrstiti glede na vrsto napada, osnovni vzrok, epileptični sindrom ter dogodke med napadi in v njihovi bližini.[46] Vrste napadov se ločijo glede na to, kje je vir napada – lokaliziran (žariščni napadi) ali porazdeljen (generalizirani napadi) v možganih.[20] Generalizirane napade razdelimo glede na vpliv, ki ga imajo na telo, in so: tonično-klonični (grand mal), absenčni (petit mal), mioklonični, klonični, tonični in atonični.[20][53] Nekateri napadi, npr. epileptični krči, so neznane vrste.[20]

Žariščni napadi (prej znani kot delni napadi[15]) so se včasih delili na enostavne delne ali kompleksne delne napade.[20] Ta delitev ni več priporočljiva in se vedno pogosteje uporablja opis, kaj se je med napadom zgodilo.[20]

Laboratorijske preiskave[uredi | uredi kodo]

Pri odraslih je pomembno preverjanje ravni elektrolitov, glukoze v krvi in kalcija, da se ti izključijo kot vzrok napadov. [46] Z elektrokardiogramom je mogoče izključiti težave z motnjami srčnega ritma.[46] Punkcija v ledvenem predelu pomaga pri diagnosticiranju okužbe [[Osrednje živčevje|osrednjega živčnega sistema], ni pa del rutinskega postopka. [11] Pri otrocih so potrebna dodatna testiranja, npr. biokemijska analiza urina in testiranje krvi za ugotavljanje [[Presnovne motenje|presnovnih motenj].[46][54]

Visoke ravni prolaktina v krvi v prvih 20 minutah po napadu pomagajo potrditi epileptični napad za razliko od psihogenih neepileptičnih napadov.[55][56] Raven prolaktina v serumu ne zadostuje za ugotavljanje delnih napadov.[57] Če je ta raven v mejah normale, možnost za epileptični napad še vedno obstaja,[56] prolaktin v serumu pa ne loči epileptičnih napadov od omedlevice.[58] Zato tega pregleda ni priporočljivo uvrstiti med rutinske postopke pri diagnosticiranju epilepsije.[46]

EEG[uredi | uredi kodo]

Elektroencefalogram (EEG) prikazuje aktivnost možganov, ki nakazuje povečano tveganje za napade. Ta preiskava je priporočljiva le pri osebah, pri katerih na podlagi simptomov obstaja verjetnost za pojav epileptičnega napada. Pri diagnosticiranju epilepsije lahko elektroencefalografija pomaga določiti vrsto napada ali prisotne sindrome. Elektroencefalografija je pri otrocih običajno potrebna le po drugem napadu. Ne more služiti za izključitev diagnoze in lahko da lažne pozitivne rezultate pri osebah, ki nimajo te bolezni. V določenih primerih je morda koristno opraviti EEG na posameznikih, ki spijo ali jim manjka spanca.[46]

Slikanje[uredi | uredi kodo]

Diagnostično slikanje s CT-jem in MRI je priporočljivo po prvem nevročinskem napadu, da se ugotovi strukturne težave v možganih in okoli njih.[46] MRI je na splošno boljši način pregleda s slikanjem, razen kadar obstaja sum na krvavitev, ki pa jo CT bolje zazna.[11] Če oseba pride na urgenco z napadi, a se hitro povrne v normalno stanje, se lahko slikanje opravi kasneje.[11] Če pa ima oseba anamnezo epilepsije in je slikanje že bilo opravljeno, ponovno slikanje običajno ni potrebno, tudi če se napadi ponavljajo.[46]

Diferencialna diagnoza[uredi | uredi kodo]

Epilepsijo je težko diagnosticirati, pogoste so tudi napačne diagnoze (v 5–30 % primerov).[15] Številne druge bolezni imajo lahko znake in simptome, zelo podobne epilepsiji, med drugim so to: omedlevica, hiperventilacija, migrenes, Narkolepsija/narkolepsija, napadi panike in psihogeni neepileptični napadi (PNEN).[59][60] Približno ena oseba od petih, ki pridejo na kliniko zaradi epilepsije, ima PNEN,[11] in od tistih, ki imajo PNEN, jih ima 10 % tudi epilepsijo.[61] Epileptični napad je težko ločiti od PNEN samo na podlagi epizode napada, ne da bi opravili nadaljnja testiranja.[61]

Vedenje otrok včasih lahko zlahka zamenjamo za epileptični napad, ki pa to ni. Ta vedenja so med drugim: apneja, močenje postelje, nočni strahovi, tiki in mišični trzljaji.[60] Gastroezofageanlni refluks lahko pri dojenčkih povzroči ukrivitev hrbta in obračanje glave v stran, kar se lahko zmotno zamenja za tonično-klonični napad.[60]

Preventiva[uredi | uredi kodo]

Pri večini primerov preventiva ni možna, pomaga pa, če poskrbimo za zaščito pred poškodbami glave, za dobro oskrbo v času poroda ter zmanjšamo okoljske parazite, kot je svinjska trakulja.[3] V enem predelu Srednje Amerike se trudijo zmanjšati stopnjo pojavnosti svinjske trakulje, zardi česar so se novi primeri epilepsije zmanjšali za 50 %.[10]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Epilepsija se običajno zdravi z dnevnimi zdravili, ko se pojavi drugi napad,[15][46] osebe z visokim tveganjem pa zdravila lahko začnejo jemati že po prvem napadu.[46] V nekaterih primerih so morda potrebni posebna dieta, vsaditev nevrostimulatorja ali nevrokirurški poseg.

Prva pomoč[uredi | uredi kodo]

Osebo, ki ima tonično-klonični napad, obrnite na stran v položaj za nezavestnega in tako preprečite, da bi tekočina stekla v pljuča.[62] Osebi, ki ima napad, v usta ne dajajte prstov, grizala ali jezičnega loparčka, da ne bi sprožili bruhanja oziroma da vas prizadeta oseba ne ugrizne.[18][62] Poskušajte čim bolj preprečiti samopoškodbe.[18] Imobilizacija hrbtenice običajno ni potrebna.[62]

Če napad traja dlje od 5 minut ali če sta v eni uri več kot dva napada, ne da bi se med napadoma stanje povrnilo v normalno, se tak primer obravnava kot nujen primer, poimenovan status epilepticus.[46][63] Tu je lahko potrebna medicinska pomoč za ohranjanje prostih in zaščitenih dihalnih poti;[46]pri tem lahko pomaga nosno-žrelni tubus.[62] Doma je v primeru dolgotrajnega napada priporočljivo začetno zdravilo midazolam, ki ga vstavite v usta.[64] Diazepam se lahko uporablja tudi rektalno.[64] V bolnišnicah se uporablja intravenozni lorazepam.[46] Če dva odmerka benzodiazepina ne učinkujeta, je priporočljiva uporaba drugih zdravil, kot je fenitoin.[46] V primeru konvulzivnega statusa epilepticus, ki se ne odziva na začetno zdravljenje, je potreben sprejem na oddelku za intenzivno nego in zdravljenje z močnejšimi učinkovinami, kot sta tiopenton ali propofol.[46]

Zdravila[uredi | uredi kodo]

