Srčni zastoj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Srčni zastoj
Klasifikacija in zunanji viri
Simulacija kardiopulmonalnega oživljanja pri srčnem zastoju.
MKB-10 I46
MKB-9 427.5
DiseasesDB 2095
MeSH D006323

Srčni zastoj pomeni prenehanje mehaničnega in elektrofiziološkega delovanja srca. Če odpove le mehanično delovanje srca, govorimo o cirkulacijskem zastoju.[1]

Srčni zastoj ni isto kot srčna kap (miokardni infarkt), lahko pa ga slednja povzroči. Pri srčni kapi je motena prekrvljenost srčne mišice in zato del srčnomišičnega tkiva ali celotna srčna mišica odmre.[2] Pri srčnem popuščanju pa je cirkulacija krvi po telesu nezadostna; minutni volumen srca ne zadošča za telesno aktivnost,[3] je pa še vedno dovoljšen za vzdrževanje življenja.

Pri srčnem zastoju je prekinjena cirkulacija krvi in tako telesna tkiva več ne prejemajo kisika in glukoze. Pomanjkanje kisika in glukoze v možganovini povzroči nezavest, ki pa lahko vodi dalje v dihalni zastoj. Možganske poškodbe so zelo verjetne, če bolnik ne prejme ustreznega zdravljenja v prvih petih minutah po pojavu srčnega zastoja.[4][5][6] Takojšnje zdravljenje je bistveno za preživetje in nevrološko okrevanje.[7] Gre za urgentno stanje, ki pa je lahko ob zgodnjem zdravljenju tudi reverzibilno. Nenaden srčni zastoj lahko povzroči smrt v nekaj minutah, tako imenovano nenadno srčno smrt.[8] Srčni zastoj je sicer terminalni dogodek vsake bolezni oziroma dogodka, ki povzroči smrt, v primeru nenadne srčne smrti pa se pojavi nepričakovano in hitro po pojavu začetnih akutnih simptomov pri bolnikih s poznano ali nepoznano predhodno srčno boleznijo.[9][10]

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Glede na srčni ritem, zaznan z elektrokardiogramom, lahko srčne zastoje delimo na »šokovne« (angl. shockable) in »nešokovne« (angl. non–shockable). Razdelitev temelji na dejstvu, ali se prisotna motnja ritma odziva na zdravljenje z defibrilacijo ali ne.[11] Šokovna srčna ritma, ki povzročata srčni zastoj, sta ventrikularna fibrilacija (prekatno migetanje) in brezpulzna prekatna tahikardija, nešokovna ritma pa asistolija in elektromehanična disociacija (električna aktivnost brez utripa).[12]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Pri kritično ali terminalno bolnih se pred natopom srčnega zastoja pogosto pojavi obdobje kliničnega poslabšanja, s hitrim in plitkim dihanjem, arterijsko hipotenzijo (znižanim krvnim tlakom) ter upadanje duševne prisebnosti. Pri nenadnem srčnem zastoju se neposredno pred srčnim zastojem pojavi kolaps brez predhodnih opozorilnih znakov, včasih ga spremlja kratkotrajen krč, ki traja manj kot pet sekund.[9]

Najočitnejši znak, ki nastopi ob srčnem zastoju, je odsotnost srčnega utripa, saj se srce več ne krči, srčni utrip pa je posledica srčnih kontrakcij. Z določenimi takojšnjimi ukrepi se lahko srčni zastoj prekine oziroma se povzroči ponovno delovanje srca, brez intervencije pa skorajda vselej sledi smrt.[8]

Zaradi nezadostne prekrvljenosti možganov pride hitro po srčnem zastoju do nezavesti in dihalnega zastoja. Poglavitno diagnostično merilo za opredelitev srčnega zastoja (v nasprotju z dihalnim zastojem, ki se sicer kaže s podobnimi znaki) je prekinitev srčnega obtoka, ki jo lahko dokažejo na različne načine. 10 do 20 % bolnikov po preživelem srčnem zastoju poroča o obsmrtni izkušnji.[13]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Pri odraslih je vodilni vzrok nenadne srčne smrti zaradi srčnega zastoja obstoječa bolezen srca, zlasti koronarna arterijska bolezen. Pri otrocih so srčni zastoji redki, poglavitni vzroki pa so poškodbe, zastrupitve in različne bolezni dihal.[9]

