P-270 Moskit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
P-270 Moskit
Moskit missile.jpg
Raketa P-270 Moskit na letalskem sejmu MAKS v Žukovskem leta 1999
Vrsta: Protiladijska raketa
Država izvora:  Rusija
Zgodovina uporabe
V uporabi: 1983[1]
Uporabniki:  Sovjetska vojna mornarica
 Ruska vojna mornarica
 Mornarica Ljudske osvobodilne vojske
Zgodovina izdelave
Konstruktor: Oblikovalski biro strojegradnje Raduga
Proizvajalec: Oblikovalski biro strojegradnje Raduga
Značilnosti
Teža: 4500 kg
Dolžina: 9,75 m
Premer: 0,8 m

Bojna glava: Visokoeksplozivna ali jedrska bojna glava
Moč eksplozije: 120 kt

Motor: 4 potisne cevi
Operativni
doseg:
250 km[1]
Hitrost: 3 Mach[2]
Sistem
vodenja:
Inercialno vodenje, v zadnjem delu poleta aktivno radarsko ciljanje
Razpon
kril:
2,1 m
Gorivo: Tekoče gorivokerozin[3]
Višina: 20 m
Izstrelilna
platforma:
Razredi Sarič, Fregat-M, Molnija in Lunj

P-270 Moskit (rusko П-270 Москитkomar) je protiladijska raketa Sovjetske in Ruske vojne mornarice. Nosili so jo rušilci razredov Sarič in Fregat-M ter korvete razreda Molnija in ekranoplan Lunj.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Raketo 3M-80 "P-270 Moskit" je razvil Oblikovalski biro strojegradnje Raduga iz Dubne pod vodstvom glavnega oblikovalca Igorja Seleznjova.

Trup rakete je narejen iz visokotrdnostnega jekla VKL-3, odpornega na korozijo. Krila, krmilo in dovod zraka so narejeni iz tehnoloških titanovih zlitin OT4 in OT4-1, ki lahko vzdržijo temperaturo do 350 °C. Obloga je iz deformirane titanove zlitine VT-5, ki lahko vzdrži dolgotrajne temperature do 400 °C in ima visoko odpornost na korozijo. Razdelek za gorivo je narejen iz nerjavečega jekla. Nos rakete je trislojni, narejen iz fiberglasa SKAN-E na povezujočem materialu K-9-70, prehodni del pa iz fiberglasa T-10 na istem povezujočem materialu.

V nosu je radarsko prozoren material in bojna glava s samostojnim ciljanjem, za njo pa sistem navigacije in samostojnega upravljanja (avtopilot) z radarskim višinomerom. V repu rakete je dvostopenjski pogonski sistem.

Raketa lahko za ciljanje in popravke trajektorije poleta prejme podatke od bombnikov Tu-95RTS in helikopterjev Ka-25TS (izvidniški sistem MRSC-1 Uspeh) ali od mornariškega satelitskega sistema za izvidnico in določanje ciljev Legenda (v času Sovjetske zveze).

V končnem delu poleta se raketa spusti z višine 20 m na 7 m in za preboj zračne obrambe tarče izvaja "manever kače" z rotacijami do 60° in z obremenitvijo več kot 10 G.[4][5]

Za Vojno letalstvo Sovjetske zveze je bila razvita različica rakete P-270 Moskit H-41, ki jo nosijo lovci Su-33.[6]

Raketa P-270 Moskit je bila izvožena na Kitajsko, Indijo, Egipt, Vietnam in Iran.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 "Противокорабельная ракета 3M80 (3М80Е) Москит". Pridobljeno dne 8 October 2015.
  2. "Moskit / SS-N-22 Sunburn". Pridobljeno dne 1 October 2014.
  3. Широкорад А. Б. Огненный меч Российского флота. — М.: Яуза; Эксмо, 2004. — С. 283-295. — 416 с. — (Совершенно секретно). — 3000 экз. — ISBN 5-87849-155-9
  4. "ПКР Москит". Pridobljeno dne 8 October 2015.
  5. "Вооружение РКВП "Бора" и "Самум" Черноморского флота". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. Septembra 2015. Pridobljeno dne 8. Oktober 2015.
  6. "История" [History] (ruščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 August 2014. Pridobljeno dne 25 August 2016.