Tordesilljska pogodba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tordesiljska pogodba
Pogodba med Španijo in Portugalsko o delitvi Novega sveta
Treaty of Tordesillas.jpg
Ena izmed strani v pogodbi
Datum podpisa:
Kraj podpisa:
7. junij 1494
Tordesillas, Valladolid, Španija
Podpisniki: Španija, Potugalska

Tordesiljska pogodba (portugalsko Tratado de Tordesilhas, špansko Tratado de Tordesillas) je bila pogodba, podpisana 7. junija 1494 v mestu Tordesillas (danes v provinci Valladolid v Španiji), s katero sta si Španija in Portugalska razdelili novo odkrita ozemlja v Novem svetu. Predstavnika Španije sta bila Izabela in Ferdinand, kralja Kastilje in Aragonije, predstavnik Portugalske pa je bil kralj Juan II. Razmejitev je potekala po poldnevniku, ki je bil 370 lig oddaljen od Kapverdskih otokov. To je bilo približno na sredini med Kapverdskimi otoki in otoki, ki jih je na svojem prvem potovanju odkril Krištof Kolumb, predvidoma med Kubo in Hispaniolo. To je bila uravnotežena in hkrati prebrisana pogodba med obema kraljevinama, saj sta preprečili hudo vojno, ki bi nastala zaradi Kolumbovega odkritja Amerike. Dogovor, ki je prvič postavil mejo na zemlji in morju, ter določil današnjo obliko Južne Amerike. Ozemlje vzhodno od razmejitve je pripadlo Portugalski, zahodno pa Španiji. Za portugalsko kraljevino je to pomenilo, da Španija ne bo posegala v njihov Rt dobrega upanja in da Portugalci ne bodo posegali v Karibe, ki so pripadali Španiji.

Predhodniki[uredi | uredi kodo]

Pred podpisom Tordesiljske pogodbe, je ta imela tudi svojo predhodnico, tako imenovano Pogodbo Alcáçovasa (špansko Tratado de Alcáçovas), ki je bila podpisana 4. septembra 1479 med špansko kraljico Izabelo in Ferdinandom, kralja Kastilje in Aragonije in med portugalskim kraljem Alfonzom V. Ta pogodba je oznanila mir, ki je končala vojno Kastiljskega dedovanja, vsebovala pa je tudi druge klavzule, ki so bile predvsem politične narave. Kraljevina Kastilje in kraljevina Portugalske, sta se borili za oblast nad Atlantskim oceanom in obalo Afrike, s to pogodbo pa sta prišli do zaključka, kjer je Kastilja dobila Kanarske otoke, Portugalska pa oblast nad otoki Madeira, Azori, Zelenortskimi otoki, Gvinejo in oblast nad afriško obalo.

Leta 1492 sta kralja Kastilje in Aragonije finančno podprla Krištofa Kolumba na njegovem prvem potovanju čez Atlantik, v upanju, da odkrije Japonsko, Kitajsko in Indijo. Kolumb ni odkril želenega, je pa odkril Kubo ter Hispaniolo. Za njegova odkritja je izvedel tudi portugalski kralj Juan II, ki je zahteval, da sta Kuba in Hispaniola glede na Pogodbo Alcázovasa njegovi, medtem ko sta španska kralja to zanikala, ker bi ladja naj vedno plula proti zahodu.

Za potrditev suverenosti nad odkritima otokoma, sta se španska kralja obrnila na pomoč papeža Aleksandra VI. Papež je izdal štiri bule, v katerih se Španiji podeljuje oblast nad zemljišči in morji zahodno od stotega poldnevnika od Azorije in Zelenortskih otokov.

Pogajanje pogodbe[uredi | uredi kodo]

Palača, kjer so potekala pogajanja o pogodbi.

