Sublimis Deus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Sublimus Dei)
Skoči na: navigacija, iskanje
Sublimis Deus
papeška bula
In the Name of the Holy... (Papal Bull of Pope Paul III) WDL2965.png
Bula Altitudo divini consilii z dne 1. junija 1537, ki obsoja trgovino s sužnji
Papež Pavel III.
Datum 9. junij 1537 [1]
Jezik latinščina
Tema Indijanci so pravi ljudje; prepoved suženjstva in njihove prodaje v Ameriki
Število strani 1
Zaporedna številka 7. od 18 skupno v njegovem pontifikatu
Predhodni/a Veritas ipsapismo zoper suženjstvo z dne 2. junija 1537; med drugim tudi njegovo vsebino povzema bula: Sublimis Deus
Naslednji/a Regimini militantis Ecclesiae je bula z dne 27. septembra 1540, s katero je Pavel III. potrdil jezuite oziroma Družbo Jezusovo.
Izvorno besedilo Cathopedia: Sublimis Deus (predgovor, besedilo latinsko in italijansko
Slovenska izdaja
Naslov Veličastni Bog
Datum 15. avgust 2016
Prevajalec Janez Jelen
Besedilo prevoda Wikivir

Sublimis Deus je papeška bula, ki jo je napisal papež Pavel III. 9. junija 1537.

Opis[uredi | uredi kodo]

V buli Sublimis Deus (slovensko Veličastni Bog oziroma Vzvišeni Bog) [2], ki jo vsebinsko povzema pismo Veritas ipsa in še nekaj drugih sočasnih dokumentov, je nedvoumno obsojeno suženjstvo. Pri tej buli je spuščeno uvodno prejšnje besedilo in se bula začenja šele pri besedah Veritas ipsa, po čemer je dobila tudi ime. Bula Sublimis Deus je torej daljša in od omenjene, kakor tudi od Altitudo divini consilii in drugih sočasnih listin popolnejša. Z njimi je Pavel III. obsodil in prepovedal zasužnjevanje ameriških staroselcev - imenovanih Indijanci - in tudi drugih narodov, kakor tudi trgovino s sužnji.

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Razdelitev Južne Amerike
Poldnevnik desno je določila bula Inter caetera, tistega levo Tordesillaški sporazum. Sodobne meje in mesta so podana zaradi boljšega pregleda.
Azteki so med daritvijo živemu človeku iztrgali srce
Ali so Indijanci ljudje?
(Casa de Indios)
Pavel III. potrjuje Ignacijeva pravila (16. stoletje)

Sublimis Deus ("Veličastni Bog", ‘’Veritas ipsa’’ in podobni papeški spisi) je bula papeža Pavla III. z dne 9. junija 1537 [3], ki obsoja zasužnjevanje Indijancev v Severni, Srednji in Južni Ameriki, z utemeljitvijo, da so to pravi ljudje in torej sposobni sprejeti krščanstvo.
Listino pogosto navajajo kot ‘’Veritas ipsa’’ ("Resnica sama"), z besedilom v naslovu omenjene bule, ne da bi upoštevali uvodno besedilo. [4],

Odkritje Amerike 1492 in njenih prebivalcev je povzročilo zvijačne akademske razprave, ali lahko Indijance smatramo za ljudi – ali pa za razvite živali oziroma nerazvite ljudi, kar naj bi opravičevalo njihovo zasužnjevanje. Karel V. – pod čigar nadoblast so spadali na novo odkrita področja, je zategadelj sklica 1550 in naslednje leto pravnike, teologe in druge učenjake na tako imenovano Disputa di Valladolid. Človeške pravice Indijancev je zagovarjal dominikanec Las Casas, njihovo zasužnjevanje pa aristotelski humanist Sepulveda. [5]

Ali so Indijanci pravi ljudje?[uredi | uredi kodo]

Humanisti in razsvetljenci so opravičevali suženjstvo[uredi | uredi kodo]

