Pojdi na vsebino

Galateja (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Galateja
Luna Galateja kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Posnetek lune kaže njeno izredno podolgovato obliko .
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritjajulij, 1989
Oznake
Neptun VI,
S/1989 N 4
Značilnosti tira[2]
Epoha: 18. avgust 1989
Periapsida61.953 km
Apoapsida61.953 km
Srednji polmer orbite
61.953 ± 1 km
Izsrednost0,00004 ± 0,00009
0,42874431 ± 0,00000001 dni
Naklon tira0,052 ± 0,011° (na Neptunov ekvator)
0,06° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti204×184×144 km[3]
Masa2,12 ± 0,08 ×1018 kg (izračunano iz ocenjene gostote) [4]
Srednja gostota
0,75 ± 0,1g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,08 [3]
Temperatura~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

    Galateja (starogrško starogrško Γαλάτεια:: Galáteja) je Neptunov četrti notranji naravni satelit.

    Odkritje in imenovanje

    [uredi | uredi kodo]

    Luno Galatejo je odkril Stephen P. Synnott in skupina Voyager imaging Team julija leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 4.[5] Odkritje je bilo objavljeno 2. avgusta. Ime je dobila 16. septembra 1991 [6] po nereidi Galateji iz grške mitologije [6].

    Lastnosti

    [uredi | uredi kodo]

    Luna Galateja ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spreminjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[7]
    Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.
    Galateja je pastirski satelit za Adamsov obroč, ki je okoli 1000 km zunaj njene tirnice. Orbitalna resonanca obroča z luno Galatejo v razmerju 42 : 43 je verjetno vzrok za nastanek loka v obroču.[8] Masa lune Galateje je bila ocenjena na osnovi motenj, ki jih povzroča v obroču[4].

    Opombe in reference

    [uredi | uredi kodo]
    1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
    2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
    3. 1 2 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
    4. 1 2 C.C. Porco (1991). »An Explanation for Neptune's Ring Arcs« (PDF). Science. 253: 995.
    5. discovery IAUC circular
    6. 1 2 »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
    7. D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.
    8. F. Namouni and C. Porco (2002). »The confinement of Neptune's ring arcs by the moon Galatea«. nature. 417: 45.

    Glej tudi

    [uredi | uredi kodo]