Bolezni srca[uredi | uredi kodo]

Okoli 60–70 % primerov nenadne srčne smrti povzroči koronarna arterijska bolezen, imenovana tudi ishemična bolezen srca.[14][15] Med manj pogoste vzroke nenadne srčne smrti sodijo anomalije koronarnega žilja (npr. hipoplazija večnih žil), bolezni srčne mišice (kardiomiopatije) in srčno popuščanje različne etiologije, bolezni srčnih zaklopk, vnetne bolezni srca (miokarditisi), tumorji srca (npr. miksomi), prirojene srčne napake (predvsem tiste z desno-levim spojem in pljučno hipertenzijo), primarne elektrofiziološke motnje srca ter električna nestabilnost srca s polimorfnimi prekatnimi aritmijami. Tudi hud psihični stres lahko zaradi nenadnega dviga kateholaminov in proženja maligne aritmije vodi v nenadno srčno smrt.[16]

Drugi vzroki[uredi | uredi kodo]

Okoli 35 % primerov nenadne srčne smrti ne povzročijo bolezni srca. Med vzroki, ki niso povezani s srčnimi boleznimi, so najpogostejši poškodbe, krvavitve (npr. krvavitev v prebavila, ruptura aorte, intrakranialna krvavitev), preodmerjanje z nedovoljenimi drogami, utopitev in pljučna embolija.[17] Srčni zastoj je lahko tudi posledica zastrupitve, na primer zaradi strupa določenih vrst meduz.

Dejavniki tveganja[uredi | uredi kodo]

Dejavniki tveganja za pojav srčnega zastoja so podobni kot pri koronarni bolezni srca in vključujejo kajenje, premajhno telesno dejavnost, debelost, sladkorno bolezen in pojavljanje v družini.[18]

Mnemotehnična pomoč pri pomnjenju vzrokov[uredi | uredi kodo]

»H-ji in T-ji« so mnemotehnično pomagalo za pomnjenje različnih vzrokov srčnega zastoja, ki ga lahko zdravimo oziroma je reverzibilen.[11][19]

H-ji
T-ji

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Srčni zastoj pomeni klinično smrt.

Klinično se običajno diagnosticira z odsotnostjo srčnega utripa. V številnih primerih je odsotnost utripa v [[vratna arterija|vratni (karotidni) arteriji zlati standard za diagnosticiranje srčnega zastoja, vendar pa lahko odsotnost srčnega utripa (zlasti perifernega) povzročijo tudi druga stanja, na primer cirkulatorni šok. Študije so pokazale, da reševalci na kraju urgentnega dogodka pogosto napačno tipajo srčni utrip v vratni arteriji, kar velja tako za zdravstvene delavce[20] kot za laike.[21]