V času odkritja Amerike so nastali v Evropi novi misijonski redovi, ki so želeli braniti človeške pravice Indijancev in jih pokristjaniti. Obenem pa so se dvignili tudi zagovorniki zasužnjevanja in izkoriščanja domorodcev - Indijancev. V jeku renesančne omike se je širila med takratnimi humanisti miselnost premoči oziroma nadmoči.
V Parizu učeči aristotelovec škotskega porekla Major (1467-1550) je dal primero:

Omikani Španci naj bi imeli nad Indijanci isto pravico gospodovanja, kakor so jo imeli v antiki Grki nad barbari, od katerih so bili vsi narodi »sužnji po naravi«. V zvezi z osvajanjem Novega sveta je bil dokazni prijem nazaj na antične sužnjeposestične omike jedro renesanse kot 'ponovnega porajanja antike'.

Španski humanist in filozof Sepúlveda (1494-1573) je poglobil to navidezno »humano« gledanje glede na španski kolonializem, ki ga ni le opravičeval, ampak imel celo za potrebnega:

  1. Indijance je treba kot surove in manjvredne ljudi pripeljati k evropski omiki
  2. Malikovalstvo Indijancev je treba kot barbarsko verstvo premagati
  3. Tisoče nedolžnih je treba obvarovati zatiranja in kulta človeških žrtev.
  4. Kolonisti imajo pravico in dolžnost, s svetnim gospodovanjem nad Indijanci pripravljati tla za oznanjevanje krščanskega zveličavnega nauka.

Ta utemeljevalni vzorec za špansko-portugalski kolonializem je izrazito vplival tudi na poznejše evropske kolonialne sile. Še konec 19. stoletja so opravičevali evropski kolonialni imperializem kot pravico in »butaro belega človeka«. Različni razsvetljenci 18. stoletja so ta nastavek še zaostrovali, ko so nebele narode razglašali za manjvredne suženjske rase. [6]

Tehtnost okrožnice Sublimis Deus in njej podobnih bomo lažje dojeli, če upoštevamo, da se je Cerkev bojevala zoper neokolonializem in suženjstvo v času, ko so razsvetljenci, brezbožniki in drugi antiklerikalci gojili rasizem, začenši s socialnim darvinizmom, ki je proizvedel rasizem, evgenetiko, nacionalsocializem in antisemitizem; nadaljujoč z razredi, ki so proizvedli marksizem in komunizem.