Po vrnitvi Kolumba, marca 1493, je portugalski kralj Juan II trdil, da so odkriti otoki, na jugu Kanarskih otokov njegovi, ter da to določa tudi pogodba Alcáçovasa, čeprav sodeč po drugih razlagah, pogodba zadeva samo afriške obale. Da bi preveril kje se otoki resnično nahajajo, je ukazal odpravo ladjevja, vendar je to ekspedicijo preprečil odposlanec Katoliških kraljev, ki sta portugalskega kralja prosila, da v Barcelono pošlje veleposlanike, da se pogovorijo o nesporazumih pogodbe.

Portugalski kralj je v Barcelono poslal Pero Diasa in svojega tajnika Rui de Pina, medtem ko so maja 1493 že bile znane štiri bule papeža Aleksandra VI, tako imenovane bule Inter Caetera, ki so bile, predvsem druga, napisane v prid španskih kraljev, kar je kralja Juana II zelo prestrašilo. Portugalska je bila izključena iz ameriških podjetij medtem ko je Novi svet pripadal kraljema Kastilje in Aragonije. Zaradi podpore papeža in podpisane mirovne pogodbe s kraljem Francije, sta španska kralja imela nepopustljiv odnos.

Obe monarhiji sta dogovor dosegli 7. junija 1494, ki se danes imenuje Tordesiljska pogodba. Katoliška kralja sta pogodbo potrdila 2. julija 1494 v mestu Arévalo, Juan II pa jo je potrdil 5. septembra 1494 v portugalskem mestu Setúbal. Prvotna izvoda pogodbe se nahajata v Archivo General de Indias v Sevilji in v Archivo Nacional de la Torre do Tombo v Lizboni.

Zemljevid portugalskega imperija (1415-1999) Rdeča:kraljeva lastnina Olivna:raziskovanja Oranžna:vplivna in tržna območja Roza:zahteva suverenosti Zelena:trgovska pristanišča Modra:glavna morska raziskovanja, poti in vplivna območja

Vsebina pogodbe[uredi | uredi kodo]

Bistvo pogodbe je bila razmejitev ozemelj Novega sveta, ki je potekala 370 lig zahodno od Zelenortskih otokov. Velika razlika glede razmejitve, ki je bila vzpostavljena v papeških bulah, je bila ta, da je vzhodni del Južne Amerike, skrajni vzhod Brazilije, bil dodeljen Portugalski, ki ji je omogočila suverenost, ko je leta 1500 v Brazilijo prispel Pedro Álvarez Cabral. Portugalska je dobila ključna ozemlja nove celine, katere še danes pripadajo Braziliji.

Glede na to, da je bilo v poteku drugo Kolumbovo potovanje, so se dogovorili, da če do 20. junija 1494, odposlanci, ki plujejo v imenu Kraljevine Kastilje in Aragonije, odkrijejo novo celino ali otok med 250 in 370 ligami od Zelenortskih otokov, pristanejo v lasti španskih kraljev. To se ni zgodilo, saj Kolumb tudi na tem potovanju ni prispel do Južne Amerike.

Omejitev mejne črte[uredi | uredi kodo]

Prvotne meje (1495-1545) Tordesiljske pogodbe.

Meja Tordesiljske pogodbe je bila označena samo z eno črto, 370 lig zahodno od Zelenortskih otokov. Stopinje poldnevnika niso bile upoštevane, niti ni bil označen otok od katerega bi se razdalja štela. Pogodba je navajala, da se bodo te stvari določile s skupno ekspedicijo, do katere pa nikoli ni prišlo. Po izteku desetih mesecev, brez srečanja strokovnjakov obeh kraljestev, so se 15. aprila 1495 dogovorili, da bo srečanje julija 1495 na mejni točki, vendar se tudi to srečanje ni izvedlo. Ker natančna postavitev meje ni bila nikoli izvršena, si je vsaka stran prilagodila sporazum v svoj prid.

