Pojdi na vsebino

P-500 Bazalt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
P-500 Bazalt

Skica rakete P-500 Bazalt
Vrsta protiladijska raketa in manevrirni izstrelek
Država izvora  Rusija
Zgodovina uporabe
V uporabi 1975
Uporabniki  Sovjetska vojna mornarica,  Ruska vojna mornarica
Zgodovina izdelave
Konstruktor Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje
Proizvajalec NPO Mašinostrojenija[d]
Značilnosti
Teža 4800 kg
Dolžina 11,7 m
Premer 0,88 m

Bojna glava Visokoeksplozivna ali jedrska bojna glava
Moč eksplozije 350 kt

Motor Turboreaktivni motor
Operativni
doseg
550 km
Hitrost 2,5 Mach
Sistem
vodenja
Polaktivno radarsko ciljanje, v zadnjem delu poleta aktivno radarsko ciljanje
Razpon
kril
2,6 m
Gorivo Tekoče gorivo
Največja
višina
14.000 m
Višina 50–5000 m
Izstrelilna
platforma
Razreda Krečjet in Atlant ter projekta 651 in 675

P-500 Bazalt (rusko П-500 Базальтbazalt) je protiladijska raketa Sovjetske in Ruske vojne mornarice. Za raketo P-700 Granit je druga najtežja sovjetska in ruska protiladijska raketa in so jo nosile največje sovjetske ladje, kot so letalonosilke razreda Krečjet in raketne križarke razreda Atlant.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Raketo 4K-80 »P-500 Bazalt« je razvilo Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje iz Reutova pod vodstvom glavnega konstruktorja Vladimirja Čelomeja na podlagi rakete 4K-44 »P-35« kot zamenjavo za raketo 4K-34 »P-5 Pjatjorka«. Razvoj je bil naročen 28. februarja 1963 in leta 1970 se je začelo preizkušanje.

Raketa P-500 Bazalt ima turboreaktivni motor KR-17-300 z dvema trdogorivnima potisnikoma. Ima doseg 550 km in lahko nosi 1000 kg koristnega tovora, kar zadostuje za 350 kt jedrsko bojno glavo ali 950 kg visokoeksplozivno bojno glavo. Za ciljanje v zadnjem delu poleta uporablja aktivno radarsko ciljanje in lahko prejme popravke smeri od bombnikov Tu-95RT, helikopterjev Ka-25 in Ka-31 ter od mornariškega satelitskega sistema za izvidnico in določanje ciljev Legenda (v času Sovjetske zveze). Raketa P-500 Bazalt je bila prva protiladijska raketa na svetu z motilcem signala. Motilec 4B89 Šmel (rusko čmrlj) lahko določa način delovanja sovražnikova radarja za sledenje. Razvit je bil po letu 1965 v laboratoriju 25. oddelka sanktpeterburškega koncerna CNII Granit pod vodstvom P. Tkačjova in J. Romanova.[1]

Rakete so bile namenjene streljanju v salvah; podmornica bi jih lahko izstrelila osem v zelo hitrem zaporedju in ohranjala podatkovno povezavo z vsakim posebej. Podobno kot rakete P-700 Granit se lahko rakete P-500 Bazalt koordinirajo med poletom, tako da ena leti višje in uporablja svoj aktivni radar za iskanje tarč in posreduje te podatke drugim raketam leteč na nižji višini. Rakete so programirane na tak način, da se jih polovica usmeri proti letalonosilki ali nosilki helikopterjev, ostale pa se razdelijo med preostale cilje. Če je visokoleteča raketa sestreljena, druga raketa samodejno zavzame njeno mesto. V končnem delu poleta vse rakete preidejo na vodenje z aktivnim radarskim ciljanjem.[2]

Osnovna različica rakete je bila nameščena leta 1975 na letalonosilkah razreda Krečjet, različica z izboljšanim motorjem in vodenjem pa je bila nameščena na raketne križarke razreda Atlant.

P-1000 Vulkan

[uredi | uredi kodo]

15. maja 1979 je bil naročen razvoj izboljšane različice rakete P-500 Bazalt z večjim dosegom z imenom 3M-70 »P-1000 Vulkan«. Glavni konstruktorje bil Gerbert Jefremov. Prvi polet je bil julija 1982[3] in 18. decembra 1987 je bila sprejeta v uporabo.

Skica rakete P-1000 Vulkan

Nameščena je bila na tri podmornice projekta 675[4] in zadnjo križarko razreda Atlant, Varjag.[5] Pozneje so bile zamenjane tudi rakete P-500 Bazalt na križarki Maršal Ustinov, ki je prejela rakete P-1000 Vulkan. Raketa ima večji doseg od prvotne različice (700 km[1]) in je težja za 1–2 toni, ostale lastnosti naj bi bile enake.[6]

Glavna grožnja za obe različici raket je sestrelitev v času leta na veliki višini.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 »П-1000 Вулкан - SS-N-12 mod.2 SANDBOX | MilitaryRussia.Ru — отечественная военная техника (после 1945 г.)«. militaryrussia.ru. Pridobljeno 13. julija 2016.
  2. Soviet-Russian Naval Cruise Missiles
  3. »Крылатая противокорабельная ракета 3М-70 «Вулкан»« (v ruščini). Оф. сайт ПО «Стрела». Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2013. Pridobljeno 6. januarja 2014.
  4. Friedman, Norman (1997). The Naval Institute guide to world naval weapons systems, 1997-1998. Naval Institute Press. str. 246. ISBN 9781557502681.
  5. »Russian troops' combat readiness enhanced: defense minister«. Pridobljeno 8. oktobra 2015.
  6. Administrator. »Противокорабельная крылатая ракета "Вулкан"«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 8. oktobra 2015.