Larisa (luna)
 Dva posnetka lune Larisa, ki ju je naredil Voyager 2. | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen |
| Datum odkritja | 24. maj, 1981 |
| Oznake | |
| Neptun VII, S/1981 N 1 | |
| Značilnosti tira[1] | |
| Epoha: 18. avgust 1989 | |
| Periapsida | 73.427 km |
| Apoapsida | 73.574 km |
Srednji polmer orbite | 73.548 ± 1 km |
| Izsrednost | 0,001393 ± 0,00008 |
| 0,55465332 ± 0,00000001 dni | |
| Naklon tira | 0,251 ± 0,009° (na Neptunov ekvator) 0,205° (na lokalno Laplaceovo ravnino) |
| Obkroža | Neptun |
| Fizikalne značilnosti | |
| Razsežnosti | 216×204×164 km[2] |
| Masa | 4,2 ×1018 kg[3] |
Srednja gostota | 1,2 g/cm3 (ocena) |
| sinhrono vrtenje (predvidevanje) | |
| Albedo | 0,09[2] |
| Temperatura | ~51 K (ocena) |
| Atmosfera | |
Površinski tlak | (ni atmosfere) |
Larisa (grško Λάρισσα, latinizirano: Larisa) je Neptunov notranji naravni satelit.
Odkritje in imenovanje
[uredi | uredi kodo]Luno Lariso so odkrili Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen 24. maja leta 1981. Odkritje so objavili na osnovi okultacije z nekatalogizirano zvezdo (trajanje zakritja zvezde je bilo samo 8,1 sekund).[4] Takrat je dobila začasno ime S/1981 N 1. Odkritje je bilo objavljeno 29. maja 1981.[5] Ime je dobila 16. septembra 1991[6] po Larisi, ljubici Pozejdona iz grške mitologije. Luno so potrdili tudi posnetki, ki jih ja naredil Voyager 2 v letu 1989. Takrat je dobila oznako S/1989 N 2.
Lastnosti
[uredi | uredi kodo]Luna Larisa ima zelo nepravilno obliko. Na površini se vidi veliko kraterjev brez znakov geološkega delovanja. Zelo malo je znanega o njej. Verjetno je podobno, kot ostale lune znotraj tirnice Tritona, nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan.[7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.
Opombe in reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ R.A. Jacobson; W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
- ↑ 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
- ↑ Masa je ocenjena s predvideno gostoto 1,2 g/cm³ in prostornino 3,5 ×106 km³ iz modela opisanega v P.J. Stooke (1994). »The surfaces of Larissa and Proteus«. Earth, Moon ad Planets. 65: 31.
- ↑ H.J. Reitsema; in sod. (1982). »Occultation by a possible third satellite of Neptune«. Science. 215: 289–291.
- ↑ IAU Circular 3608 describing the discovery of S/1981 N 1
- ↑ »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
- ↑ D. Banfield; N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]- Podatki o luni Larisi Arhivirano 2007-08-01 na Wayback Machine.
V splošnem našteti v naraščajoči oddaljenosti od Neptuna. | |
.svg){kind=small}
