Talasa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Talasa
Naiad small.jpg
Luna Talasa kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini.
Odkritje
Odkritelj Richard J. Terrile[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritja september, 1989
Oznake
Neptun IV,
S/1989 N 5
Značilnosti tira[2]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida 50.065 km
Apoapsida 50.085 km
Srednji polmer orbite
50.075 km
Izsrednost 0,0002 ± 0,0002
0,31148444 ± 0,00000006 dni
Naklon tira 0,21 ± 0,02° (na Neptunov ekvator)
0,21° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
Obkroža Neptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti 108×100×52 km[3]
Masa ~3,5 · 1017 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota
~1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo 0,09 [3]
Temperatura ~51 K (ocena)

Tálasa (grško Θάλασσα: Talasa) je Neptunu drugi najbližji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Talaso je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 5.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po Talasi (hčerka Etra in Hemere) iz grške mitologije [5].

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Talasa ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v Neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Kmalu potem bodo njeni ostanki prišli na območje lune Despine.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal 128: 1412. 
  3. 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus 162: 400. 
  4. "IAU Circular No. 4867". 29. september 1989. Pridobljeno dne 5.8.2006. 
  5. 5,0 5,1 "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10.4.2007. 
  6. D. Banfield and N. Murray (1992). "A dynamical history of the inner neptunian satellites". Icarus 99: 390. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]