Pojdi na vsebino

Talasa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Talasa
Luna Talasa kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini.
Odkritje
OdkriteljRichard J. Terrile[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritjaseptember, 1989
Oznake
Neptun IV,
S/1989 N 5
Značilnosti tira[2]
Epoha: 18. avgust 1989
Periapsida50.065 km
Apoapsida50.085 km
Srednji polmer orbite
50.075 km
Izsrednost0,0002 ± 0,0002
0,31148444 ± 0,00000006 dni
Naklon tira0,21 ± 0,02° (na Neptunov ekvator)
0,21° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti108×100×52 km[3]
Masa~3,5×1017 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota
~1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,09 [3]
Temperatura~51 K (ocena)

Tálasa (grško Θάλασσα: Talasa) je Neptunu drugi najbližji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje

[uredi | uredi kodo]

Luno Talaso je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 5.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po Talasi (hčerka Etra in Hemere) iz grške mitologije [5].

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Luna Talasa ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v Neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Kmalu potem bodo njeni ostanki prišli na območje lune Despine.

Opombe in reference

[uredi | uredi kodo]
  1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
  3. 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
  4. »IAU Circular No. 4867«. 29. september 1989. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
  5. 5,0 5,1 »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
  6. D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]