Perikarditis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slika A – normalno srce in perikard; Slika B – perikarditis.

Perikarditis je vnetje osrčnika oziroma perikarda, to je vlaknaste vrečke, ki obdaja srce. Simptomi navadno vključujejo nenadno ostro bolečino v prsih. Bolečina se lahko izrazi tudi v ramenih, vratu ali hrbtu. Ponavadi se bolečina omili ob sedenju in poslabša ob ležanju ali globokem dihanju. Drugi simptomi so lahko zvišana telesna temperatura, slabost, razbijanje srca in težave z dihanjem. Občasno se simptomi pojavijo postopoma.[1][2]

Najpogostejši vzrok perikarditisa je najverjetneje virusna okužba. Drugi vzroki so bakterijska okužba, na primer tuberkuloza, uremični perikarditis, ki mu sledi srčni infarkt, rak, avtoimunska bolezen in poškodba prsnega koša. Vzrok pogosto ostane neznan. Diagnoza temelji na anamnezi bolečine v prsnem košu (perikardno zbadanje), spremembi v elektrokardiogramu (EKG) in dokazu prisotnosti tekočine okrog srca. Stanje, ki lahko povzroči podobne simptome, je tudi srčni napad.[1][2][3][4]

Zdravljenje v večini primerov poteka z NSAID-i (nesteroidnimi protivnetnimi zdravili) in včasih tudi s kolhicinom. Kortikosteroidi se uporabljajo, če druga zdravila niso primerna. Običajno se simptomi izboljšajo v nekaj dneh ali tednih, vendar lahko v nekaterih primerih trajajo tudi več mesecev. Zapleti vključujejo srčno tamponado, miokarditis in konstriktivni perikarditis. Slednji je manj pogost vzrok bolečine v prsih. Perikarditis prizadene 3 na 10.000 ljudi na leto. Najpogosteje so prizadeti moški v starosti med 20 in 50 let. Do 30 % bolnikov doživi perikarditis več kot le enkrat.[2][4][5][6][7]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Približno 30 % ljudi z virusno obliko perikarditisa ali perikarditisom neznanega vzroka ima eno ali več ponavljajočih se epizod.[4]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Okužbe[uredi | uredi kodo]

Perikarditis je lahko posledica virusne, bakterijske ali glivične okužbe. V razvitem svetu virusi najverjetneje povzročijo okoli 85 % primerov. V državah v razvoju je najpogostejši vzrok perikarditisa tuberkuloza, ki je v razvitem svetu redka. Virusni povzročitelji so koksakivirus, herpesvirus, virus mumpsa in HIV.[4]

Najpogostejša bakterijska povzročitelja perikarditisa sta pnevmokok in povzročitelj tuberkuloze. Redek vzrok so lahko tudi anaerobne bakterije. Glivni perikarditis je običajno posledica histoplazmoze ali imunsko oslabljenega gostitelja, ki se okuži z glivami iz rodov Aspergillus, Candida ali Coccidioides. Najpogostejši vzrok perikarditisa na svetu je infekcijski perikarditis s tuberkulozo.

Drugo[uredi | uredi kodo]

Razvrščanje[uredi | uredi kodo]

Perikarditis se lahko razvrsti glede na sestavo tekočine, ki se nabira okoli srca. Vrste perikarditisa so tako naslednje:

  • serozni,
  • gnojni,
  • uremični,
  • kazeozni,
  • hemoragični.

Akutni in kronični perikarditis[uredi | uredi kodo]

Glede na čas nastanka in trajanje se perikarditis deli na akutnega in kroničnega. Akutni perikarditis je pogostejši kot kronični perikarditis in se lahko pojavi kot zaplet okužbe, imunoloških pogojev ali celo kot posledica srčnega napada (miokardnega infarkta). Oblika kroničnega perikarditisa je konstriktivni perikarditis. Klasifikacija perikarditisa glede na trajanje je naslednja:

Akutni (do 6 tednov), subakutni (od 6 tednov do 6 mesecev) in kronični (več kot 6 mesecev).

Simptomi[uredi | uredi kodo]

Za akutni perikarditis je značilna triada bolečine v prsnem košu, perikardno trenje in spremembe v elektrokardiogramu. Najpogostejši simptom je bolečina za prsnico ali v prekordiju, ki se lahko širi v vrat, hrbet, levo ramo ali levo roko. Od ishemične bolečine se loči po tem, da je ostra, okrepi se v ležečem položaju, kašlju, globokem vdihu, požiranju, olajša pa jo sedenje ali nagnjenost naprej. Ishemična se za razliko od perikardne bolečine ne spremeni. Perikardnega trenja ne slišimo vedno. To je škripajoč, visokofrekventen šum, ki ga bolje slišimo ob levem spodnjem robu prsnice in ima bifazičen ˝sem in tja˝šum ali pa je iz treh komponent, izmed katerih je zadnja težje slišna.[8]

Razlika med bolečino pri perikarditisu in bolečino pri miokardnem infarktu:

