P-270 Moskit
| P-270 Moskit | |
|---|---|
 Skica P-270 Moskita | |
| Vrsta | Protiladijska raketa |
| Država izvora |  Rusija |
| Zgodovina uporabe | |
| V uporabi | 1983[1] |
| Uporabniki |  Sovjetska vojna mornarica  Ruska vojna mornarica  Mornarica Ljudske osvobodilne vojske |
| Zgodovina izdelave | |
| Konstruktor | Oblikovalski biro strojegradnje Raduga |
| Proizvajalec | Oblikovalski biro strojegradnje Raduga |
| Značilnosti | |
| Teža | 4500 kg |
| Dolžina | 9,75 m |
| Premer | 0,8 m |
| Bojna glava | Visokoeksplozivna ali jedrska bojna glava |
| Moč eksplozije | 120 kt |
| Motor | 4 potisne cevi |
| Operativni doseg |
250 km[1] |
| Hitrost | 3 Mach[2] |
| Sistem vodenja |
Inercialno vodenje, v zadnjem delu poleta aktivno radarsko ciljanje |
| Razpon kril |
2,1 m |
| Gorivo | Tekoče gorivo – kerozin[3] |
| Višina | 20 m |
| Izstrelilna platforma |
Razredi Sarič, Fregat-M, Molnija in Lunj |
P-270 Moskit (rusko П-270 Москит – komar) je protiladijska raketa Sovjetske in Ruske vojne mornarice. Nosili so jo raketni rušilci razredov Sarič in Fregat-M ter korvete razreda Molnija in ekranoplan Lunj.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Raketo 3M-80 "P-270 Moskit" je razvil Oblikovalski biro strojegradnje Raduga iz Dubne pod vodstvom glavnega oblikovalca Igorja Seleznjova.
Trup rakete je narejen iz visokotrdnostnega jekla VKL-3, odpornega na korozijo. Krila, krmilo in dovod zraka so narejeni iz tehnoloških titanovih zlitin OT4 in OT4-1, ki lahko vzdržijo temperaturo do 350 °C. Obloga je iz deformirane titanove zlitine VT-5, ki lahko vzdrži dolgotrajne temperature do 400 °C in ima visoko odpornost na korozijo. Razdelek za gorivo je narejen iz nerjavečega jekla. Nos rakete je trislojni, narejen iz fiberglasa SKAN-E na povezujočem materialu K-9-70, prehodni del pa iz fiberglasa T-10 na istem povezujočem materialu.
V nosu je radarsko prozoren material in bojna glava s samostojnim ciljanjem, za njo pa sistem navigacije in samostojnega upravljanja (avtopilot) z radarskim višinomerom. V repu rakete je dvostopenjski pogonski sistem.
Raketa lahko za ciljanje in popravke trajektorije poleta prejme podatke od bombnikov Tu-95RTS in helikopterjev Ka-25TS (izvidniški sistem MRSC-1 Uspeh) ali od mornariškega satelitskega sistema za izvidnico in določanje ciljev Legenda (v času Sovjetske zveze).
V končnem delu poleta se raketa spusti z višine 20 m na 7 m in za preboj zračne obrambe tarče izvaja "manever kače" z rotacijami do 60° in z obremenitvijo več kot 10 G.[4][5]
Za Vojno letalstvo Sovjetske zveze je bila razvita različica rakete P-270 Moskit H-41, ki jo nosijo lovci Su-33.[6]
Raketa P-270 Moskit je bila izvožena na Kitajsko, Indijo, Egipt, Vietnam in Iran.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 »Противокорабельная ракета 3M80 (3М80Е) Москит«. Pridobljeno 8. oktobra 2015.
- ↑ »Moskit / SS-N-22 Sunburn«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2016. Pridobljeno 1. oktobra 2014.
- ↑ Широкорад А. Б. Огненный меч Российского флота. — М.: Яуза; Эксмо, 2004. — С. 283-295. — 416 с. — (Совершенно секретно). — 3000 экз. — ISBN 5-87849-155-9
- ↑ »ПКР Москит«. Pridobljeno 8. oktobra 2015.
- ↑ »Вооружение РКВП "Бора" и "Самум" Черноморского флота«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 8. oktobra 2015.
- ↑ »История« [History] (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2014. Pridobljeno 25. avgusta 2016.
