Pojdi na vsebino

Energija (raketa)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Energija z reaketoplanom Buran
Energija s satelitom Poljus

Energija (rusko Энергия, "Energija") je bila težka raketa načrtovana v takratni Sovjetski zvezi v biroju NPO Energija. Uporabljala bi se kot nosilna raketa za raketoplan Buran ali pa samostojno za izstrelitev težkih satelitov. Raketa je ena izmed največjih na svetu poleg ameriške Saturn V in ruske neuspešne N-1 za let na Luno.

Uporabljala je štiri pritrjene potisnike "boosterje", vsak z motorjem RD-170 s štirimi komorami. Gorivo potisnikov je bil kerozin (kdaj tudi oznaka RP - Rocket Propelant) in tekoči kisik. Potisniki so bili pritrjeni na centralno raketo, ki je imela 4 raketne motorje RD-0120 na tekoči kisik in tekoči vodik.[1]

Izstrelitvena ploščad je imel dva načina konfiguracije:

  • Energija-Poljus kjer je bil nameščen težki satelit Poljus z maso 80 ton
  • Energija-Buran kjer je bil tovor raketoplan Buran[2]

Raketa je imel možnost dostaviti 100 ton v nizkozemeljsko orbito, 20 ton v geostacionarno orbito in 32 ton v translunino orbito.

Energija II, imenovana Uragan (rusko: Ураган - Hurikan) je bila predlagana verzija, ki bi bila v celoti lahko večkrat uporabljena, za razliko od Space Shuttla in Burana, ki so samo deloma ponovno uporabljivi. Uragan bi lahko pristajal na konvencionalnem letališču.

Vulkan-Hercules: največja in najtežja konfiguracija z osmimi dodatnimi potisniki Zenit in Energija-M jedro za zgornjo stopnjo bi lahko dvignila 175 ton v orbito. Sicer se je ime "Vulkan" uporabilo za drugo težko raketo, ki je bila prej preklicana. "Hercules" pa se je uporabljal tudi za N-1 raketo.

Karakteristike

[uredi | uredi kodo]
  • Uporaba: težka večnamenska nosilna raketa
  • Izdelovalec: NPO "Energija"
  • Država razvoja: Sovjetska zveza
  • Masa: 2 400 000 kilogramov (5 300 000 lb)
  • Stopnje: 2
  • Kapaciteta v NZO: 100 000 kilogramov (220 000 lb)
  • Kapaciteta v GSO: 20 000 kilogramov (44 000 lb) (predlagana, nikoli letela)
  • Status: Upokojena
  • Izstrelišče: Kozmodrom Bajkonur
  • Vseh izstrelitev: 2
  • Prva izstrelitev: 15. maj 1987
  • Zadnji let: 15. november 1988
  • Število dodatnih potisnikov (boosterjev): 4
  • Motorji na potisniku: 1X RD-170 (4 potisne šobe)
  • Potisk motorjev: 29000 kN (6 500 000 lbf) na nivoju morja skupaj

32 000 kN(7 200 000 lbf) v vakuumu

  • Specifični impulz: 309 sekund na nivoju morja; 338 sekund v vakuumu
  • Gorivo: RP-1 (kerozin)/LOX
  • Centralna raketa (core):
  • Motorji: 4X RD-0120
  • Potisk: 5 800 kN (1 300 000 lbf) skupaj na nivoju morja; 7 500 kN (1 700 000 lbf) v vakuumu
  • Specifični impulz: 359 sekund na nivoju morja; 454 sekund v vakuumu
  • Čas delovanja: 480-500 sekund
  • Gorivo: LH2/LOX (tekoči kisik in tekoči vodik)

Proizvodnja raket se je končala s padcem Sovjetske zveze in koncem programa Buran. Govorilo se je o možni ponovni gradnji raket za bodoče vesoljske polete s človeško posadko, ki bi potrebovali težko nosilno raketo, vendar je le malo verjetnosti, da bi se to zgodilo. Še vedno pa se proizvaja potisnike Zenit (RD-171), ki uporablja na Morski izstrelitvi SeaLaunch. RD-170 je moderen in ekonomičen motor, njegove različice se uporabljajo na raketi Atlas V (RD-180), korejski Naro-1 (RD-191) in bodoči Angari.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici in reference

[uredi | uredi kodo]
  1. Russian Space Web, Energia page. Accessed 21 September 2010
  2. Bart Hendrickx and Bert Vis, Energiya-Buran: The Soviet Space Shuttle (Springer Praxis Books, 2007) Link

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]