Depresija
| Depresija | |
|---|---|
| Klasifikacija in zunanji viri | |
 Vincent van Gogh, Na pragu večnosti |
|
| MKB-10 | F32, F33 |
| MKB-9 | 296 |
Depresíja je duševna motnja, ki jo poleg žalosti označujejo tudi pobitost, pesimizem, obupanost, pomanjkanje notranjih spodbud, nemirnost, strah, občutek krivde, razdražljivost in/ali praznost. Zaradi depresije lahko človek izgubi voljo ali zanimanje za aktivnosti, ki jih sicer rad počne, se težko osredotoči, postaja pozabljiv, težko sprejema odločitve, nemalokrat pa vodi depresija tudi do tesnobe in samomorilnih nagnjenj.[1][2][3] Če obdobja žalosti trajajo le dan ali dva, še ne pomeni, da ima oseba depresijo. Kadar obdobje potrtosti ali žalosti traja vsaj 14 dni, je znak depresije.
Posledice[uredi | uredi kodo]
Kot posledica depresije se lahko pojavijo nespečnost, izguba energije, apetita in libida ter nerazložljive bolečine in težave s prebavo.[2][4] Depresija je lahko simptom degenerativne bolezni.[5]
Vzrok[uredi | uredi kodo]
Biološko gledano naj bi bil vzrok za nastanek depresije zmanjšana aktivnost nevronov, ki izločajo serotonin in noradrenalin.[4] Iz psihoterapevtskega pogleda, natančneje psihoanalize pa gre najprej tu za zgodnje ali ponavljajoče se izgube. Po drugi strani je želja in zavzemanje za samostojnost v otrocih enako primarna in močna kot želja po odvisnosti, ter da ti znajo naravno oditi od staršev, ko so za to zreli. Kadar starši zaradi lastne nepripravljenosti na ločitev otroku vcepljajo občutek krivde kot npr. "Kako bom brez tebe" ali če jih odrivajo z npr. "Pojdi že enkrat od doma" ustvarjajo depresivni karakter. Drugi razlogi so lahko tudi ločitve in razveze, ki jih otrok ne razume. Prav tako se poveča dovzetnost za depresijo, ko se starši pritožujejo nad lastnim trpljenjem in nesreči, predvsem zaradi svoje čustvene odmaknjenosti in neobčutljivosti za otrokove potrebe.
Zdravljenje[uredi | uredi kodo]
Okoli 70 % bolnikov z depresijo se lahko pozdravi z zdravili (antidepresivi), ki povečajo ekscitacijske učinke omenjenih živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev), kot so inhibitorji monoaminske oksidaze in triciklični antidepresivi (npr. imipramin in amitriptilin).[4] Psihoanalitični pogled povezuje depresijo z izgubo, ki jo doživlja vsak otrok, ko spozna, da je ločen od svojih staršev v zgodnjem otroštvu. Nezmožnost se s tem sprijazniti lahko privede do depresije ali depresivnih epizod v poznejšem življenju. Zdravljenje vključuje spodbujanje pacienta, da se spomni zgodnjih izkušenj in razreši fiksacije okoli le teh. Cilj terapije je, da pacienti razvijejo bolj funkcionalen način razumevanja in sprejemanja izgube, zavrnitev in sprememb v svojem življenju.
Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]
- ^ Sandra Salmans (1997). Depression: questions you have - answers you need. People's Medical Society. ISBN 9781882606146.
- ^ 2,0 2,1 ""Depression"". National Institute of Mental Health. 2009-09-23. Pridobljeno dne 2011-02-05.
- ^ "Depresija". Slovenski medicinski slovar. Vpogled dne 2011-02-05.
- ^ 4,0 4,1 4,2 Guyton, A.C. & Hall, J.E. (2006). Textbook of Medical Physiology, 11. izdaja. Elsevier Saunders, str. 745.
- ^ Kwentus, J.A. & Kirshner, H.S. (2008). "Chapter 14. - Delirium, Dementia, and Amnestic Syndromes". V: CURRENT Diagnosis & Treatment: Psychiatry, 2. izdaja; uredniki Ebert M.H., Loosen P.T., Nurcombe B. in Leckman J.F. New York: Lange Medical Books/McGraw-Hill Companies, Inc. (COBISS) [elektronski vir]
