Pojdi na vsebino

Despina (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Despina
Luna Despina kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Oblika lune je raztegnjena horizontalno.
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritjaseptember, 1989
Oznake
Neptun V,
S/1989 N 3
Značilnosti tira[2]
Epoha: 18. avgust 1989
Periapsida52.515 km
Apoapsida52.537 km
Srednji polmer orbite
52.526± 1 km
Izsrednost0,0002 ± 0,0002
0,33465551 ± 0,00000001 dni
Naklon tira0,216 ± 0,014° (na Neptunov ekvator)
0,06° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti180×150×130 km[3]
Masa~2,1×1018 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota
1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,09 [3]
Temperatura~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

Despina (grško Δέσποινα: Despoina) je Neptunu tretji najbližji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje

[uredi | uredi kodo]

Luno Despino je odkril Stephen P. Synnott in skupina Voyager imaging Team julija leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 3.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po nimfi Despini iz grške mitologije [5].

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Luna Despina ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Tirnica lune Despine leži zelo blizu, vendar zunaj tirnice lune Talase. Leži v Verrierjevem obroču. Ker je njena tirnica bliže kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, če se bo spustila pod Rocheevo mejo.

Opombe in reference

[uredi | uredi kodo]
  1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
  3. 1 2 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
  4. IAUC 4824 discovery IAUC circular
  5. 1 2 »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
  6. D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]