  • Voltaire (1694-1778)– hud antiklerikalec in razsvetljenec, je dejal o zamorcih: »Črnec je žival, ki ima na glavi volno, hodi po dveh tacah in je skoraj tako praktičen kot kaka opica.«
  • Hume (1711-1776) – razsvetljenski filozof, predhodnik "znanstvenega brezboštva" in delničar pri Royal African Company, ki je trgovala z afriškimi sužnji, je pisal 1754: »Nikoli ni živel kak omikan narod, ki ni bil bele barve; menim, da so zamorci, in na splošno vse druge človeške vrste, po naravi manj vredni od belcev.”
  • Locke (1632-1704) – učitelj anglosaksonskega liberalizma, simbol razsvetljenstva - tudi on je bil delničar pri Royal African Company, je menil o ameriških Indijancih, da so podobni »gozdnim živalim«, ki se jih »sme uničevati kot kakega leva ali tigra« [7]
  • Razsvetljenec Gobineau (1816–1882) je napisal Spis o neenakosti človeških ras, v katerem zatrjuje, da čistost rase določa njeno možnost preživetje in gospostvo nad nižjimi ljudstvi. Ta vzorec je povzel ideolog nacizma Rosenberg (1893-1946) in utemeljitelj evgenike Galton.
  • Medtem, ko je francoska revolucija 1794 odpravila suženjstvo v Franciji in njenih kolonijah, ga je materialist Napoleon (1769-1821) je 20. maja 1802 v kolonijah ponovno uveljavil; iz uspešnega upora sužnjev je nastala 1804 samostojna država Haiti.
  • Materialistični naravoslovec Darwin (1809-1882) je 1859 postavil svojo teorijo o razvoju ali evoluciji, ki jo označuje »naravni izbor« ter »boj za obstoj«; naletel je na plodno tlo, kajti že od srede 19. stoletja so materialistični antropologi menili, da so domorodci (v Avstraliji, Afriki in Ameriki) v zvezi z razvojem vrst tisti manjkajoči člen med opico in človekom in da so na razvojni stopnji bliže opici. To je povzel družbeni darvinizem, ki je zagovarjal širjenje bele (»višje«) rase (rasizem) na račun drugobarvnih (»nižjih«) ras. [8] O Indijancih pa je dejal: »Težko je verjeti, da so tako odvratna bitja prebivalci istega našega planeta.« [9]
  • Marx (1818-1883) – ki je skupaj z Engelsom (1820-1895) ustanovitelj protikapitalističnega in protiverskega borbenega komunizma, se je takole izrazil glede suženjstva: »Svoboda in suženjstvo sestavljata antagonizem. Omenil bom neposredno suženjstvo, suženjstvo zamorcev v Surinamu, v Braziliji, v južnem področju Severne Amerike. Neposredno suženjstvo je stožer, prek katerega naša proizvodnja vsakodnevno poganja stroje (macchinaio), kredit, itd. Brez suženjstva ne bi bilo nobenega bombaža, brez bombaža ne bi imeli nobene sodobne industrije. Suženjstvo daje vrednost kolonijam; kolonije so ustvarile svetovno trgovino, a svetovna trgovina je nujen pogoj za strojno industrijo velike stopnje. Brez suženjstva bi se Severna Amerika, najnaprednejša nacija, pretvorila v patriarhalno deželo. Odpravljanje suženjstva bi pomenilo pomesti Severno Ameriko zunaj zemljevida.« [10]
  • Nietzsche (1844-1900), utemeljitelj sodobnega brezboštva, se ni onotavljal zahtevati, da mora ostati ustanova suženjstva kot temelj omike. V svojih spisih se norčuje iz pisateljice Stowove in njene protisuženjske knjige Koča strica Toma, ki je požel toliko naklonjenosti po Evropi in tudi sami Nemčiji. V knjigi Človeško, prečloveško (Menschliches, Allzumenschliches - 1878) piše: »Vsi želijo odpravo suženjstva, vendar je treba pripomniti, da sužnji v vsakem pogledu živijo bolj gotovi in bolj srečni od sodobnega delavca in delo sužnjev je veliko bolj cenjeno od delavčevega.« Očitno je padel pod vpliv evgenike, ki jo je »iznašel« in uvedel Darwinov bratranec Galton. Takole piše: »Imeti sočutje z zaostalimi, pripustiti enake pravice za neuspešne, bi bila najgloblja nemoralnost, bi bila protinaravnost postavljena kot moralnost.« [11] [12]

Stališče Cerkve do suženjstva[uredi | uredi kodo]

Nasprotovanje zasužnjevanju domorodcev[uredi | uredi kodo]

Po nepričakovanem Kolumbovem odkritju Novega sveta 1492, se je začela Evropska kolonizacija Amerike. Skupaj z osvajalci konkvistadorji, trgovci, uradniki in pustolovci so prihajali tudi misijonarji. Prvi so imeli namen osvajanje ozemlja ter izkoriščanje njegovega bogastva; drugi pa so želeli novo odkrita ljudstva pokristjaniti. Včasih je to dvoje šlo vštric, drugič pa je prišlo do nasprotovanja. To se je najbolj očitno pokazalo pri jezuitskih redukcijah, ko so kolonialne oblasti z vojaško silo zatrle svobodna indijanska ozemlja pod jezuitsko cerkveno upravo v 17. in 18. stoletju. Osvajalci in trgovci so velikokrat zagovarjali humanistične aristotelske razlage, češ da je suženjstvo nekaj naravnega. Kar se tiče Indijancev, so menili, da oni tako nimajo duše, ker da so ali nerazviti ljudje ali pa razvite živali – ter da je zato njihovo razlaščevanje in zasužnjevanje upravičeno. To so opravičevali tudi z nekaterimi njihovimi čudnimi navadami, kot je bilo mnogoženstvo, zlasti pa kruta in krvava obredna žrtvovanja ljudi, zlasti vojnih ujetnikov. Zasužnjevalci so se pri tem lahko sklicevali tudi na bulo Nikolaja V. Dum diversas iz 1452, ki dovoljuje zasužnjevanje nekristjanov Zahodne Afrike. [13]
Za pravilno oceno te bule in katoliškega gledanja na tako sporno zadevo, kot je suženjstvo, moramo vedeti, kaj cerkveno vodstvo uči glede suženjstva skozi zgodovino. V primeru Nikolaja V. moramo upoštevati takratno prodiranje muslimanov, ki so zasužnjevali kristjane in je to nekakšen spremljevalni pojav pri križarskih vojnah, kot so si jih zamislili papež. To je bil neke vrste povračilni ukrep, poleg tega pa spodbuda za prestop v krščanstvo.

