Protivirusno zdravilo

Protivirusna zdravila so skupina zdravil za zdravljenje virusnih okužb. Kot antibiotiki pri bakterijskih okužbah se tudi pri različnih virusnih okužbah uporabljajo različna protivirusna zdravila, vendar pa za razliko od antibiotikov protivirusna zdravila povzročitelja bolezni ne uničijo, marveč le zavirajo njegov razvoj.

Protivirusna zdravila spadajo med protimikrobna zdravila (poleg antibiotikov, antimikotikov in antiparazitikov). So sorazmerno neškodljivi za gostitelja (človeka) in se lahko zatorej specifično uporabljajo v zdravljenju. Treba je ločiti protivirusna zdravila od viricidov; slednji ubijejo viruse in se ne uporabljajo kot zdravila temveč le kot razkužila zunaj telesa.

Večina protivirusnih zdravil, ki so jih doslej razvili, se uporablja pri okužbah s HIV-om, herpesvirusi,virusoma hepatitisa B in C in influence A in B.

Razvoj varnih in učinkovitih protivirusnih zdravil je težaven, ker virusi uporabljajo za razmnoževanje gostiteljeve celice in je zato zapleteno poiskati tarčo, na katero bi zdravilo delovalo in pri tem delovalo na razmnoževanje virusa, ne bi pa bilo škodljivo za človeka.

Tako kot pri večini protimikrobnih učinkovin, se tudi pri protivirusnih učinkovinah pojavlja odpornost virusov na zdravila, ker virusi sčasoma mutirajo.

Razvrstitev glede na tarčo delovanja

Protivirusna zdravila delujejo na različna mesta v razmnoževalnem ciklu virusa:

• zaviranje pritrditve virusa na celično membrano gostiteljeve celice;
• zaviranje vdora v gostiteljevo celico;
• zaviranje slačenja virusa (sprostitev kapside in virusne dednine iz virusnega plašča);
• zaviranje sinteze virusnih jedrnih kislin in beljakovin;
• zaviranje združevannja komponent v nove virusne delce;
• zaviranje sproščanja novo nastalih virusov iz gostiteljeve celice.

Delovanje	Tarča	Primeri učinkovin (ciljni virus)
Pritrditev (adhezija) na celico	zaviralci vstopa virusa v celico	enfuvirtid, maravirok (HIV)
Vdor v celico, slačenje virusa	zaviralci prodiranja v celico	amantadin, rimantadin (influenca A) plekonaril (pikornavirusi)
Sinteza jedrnih kislin, beljakovin	zaviralci DNK-polimeraze	nukleozidni + nukleotidni: idoksuridin (virus herpesa simpleksa) aciklovir, penciklovir, valaciklovir, famciklovir, brivudin, sorivudin (HSV, VZV) ganciclovir, cidofovir, calganciklovir (CMV) drugi: foskarnet (HSV, CMV)
	zaviralci DNK/RNK-polimeraze	ribavirin (RSV, HCV idr.)
	zaviralci reverzne transkriptaze	zaviralci reverzne transkriptaze zidovudin, didanozin, zalcitabin, stavudin, abakavir, elvucitabin, fosalvudin tidoksil, (HIV) tenofovir, lamivudin (HIV, HBV) entekavir, adefovir, telbivudin, klevudin (HBV) nenukleozidni zaviralci reverzne transkriptaze (NNRTI): nevirapin, efavirenz, delavirdin, etravirin, emivirin, rilpivirin (HIV)
	zaviralci inozinmonofosfat-dehidrogenaze	merimepodib (HCV)
	zaviralci proteaze	lopinavir, amprenavir, indinavir, nelfinavir, ritonavir, sakvinavir, darunavir, fosamprenavir, atazanavir, mozenavir, tipranavir, feglimicin (HIV)
	zaviralci integraze	raltegravir, elvitegravir (HIV)
	protismiselni oligonukleotidi	fomivirsen (CMV)
	rekombinaze
	zaviralci helikaze - primaze
združevanje v nov virusni delec	zaviralci virusnega zorenja	bevirimat (HIV)
sproščanje iz celice	zaviralci nevraminidaze	zanamivir, oseltamivir, peramivir (influenca A, B)

Viri

• E. Mutschler; G. Geisslinger; H. K. Kroemer; P. Ruth; M.Schäfer-Korting (2008). Arzneimittelwirkungen. Lehrbuch der Pharmakologie und Toxikologie (9. izd.). Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft mbH, Stuttgart. ISBN 3-8047-1952-X.
• F. H. Kayser, K. A. Bienz, J. Eckert, J. Lindemann: Medizinische Mikrobiologie. 8. Auflage. Georg Thieme Verlag, Stuttgart 1993.