Anticonvulsants

Kot glavno zdravljenje epilepsije se uporabljajo antiepileptiki, ki jih mora oseba morda jemati celo življenje.[15] Izbira antiepileptikov je odvisna od vrste napada, sindromov epilepsije, ostalih uporabljenih zdravil in drugih zdravstvenih težav ter od starosti in življenjskega sloga osebe.[64] Na začetku priporočamo uporabo enega zdravila.[65] Če to ni učinkovito, ga je treba zamenjati z drugim zdravilom.[46] Jemanje dveh zdravil hkrati je priporočljivo le, če eno zdravilo ne učinkuje.[46] Pri približno polovici je učinkovita prva učinkovina, druga posamezna učinkovina pomaga pri približno 13 %, tretjina oziroma dve učinkovini hkrati lahko pomagata pri dodatnih 4 %.[66] Pri okoli 30 % ljudi se kljub zdravljenju z antiepileptiki napadi še naprej pojavljajo.[5]

Na voljo so številna zdravila. Fenitoin, karbamazepin in valproat so se izkazali kot enako učinkoviti tako pri žariščnih kot tudi pri generaliziranih napadih.[67][68] Izkazalo se je, da karbamazepinz nadzorovanim sproščanjem deluje prav tako dobro kot karbamazepin s takojšnjim sproščanjem in ima lahko manj neželenih učinkov.[69] V Združenem kraljestvu sta karbamazepin ali lamotrigin priporočena za primarno zdravljenje žariščnih napadov, levetiracetam in valproat pa za sekundarno zdravljenje glede na stroške in neželene učinke.[46] Valproat se priporoča kor primarno zdravilo za generalizirane napade, pri tem pa je lamotrigin sekundarno zdravilo.[46] Pri ljudeh z absencami se priporoča uporaba etosuksimida ali valproata. Valproat je posebej učinkovit pri mioklonih napadih in toničnih ter atoničnih napadih.[46] Če so napadi dobro nadzorovani z ustreznim zdravljenjem, običajno ni treba rutinsko preverjati ravni zdravil v krvi.[46]

Najcenejši antiepileptik je fenobarbital, ki stane približno 5 USD letno.[10] Svetovna zdravstvena organizacija ga priporoča kot zdravilo v prvem izboru za države v razvoju in se tam redno uporablja.[70][71] Dostop do tega zdravila pa je lahko otežen, ker ga nekatere države označujejo kot nadzorovano zdravilo.[10]

O neželenih učinkih zdravila poročajo pri 10 do 90°% ljudi, odvisno od tega, kdo je zbiral podatke in kako.[72] Večina neželenih učinkov se nanaša na odmerjanje in so blagi.[72] Nekateri takšni neželeni učinki so spreminjanje razpoloženja, zaspanost in nestabilnost pri hoji.[72] Nekatera zdravila imajo neželene učinke, ki niso povezani z odmerjanjem, kot so na primer izpuščaji, zastrupitev jeter ali supresija kostnega mozga.[72] Ena četrtina oseb se zaradi neželenih učinkov odloči prekiniti zdravljenje.[72] Nekatera zdravila so povezana s prirojenimi napakami, če jih jemljete med nosečnostjo.[46] Valproat je še posebej zaskrbljujoč, sploh v prvem tromesečju.[73] Kljub temu se zdravljenje, če je učinkovito, pogosto nadaljuje, saj je tveganje pri nezdravljenju epilepsije večje od tveganja zaradi jemanja zdravil.[73]

Postopno prenehanje jemanja zdravil je smiselno pri osebah, ki napadov nimajo že od dveh do štirih let; vendar pa se napadi pri tretjini ljudi znova pojavijo, najpogosteje v prvih šestih mesecih.[46][74] Prenehanje jemanja zdravil je možno pri približno 70 % otrok in pri približno 60 % odraslih oseb.[3]

Operacija[uredi | uredi kodo]

Kirurško zdravljenje epilepsije je lahko možnost zdravljenja pri osebah z žariščnimi napadi, ki se pojavljajo kljub drugim načinom zdravljenja.[75] Druga zdravljenja vključujejo vsaj preizkus dveh ali treh zdravil.[76] Cilj kirurškega posega je popoln nadzor nad napadi[77], kar se doseže v 60–70 % primerov.[76] Pogosti posegi so med drugim: izrez hipokampusa z resekcijo sprednjega senčnega režnja, odstranitev tumorjev in odstranitev delov neokorteksa.[76] Nekateri posegi, kot je kalozotomija korpusa, se izvedejo kot poskus zmanjšanja števila napadov in ne kot poskus ozdravljenja stanja.[76] Po operaciji se pogosto lahko dajanje zdravil počasi ukine.[76]

Pri osebah, ki niso kandidati za operacijo je lahko druga možnost zdravljenje z nevrostimulacijo.[46] Pri osebah, ki se na zdravila niso odzvale, so se kot učinkovite izkazale tri vrste nevrostimulacije: stimulacija vagusnega živca, anteriorna talamična stimulacija in odzivna stimulacija v zaprti zanki.[78]

Drugo[uredi | uredi kodo]

Ketogena dieta (veliko maščob, malo ogljikovih hidratov in dovolj beljakovin) je po nekaterih podatkih število napadov razpolovila pri 30–40 % otrok.[79]Približno 10 % otrok je dieto uspešno vzdrževalo nekaj let, 30 % je imelo obstipacije, pogosti pa so bili tudi drugi neželeni učinki.[79] Manj radikalne diete je lažje tolerirati in so tudi lahko učinkovite.[79] Zakaj ta dieta deluje, ni jasno.[80] Za preprečevanje napadov so kot koristno predlagali telesno vadbo[81], kar potrjujejo nekateri podatki.[82]

Terapija z izogibanjem pomeni, da se čim bolj zmanjšajo ali odstranijo sprožilci. Pri osebah, ki so občutljive na svetlobo, je lahko koristno, da imajo manjši televizor, se izogibajo videoigricam ali nosijo zatemnjena očala.[83] Nekateri trdijo, da lahko psi za pomoč osebam z epilepsijo, to so posebni šolani psi, napovedo napade. Vendar pa je za to malo dokazov.[84] Biofeedback z upravljavcem na podlagi valov EEG je lahko koristen pri osebah, ki se ne odzovejo na zdravila.[85]Vendar pa se psihološke metode ne bi smele uporabljati kot nadomestilo za zdravila.[46]

Alternativna medicina[uredi | uredi kodo]

Alternativna medicina, vključno z akupunkturo,[86] psihološkimi posegi,[87] vitamini[88] in jogo,[89] nimajo zanesljivih dokazov, ki bi podprli njihovo uporabo pri epilepsiji. Tudi uporabe kanabisa dokazi ne podpirajo.[90] Melatonin je zadostno podprt z dokazi.[91]

Prognoza[uredi | uredi kodo]

}
  50-72.5
  72.5-95
  95-117.5
  117.5-140
  140-162.5
  162.5-185
  185-207.5
  207.5-230
  230-252.5
  252.5-275
  >275

Epilepsije ni mogoče pozdraviti, vendar lahko zdravila učinkovito nadzorujejo napade pri približno 70 odstotkih primerov.[5] Pri osebah z generaliziranimi napadi je nadzorovanje z zdravili uspešno pri 80 odstotkih, pri osebah z žariščnimi napadi pa je uspešnost 50-odstotna.[78] Eden od napovednikov dolgoročnega izida je število napadov, ki se pojavijo v prvih šestih mesecih.[15] Drugi dejavniki večjega tveganja slabših rezultatov pa vključujejo: premajhen odziv na začetno zdravljenje, generalizirane napade, epilepsijo v družini, psihiatrične težave in valove na EEG, ki predstavljajo generalizirano epileptiformno aktivnost.[92] V državah v razvoju 75 % ljudi bodisi ni zdravljenih, bodisi je zdravljenih neustrezno.[3] V Afriki 90 % bolnikov ni zdravljenih.[3] Razlog za to je med drugim, da ustrezna zdravila niso na voljo ali pa so predraga.[3]