  1. Sveto pismo ne obsoja suženjstva, ko pravi npr. : »Sužnji, ubogajte svoje zemeljske gospodarje v vsem« (Kol 3,22); uči marveč bratstvo in enakost vseh ljudi, kakor tudi medsebojno ljubezen. Taki odnosi so skozi čas odpravili suženjstvo. O tem so veliko razpravljali pred in med državljansko vojno v ZDA.
  2. Obsodba suženjstva je eno izmed učenj katoliške Cerkve, ki ga je polagoma izpopolnjevala in dopolnjevala; v začetku novega veka so se pod vplivom humanizma pojavljale glede tega še negotovosti; kmalju pa se je ustalila nedvoumna obsodba suženjstva vse do dandanes.
  3. 1435 Evgen IV. pod kaznijo izobčenja prepoveduje zasužnjevanja kristjanov in tistih, ki bi se morebiti pripravljali na krst, a na drugem mestu vseh ljudi.
  4. 1462 Pij II. imenuje zasužnjevanje krščenih zamorcev magnum scelus (velik zločin)
  5. 1537 Pavel III. prepoveduje zasužnjevanje Indijancev , češ da so pravi in resnični ljudje
  6. 1639 obsoja suženjstvo Urban VIII..
  7. 1741 ga prepove Benedikt XIV.
  8. 1815 na Dunajskem kongresu zahteva Pij VII. prepoved trgovine s sužnji
  9. 1839 obsodi suženjstvo Gregor XVI.
  10. 1851 v buli ob beatifikaciji jezuita Petra Klaverja – reševalca in odkupovalca kristjanov iz suženjstva – eden od najsijajnejših nasprotnikov suženjstva, Pij IX. označi trgovino s sužnji kot največjo podlost (summum nefas).
  11. 1888 ob Klaverjevi kanonizaciji je naslovil Leon XIII. pismo brazilskim škofom, v katerih jih spodbuja, naj v svoji deželi odpravijo sužensjstvo, nakar je več sužnjeposestnikov osvobodilo vse svoje sužnje.

»Darovne« bule[uredi | uredi kodo]

V zvezi z »darovnimi« bulami Aleksandra VI. Španiji – ki je med drugim tudi sam bil španskega porekla – je potrebna še dodatna razlaga:

  • Prva bula, Inter caetera, z dne 3. maja 1493, je priznala Španiji pravico do na novo odkritih dežel, ki še niso spadale pod krščanskega vladarja; obenem je potrdila predhodne pravice Portugalski; obema stranema se je to zdelo preohlapno in preveč nedoločno.
  • Druga bula, Eximiae devotionis, tudi z dne 3. maja 1493, je jamčila kralju in kraljici Kastilje in Leona ter njunim naslednikom iste predpravice v na novo odkritih deželah, ki so jih uživali portugalski kralji na področju Afrike in Gvineje.[14]
  • Tretja bula, tudi z naslovom Inter caetera, z dne 4. maja 1493, spodbuja španske vladarje, naj širijo vero zahodno od začrtane linije: verjetno je prišlo do spremembe na zahtevo portugalskega poslanca.
  • Tordesilljska pogodba (7. junij 1494), ki je sledila buli Inter caetera, je določila španske pravice ločeno od portugalskih; vendar je bila glede na druge države zakonitost neučinkovita (res inter alios acta). Španija je poskušala brezuspešno prepričati druge evropske dežele o veljavnosti bule Inter caetera. [15]