Karakteristika Perikarditis Miokardni infarkt
Opis bolečine Ostra, plevritična, za prsnico ali na levi strani prsnega koša. Topa, podobna pritisku na prsni koš.
Širjenje bolečine Širi se na spodnjo stran lopatice ali pa se sploh ne širi. Širi se v čeljust ali v levo roko ali pa se sploh ne širi.
Napor Ne vpliva na spremembo bolečine. Poveča bolečino.
Položaj Bolečina je hujša v ležečem položaju ali ob vdihu. Ne vpliva na spremembo bolečine.
Nastanek in trajanje bolečine Nenadna bolečina, ki traja več ur ali dni, preden bolnik pride na urgenco. Nenadna ali postopoma nastajajoča bolečina, zaradi katere bolnik hitro pride na urgenco ali pa čaka nekaj ur.

Zapleti[uredi | uredi kodo]

Perikarditis lahko napreduje do perikardnega izliva in na koncu do srčne tamponade. To lahko vidimo pri bolnikih, ki imajo klasične znake perikarditisa, nato znake olajšanja, na koncu pa stanje napreduje do znakov srčne tamponade, ki vključujejo nižjo budnost in letargijo, paradoksni pulz (zmanjšanje sistoličnega krvnega tlaka za najmanj 10 mmHg ob vdihu), nizek krvni tlak (zaradi manjšega srčnega indeksa), polne vratne vene zaradi desnostranske odpovedi srca in prevelike količine tekočine in slabo slišne srčne tone pri osluškovanju (avskultaciji).

Diagnostika[uredi | uredi kodo]

Laboratorijski testi[uredi | uredi kodo]

EKG posnetek, ki nakazuje perikarditis.

Laboratorijske preiskave lahko pokažejo povišano vrednost sečnine ali zvišanje vrednosti kreatinina v krvi v primeru uremičnega perikarditisa. Splošno so laboratorijske vrednosti normalne. V primeru sočasnega miokardnega infarkta (srčnega napada) ali drugega povečanega stresa za srce se zvišajo laboratorijske vrednosti srčnih markerjev, kot so troponin (I, T), CK-MB, mioglobin in LDH1 (laktaza dehidrogenaza 1). Bolniku se najprej posname elektrokardiogram (EKG), ki pokaže nespecifičen 12 kanalni elektrokardiogram. ST segment se zviša v vseh odvodih, razen v AVR in V1. PR segment je lahko znižan v vseh odvodih, razen v AVR. V primeru pridruženega perikardnega izliva je prisotna sinusna tahikardija in nizke napetosti kompleksov QRS. Znižanje PR segmenta se pojavi zgodaj v nastanku perikarditisa, saj vnetni proces osrčnika prej prizadene tanke atrije kot ventrikle.[9]

Slikovne preiskave[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Virusni ali idiopatski (neznanega izvora) perikarditis se zdravi z aspirinom ali nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAID, na primer ibuprofen). Tem zdravilom se lahko doda kolhicin, ki zmanjša tveganje za nadaljnje epizode perikarditisa.[9]

Hudi primeri zahtevajo eno ali več od naslednjega:

  • perikardiocentezo za zdravljenje perikardnega izliva, to je tamponade;
  • antibiotike za zdravljenje tuberkuloze in drugih bakterijskih vzrokov;
  • steroide, ki se uporabljajo pri akutnem perikarditisu, vendar ne spadajo med zdravila prvega izbora, saj povečajo možnost ponovitve perikarditisa;
  • kirurško zdravljenje (v redkih primerih);
  • perikardiektomijo (odstranitev osrčnika) v primeru konstriktivnega perikarditisa;

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 "What Is Pericarditis?". National Heart, Lung and Blood Institute. Pridobljeno dne 11. 2. 2017. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 "What Are the Signs and Symptoms of Pericarditis?". National Heart, Lung and Blood Institute. Pridobljeno dne 11. 2. 2017. 
  3. ^ "What Causes Pericarditis?". National Heart, Lung and Blood Institute. Pridobljeno dne 11. 2. 2017. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 "Evaluation and Treatment of Pericarditis". The JAMA Network. 13. 10. 2015. Pridobljeno dne 11. 2. 2017. 
  5. ^ "How Is Pericarditis Treated?". National Heart, Lung and Blood Institute. Pridobljeno dne 11. 2. 2017. 
  6. ^ "Diagnosis and treatment of pericarditis". BMJ Journals. Pridobljeno dne 11. 2. 2017. 
  7. ^ "Who Is at Risk for Pericarditis". National Heart, Lung and Blood Institute. Pridobljeno dne 11. 2. 2017. 
  8. ^ Košnik, Mitja; Mrevlje, Franc; Štajer, Dušan; Koželj, Mirta (2011). Interna medicina. Ljubljana: Založba Littera Picta. 
  9. ^ 9,0 9,1 "Medical Knowledge Self-Assessment Program". American College of Physicians. Pridobljeno dne 11. 2. 2017.