Pojdi na vsebino

Larisa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Larisa

Dva posnetka lune Larisa, ki ju je naredil Voyager 2.
Odkritje
OdkriteljHarold J. Reitsema, William B. Hubbard,
Larry A. Lebofsky in David J. Tholen
Datum odkritja24. maj, 1981
Oznake
Neptun VII,
S/1981 N 1
Značilnosti tira[1]
Epoha: 18. avgust 1989
Periapsida73.427 km
Apoapsida73.574 km
Srednji polmer orbite
73.548 ± 1 km
Izsrednost0,001393 ± 0,00008
0,55465332 ± 0,00000001 dni
Naklon tira0,251 ± 0,009° (na Neptunov ekvator)
0,205° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti216×204×164 km[2]
Masa4,2 ×1018 kg[3]
Srednja gostota
1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,09[2]
Temperatura~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

Larisa (grško Λάρισσα, latinizirano: Larisa) je Neptunov notranji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje

[uredi | uredi kodo]

Luno Lariso so odkrili Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen 24. maja leta 1981. Odkritje so objavili na osnovi okultacije z nekatalogizirano zvezdo (trajanje zakritja zvezde je bilo samo 8,1 sekund).[4] Takrat je dobila začasno ime S/1981 N 1. Odkritje je bilo objavljeno 29. maja 1981.[5] Ime je dobila 16. septembra 1991[6] po Larisi, ljubici Pozejdona iz grške mitologije. Luno so potrdili tudi posnetki, ki jih ja naredil Voyager 2 v letu 1989. Takrat je dobila oznako S/1989 N 2.

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Luna Larisa ima zelo nepravilno obliko. Na površini se vidi veliko kraterjev brez znakov geološkega delovanja. Zelo malo je znanega o njej. Verjetno je podobno, kot ostale lune znotraj tirnice Tritona, nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan.[7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.

Opombe in reference

[uredi | uredi kodo]
  1. R.A. Jacobson; W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
  2. 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
  3. Masa je ocenjena s predvideno gostoto 1,2 g/cm³ in prostornino 3,5 ×106 km³ iz modela opisanega v P.J. Stooke (1994). »The surfaces of Larissa and Proteus«. Earth, Moon ad Planets. 65: 31.
  4. H.J. Reitsema; in sod. (1982). »Occultation by a possible third satellite of Neptune«. Science. 215: 289–291.
  5. IAU Circular 3608 describing the discovery of S/1981 N 1
  6. »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
  7. D. Banfield; N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]