Smrtnost[uredi | uredi kodo]

Ljudje z epilepsijo imajo povečano tveganje smrti[93], ki je od 1,6 do 4,1-krat večje kot pri splošni populaciji[94] in je pogosto povezano z osnovnim vzrokom napadov, epileptičnim statusom, samomorom, travmo in nenadno nepričakovano smrtjo pri epilepsiji (angl. »sudden unexpected death in epilepsy« – SUDEP).[93] Smrt zaradi epileptičnega statusa je v prvi vrsti zaradi vzroka in ne zaradi izpuščenih odmerkov zdravil.[93] Tveganje samomora je pri ljudeh z epilepsijo povečano za dva- do šestkrat.[95][96] Vzrok za to je nejasen.[95] Nenadna nepričakovana smrt pri epilepsiji je lahko delno povezana s pogostostjo genariliziranih tonično-kloničnih napadov[97] in je vzrok približno 15 % smrti, povezanih z epilepsijo.[92] Kako bi lahko tveganje zmanjšali, ni znano.[97] Največji porast smrtnosti zaradi epilepsije je pri starejših osebah.[94] Osebe, ki imajo epilepsijo z nepojasnjenim vzrokom, imajo rahlo povečano tveganje.[94] V Združenem kraljestvu ocenjujejo, da je približno 40–60 % smrti morda mogoče preprečiti.[15] V državah v razvoju je mogoče številne smrti pripisati pomanjkanju zdravljenja epilepsije, kar vodi do padcev ali epileptičnega statusa.[10]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Epilepsija je ena najpogostejših resnih nevroloških motenj[98], ki prizadene približno 65 milijonov ljudi po vsem svetu.[6] Pojavi se pri 1 % prebivalstva do 20. leta starosti, in pri 3 % prebivalstva do 75. leta starosti.[8] Pogostejša je pri moških kot pri ženskah, čeprav je skupna razlika majhna.[10][35] Večina obolelih (80 %) je v državah v razvoju.[3]

Trenutno ima aktivno epilepsijo nekje od 5 do 10 na 1.000 oseb, aktivna epilepsija pa je opredeljena kot epilepsija, pri kateri se je v zadnjih petih letih pojavi vsaj en napad.[35][99] Epilepsija se vsako leto začne pri 40–70 na 100.000 ljudi v razvitih državah in pri 80–140 na 100.000 ljudi v državah v razvoju.[3] Revščina je tveganje in vključuje tako dejstvo, da oseba prihaja iz revne države, kot dejstvo, da je revnejša v primerjavi z drugimi v svoji državi.[10] V razvitem svetu se epilepsija najpogosteje začne pri mlajših ali pri starejših.[10] V državah v razvoju se bolezen pogosto začne pri starejših otrocih in mladih odraslih zaradi več primerov travm in infekcijskih bolezni.[10] V razvitih državah se je od 70. let prejšnjega stoletja do leta 2003 število primerov na leto pri otrocih zmanjšalo in povečalo število primerov pri starejši populaciji.[99] To gre deloma pripisati boljšemu preživetju po kapi pri odraslih.[35]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najstarejši medicinski zapisi kažejo, da je epilepsija pri ljudeh pojav, ki ga beležijo skozi celotno zgodovino.[100] Skozi ves stari vek so motnjo razumeli kot spiritualno stanje.[100] Najstarejši opis epileptičnega napada na svetu je v akadščini (jeziku v stari Mezopotamiji), napisan pa je bil okrog 2000 pr. n. št.[1] Za osebo so zapisali, da je pod vplivom boga lune in so jo zdravili z eksorcizmom.[1]Epileptične napade omenja tudi Hamurabijev zakonik (okrog 1790 pr. n. št.) kot upravičen razlog za vrnitev kupljenega sužnja,[1] in papirus Edwin Smith (okrog 1700 pr. n. št.), ki opisuje primere posameznikov z epileptičnimi krči.[1]

Najstarejši znan podroben zapis o motnji sami je v Sakikkūju, babilonskem medicinskem besedilu v klinopisu iz 1067-1046 pr. n. št.[100] Besedilo opisuje znake in simptome, razlaga zdravljenje in možne rezultate[1] ter opisuje številne lastnosti različnih vrst napadov.[100] Ker Babilonci niso razumeli narave te bolezni, so si napade razlagali kot obsedenost z zlimi duhovi in epilepsijo zdravili na spiritualne načine.[100] Okrog 900 pr. n. št. je vedež Punarvasu Ātreya epilepsijo opisal kot izgubo zavesti[101], to definicijo pa vsebuje tudi ajurvedsko besedilo Čaraka samhita (okrog 400 pr. n. št.).[102]

Hipokrat, gravura iz 17. stoletja, avtor Peter Paul Rubens.

Grki so imeli, kar se bolezni tiče, nasprotujoča mnenja. Po eni strani so menili, da je epilepsija neke vrste obsedenosti duha, po drugi strani pa da gre lahko za stanje, povezano z genialnostjo in božanskostjo. Eno od imen, pod katerim so jo poznali, je »sveta bolezen«. Epilepsija nastopa v grški mitologiji: povezovali so jo z boginjama Lune Seleno in Artemido, ki sta kaznovali vsakogar, ki si je upal ju vznemiriti. Grki so menili, da imajo tako bolezen pomembni ljudje, kot sta na primer bila Julij Caesar in Hercules[1] Opazna izjema pri tem božanskem in duhovnem vidiku je bila Hipokratova šola. V petem stoletju pred našim štetjem je Hipokrat zavrnil mnenje, da bolezen povzročajo duhovi. V svojem prelomnem delu »O sveti bolezni« je zapisal mnenje, da epilepsija ni božanska izvora, temveč da gre za medicinsko ozdravljiv problem, ki izvira iz možganov.[1][100] Kdorkoli zagovarja sveti vzrok za bolezen, je kriv širjenja nevednosti in vere v vraževerno magijo.[1] Hipokrat je menil, da je dednost pomembna kot vzrok, opisal je slabše napovedi, če se bolezen pojavi v zgodnjem otroštvu, in navedel njene telesne lastnosti. pa tudi družbeno sramoto, ki je z njo povezana.[1] Namesto»sveta bolezen«, jo je imenoval »velika bolezen«, iz katere sledi dandanašnje ime »grand mal«, ki se uporablja za generalizirane napade.[1] Kljub temu, da je podrobno opisal fizične izvore bolezni, njegovi sodobniki njegovega mnenja niso sprejeli.[100] Za bolezen so še v 17. stoletju krivili hude duhove.[100]

Družba je po večini osebe z epilepsijo stigmatizirala, se jih izogibala ali pa celo zapirala; v Salpêtrière, rojstnem kraju moderne nevrologije, je Jean-Martin Charcot naletel na ljudi z epilepsijo v istih prostorih z bolniki, ki so bili duševno prizadeti, ki so imeli kroničen sifilis in ki so bili kazensko nori.[103] Antični Rim je epilepsijo poznal kot znan kot »Morbus Comitialis« ( »zbornična bolezen«) in jo jemal kot prekletstvo od bogov. V severni Italiji so epilepsijo po tradiciji poznali kot bolezen sv. Valentina.[104]

