P-700 Granit
| P-700 Granit | |
|---|---|
 P-700 Granit | |
| Vrsta | manevrirna protiladijska raketa dolgega dosega |
| Država izvora | Sovjetska zveza |
| Zgodovina uporabe | |
| V uporabi | 1983–do danes |
| Zgodovina izdelave | |
| Konstruktor | OKB-52/Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje, Vladimir Čelomej |
| Leto zasnove | 1970-ta leta |
| Proizvajalec | OKB-52/Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje |
| V proizvodnji | 1985–1992 |
| Značilnosti | |
| Teža | 7000 kg |
| Dolžina | 10 m |
| Premer | 0,85 m |
| Bojna glava | visokoeksplozivna (750 kg) ali jedrska (500 kt) |
| Moč eksplozije | 500 kt |
| Motor | turboreaktivni motor in potisna cev |
| Operativni doseg |
625 km[1] |
| Hitrost | 1,6 Mach (majhna višina) 2,5+ Mach (velika višina)[2] |
| Sistem vodenja |
inercialno vodenje, aktivno radarsko usmerjanje z usmerjanjem na motenje in Legenda (satelitski sistem ciljanja, ni v uporabi od razpada Sovjetske zveze) |
| Izstrelilna platforma |
Razredi Antej Orlan in Admiral Kuznjecov |
P-700 Granit (rusko П-700 «Гранит», P-700 Granit, GRAU oznaka: 3M45) je težka protiladijska raketa Sovjetske in Ruske vojne mornarice. Namenjena je uničevanju letalonosilk in drugih površinskih plovil ter se lahko izstreljuje iz ladij in podmornic.[3]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Raketa P-700 Granit je bila oblikovana v 1970-ih letih kot naslednica raket P-70 Ametist in P-120 Malahit. Obe sta bili učinkoviti orožji, vendar sta imeli kratek doseg. Delno je bila razvita iz predhodne rakete P-500 Bazalt, ki je imela turboreaktivni pogon.[4] Na osnovi rakete P-700 Granit je bila razvita raketa P-800 Oniks, ki jo poganja potisna cev in raketo BrahMos, ki jo je Rusija razvila skupaj z Indijo.
Rakete P-700 izdeluje podjetje Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje iz Reutova. Njihova dolžina je 10 m, teža pa 7 t. Oborožene so s 750 kg visokoeksplozivnimi FAE (fuel-air explosive) bojnimi glavami ali pa 500 kt jedrsko bojno glavo. Največja hitrost naj bi bila več kot 2,5 Mach.[2] Doseg naj bi bil med 500 in 550–625 km.[5] Navigacija je inercialna ali radarska, v sovjetskem obdobju pa je obstajala tudi možnost uporabe satelitskega navigacijskega sistema »Legenda«.
V salvi je mogoče izstreliti štiri do osem raket. Ena raketa se dvigne na višjo višino (14–17 km), da lahko z lastnim radarjem odkrije tarčo in k njej usmerja druge rakete, leteče na višini 30 m. Rakete lahko razlikujejo med večjimi (letalonosilke) in manjšimi cilji (fregate) in se k njim usmerjajo v ustreznem številu (letalonosilka – vsaj štiri rakete, križarka – tri rakete, fregata – ena raketa).[6][7] Rakete imajo tudi računalniški sistem za obrambo pred elektronskim bojevanjem in drugo protiletalsko obrambo.[8] Rakete naj bi tarče napadle s taktiko »zvezdnega dežja«, po kateri se razporedijo okrog njih in se jim približajo iz različnih vektorjev napada. Na ta način se zračna obramba ladje v največji meri obremeni in tako se poveča možnost preboja obrambnega perimetra. Največja G obremenitev je 18.
Izstreljuje se s težkih jedrskih raketnih križark razreda Orlan (20 navpičnih izstrelitvenih celic), jurišnih jedrskih podmornic razreda Antej (24 navpičnih izstrelitvenih celic) ali letalonosilk razreda Admiral Kuznjecov (12 navpičnih izstrelitvenih celic).
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Dr C Kopp. »Soviet/Russian Cruise Missiles«. Pridobljeno 8. oktobra 2015.
- 1 2 »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2013. Pridobljeno 30. maja 2014.
- ↑ Jane's Underwater Weapon Systems 2006–2007
- ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2013. Pridobljeno 30. maja 2014.
- ↑ John Pike. »P-700 3M-45 Granat SS-N-19 SHIPWRECK«. Globalsecurity.org. Pridobljeno 8. februarja 2014.
- ↑ »[7.0] Soviet-Russian Naval Cruise Missiles / Chinese Cruise Missiles«. Vectorsite.net. 13. avgust 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2011. Pridobljeno 8. februarja 2014.
- ↑ »Крылатая противокорабельная ракета П-700 Гранит (3М-45) | Ракетная техника«. New-factoria.ru. 30. julij 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2008. Pridobljeno 8. februarja 2014.
- ↑ »ВПК "НПО машиностроения" - Новости«. Npomash.ru. 19. julij 1983. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2013. Pridobljeno 8. februarja 2014.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
