Tordesilljska pogodba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tordesilljska pogodba
Pogodba med Španijo in Portugalsko o delitvi Novega sveta
Treaty of Tordesillas.jpg
Ena izmed strani v pogodbi
Datum podpisa:
Kraj podpisa:
7. junij 1494
Tordesillas, Valladolid, Španija
Podpisniki: Španija, Potugalska

Tordesilljska pogodba (portugalsko Tratado de Tordesilhas, špansko Tratado de Tordesillas) je bila pogodba, podpisana 7. junija 1494 v mestu Tordesillas (danes v provinci Valladolid v Španiji), s katero sta si Španija in Portugalska razdelili novo odkrita ozemlja v Novem svetu. Predstavnika Španije sta bila Izabela in Ferdinand, kralja Kastilje in Aragonije, predstavnik Portugalske pa je bil kralj Juan II. Razmejitev je potekala po poldnevniku, ki je bil 370 lig oddaljen od Kapverdskih otokov. To je bilo približno na sredini med Kapverdskimi otoki in otoki, ki jih je na svojem prvem potovanju odkril Krištof Kolumb, predvidoma med Kubo in Hispaniolo. To je bila uravnotežena in hkrati prebrisana pogodba med obema kraljevinama, saj sta preprečili hudo vojno, ki bi nastala zaradi Kolumbovega odkritja Amerike. Dogovor, ki je prvič postavil mejo na zemlji in morju, ter določil današnjo obliko Južne Amerike. Ozemlje vzhodno od razmejitve je pripadlo Portugalski, zahodno pa Španiji. Za portugalsko kraljevino je to pomenilo, da Španija ne bo posegala v njihov Rt dobrega upanja in da Portugalci ne bodo posegali v Karibe, ki so pripadali Španiji.

Predhodniki[uredi | uredi kodo]

Pred podpisom Tordesiljske pogodbe, je ta imela tudi svojo predhodnico, tako imenovano Pogodbo Alcázovasa (špansko Tratado de Alcázovas), ki je bila podpisana 4. septembra 1479 med špansko kraljico Izabelo in Ferdinandom, kralja Kastilje in Aragonije in med portugalskim kraljem Alfonzom V. Ta pogodba je oznanila mir, ki je končala vojno Kastiljskega dedovanja, vsebovala pa je tudi druge klavzule, ki so bile predvsem politične narave. Kraljevina Kastilje in kraljevina Portugalske, sta se borili za oblast nad Atlantskim oceanom in obalo Afrike, s to pogodbo pa sta prišli do zaključka, kjer je Kastilja dobila Kanarske otoke, Portugalska pa oblast nad otoki Madeira, Azori, Zelenortskimi otoki, Gvinejo in oblast nad afriško obalo.

Leta 1492 sta kralja Kastilje in Aragonije finančno podprla Krištofa Kolumba na njegovem prvem potovanju čez Atlantik, v upanju, da odkrije Japonsko, Kitajsko in Indijo. Kolumb ni odkril želenega, je pa odkril Kubo ter Hispaniolo. Za njegova odkritja je izvedel tudi portugalski kralj Juan II, ki je zahteval, da sta Kuba in Hispaniola glede na Pogodbo Alcázovasa njegovi, medtem ko sta španska kralja to zanikala, ker bi ladja naj vedno plula proti zahodu.

Za potrditev suverenosti nad odkritima otokoma, sta se španska kralja obrnila na pomoč papeža Aleksandra VI. Papež je izdal štiri bule, v katerih se Španiji podeljuje oblast nad zemljišči in morji zahodno od stotega poldnevnika od Azorije in Zelenortskih otokov.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]