Protivirusno zdravilo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Protivirusna zdravila so skupina zdravil za zdravljenje virusnih okužb.[1] Kot antibiotiki pri bakterijskih okužbah se tudi pri različnih virusnih okužbah uporabljajo različna protivirusna zdravila, vendar pa za razliko od antibiotikov protivirusna zdravila povzročitelja bolezni ne uničijo, marveč le zavirajo njegov razvoj.

Protivirusna zdravila spadajo med protimikrobna zdravila (poleg antibiotikov, antimikotikov in antiparazitikov). So sorazmerno neškodljivi za gostitelja (človeka) in se lahko zatorej specifično uporabljajo v zdravljenju. Treba je ločiti protivirusna zdravila od viricidov; slednji ubijejo viruse in se ne uporabljajo kot zdravila temveč le kot razkužila zunaj telesa.

Večina protivirusnih zdravil, ki so jih doslej razvili, se uporablja pri okužbah s HIV-om, herpesvirusi,virusoma hepatitisa B in C in influence A in B.

Razvoj varnih in učinkovitih protivirusnih zdravil je težaven, ker virusi uporabljajo za razmnoževanje virusa|razmnoževanje gostiteljeve celice in je zato zapleteno poiskati tarčo, na katero bi zdravilo delovalo in pri tem delovalo na razmnoževanje virusa, ne bi pa bilo škodljivo za človeka.

Tako kot pri večini protimikrobnih učinkovin, se tudi pri protivirusnih učinkovinah pojavlja odpornost virusov na zdravila, ker virusi sčasoma mutirajo.

Razvrstitev glede na tarčo delovanja[uredi | uredi kodo]

Protivirusna zdravila delujejo na različna mesta v razmnoževalnem ciklu virusa:

Delovanje Tarča Primeri učinkovin (ciljni virus)
Pritrditev (adhezija) na celico zaviralci vstopa virusa v celico enfuvirtid, maravirok (HIV)
Vdor v celico, slačenje virusa zaviralci prodiranja v celico amantadin, rimantadin (influenca A)

plekonaril (pikornavirusi)

Sinteza jedrnih kislin, beljakovin zaviralci DNK-polimeraze
  • nukleozidni + nukleotidni:

idoksuridin (virus herpesa simpleksa)

aciklovir, penciklovir, valaciklovir, famciklovir, brivudin, sorivudin (HSV, VZV)

ganciclovir, cidofovir, calganciklovir (CMV)

  • drugi:

foskarnet (HSV, CMV)

zaviralci DNK/RNK-polimeraze ribavirin (RSV, HCV idr.)
zaviralci reverzne transkriptaze

zidovudin, didanozin, zalcitabin, stavudin, abakavir, elvucitabin, fosalvudin tidoksil, (HIV)

tenofovir, lamivudin (HIV, HBV)

entekavir, adefovir, telbivudin, klevudin (HBV)

nevirapin, efavirenz, delavirdin, etravirin, emivirin, rilpivirin (HIV)

zaviralci inozinmonofosfat-dehidrogenaze merimepodib (HCV)
zaviralci proteaze lopinavir, amprenavir, indinavir, nelfinavir, ritonavir, sakvinavir, darunavir, fosamprenavir, atazanavir, mozenavir, tipranavir, feglimicin (HIV)
zaviralci integraze raltegravir, elvitegravir (HIV)
protismiselni oligonukleotidi fomivirsen (CMV)
rekombinaze
zaviralci helikaze - primaze
združevanje v nov virusni delec zaviralci virusnega zorenja bevirimat (HIV)
sproščanje iz celice zaviralci nevraminidaze zanamivir, oseltamivir, peramivir (influenca A, B)

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Medmicro Chapter 52". Pridobljeno dne 21. 2. 2009. 
  • E. Mutschler, G. Geisslinger, H. K. Kroemer, P. Ruth, M.Schäfer-Korting: Arzneimittelwirkungen. Lehrbuch der Pharmakologie und Toxikologie. 9. Auflage. Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft mbH, Stuttgart 2008. ISBN 3-8047-1952-X
  • F. H. Kayser, K. A. Bienz, J. Eckert, J. Lindemann: Medizinische Mikrobiologie. 8. Auflage. Georg Thieme Verlag, Stuttgart 1993.