Larisa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Larisa
Larissa.jpg

Dva posnetka lune Larisa, ki ju je naredil Voyager 2.
Odkritje
Odkritelj: Harold J. Reitsema, William B. Hubbard,
Larry A. Lebofsky in David J. Tholen
Datum odkritja: 24. maj, 1981
Druga imena: Neptun VII,
S/1981 N 1
Značilnosti tira[1]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida: 73.427 km
Apoapsida: 73.574 km
Srednji polmer orbite: 73.548 ± 1 km
Izsrednost: 0,001393 ± 0,00008
Obhodna doba: 0,55465332 ± 0,00000001 dni
Naklon tira: 0,251 ± 0,009° (na Neptunov ekvator)
0,205° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
Obkroža: Neptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 216×204×164 km[2]
Masa: 4,2  · 1018 kg [3]
Srednja gostota: 1,2 g/cm3 (ocena)
Vrtilna doba: sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo: 0,09 [2]
Temperatura: ~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak: (ni atmosfere)

Larisa (grško Λάρισσα: Larisa) je Neptunov notranji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Lariso so odkrili Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen 24. maja leta 1981. Odkritje so objavili na osnovi okultacije z nekatalogizirano zvezdo (trajanje zakritja zvezde je bilo samo 8,1 sekund). [4] Takrat je dobila začasno ime S/1981 N 1. Odkritje je bilo objavljeno 29. maja 1981 [5] Ime je dobila 16. septembra 1991 [6] po Larisi, ljubici Pozejdona iz grške mitologije. Luno so potrdili tudi posnetki, ki jih ja naredil Voyager 2 v letu 1989. Takrat je dobila oznako S/1989 N 2.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Larisa ima zelo nepravilno obliko. Na površini se vidi veliko kraterjev brez znakov geološkega delovanja. Zelo malo je znanega o njej. Verjetno je podobno, kot ostale lune znotraj tirnice Tritona, nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan. [7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.


Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal 128: 1412. 
  2. ^ 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus 162: 400. 
  3. ^ Masa je ocenjena s predvideno gostoto 1,2 g/cm³ in prostornino 3,5  · 106 km³ iz modela opisanega v P.J. Stooke (1994). "The surfaces of Larissa and Proteus". Earth, Moon ad Planets 65: 31. 
  4. ^ H.J. Reitsema et al (1982). "Occultation by a possible third satellite of Neptune". Science 215: 289–291. 
  5. ^ IAU Circular 3608 describing the discovery of S/1981 N 1
  6. ^ "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10-04-2007. 
  7. ^ D. Banfield and N. Murray (1992). "A dynamical history of the inner neptunian satellites". Icarus 99: 390. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]