Stanislav Lenič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Stanko Lenič)
Jump to navigation Jump to search
Stanislav Lenič
ljubljanski pomožni škof
Stanislav Lenič 1969.jpg
Nadškofija Ljubljana
Izvoljen 29. november 1967
Obdobje službovanja 14. januar 1968
Upokojen 5. november 1988
Drugi položaji tajnik škofa
Gregorija Rožmana,
generalni vikar škofije
Redovi
Duhovniško posvečenje 4. julij 1937,
Stolnica sv. Nikolaja, Ljubljana,
posvečevalec Gregorij Rožman
Škofovsko posvečenje 14. januar 1968,
Stolnica sv. Nikolaja, Ljubljana,
posvečevalec Mario Cagna
(apostolski delegat v Jugoslaviji)
Osebni podatki
Rojstvo 6. november 1911({{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})
Župeča vas
Smrt 4. januar 1991({{padleft:1991|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (79 let)
Ljubljana
Alma mater Teološka fakulteta v Ljubljani
Geslo
Blagor Gospodove črede

Catholic-hierarchy.org

Stanislav Lenič, slovenski škof, * 6. november 1911, Župeča vas, † 4. januar 1991, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil 6. novembra 1911 v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki v kmečki družini. Oče in mati sta mu zgodaj umrla, zato so zanj poskrbeli sorodniki in pa kaplan Matej Tomazin, ki mu je omogočil nadaljnje šolanje. Obiskoval je Škofijsko klasično gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je maturiral leta 1933.

Študiral je teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 4. julija 1937 posvečen v duhovnika v ljubljanski stolnici. Tri leta je bil prefekt v Zavodu Marijanišče v Ljubljani, obenem pa je nadaljeval študij in med vojno doktoriral na temo Nauk svetega Janeza Krizostoma o prvotnem stanju in izvirnem grehu.

Leta 1940 ga je takratni škof Gregorij Rožman imenoval za škofijskega tajnika, kjer je ostal do leta 1947. V tej službi je bil najožji škofov sodelavec in zanesljiva priča dogodkov medvojnih in povojnih let. Sledila so števila zasliševanja na montiranem procesu in leta 1947 obsodba na 12 let ječe. V različnih zaporih je bil osem let in pol, od tega kar 26 mesecev v samici. Izpuščen je bil leta 1955. Po prihodu iz zapora je bil župnik v Sodražici. Nekaj let je tudi soupravljal Župnijo Gora pri Sodražici.

Med drugim vatikanskim koncilom ga je nadškof Jožef Pogačnik poklical v Ljubljano, kjer je opravljal več odgovornih služb na nadškofiji. Od leta 1964 je bil generalni vikar in stolni prošt. Papež Pavel VI. ga je 29. novembra 1967 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, posvečen pa je bil 14. januarja 1968 v ljubljanski stolnici. Kot škof je bil še naprej generalni vikar ljubljanske nadškofije (do 1988), vodil dušnopastirsko službo za Slovence po svetu ter komisije za pokoncilsko bogoslužno prenovo, za duhovne poklice in cerkveno umetnost. Posebno pozornost je namenjal delu za duhovne poklice in dušnemu pastirstvu za Slovence po svetu.

Ko je leta 1988 stopil v pokoj, je v javnosti povedal veliko resnic in zanikal krivične obtožbe na račun škofa Rožmana in Cerkve. Po daljši bolezni je umrl 4. januarja 1991. Nadškof Alojzij Šuštar je ob njegovi krsti med drugim dejal, da je škof Lenič do zadnjega živo spremljal vsa dogajanja slovenske pomladi, tudi veliki dan sprave v Rogu, za katero si je tudi sam prizadeval.

Po njem se imenuje Leničev dom, ki je eden izmed domov duhovnosti Škofije Novo mesto in se nahaja v Sajevcah pri Kostanjevici na Krki. Leničev kip se nahaja na zunanjščini domače župnijske cerkve sv. Marka v Cerkljah ob Krki.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Roke Ta biografski članek o verski osebnosti je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.