Težave pri določanju meje[uredi | uredi kodo]

Pomorščaki tistega časa, se niso mogli dogovoriti o točni razdalji stopinj poldnevnika. Velikost zemeljskega površja takrat ni bila točno znana, zato se je razdalja od vsakega poldnevnika spreminjala glede na neko ozemlje. Pripisovala se je glede na velikost ozemlja, ki so jo izmerili s pomočjo polarne zvezde in astrolaba. Za točno določitev morske razdalje, ki je hkrati bila tudi nenatančna, je bilo potrebno prečkanje določene razdalje v nekem določenem času, kar pa zahteva stalno hitrost in točnost ur, ki je pa takrat niso imeli.  

Juan de la Cosa in njegov zemljevid (1500). Zelen del je Novi Svet, medtem ko je z belo označen Stari Svet.

Čeprav so Portugalci vedeli kako pluti glede na širino, so Kolumb in ostali španski pomorščaki uporabljali kompas. V tistem času so verjeli, da če se plovba ravna po stalni liniji kompasa, je na koncu poti to nek zaključen krog, ki te vodi nazaj na izhodiščno točko. Pedro Nunes je bil prvi, ki je ovrgel to trditev in predstavil nove linije oziroma meje v dveh knjigah, ki se imenujeta Tratado sobre navegación marítima in Tratado sobre algunas dudas de la época sobre navegación marítima

Juan de la Cosa je na svojem zemljevidu, leta 1500, prikazal črto od obeh polov z naslovom liña meridional, ki gre čez Zelenortske otoke. Nekateri so razglabljali, da bi to lahko bil prvi grafični zemljevid povezan s Tordesiljsko pogodbo, v primeru, da ima meja razdaljo 370 lig.

Zbor v Badajozu in Elvasu, 1524[uredi | uredi kodo]

Meje dežel, ki so pripadali Španiji in Portugalski. Vijolična prekinjena črta: meja papeža Aleksandra. Vijolična neprekinjena črta: Tordesiljska pogodba. Zelena črta: Pogodba v Zaragozi.

Leta 1524 je v španskem mestu Badajoz in v portugalskem mestu Elvas, potekal zbor o delitvi sveta. Španski predstavniki so vztrajali, da bi meja morala biti 22° zahodno od otoka San Antonio (Zelenortski otoki), medtem ko so Portugalci na zboru pokazali zemljevid, z mejo 21°30'  zahodno od otoka San Antonio. Tistega časa je Zemlja veljala za 3,1% manjšo kot danes, zato moramo upoštevati, da bi se prvotna meja razlikovala od današnje. Zbor se je končal brez dogovora. 

Pogodba v Zaragozi[uredi | uredi kodo]

Tordesiljska pogodba meje ni začrtala v obliki kroga, temveč je meja bila ravna črta od severnega pola in do južnega pola. Nekaj let kasneje, sta Španija in  Portugalska uporabili Tordesiljsko pogodbo za razmejitev azijskih območij, v katerih sta imeli vpliv. Pogodba v Zaragozi je bila podpisana 22. aprila 1529 med Španijo pod vodstvom kralja Karla V. Habsburškega in med portugalskim kraljem Juanom III

Zbor v Badajozu in Elvasu, 1681[uredi | uredi kodo]

Ko so Portugalci ustanovili Colonio del Sacramento na  obrežju Rio de la Plata leta 1680, je guverner Buenos Airesa, José de Garro, ukazal da kolonijo uničijo, za kar se je Portugalska pritožila Španiji. 17. maja 1681 se je podpisala začasna pogodba v Lizboni, ki je ponovila zbor v Badajozu in Elvasu, z namenom, da določijo mejo  iz Tordesiljske pogodbe. Če v roku dveh mesecev ne najdejo rešitve, bodo primorani prisluhniti odločitvi papeža Inocenca XI.