Odobravanje zasužnjevanja preklicano[uredi | uredi kodo]

Res pa je, da so se slišali tudi drugačni glasovi:

  • 1452 je z bulo Dum diversas Nikolaj V. pooblastil portugalskega kralja za boj zoper Saracene in druge sovražnike križa, kakor tudi za zasego njihovega premoženja in postavljanje v tlačanstvo oziroma sužnost.
  • 1455 je z bulo Romanus Pontifex isti papež potrdil veljavnost bule Dum diversas. - V tej povezavi Nikolajevo učenje - in drugo njegovemu podobno - le ne prevladuje skozi zgodovino. Sicer pa bula Nikolaja V. Dum diversas [16] - s katero dovoljuje španskemu kralju postaviti nekrščanske prebivalce Zahodne Afrike v "večno suženjstvo" - ne spada med nezmotljiv nauk cerkvenega učiteljstva; poleg tega ni bila namenjena celotni Cerkvi, ampak le portugalskemu kralju. Eno papeško dejanje, pismo ali učenje pa še ni niti reden nauk Cerkve, še manj pa nauk ex cathedra. [17]
  • Mnogi izvedenci menijo, da bula Pavla III. Sublimis Deus razveljavlja tri predhodne bule s sklepnimi besedami:
Latinski izvirnik »Sublimis Deus«
Slovenski prevod »Veličastni Bog«

Paulus Episcopus, servus servorum Dei, Universis Christi fidelibus praesentes litteras inspecturis, Salutem et Apostolicam benedictionem.
Non obstantibus praemissis, caeterisque contrariis quibuscumque...

Pavel (III.) škof, služabnik Božjih služabnikov vsem vernim v Kristusu, ki bodo brali to pismo, pozdrav in apostolski blagoslov.
Vse, kar bi temu nasprotovalo, razglašamo za neveljavno in nično.

Te besede – ki so pogostne v papeških listinah – torej razveljavljajo in razglašajo za nično bulo Nikolaja V. Dum diversas (1453) in Romanus Pontifex (1455), ter bulo Aleksandra VI. Inter caetera (1493); te bule namreč formalno priznavajo kolonialne osvojitve in zasužnjevanje. Ta pontifika pa sta osramotila Cerkev tudi z drugimi nenravnimi dejanji – npr. glede duhovniškega celibata - , pa tudi drugimi, ki se ne strinjajo s krščanskim izročilom. Njune bule in življenje so verniki kmalu pozabili, njuna grobove pa zanemarili. [18]

Pavel III. obsoja zasužnjevanje ameriških Indijancev[uredi | uredi kodo]

Pavel III. v svojih listinah, od katerih je najbolj znana Sublimis Deus, poudarja, da so Indijanci pravi ljudje (veros homines) in da jih zato ni dovoljeno razlaščevati ali zasužnjevati.

  • 9. junija 1537 je objavil bulo Sublimis Deus (Veličastni Bog, oziroma Vzvišeni Bog), ki je nastala v zvezi z več bulami in apostolskimi pismi, npr. Veritas Ipsa in drugimi podobnimi spisi. V njej obsoja odvajanje v sužnost domorodcev. Pavel III. je s svojo apostolsko oblastjo dokončal številne razprave, ki so jih vodili po evropskih univerzah glede narave prebivalcev Novega sveta: ali jih je treba smatrati za »višje živali« ali »nižje ljudi«? Pontifik je jasno poudaril, da so oni »ljudje kot vsi drugi. Zato jih nikakor ni dovoljeno oropati njihove svobode ali premoženja, četudi bi bili zunaj vere v Jezusa Kristusa.« Zato »v moči naše apostolske oblasti razglašamo, da se omenjeni Indijanci in drugi narodi, ki jih bodo morda odkrili, morajo spreobrniti na krščanstvo po pridigovanju Božje besede in po zgledu primernega življenja.« [19]
  • Buli Sublimis Deus je podobno apostolsko pismo Altitudo divini consilii z dne 1. junija 1537, s katerim je papež obsodil trgovino s sužnji. V isti listini je spodbudil frančiškane, ki so prvi prispeli v dežele Novega sveta, ki si jih je pravkar podredilo Špansko kraljestvo, naj na preprost način krščujejo Indijance[20].

