R-7

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
R-7
Raketa R-7
Raketa R-7
Vrsta: Medcelinska balistična raketa  *
Država izvora: Flag of the Soviet Union Sovjetska zveza
Zgodovina uporabe
V uporabi: 9. februar 1959–1968
Uporabniki: Sovjetske oborožene sile
Vojne: hladna vojna
Zgodovina izdelave
Konstruktor: Sergej Koroljov, OKB-1 (danes Raketno-vesoljska korporacija Energija S. P Koroljova)  *
Leto zasnove: 10. maj 1954–
Proizvajalec: Centralni znanstveno-raziskovalni institut strojegradnje

Raketno vesoljski center Progress  *

V proizvodnji: 1957–
Različice: 8K74 R-7A
Značilnosti
Teža: 280 t
Dolžina: 34 m
Širina: 10,3
Premer: 3 m

Bojna glava: 1 bojna glava
Moč eksplozije: 3 Mt

Motor: Dvostopenjska raketa na tekoče gorivokerozin T1 in oksidanttekoči kisik
Operativni
doseg:
8000–8800 km
Sistem
vodenja:
Inercijsko
Gorivo: Tekoče gorivokerozin T1

8K71 "R-7" (pogovorno rusko: Семёрка – sedmica) je dvostopenjska medcelinska balistična raketa na tekoče gorivo Sovjetskih oboroženih sil. Je prva medcelinska balistična raketa v zgodovini in osnova za rakete nosilke Vostok, Voshod in Sojuz.

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Oblikovanje rakete R-7 se je začelo leta 1953 v Kaliningradu (danes Koroljov) s ciljem razviti raketo, ki bi lahko ponesla 3 t koristnega tovora 8000 km daleč.[1] Glavni oblikovalec je bil Sergej Koroljov iz oblikovalskega biroja OKB-1 (danes Raketno-vesoljska korporacija Energija S. P Koroljova). Pri razvoju so izhajali iz rakete R-1, ki je bila kopija nemške balistične rakete V-2. Osnovna oblikovna rešitev je bila pripravljena leta 1954 in 15. maja 1957 je bil prvi poskus izstrelitve iz kozmodroma Bajkonurja.[2] Izstrelitev ni bila uspešna, prav tako ne drugi poskus 11. junija. Uspešen je bil šele tretji poskus 21. avgusta 1957, ko je raketa R-7 poletela 6000 km daleč. Predelana različica rakete 8K71PS je 4. oktobra 1957 v orbito vtirila prvi umetni satelit v zgodovini Sputnik 1, 3. novembra pa Sputnik 2, ki je v orbito ponesel prvo živo bitje – psičko Lajko.

Primerjava raket R-7, R-7 Sputnik, Vostok, Voshod in Sojuz

V okviru prve stopnje so štiri potisniki uporabljali po štiri motorje RD-107 s po šestimi zgorevalnimi komorami, osrednji del rakete pa štiri motorje RD-108. Druga stopnja je uporabljala štiri motorje RD-108. Glavni oblikovalec motorjev je bil Valentin Gluško iz oblikovalskega biroja OKB-456 (danes NPO Energomaš). Glavna oblikovalca sistema upravljanja sta bila Mihail Rjazanski in Nikolaj Piljugin iz oblikovalskega biroja NII-885 (danes Ruski vesoljski sistemi).

Vojaška različica rakete je nosila eno bojno glavo, ki jo je razvil oblikovalski biro KB-11 (danes Vseruski znanstveno-raziskovalni institut eksperimentalne fizike iz Sarova). Bila je težka 5300–5500 kg s premerom 7,27 m in je nosila 3–5 Mt bojno glavo. Rakete so bile prvič nameščene februarja 1959 na kozmodromu Pleseck.[3] Število nameščenih raket je bilo omejeno z deset: nameščenih je bilo šest do osem raket na Plesecku in ena na Bajkonurju.[4]

Raketo R-7 je danes mogoče videti v Moskvi, Koroljovu, Kalugi, Bajkonurju in Samari.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Bora, Champak Jyoti. Missile Systems. Lulu.com. str. 11. ISBN 978-1-329-59323-7.Predloga:Self-published source
  2. "Boris Chertok: Rockets and People, p. 290" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2008-05-11.
  3. "This Week in EUCOM History: February 6–12, 1959". EUCOM. 6 februar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 Septembra 2012. Pridobljeno dne 8 februar 2012.
  4. "R-7, "Semyorka"". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 julija 2011. Pridobljeno dne 4 Septembra 2008.