Odbor je o temi razglabljal 4. novembra 1681 in 22. januarja 1682. Komisarji Portugalske so trdili, da bi bilo potrebno, da se 370 lig šteje od skrajnega zahodnega dela otoka San Antonia, Španci pa, da se razdalja meri od središča San Nicolasa. Dogovorili so se, da je obe razdalji potrebno preveriti in ko bo to določeno, bo znan tudi otok, od katerega bo razdalja potekala. Naslednja težava so bili zemljevidi, ki bi služili v prid Španije ali Portugalske. Španci so želeli uporabiti zemljevide Nizozemcev, medtem ko so Portugalci želeli uveljaviti svoje. Kraljestvi dogovora nista dosegli, zato je odločitev prešla na papeža.

Kršitev pogodbe[uredi | uredi kodo]

Portugalska je prekršila dogovor, ko je svojo kolonijo počasi pomikala iz Brazilije, vse do zahoda in juga Južne Amerike, preden je Madridska pogodba iz leta 1750, razveljavila mejo iz Tordesiljske pogodbe. Leta 1534 je portugalski kralj Juan III ustvaril sistem podedovanih zemljišč v namen, da kolonizira Brazilijo. Pero Lopesu de Sousa je podaril zemljišče de Santana, ki se je raztezalo od otoka Mel pa vse do Lagune, ki je kasneje na Portugalskem bila upoštevana kot skrajna točka Južne Amerike, oziroma za katero so verjeli, da tam poteka meja Tordesiljske pogodbe.

Portugalci so svojo mejo, glede na Tordesiljsko pogodbo, močno razširili. To so upravičevali s težavami pri določanju zemljepisne dolžine (položaj poldnevnika), zaradi nenatančnosti orodij, ki so za njo potrebni. Te težave so povzročile, da sta se na različnih portugalskih zemljevidih, ustje Río de la Plata in Magellanov preliv, pojavila vzhodno od meje Tordesiljske pogodbe, kar je pomenilo, kot ozemlje Brazilije. Drugi zemljevidi so zemljišča ponarejali, tekoč proti vzhodu portugalskega območja. 

Poleg tega, je pogodba svoj pomen izgubila, saj sta med letoma 1580 in 1640, Španija in Portugalska, imeli skupnega španskega monarha v dinastični združitvi pod Avstrijsko Hišo. Kralji so portugalskim raziskovalcem dodelili zemljišča in dovoljenje v porečju Amazonke. Tako so se lahko od leta 1580 portugalski trgovci in kolonizatorji naselili brez skrbi zunaj določenega poldnevnika, ter raziskovali brazilski pragozd. Na ta način, so leta 1640, ko je potekal boj za neodvisnost Portugalske, obdržali svoja premoženja in zemljišča veliko bolj zahodno, kot je na začetku narekovala Tordesiljska pogodba.  

Odprava pogodbe[uredi | uredi kodo]

Tordesiljska pogodba je bila preklicana s podpisom Madridske pogodbe leta 1750, ki sta ga podpisali Kraljevina Španija in Kraljevina Portugalska. S tem sta preklicali tudi vse ostale dodatke, ki so bili skozi leta vključeni v pogodbo. Leta 1761 je Madridska pogodba bila razveljavljena s strani Pogodbe El Pardo, ki je znova vzpostavila mejo Tordesiljske pogodbe. Ta je bila dokončno odstranjena 1. oktobra 1777 s Pogodbo San Ildefonso.

Sedanjost[uredi | uredi kodo]

Večina zgodovinskih brazilskih zemljevidov, kažejo razmejitveno mejo 48° 42' v bližini mest Belén de Pará in Lagune. V slednji je leta 1975 bil zgrajen spomenik v čast Pogodbi. Hispanoameriški zemljevidi kažejo mejo čez Cananéia, ki sovpada s podpisom kapitulacije 21. avgusta 1536 med kraljico Juano in Gregoriem de Pesquera Rosa, zaradi katere ji je bilo dodeljeno več kot 50 lig obale. 

Leta 2007 sta Španija in Portugalska vpisali Pogodbo v Unesco kot dokumentarno dediščino.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]