Pobudniki te listine so bili zlasti dominikanci, tako, talxcalski škof Garcés (1452-1542), chiapaški škof Las Casas ter duhovnik Bernardo de Minora. Brat Minora se je pod varstvom cesarice Izabele in brez vednosti cesarja Karla napotil v Rim, da bi obvestil papeža o zlostavljanjih, ki so jim bili izpostavljeni Indijanci. To je papeža nagnilo k objavi bule Sublimis Deus, kakor tudi listin, ki obravnavata ista vprašanja: Altitudo divini consilii ter Patrorale officium. Tem dokumentom so sledili drugi, ki so bistveno omejili zlorabe osvajalcev. To je dobro razvidno iz tegale dejstva: kamor so prišli španski katoličani, tam je domače prebivalstvo ostalo in še danes se pretaka po 90% prebivalstva Latinske Amerike indijanska kri; kamor pa so prišli angleški anglikanci, ki jih je prav v tistem času Henrik VIII. na silo odtrgal od matične Cerkve, in sicer v današnjih ZDA, so Indijance množično iztrebljali, in se za njihovo obrambo ni zavzela nikakršna verska ali civilna oblast. [21]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Posledica papeškega učenja v zvezi z odnosom Evropejcev do Indijancev je bila tudi ta, da se je ohranil veliko večji odstotek Indijancev v deležu celotnega prebivalstva med katoliškimi naseljenci zlasti v Južni Ameriki v primeri s tistimi v ZDA, med anglosaškimi naseljenci, kjer je po tamkajšnjih rezervatih ostalo Indijancev tako rekoč komaj za vzorec. Če govorimo o misijonarjih, ne smemo spregledati vpliva slovenskih misijonarjev med Indijanci, zlasti škofa Baraga in njegovih naslednikov, ki so domorodcem prinesli obenem s krščanstvom tudi omiko, nravnost in književnost, kar jim je omogočilo obstoj, razvoj in napredek.
  • Papeževo avtoritativno učenje je imelo odločilen vpliv na takratno javno mnenje in akademske razprave. Zanesljivo latinsko in angleško besedilo ima Joel S. Panzer v knjigi: The Popes and Slavery (New York: Alba House, 1996), str. 79-81 pod naslovom: "Sublimis Deus sic delexit humanum genus" (Veličastni Bog je tako ljubil človeški rod). Tej papeški buli sledijo v knjigi določbe svetorimskega cesarja Karla V., s katerimi (španski kralj Karel I. je bil od 1530) prepoveduje zasužnjevanje Indijancev. [22]
  • Kdaj je človek človek? To vprašanje zaposluje evropsko in svetovno javnost zlasti v zvezi s splavom, umetno oploditvijo in kloniranjem. Papeži Pavel VI., Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek so postavili varstvo življenja v središče svojih nagovorov in listin. V prejšnjih stoletjih je bilo žarišče čisto drugo: 20. novembra 1890, pred 125 leti, se je obrnil Leon XIII. na afriške misijonarje in obsodil s svojo okrožnico Catholicae Ecclesiae suženjstvo ter omenil, da vsako leto skoraj pol milijona Afričanov prodajo v sužnost: »Toda kjer vlada krščanska nravnost in zakoni, kjer vera opozarja, da morajo ljudje služiti pravičnosti in spoštovati človeško dostojanstvo, kjer udejanjajo ljubezen do bližnjega, tam ni prostora niti za suženjstvo niti za barbarstvo.« Papež Leon XIII. je oznanjal svobodo nasproti suženjstvu: dve leti poprej je takratno cesarstvo Brazilija odpravilo suženjstvo, 1834 Velika Britanija, 1848 Francija in 1865 ZDA – a drugod - zlasti po nekaterih muslimanskih deželah - se je obdržalo vse do dandanes. Eden od prvih papežev, ki je že 350 let pred Leonom XIII. odločno povzdignil glas zoper suženjstvo, je bil ravno Pavel III. z izjavo, »da so Indijanci pravi ljudje« in da jih zato ni dovoljeno ropati ali zasužnjevati. Eden najodločnejših bojevnikov zoper suženjstvo je bil dominikanec Las Casas (1484-1566), ki je vplival tudi na papeža, da je nastopil s svojimi listinami zoper suženjstvo. Čeprav so bulo Pavla III. Sublimis Deus in okrožnico Leona XIII. Catholicae Ecclesiae vse prevečkrat zaničevali, sestavljata vendarle sidrišči, na kateri so se mogli misijonarji sklicevati pri obrambi človeških pravic. [23]