Sredi leta 1800 so odkrili in uvedli bromid, to je prvo zdravilo, ki je bilo uspešno proti napadom.[72] Prvo sodobno zdravljenje, fenobarbital, so razvili leta 1912, fenitoin pa se je začelo uporabljati leta 1938.[105]

Družba in kultura[uredi | uredi kodo]

Stigma[uredi | uredi kodo]

Po vsem svetu ljudje z epilepsijo pogosto doživljajo stigmo.[106] Ljudi lahko to prizadene gospodarsko, socialno in kulturno.[106] V Indiji in na Kitajskem je epilepsija lahko razlog za zavrnitev zakonske zveze.[3] Ljudje ponekod še vedno verjamejo, da so soljudje z epilepsijo zakleti.[10] V Tanzaniji, pa tudi v drugih delih Afrike, epilepsijo vidijo kot obsedenost s hudimi duhovi, kot čarovništvo, ali zastrupljenje in veliko ljudi verjame, da je bolezen nalezljiva.[103] za kar ni nikakršnih dokazov.[10] Pred letom 1970 je v Veliki Britaniji bilo epileptikom prepovedano, da bi se poročali.[3] Zaradi stigme lahko nekateri med ljudmi z epilepsijo zanikajo, da bi kdaj koli imeli epileptične napade.[35]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Napadi imajo v ZDA neposredno gospodarsko ceno približno eno milijarde dolarjev. [11] Epilepsija je v letu 2004 povzročila v Evropi gospodarsko škodo 15.5 milijard evro. [15] V Indiji se ceni, da epilepsija predstavlja stroške v višini 1,7 milijarde USD ali 0,5 % BND.[3] V Združenih državah Amerike predstavlja vzrok za približno 1 odstotek obiskov na urgentnem oddelku (2 odstotka na pediatričnih urgencah).[107]

Vozila[uredi | uredi kodo]

Osebe z epilepsijo imajo približno dvakrat večje tveganje, da bodo vpletena v prometno nesrečo, tako da v mnogih državah po svetu ne smejo voziti ali pa smejo voziti le pod določenimi pogoji.[13] Ponekod se po zakonu zahteva od zdravnikov, da o napadih poročajo uradu za izdajanje dovoljenj, drugih spet se od njih samo zahteva, da prizadeti osebi svetujejo, da to sama sporoči.[13] Države, ki poročilo zdravnika zahtevajo, so med drugim: Švedska, Avstrija, Danska in Španija.[13] Države, kjer mora prizadeta oseba napad javiti, so med drugim: Velika Britanija in Nova Zelandija in zdravnik lahko obvesti, če se mu zdi, da prizadeti tega še ni storil.[13] V Kanadi, ZDA in Avstraliji so zahteve glede poročanja odvisne od province ali države.[13] Če so napadi dobro nadzorovani, je večina mnenja, da je vožnjo smiselno dovoliti.[108] Koliko časa mora oseba biti brez epileptičnih napadov, preden lahko vozi, je od države do države različno.[108] Mnoge države zahtevajo, da je oseba od enega do treh let brez napadov.[108] V ZDA določi potrebni čas brez napadov vsaka država zase, znaša pa od treh mesecev do enega leta.[108]

Ljudje z epilepsijo ali napadi običajno ne morejo dobiti pilotskega dovoljenja. [109] V Kanadi lahko oseba, ki je imela en sam napad, po petih letih zahteva, da se ji, če so vsi drugi testi normalni, izda dovoljenje z omejitvami.[110] To velja tudi za ljudi, ki imajo vročinske krče in z drogami povezane epileptične napade.[110] Zvezna uprava za letalstvo ZDA ne dovoljuje, da bi osebe z epilepsijo dobile dovoljenje za poklicnega pilota.[111] Redko se lahko naredijo izjeme za osebe, ki so imele en sam napad ali vročinske krče in ki so ostali brez napadov in brez zdravil vse do odrasle dobe.[112] V Združenem kraljestvu za zasebno pilotsko dovoljenje veljajo isti pogoji kot za poklicno vozniško dovoljenje.[113] Pogoj je desetletno obdobje brez epileptičnih napadov in brez zdravil.[114] Tisti, ki ne izpolnjujejo te zahteve, lahko dobijo, če so pet let brez epileptičnih napadov, dovoljenje z omejitvami.[113]

Podporne organizacije[uredi | uredi kodo]

Obstajajo številne neprofitne organizacije, ki pomagajo ljudem in družinam, prizadetih zaradi epilepsije. V Veliki Britaniji je to med drugimi Skupni odbor Velike Britanije in Irske za epilepsijo.[46] V letu 2008 so 28. marca prvič proslavili Vijoličasti dan, 2008, katerega namen je povečati osveščenost javnosti glede epilepsije.[115] Druga prizadevanja za večje poznavanje sprejetje bolezni je med drugim kampanja »Ven iz sence«, v kateri sodelujejo Svetovna zdravstvena organizacija, Mednarodna liga proti epilepsiji in Mednarodni urad za epilepsijo.[3]

Raziskave[uredi | uredi kodo]

Napovedovanje napadov se tiče poskusov, da bi z EEG lahko napovedovali epileptični napad, preden do njega pride.[116] Leta 2011 učinkovitega mehanizma za napovedovanje epileptičnih napadov še niso uspeli razviti.[116] Ponavljajoča se izpostavljenost dogodkom, ki bi lahko povzročili napadi, sčasoma povzroči, da laže pride do epileptičnega napada; metodo so uporabili za ustvarjanje živalskih modelov epilepsije.[117]

Genska terapija se proučuje za nekatere vrste epilepsije.[118] Zdravila, ki spreminjajo delovanje imunskega sistema, kot je recimo intravenski imunoglobulin, rezultati raziskav slabo podpirajo.[119] Neinvazivna stereotaktična radiokirurgija se od leta 2012 dalje za nekatere vrste epilepsije proučuje kot alternativa standardnim kirurškim metodam.[120]

Druge živali[uredi | uredi kodo]

