Najada (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Najada
Naiad Voyager.png
Luna Najada kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini.
Odkritje
OdkriteljVoyager Imaging Team
Datum odkritjaseptember, 1989
Oznake
Neptun III,
S/1989 N 6
Značilnosti tira[1]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida48.208 km
Apoapsida48.246 km
Srednji polmer orbite
48.227 km
Izsrednost0,0004 ± 0,0003
0,2943958 ± 0,0000002 dni
Naklon tira4,75 ± 0,03° (na Neptunov ekvator)
4,75° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti96×60×52 km[2]
Masa1,9 · 1017 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota
1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,07 [2]
Temperatura~51 K (ocena)

Najada (grško Ναϊάδ-ες: Naiades) je Neptunu najbližji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Najado je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 6.[3] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [4] po Najadi iz grške mitologije [4].

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Najada ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.
Luna Najada kroži samo 23.500 km nad zgornjimi Neptunovimi oblaki. Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Njena gostota je verjetno dovolj nizka, da je že sedaj blizu Rochejeve meje.

Raziskovanja[uredi | uredi kodo]

Med poletom sonde Voyager 2 mimo Neptuna so naredili nekaj posnetkov luna Najade. Pozneje so raziskovali Najado s pomočjo teleskopov na površini Zemlje in s pomočjo Vesoljskega teleskopa Hubble. Sistem Neptuna so opazovali tudi s pomočjo adaptivne optike na Observatoriju Keck. Pri tem so opazili štiri največje notranje lune. Odkrili so luno Talasa, vendar Najade niso opazili [5] (Hubblov teleskop lahko zazna tudi nebesna telesa, ki so težje opazna kot Voyager 2). Predvidevajo, da je to zaradi napak v efemeridah Najade.[6]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal. 128: 1412.
  2. 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus. 162: 400.
  3. "IAU Circular No. 4867". 29. september 1989. Pridobljeno dne 5.8.2006.
  4. 4,0 4,1 "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10.4.2007.
  5. Marchis, F. (maj 2004). "Neptunian Satellites observed with Keck AO system". erican Astronomical Society, DDA meeting #35, #07.08; Bulletin of the American Astronomical Society, Vol. 36. str. 860. Pridobljeno dne 2006-08-05. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)
  6. Showalter, M. R. (avgust 2005). "The Rings of Neptune and Uranus in the Hubble Space Telescope". American Astronomical Society, DPS meeting #37, #66.09; Bulletin of the American Astronomical Society, Vol. 37. str. 772. Pridobljeno dne 5.8.2006. Neznan parameter |coauthors= ni upoštevan (predlagan je |author=) (pomoč)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]