  • Ko je papež Pavel III. prepovedal suženjstvo, je njegova bula postala Magna charta človekovih pravic. Mejnik v cerkvenem zavzemanju za človeččanske pravice je bula Sublimis Deus, ki je postala pozneje tudi skoraj uradno stališče na cesarskem dvoru. Pavel III. potrjuje v njej svobodo Indijancev in razglaša vsakršno zasužnjevanje za nezakonito. Kot vsa ljudstva na zemlji so tudi Indijanci pravi ljudje in kot takim se jih ne sme oropati prostosti in premoženja. Kot posledica njihove prostosti pred Bogom in zakonom imajo praprebivalci tudi pravico, da se pripustijo h krstu. Listina nadalje spodbuja blagovestnike, naj povabijo prebivalce Novega sveta h krščanstvu z oznanjevanjem in lepim zgledom. Interesom osvajalcev pa je tako bratovstvo med Božjimi otroki seveda nasprotovalo, in daleč od Rima jim ga ni bilo težavno izigrati. Čeprav so bulo Sublimis Deus radi in pogostoma zaničevala, vendar ostaja sidriščen, na katero so se mogli krščanski misijonarje pri obrambi človekovih pravic trdno opirati. [24]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nekateri navajajo kot datum objave 2. junij 1537, drugi zopet kak drug bližnji datum. To je verjetno zaradi več papeških listin z enako ali podobno vsebino, ki so izhajale v kratkem zaporedju; zmedo vnaša tudi navajanje datumov na novejši, obenem pa tudi starorimski način
  2. ^ večkrat jo napačno navajajo kot Sublimus Dei, ne strinjajo pa se niti ne datumi
  3. ^ pri nekaterih avtorjih je izid bule datiran na 9., pri drugi ha 2. Junija; obstajajo še nakateri bliižnji dnevi
  4. ^ [FRANCISCO JAVIER HERNAEZ, Colleccion de bulas, breves y otros documentos relativos a la Iglesia de America y Filipinas, 1879, vol. I, pp. 102-103]
  5. ^ "Sublimis Deus (predgovor, besedilo la-it)". Cathopedia. Pridobljeno dne 16. avgust 2016. 
  6. ^ "Kein Platz für Sklaverei und Barbarei". Alexander Brüggemann (KNA). 2016. Pridobljeno dne 20. avgusta 2016. 
  7. ^ navaja D. Losurdo, “Controstoria del liberalismo”, Laterza 2006, str. 25-26.
  8. ^ "William Shakespeare Featured Article". Thegenealogist.co.uk. Pridobljeno dne 19 March 2014. 
  9. ^ M. Maroša SDB. Hrepenenje malega Sanjača (Veržej 2005). str. 22. 
  10. ^ Lettera di Karl Marx a Pavel Vasilyevich Annenkov, Parigi 28 dicembre 1846, citata in Marx Engels Collected Works, International Publishers (1975), vol. 38, pag. 95
  11. ^ F. Nietzsche, La volontà di potenza, aforizem 734
  12. ^ "La bufala illuminista dell’indipendenza dei Paesi latinoamericani. La Chiesa Cattolica e la schiavitù". Uccronline. Pridobljeno dne 16. avgust 2016. 
  13. ^ Ta bula je bila časovno pogojena za čisto določene okoliščine in v spopadu z muslimani.
  14. ^ Pope Alexander VI, Eximiae Devotionis, 1493
  15. ^ , Bailey Wallys Diffie & George D. Winius: Foundations of the Portuguese Empire, 1415-1580. University of Minnesota Press, Minneapolis 1977, 172.
  16. ^ seveda če predpostavimo, da bula ni ponarejena
  17. ^ "Pope Nicholas V authorized perpetual slavery in "Dum Diversas". What scripture did he rely upon?". Answers. Pridobljeno dne 26. januar 2016. 
  18. ^ "La bufala illuminista dell’indipendenza dei Paesi latinoamericani. La Chiesa Cattolica e la schiavitù". Uccronline. Pridobljeno dne 16. avgust 2016. 
  19. ^ "La prima carta dei diritti umani nacque nel Nuovo mondo". Pridobljeno dne 14. april 2015. 
  20. ^ "Frate Toribio, gli indios e il battesimo “facile”". Pridobljeno dne 14. april 2015. 
  21. ^ "Papa Paolo III: gli indiani non devono essere ridotti in schiavitù!". Storia e Chiesa. Pridobljeno dne 17. avgust 2016. 
  22. ^ J. F. Maxwell. Slavery and the Catholic Church. str. 58, 68-71. 
  23. ^ "Kein Platz für Sklaverei und Barbarei". Alexander Brüggemann (KNA). 2016. Pridobljeno dne 20. avgusta 2016. 
  24. ^ "Als Papst Paul III. die Sklaverei verbot: Magna Charta der Menschenrechte". Domradio.de. 9. junij 2012. Pridobljeno dne 20. avgust 2016. 