Epilepsija se pojavlja pri številnih drugih živali, med drugim pri psih in mačkah, in je pri psih najpogostejša možganska bolezen.[121] Običajno se je zdravi z antikonvulzivi, kot je fenobarbital ali bromid pri psih in fenobarbital pri mačkah.[122] Generalizirane napade je pri konjih dokaj enostavno diagnosticirati, teže pa je pri ne-generaliziranih napadih, kjer je EEG lahko da koristen.[123]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 Magiorkinis E, Kalliopi S, Diamantis A (January 2010). "Hallmarks in the history of epilepsy: epilepsy in antiquity". Epilepsy & behavior : E&B. 17 (1): 103–108. doi:10.1016/j.yebeh.2009.10.023. PMID 19963440.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  2. 2,0 2,1 Chang BS, Lowenstein DH (2003). "Epilepsy". N. Engl. J. Med. 349 (13): 1257–66. doi:10.1056/NEJMra022308. PMID 14507951.
  3. 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 3,10 3,11 3,12 3,13 3,14 3,15 3,16 3,17 3,18 "Epilepsy". Fact Sheets. World Health Organization. October 2012. Pridobljeno dne January 24, 2013.
  4. Fisher R, van Emde Boas W, Blume W, Elger C, Genton P, Lee P, Engel J (2005). "Epileptic seizures and epilepsy: definitions proposed by the International League Against Epilepsy (ILAE) and the International Bureau for Epilepsy (IBE)". Epilepsia. 46 (4): 470–2. doi:10.1111/j.0013-9580.2005.66104.x. PMID 15816939.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  5. 5,0 5,1 5,2 Eadie, MJ (December 2012). "Shortcomings in the current treatment of epilepsy". Expert review of neurotherapeutics. 12 (12): 1419–27. doi:10.1586/ern.12.129. PMID 23237349.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 6,7 Thurman, DJ (September 2011). "Standards for epidemiologic studies and surveillance of epilepsy". Epilepsia. 52 Suppl 7: 2–26. doi:10.1111/j.1528-1167.2011.03121.x. PMID 21899536. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  7. Brodie, MJ (November 2009). "Epilepsy in later life". Lancet neurology. 8 (11): 1019–30. doi:10.1016/S1474-4422(09)70240-6. PMID 19800848. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  8. 8,0 8,1 Holmes, Thomas R. Browne, Gregory L. (2008). Handbook of epilepsy (4th izd.). Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. str. 7. ISBN 978-0-7817-7397-3.
  9. Wyllie's treatment of epilepsy : principles and practice (5th izd.). Philadelphia: Wolters Kluwer/Lippincott Williams & Wilkins. 2010. ISBN 978-1-58255-937-7.
  10. 10,00 10,01 10,02 10,03 10,04 10,05 10,06 10,07 10,08 10,09 10,10 10,11 Newton, CR (29 September 2012). "Epilepsy in poor regions of the world". Lancet. 380 (9848): 1193–201. doi:10.1016/S0140-6736(12)61381-6. PMID 23021288.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 Wilden, JA (15 August 2012). "Evaluation of first nonfebrile seizures". American family physician. 86 (4): 334–40. PMID 22963022. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  12. Berg, AT (2008). "Risk of recurrence after a first unprovoked seizure". Epilepsia. 49 Suppl 1: 13–8. doi:10.1111/j.1528-1167.2008.01444.x. PMID 18184149.
  13. 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 L Devlin, A (December 2012). "Epilepsy and driving: current status of research". Epilepsy research. 102 (3): 135–52. doi:10.1016/j.eplepsyres.2012.08.003. PMID 22981339. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  14. 14,0 14,1 Duncan, JS (1 April 2006). "Adult epilepsy" (PDF). Lancet. 367 (9516): 1087–100. doi:10.1016/S0140-6736(06)68477-8. PMID 16581409. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  15. 15,00 15,01 15,02 15,03 15,04 15,05 15,06 15,07 15,08 15,09 15,10 15,11 15,12 15,13 15,14 15,15 15,16 15,17 15,18 15,19 15,20 15,21 15,22 15,23 National Institute for Health and Clinical Excellence (January 2012). "Chapter 1: Introduction". The Epilepsies: The diagnosis and management of the epilepsies in adults and children in primary and secondary care (PDF). National Clinical Guideline Centre. str. 21–28.
  16. 16,00 16,01 16,02 16,03 16,04 16,05 16,06 16,07 16,08 16,09 16,10 16,11 16,12 Hammer, edited by Stephen J. McPhee, Gary D. (2010). "7". Pathophysiology of disease : an introduction to clinical medicine (6th ed. izd.). New York: McGraw-Hill Medical. ISBN 978-0-07-162167-0.CS1 vzdrževanje: dodano besedilo: authors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  17. Hughes, JR (August 2009). "Absence seizures: a review of recent reports with new concepts". Epilepsy & behavior : E&B. 15 (4): 404–12. doi:10.1016/j.yebeh.2009.06.007. PMID 19632158.
  18. 18,0 18,1 18,2 18,3 Shearer, Peter. "Seizures and Status Epilepticus: Diagnosis and Management in the Emergency Department". Emergency Medicine Practice.
  19. 19,0 19,1 19,2 19,3 Bradley, Walter G. (2012). "67". Bradley's neurology in clinical practice (6th ed. izd.). Philadelphia, PA: Elsevier/Saunders. ISBN 978-1-4377-0434-1.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  20. 20,00 20,01 20,02 20,03 20,04 20,05 20,06 20,07 20,08 20,09 20,10 20,11 20,12 20,13 20,14 National Institute for Health and Clinical Excellence (January 2012). "Chapter 9: Classification of seizures and epilepsy syndromes". The Epilepsies: The diagnosis and management of the epilepsies in adults and children in primary and secondary care (PDF). National Clinical Guideline Centre. str. 119–129.
  21. 21,0 21,1 21,2 Engel, Jerome (2008). Epilepsy : a comprehensive textbook (2nd ed. izd.). Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins. str. 2797. ISBN 978-0-7817-5777-5.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  22. 22,0 22,1 Steven C. Schachter, ur. (2008). Behavioral aspects of epilepsy : principles and practice ([Online-Ausg.]. izd.). New York: Demos. str. 125. ISBN 978-1-933864-04-4.
  23. Xue, LY (March 2006). "Reflex seizures and reflex epilepsy". American journal of electroneurodiagnostic technology. 46 (1): 39–48. PMID 16605171. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  24. Malow, BA (November 2005). "Sleep and epilepsy". Neurologic Clinics. 23 (4): 1127–47. doi:10.1016/j.ncl.2005.07.002. PMID 16243619.
  25. Tinuper, P (August 2007). "Movement disorders in sleep: guidelines for differentiating epileptic from non-epileptic motor phenomena arising from sleep". Sleep medicine reviews. 11 (4): 255–67. doi:10.1016/j.smrv.2007.01.001. PMID 17379548. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  26. Holmes, Thomas R. (2008). Handbook ofilepsy (4th ed. izd.). Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. str. 34. ISBN 978-0-7817-7397-3.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  27. 27,0 27,1 27,2 Panayiotopoulos, CP (2010). A clinical guide to epileptic syndromes and their treatment based on the ILAE classifications and practice parameter guidelines (Rev. 2nd ed. izd.). [London]: Springer. str. 445. ISBN 978-1-84628-644-5.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  28. James W. Wheless, ur. (2009). Advanced therapy in epilepsy. Shelton, Conn.: People's Medical Pub. House. str. 443. ISBN 978-1-60795-004-2.
  29. Larner, Andrew J. (2010). A dictionary of neurological signs (3rd ed. izd.). New York: Springer. str. 348. ISBN 978-1-4419-7095-4.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  30. Stefan, Hermann (2012). Epilepsy Part I: Basic Principles and Diagnosis E-Book: Handbook of Clinical Neurology (Volume 107 of Handbook of Clinical Neurology izd.). Newnes. str. 471. ISBN 978-0-444-53505-4.
