Galateja (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Galateja
Galatea moon.jpg
Luna Galateja kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Posnetek lune kaže njeno izredno podolgovato obliko .
Odkritje
Odkritelj Stephen P. Synnott[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritja julij, 1989
Oznake
Neptun VI,
S/1989 N 4
Značilnosti tira[2]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida 61.953 km
Apoapsida 61.953 km
Srednji polmer orbite
61.953 ± 1 km
Izsrednost 0,00004 ± 0,00009
0,42874431 ± 0,00000001 dni
Naklon tira 0,052 ± 0,011° (na Neptunov ekvator)
0,06° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
Obkroža Neptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti 204×184×144 km[3]
Masa 2,12 ± 0,08  · 1018 kg (izračunano iz ocenjene gostote) [4]
Srednja gostota
0,75 ± 0,1g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo 0,08 [3]
Temperatura ~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

Galateja (starogrško Γαλάτεια:: Galáteja) je Neptunov četrti notranji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Galatejo je odkril Stephen P. Synnott in skupina Voyager imaging Team julija leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 4.[5] Odkritje je bilo objavljeno 2. avgusta. Ime je dobila 16. septembra 1991 [6] po nereidi Galateji iz grške mitologije [6].

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Galateja ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spreminjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.
Galateja je pastirski satelit za Adamsov obroč, ki je okoli 1000 km zunaj njene tirnice. Orbitalna resonanca obroča z luno Galatejo v razmerju 42 : 43 je verjetno vzrok za nastanek loka v obroču.[8] Masa lune Galateje je bila ocenjena na osnovi motenj, ki jih povzroča v obroču[4].

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal 128: 1412. 
  3. 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus 162: 400. 
  4. 4,0 4,1 C.C. Porco (1991). "An Explanation for Neptune's Ring Arcs" (PDF). Science 253: 995. 
  5. discovery IAUC circular
  6. 6,0 6,1 "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10.4.2007. 
  7. D. Banfield and N. Murray (1992). "A dynamical history of the inner neptunian satellites". Icarus 99: 390. 
  8. F. Namouni and C. Porco (2002). "The confinement of Neptune's ring arcs by the moon Galatea". nature 417: 45. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]