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • "The problem of slavery in Western culture", David Brion Davis, Oxford University Press US, 1988, ISBN 0-19-505639-6
  • "Indigenous peoples and human rights", Patrick Thornberry, Manchester University Press, 2002, ISBN 0-7190-3794-8
  • "Slavery and the Catholic Church,The history of Catholic teaching concerning the moral legitimacy of the institution of slavery", John Francis Maxwell, 1975, Chichester Barry-Rose, ISBN 0-85992-015-1
  • "The Popes and Slavery", Father Joel S Panzer, The Church In History Centre, 22 April 2008 [1], retrieved 9 August 2009
  • "That the world may believe: the development of Papal social thought on aboriginal rights", Michael Stogre S.J, Médiaspaul, 1992, ISBN 2-89039-549-9
  • "The Truth About the Catholic Church and Slavery", Rodney Stark, Christianity Today, 7 January 2003 [2]
  • "Encyclopedia of the middle passage", Toyin Falola, Amanda Warnock,Greenwood Publishing Group, 2007, ISBN 0-313-33480-3
  • "The problem of slavery in Western culture", David Brion Davis, Oxford University Press US, 1988, ISBN 0-19-505639-6
  • "That the world may believe: the development of Papal social thought on aboriginal rights", Michael Stogre S.J, Médiaspaul, 1992, ISBN 2-89039-549-9
  • "Religions and the abolition of slavery - a comparative approach", W. G. Clarence-Smith [3], Professor of the Economic History of Asia and Africa, University of London, retrieved 11 August 2009 [4]
  • "The Encyclopedia Of Christianity", Volume 5, Wm. B. Eerdmans Publishing, 2008, ISBN 0-8028-2417-X
  • "Christianity in the Caribbean: essays on church history", Armando Lampe, 2001,University of the West Indies Press,ISBN 976-640-029-6

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v nemščini)
(v italijanščini)
(v latinščini)
(v španščini)