  31. Plioplys S, Dunn DW, Caplan R (2007). "10-year research update review: psychiatric problems in children with epilepsy". J Am Acad Child Adolesc Psychiatry. 46 (11): 1389–402. doi:10.1097/chi.0b013e31815597fc. PMID 18049289.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  32. Reilly CJ (May–June 2011). "Attention Deficit Hyperactivity Disorder (ADHD) in Childhood Epilepsy". Research in Developmental Disabilities: A Multidisciplinary Journal. 32 (3): 883–93. doi:10.1016/j.ridd.2011.01.019. PMID 21310586.
  33. Levisohn PM (2007). "The autism-epilepsy connection". Epilepsia. 48 (Suppl 9): 33–5. doi:10.1111/j.1528-1167.2007.01399.x. PMID 18047599.
  34. Berg, AT (April 2010). "Revised terminology and concepts for organization of seizures and epilepsies: report of the ILAE Commission on Classification and Terminology, 2005–2009". Epilepsia. 51 (4): 676–85. doi:10.1111/j.1528-1167.2010.02522.x. PMID 20196795. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  35. 35,0 35,1 35,2 35,3 35,4 35,5 35,6 Neligan, A (2012). "The epidemiology of the epilepsies". Handbook of clinical neurology. 107: 113–33. doi:10.1016/B978-0-444-52898-8.00006-9. PMID 22938966. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  36. 36,0 36,1 36,2 36,3 36,4 36,5 Pandolfo, M. (Nov 2011). "Genetics of epilepsy". Semin Neurol. 31 (5): 506–18. doi:10.1055/s-0031-1299789. PMID 22266888.
  37. Dhavendra Kumar, ur. (2008). Genomics and clinical medicine. Oxford: Oxford University Press. str. 279. ISBN 978-0-19-972005-7.
  38. Simon, David A. Greenberg, Michael J. Aminoff, Roger P. (2012). "12". Clinical neurology (8th ed. izd.). New York: McGraw-Hill Medical. ISBN 978-0-07-175905-2.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  39. 39,00 39,01 39,02 39,03 39,04 39,05 39,06 39,07 39,08 39,09 39,10 39,11 39,12 39,13 39,14 39,15 39,16 Bhalla, D.; Godet, B.; Druet-Cabanac, M.; Preux, PM. (Jun 2011). "Etiologies of epilepsy: a comprehensive review". Expert Rev Neurother. 11 (6): 861–76. doi:10.1586/ern.11.51. PMID 21651333.
  40. Simon D. Shorvon (2011). The Causes of Epilepsy: Common and Uncommon Causes in Adults and Children. Cambridge University Press. str. 467. ISBN 978-1-139-49578-3.
  41. Sellner, J (2012 Oct). "Seizures and epilepsy in herpes simplex virus encephalitis: current concepts and future directions of pathogenesis and management". Journal of neurology. 259 (10): 2019–30. doi:10.1007/s00415-012-6494-6. PMID 22527234. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč); Preveri vrednosti datuma v: |date= (pomoč)
  42. Somjen, George G. (2004). Ions in the Brain Normal Function, Seizures, and Stroke. New York: Oxford University Press. str. 167. ISBN 978-0-19-803459-9.
  43. 43,0 43,1 Goldberg, EM (May 2013). "Mechanisms of epileptogenesis: a convergence on neural circuit dysfunction". Nature reviews. Neuroscience. 14 (5): 337–49. doi:10.1038/nrn3482. PMID 23595016. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  44. Oby, E (November 2006). "The blood-brain barrier and epilepsy". Epilepsia. 47 (11): 1761–74. doi:10.1111/j.1528-1167.2006.00817.x. PMID 17116015. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  45. 45,0 45,1 Jerome Engel, Jr., Timothy A. Pedley, ur. (2008). Epilepsy : a comprehensive textbook (2nd ed. izd.). Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins. str. 483. ISBN 978-0-7817-5777-5.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: editors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  46. 46,00 46,01 46,02 46,03 46,04 46,05 46,06 46,07 46,08 46,09 46,10 46,11 46,12 46,13 46,14 46,15 46,16 46,17 46,18 46,19 46,20 46,21 46,22 46,23 46,24 46,25 46,26 46,27 46,28 National Institute for Health and Clinical Excellence (January 2012). "Chapter 4: Guidance". The Epilepsies: The diagnosis and management of the epilepsies in adults and children in primary and secondary care (PDF). National Clinical Guideline Centre. str. 57–83.
  47. "Global Campaign against Epilepsy: Out of the Shadows". WHO. Pridobljeno dne 6 January 2014.
  48. Robert S. Fisher, Walter van Emde Boas, Warren Blume, Christian Elger, Pierre Genton, Phillip Lee & Jerome Jr Engel (April 2005). "Epileptic seizures and epilepsy: definitions proposed by the International League Against Epilepsy (ILAE) and the International Bureau for Epilepsy (IBE)". Epilepsia. 46 (4): 470–472. doi:10.1111/j.0013-9580.2005.66104.x. PMID 15816939.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  49. 49,0 49,1 Panayiotopoulos, CP (December 2011). "The new ILAE report on terminology and concepts for organization of epileptic seizures: a clinician's critical view and contribution". Epilepsia. 52 (12): 2155–60. doi:10.1111/j.1528-1167.2011.03288.x. PMID 22004554.
  50. Simon D. Shorvon (2004). The treatment of epilepsy (2nd izd.). Malden, Mass.: Blackwell Pub. ISBN 978-0-632-06046-7.
  51. "Global Campaign against Epilepsy: Out of the Shadows". WHO. Pridobljeno dne 6 January 2014.
  52. Robert S. Fisher, Walter van Emde Boas, Warren Blume, Christian Elger, Pierre Genton, Phillip Lee & Jerome Jr Engel (April 2005). "Epileptic seizures and epilepsy: definitions proposed by the International League Against Epilepsy (ILAE) and the International Bureau for Epilepsy (IBE)". Epilepsia. 46 (4): 470–472. doi:10.1111/j.0013-9580.2005.66104.x. PMID 15816939.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  53. Simon D. Shorvon (2004). The treatment of epilepsy (2nd izd.). Malden, Mass.: Blackwell Pub. ISBN 978-0-632-06046-7.
  54. Wallace, ed. by Sheila J. (2004). Epilepsy in children (2nd ed izd.). London: Arnold. str. 354. ISBN 978-0-340-80814-6. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)CS1 vzdrževanje: dodano besedilo: authors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  55. Luef, G (October 2010). "Hormonal alterations following seizures". Epilepsy & behavior : E&B. 19 (2): 131–3. doi:10.1016/j.yebeh.2010.06.026. PMID 20696621.
  56. 56,0 56,1 Ahmad S, Beckett MW (2004). "Value of serum prolactin in the management of syncope". Emergency medicine journal : EMJ. 21 (2): e3. doi:10.1136/emj.2003.008870. PMC 1726305. PMID 14988379.
  57. Shukla G, Bhatia M, Vivekanandhan S; et al. (2004). "Serum prolactin levels for differentiation of nonepileptic versus true seizures: limited utility". Epilepsy & behavior : E&B. 5 (4): 517–21. doi:10.1016/j.yebeh.2004.03.004. PMID 15256189. Neposredna uporaba et al. v: |author= (pomoč)CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  58. Chen DK, So YT, Fisher RS (2005). "Use of serum prolactin in diagnosing epileptic seizures: report of the Therapeutics and Technology Assessment Subcommittee of the American Academy of Neurology". Neurology. 65 (5): 668–75. doi:10.1212/01.wnl.0000178391.96957.d0. PMID 16157897.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  59. Brodtkorb, E (2013). "Common imitators of epilepsy". Acta neurologica Scandinavica. Supplementum (196): 5–10. doi:10.1111/ane.12043. PMID 23190285.
