Larisa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Larisa
Larissa.jpg
Dva posnetka lune Larisa, ki ju je naredil Voyager 2.
Odkritje
Odkritelj

Harold J. Reitsema, William B. Hubbard,

Larry A. Lebofsky in David J. Tholen
Datum odkritja 24. maj, 1981
Oznake
Neptun VII,
S/1981 N 1
Značilnosti tira[1]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida 73.427 km
Apoapsida 73.574 km
Srednji polmer orbite
73.548 ± 1 km
Izsrednost 0,001393 ± 0,00008
0,55465332 ± 0,00000001 dni
Naklon tira 0,251 ± 0,009° (na Neptunov ekvator)
0,205° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
Obkroža Neptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti 216×204×164 km[2]
Masa 4,2  · 1018 kg [3]
Srednja gostota
1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo 0,09 [2]
Temperatura ~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

Larisa (grško Λάρισσα: Larisa) je Neptunov notranji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Lariso so odkrili Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen 24. maja leta 1981. Odkritje so objavili na osnovi okultacije z nekatalogizirano zvezdo (trajanje zakritja zvezde je bilo samo 8,1 sekund). [4] Takrat je dobila začasno ime S/1981 N 1. Odkritje je bilo objavljeno 29. maja 1981 [5] Ime je dobila 16. septembra 1991 [6] po Larisi, ljubici Pozejdona iz grške mitologije. Luno so potrdili tudi posnetki, ki jih ja naredil Voyager 2 v letu 1989. Takrat je dobila oznako S/1989 N 2.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Larisa ima zelo nepravilno obliko. Na površini se vidi veliko kraterjev brez znakov geološkega delovanja. Zelo malo je znanega o njej. Verjetno je podobno, kot ostale lune znotraj tirnice Tritona, nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan. [7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ R.A. Jacobson; W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal 128: 1412. 
  2. ^ 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus 162: 400. 
  3. ^ Masa je ocenjena s predvideno gostoto 1,2 g/cm³ in prostornino 3,5  · 106 km³ iz modela opisanega v P.J. Stooke (1994). "The surfaces of Larissa and Proteus". Earth, Moon ad Planets 65: 31. 
  4. ^ H.J. Reitsema; et al. (1982). "Occultation by a possible third satellite of Neptune". Science 215: 289–291. 
  5. ^ IAU Circular 3608 describing the discovery of S/1981 N 1
  6. ^ "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10.4.2007. 
  7. ^ D. Banfield; N. Murray (1992). "A dynamical history of the inner neptunian satellites". Icarus 99: 390. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]