Zaradi pogostih napak pri določanju utripa v vratni arteriji so številni strokovni organi, kot na primer Evropski svet za reanimacijo (ERC – European Resuscitation Council), izpostavili ta problem[19] ter priporočili, da naj metodo uporabljajo le usposobljeni zdravstveni strokovnjaki, poleg tega pa je treba upoštevati tudi druge pokazatelje, kot je na primer agonalno dihanje.[11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5544818/zastoj?query=zastoj&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 11. 7. 2016.
  2. ^ Mallinson, T (2010). "Myocardial infarction". Focus on First Aid (15): 15. Pridobljeno dne 8. 6. 2010. 
  3. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5520554/insuficienca?dictionaries=95&query=insuficienca&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 11. 7. 2016.
  4. ^ Safar P (December 1986). "Cerebral resuscitation after cardiac arrest: a review". Circulation 74 (6 Pt 2): IV138–53. PMID 3536160. 
  5. ^ Holzer M, Behringer W (April 2005). "Therapeutic hypothermia after cardiac arrest". Current Opinion in Anesthesiology 18 (2): 163–8. PMID 16534333. doi:10.1097/01.aco.0000162835.33474.a9. 
  6. ^ Safar P, Xiao F, Radovsky A, et al. (1996). "Improved cerebral resuscitation from cardiac arrest in dogs with mild hypothermia plus blood flow promotion". Stroke 27 (1): 105–113. PMID 8553385. doi:10.1161/01.STR.27.1.105. 
  7. ^ Rippe, James M.; Irwin, Richard S. (2003). Irwin and Rippe's intensive care medicine. Hagerstwon, MD: Lippincott Williams & Wilkins. ISBN 0-7817-3548-3. 
  8. ^ 8,0 8,1 Jameson, J. N. St C.; Dennis L. Kasper; Harrison, Tinsley Randolph; Braunwald, Eugene; Fauci, Anthony S.; Hauser, Stephen L; Longo, Dan L. (2005). Harrison's principles of internal medicine. New York: McGraw-Hill Medical Publishing Division. ISBN 0-07-140235-7. 
  9. ^ 9,0 9,1 9,2 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 530-544.
  10. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5539018/smrt?dictionaries=95&query=smrt&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 11. 7. 2016.
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 "Resuscitation Council (UK) Guidelines 2005". 
  12. ^ Jasmeet Soar, Gavin D. Perkins, Jerry Nolan., ur. (2012). ABC of resuscitation (6. izd.). Chichester, West Sussex: Wiley-Blackwell. str. 43. ISBN 9781118474853. 
  13. ^ Parnia, S; Spearpoint, K; Fenwick, PB (August 2007). "Near death experiences, cognitive function and psychological outcomes of surviving cardiac arrest.". Resuscitation 74 (2): 215–21. PMID 17416449. doi:10.1016/j.resuscitation.2007.01.020. 
  14. ^ Zheng ZJ, Croft JB, Giles WH, Mensah GA (2001). "Sudden cardiac death in the United States, 1989 to 1998". Circulation 104 (18): 2158–2163. PMID 11684624. doi:10.1161/hc4301.098254. 
  15. ^ Centers for Disease Control and Prevention (CDC) (February 2002). "State-specific mortality from sudden cardiac death--United States, 1999". MMWR Morb. Mortal. Wkly. Rep. 51 (6): 123–6. PMID 11898927. 
  16. ^ Prijon T., Ermenc B. Nenadna smrt – klinično-patološka opredelitev. Urgentna medicina- izbrana poglavja 2013: 196-198.
  17. ^ Kuisma M, Alaspää A (July 1997). "Out-of-hospital cardiac arrests of non-cardiac origin. Epidemiology and outcome". Eur. Heart J. 18 (7): 1122–8. PMID 9243146. doi:10.1093/oxfordjournals.eurheartj.a015407. 
  18. ^ Friedlander Y, Siscovick DS, Weinmann S, et al. (1998). "Family history as a risk factor for primary cardiac arrest". Circulation 97 (2): 155–160. PMID 9445167. doi:10.1161/01.cir.97.2.155. 
  19. ^ 19,0 19,1 ECC Committee, Subcommittees and Task Forces of the American Heart Association (2005). "2005 American Heart Association Guidelines for Cardiopulmonary Resuscitation and Emergency Cardiovascular Care". Circulation 112 (24 Suppl): IV1–203. PMID 16314375. doi:10.1161/CIRCULATIONAHA.105.166550. 
  20. ^ Ochoa FJ, Ramalle-Gómara E, Carpintero JM, García A, Saralegui I (1998). "Competence of health professionals to check the carotid pulse". Resuscitation 37 (3): 173–175. PMID 9715777. doi:10.1016/S0300-9572(98)00055-0. 
  21. ^ Bahr J, Klingler H, Panzer W, Rode H, Kettler D (1997). "Skills of lay people in checking the carotid pulse". Resuscitation 35 (1): 23–26. PMID 9259056. doi:10.1016/S0300-9572(96)01092-1.