  60. 60,0 60,1 60,2 John A. Marx, ur. (2010). Rosen's emergency medicine : concepts and clinical practice (7th ed. izd.). Philadelphia: Mosby/Elsevier. str. 2228. ISBN 978-0-323-05472-0.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  61. 61,0 61,1 Jerome, Engel (2013). Seizures and epilepsy (2nd ed. izd.). New York: Oxford University Press. str. 462. ISBN 9780195328547.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  62. 62,0 62,1 62,2 62,3 Michael, GE.; O'Connor, RE. (Feb 2011). "The diagnosis and management of seizures and status epilepticus in the prehospital setting". Emerg Med Clin North Am. 29 (1): 29–39. doi:10.1016/j.emc.2010.08.003. PMID 21109100.
  63. James W. Wheless, James Willmore, Roger A. Brumback (2009). Advanced therapy in epilepsy. Shelton, Conn.: People's Medical Pub. House. str. 144. ISBN 9781607950042.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  64. 64,0 64,1 64,2 National Institute for Health and Clinical Excellence (January 2012). "Chapter 3: Key priorities for implementation". The Epilepsies: The diagnosis and management of the epilepsies in adults and children in primary and secondary care (PDF). National Clinical Guideline Centre. str. 55–56.
  65. Elaine Wyllie (2012). Wyllie's Treatment of Epilepsy: Principles and Practice. Lippincott Williams & Wilkins. str. 187. ISBN 978-1-4511-5348-4.
  66. Steven R. Flanagan, Herb Zaretsky, Alex Moroz,, ur. (2010). Medical aspects of disability; a handbook for the rehabilitation professional (4th ed. izd.). New York: Springer. str. 182. ISBN 978-0-8261-2784-6.CS1 vzdrževanje: dodatno ločilo (link) CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: editors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  67. Nolan, SJ (23 August 2013). "Phenytoin versus valproate monotherapy for partial onset seizures and generalised onset tonic-clonic seizures". The Cochrane database of systematic reviews. 8: CD001769. doi:10.1002/14651858.CD001769.pub2. PMID 23970302. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  68. Tudur Smith, C (2002). "Carbamazepine versus phenytoin monotherapy for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews (2): CD001911. doi:10.1002/14651858.CD001911. PMID 12076427. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  69. Powell, G (20 January 2010). "Immediate-release versus controlled-release carbamazepine in the treatment of epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews (1): CD007124. doi:10.1002/14651858.CD007124.pub2. PMID 20091617. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  70. Ilangaratne, NB (2012 Dec 1). "Phenobarbital: missing in action". Bulletin of the World Health Organization. 90 (12): 871-871A. doi:10.2471/BLT.12.113183. PMID 23284189. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč); Preveri vrednosti datuma v: |date= (pomoč)
  71. Moshé, edited by Simon Shorvon, Emilio Perucca, Jerome Engel Jr. ; foreword by Solomon (2009). The treatment of epilepsy (3rd ed. izd.). Chichester, UK: Wiley-Blackwell. str. 587. ISBN 9781444316674.CS1 vzdrževanje: dodano besedilo: authors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  72. 72,0 72,1 72,2 72,3 72,4 72,5 Perucca, P (September 2012). "Adverse effects of antiepileptic drugs". Lancet neurology. 11 (9): 792–802. doi:10.1016/S1474-4422(12)70153-9. PMID 22832500. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  73. 73,0 73,1 Kamyar, M.; Varner, M. (Jun 2013). "Epilepsy in pregnancy". Clin Obstet Gynecol. 56 (2): 330–41. doi:10.1097/GRF.0b013e31828f2436. PMID 23563876.
  74. Lawrence S. Neinstein, ur. (2008). Adolescent health care : a practical guide (5th ed. izd.). Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins. str. 335. ISBN 978-0-7817-9256-1.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  75. Duncan, JS (1 April 2006). "Adult epilepsy". Lancet. 367 (9516): 1087–100. doi:10.1016/S0140-6736(06)68477-8. PMID 16581409. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  76. 76,0 76,1 76,2 76,3 76,4 Duncan, JS (April 2007). "Epilepsy surgery". Clinical medicine (London, England). 7 (2): 137–42. PMID 17491501.
  77. Birbeck GL, Hays RD, Cui X, Vickrey BG. (2002). "Seizure reduction and quality of life improvements in people with epilepsy". Epilepsia. 43 (5): 535–538. doi:10.1046/j.1528-1157.2002.32201.x. PMID 12027916.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  78. 78,0 78,1 Bergey, GK (June 2013). "Neurostimulation in the treatment of epilepsy". Experimental neurology. 244: 87–95. doi:10.1016/j.expneurol.2013.04.004. PMID 23583414.
  79. 79,0 79,1 79,2 Levy, RG (14 March 2012). "Ketogenic diet and other dietary treatments for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews. 3: CD001903. doi:10.1002/14651858.CD001903.pub2. PMID 22419282. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  80. [editor], Bernard L. Maria (2009). Current management in child neurology (4th ed. izd.). Hamilton, Ont.: BC Decker. str. 180. ISBN 978-1-60795-000-4.CS1 vzdrževanje: dodano besedilo: authors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  81. Arida, RM (March 2009). "Is physical activity beneficial for recovery in temporal lobe epilepsy? Evidences from animal studies". Neuroscience and biobehavioral reviews. 33 (3): 422–31. doi:10.1016/j.neubiorev.2008.11.002. PMID 19059282. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  82. Arida, RM (2008). "Physical activity and epilepsy: proven and predicted benefits". Sports medicine (Auckland, N.Z.). 38 (7): 607–15. PMID 18557661. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  83. Verrotti, A (November 2005). "Human photosensitivity: from pathophysiology to treatment". European journal of neurology : the official journal of the European Federation of Neurological Societies. 12 (11): 828–41. doi:10.1111/j.1468-1331.2005.01085.x. PMID 16241971. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  84. Doherty, MJ (23 January 2007). "Wag the dog: skepticism on seizure alert canines". Neurology. 68 (4): 309. doi:10.1212/01.wnl.0000252369.82956.a3. PMID 17242343. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  85. Tan, G (July 2009). "Meta-analysis of EEG biofeedback in treating epilepsy". Clinical EEG and neuroscience : official journal of the EEG and Clinical Neuroscience Society (ENCS). 40 (3): 173–9. PMID 19715180. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  86. Cheuk, DK (8 October 2008). "Acupuncture for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews (4): CD005062. doi:10.1002/14651858.CD005062.pub3. PMID 18843676. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  87. Ramaratnam, S (16 July 2008). "Psychological treatments for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews (3): CD002029. doi:10.1002/14651858.CD002029.pub3. PMID 18646083. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  88. Ranganathan, LN (18 April 2005). "Vitamins for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews (2): CD004304. doi:10.1002/14651858.CD004304.pub2. PMID 15846704. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  89. Ramaratnam, S (2000). "Yoga for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews (3): CD001524. doi:10.1002/14651858.CD001524. PMID 10908505. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  90. Gloss, D (13 June 2012). "Cannabinoids for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews. 6: CD009270. doi:10.1002/14651858.CD009270.pub2. PMID 22696383. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  91. Brigo, F (13 June 2012). "Melatonin as add-on treatment for epilepsy". The Cochrane database of systematic reviews. 6: CD006967. doi:10.1002/14651858.CD006967.pub2. PMID 22696363. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  92. 92,0 92,1 Kwan, Patrick (2012). Fast facts : epilepsy (5th ed. izd.). Abingdon, Oxford, UK: Health Press. str. 10. ISBN 1-908541-12-1.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  93. 93,0 93,1 93,2 Hitiris N, Mohanraj R, Norrie J, Brodie MJ (2007). "Mortality in epilepsy". Epilepsy Behavior. 10 (3): 363–376. doi:10.1016/j.yebeh.2007.01.005. PMID 17337248.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  94. 94,0 94,1 94,2 Moshé, edited by Simon Shorvon, Emilio Perucca, Jerome Engel Jr. ; foreword by Solomon (2009). The treatment of epilepsy (3rd ed. izd.). Chichester, UK: Wiley-Blackwell. str. 28. ISBN 978-1-4443-1667-4.CS1 vzdrževanje: dodano besedilo: authors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  95. 95,0 95,1 Bagary, M (April 2011). "Epilepsy, antiepileptic drugs and suicidality". Current opinion in neurology. 24 (2): 177–82. doi:10.1097/WCO.0b013e328344533e. PMID 21293270.
  96. Mula, M (August 2013). "Suicide risk in people with epilepsy taking antiepileptic drugs". Bipolar disorders. 15 (5): 622–7. doi:10.1111/bdi.12091. PMID 23755740. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  97. 97,0 97,1 Ryvlin, P (May 2013). "Prevention of sudden unexpected death in epilepsy: a realistic goal?". Epilepsia. 54 Suppl 2: 23–8. doi:10.1111/epi.12180. PMID 23646967. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  98. Hirtz D, Thurman DJ, Gwinn-Hardy K, Mohamed M, Chaudhuri AR, Zalutsky R (2007-01-30). "How common are the 'common' neurologic disorders?". Neurology. 68 (5): 326–37. doi:10.1212/01.wnl.0000252807.38124.a3. PMID 17261678.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: authors list (link)
  99. 99,0 99,1 Sander JW (2003). "The epidemiology of epilepsy revisited". Current Opinion in Neurology. 16 (2): 165–70. doi:10.1097/00019052-200304000-00008. PMID 12644744.
  100. 100,0 100,1 100,2 100,3 100,4 100,5 100,6 100,7 Saraceno, B; Avanzini, G; Lee, P, ur. (2005). Atlas: Epilepsy Care in the World (PDF). World Health Organization. ISBN 92-4-156303-6. Pridobljeno dne 20 December 2013.
  101. Mervyn J. Eadie; Peter F. Bladin (2001). A Disease Once Sacred: A History of the Medical Understanding of Epilepsy. John Libbey Eurotext. ISBN 978-0-86196-607-3.
  102. "Epilepsy: An historical overview". World Health Organization. Feb 2001. Pridobljeno dne 27 December 2013.
  103. 103,0 103,1 Jilek-Aall, L (1999). "Morbus sacer in Africa: some religious aspects of epilepsy in traditional cultures". Epilepsia. 40 (3): 382–6. doi:10.1111/j.1528-1157.1999.tb00723.x. PMID 10080524.
  104. Illes, Judika (2011-10-11). Encyclopedia of Mystics, Saints & Sages. HarperCollins. str. 1238. ISBN 978-0-06-209854-2. Pridobljeno dne 26 February 2013. Saint Valentine is invoked for healing as well as love. Ščiti pred omedlevico in zdravi epilepsije ter druge vrste napadov. V severni Italiji so epilepsijo po tradiciji poznali kot bolezen sv. Valentina.
  105. E. Martin Caravati (2004). Medical toxicology (3. ed. izd.). Philadelphia [u.a.]: Lippincott Williams & Wilkins. str. 789. ISBN 978-0-7817-2845-4.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  106. 106,0 106,1 de Boer, HM (Dec 2010). "Epilepsy stigma: moving from a global problem to global solutions". Seizure : the journal of the British Epilepsy Association. 19 (10): 630–6. doi:10.1016/j.seizure.2010.10.017. PMID 21075013.
  107. Martindale, JL (February 2011). "Emergency department seizure epidemiology". Emergency medicine clinics of North America. 29 (1): 15–27. doi:10.1016/j.emc.2010.08.002. PMID 21109099. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  108. 108,0 108,1 108,2 108,3 Jerome Engel, Jr., Timothy A. Pedley, ur. (2008). Epilepsy : a comprehensive textbook (2nd ed. izd.). Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins. str. 2279. ISBN 978-0-7817-5777-5.CS1 vzdrževanje: Večkratna imena: editors list (link) CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  109. Bor, Robert (2012). Aviation Mental Health: Psychological Implications for Air Transportation. Ashgate Publishing. str. 148. ISBN 978-1-4094-8491-2.
  110. 110,0 110,1 "Seizure Disorders". Transport Canada. Government of Canada. Pridobljeno dne 29 December 2013.
  111. Wilner, Andrew N. (2008). Epilepsy 199 answers : a doctor responds to his patients' questions (3rd ed. izd.). New York: Demos Health. str. 52. ISBN 978-1-934559-96-3.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  112. "Guide for Aviation Medical Examiners". Federal Aviation Administration. Pridobljeno dne 29 December 2013.
  113. 113,0 113,1 "National PPL (NPPL) Medical Requirements". Civil Aviation Authority. Pridobljeno dne 29 December 2013.
  114. Drivers Medical Group (2013). "For Medical Practitioners: At a glance Guide to the current Medical Standards of Fitness to Drive" (PDF). str. 8. Pridobljeno dne 29 December 2013.
  115. Canada. Parliament. Senate (2010). Debates of the Senate: Official Report (Hansard)., Issues 1-23. Queen's Printer. str. 165.
  116. 116,0 116,1 Carney, PR.; Myers, S.; Geyer, JD. (Dec 2011). "Seizure prediction: methods". Epilepsy Behav. 22 Suppl 1: S94-101. doi:10.1016/j.yebeh.2011.09.001. PMID 22078526.
  117. Jerome Engel, ur. (2008). Epilepsy : a comprehensive textbook (2nd ed. izd.). Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins. str. 426. ISBN 9780781757775.CS1 vzdrževanje: Dodano besedilo (link)
  118. Walker, MC.; Schorge, S.; Kullmann, DM.; Wykes, RC.; Heeroma, JH.; Mantoan, L. (Sep 2013). "Gene therapy in status epilepticus". Epilepsia. 54 Suppl 6: 43–5. doi:10.1111/epi.12275. PMID 24001071.
  119. Walker, L (27 June 2013). "Immunomodulatory interventions for focal epilepsy syndromes". The Cochrane database of systematic reviews. 6: CD009945. doi:10.1002/14651858.CD009945.pub2. PMID 23803963. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  120. Quigg, M (Jan 2012). "Radiosurgery for epilepsy: clinical experience and potential antiepileptic mechanisms". Epilepsia. 53 (1): 7–15. doi:10.1111/j.1528-1167.2011.03339.x. PMID 22191545. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  121. Thomas, WB (January 2010). "Idiopathic epilepsy in dogs and cats". Veterinary Clinics of North America, Small Animal Practice. 40 (1): 161–79. doi:10.1016/j.cvsm.2009.09.004. PMID 19942062.
  122. Thomas, WB (2010 Jan). "Idiopathic epilepsy in dogs and cats". The Veterinary clinics of North America. Small animal practice. 40 (1): 161–79. doi:10.1016/j.cvsm.2009.09.004. PMID 19942062. Preveri vrednosti datuma v: |date= (pomoč)
  123. van der Ree, M (2012). "A review on epilepsy in the horse and the potential of Ambulatory EEG as a diagnostic tool". The Veterinary quarterly. 32 (3–4): 159–67. doi:10.1080/01652176.2012.744496. PMID 23163553. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)

Dodatno čtivo[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Predloga:Link FA