Magdalena Gornik

Magdalena Gornik
Frančišek Lampe: Magdalena Gornik v zamaknjenju
Rojstvo	19. julij 1835({{padleft:1835|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) Janeži
Smrt	23. februar 1896({{padleft:1896|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) (60 let) Petrinci
Bivališče	Evropa
Narodnost	Slovenka
Državljanstvo	Cislajtanija  Avstrijsko cesarstvo
Poklic	teologinja, mistikinja
Teološko delo
Era	19. stoletje
Glavna zanimanja	mistika
Pomembne ideje	zadoščevanje za grehe
Podpis

Magdalena Gornik, (tudi Gornikova Lenčka ali Šmetova Alenka), slovenska rimskokatoliška mistikinja ter stigmatikinja; * 19. julij 1835, Janeži, Sodražica (Avstrijsko cesarstvo), † 23. februar 1896, Petrinci, Sodražica (Avstro-Ogrska, danes Slovenija).

Življenjepis

Mladost

Tukaj, v Janežih na številki 4, se je rodila Gornikova Lenčka 19. julija 1835

Danes je pri Gornikovih hišna številka 11

Pri tem krstnem kamnu je bila krščena na dan rojstva na ime Marija Magdalena

Tukaj je Magdalena 1847 prejela prvo sveto obhajilo in zaslišala skrivnosten glas

Kranjčan Karel Goetzl (1816–1892) je 1856 naslikal na Gori tale križev pot

V tem »farovžu« v Sodražici je župnik Jožef Lesjak znanstveno preiskoval Magdalenina zamaknjenja

Na Blokah je priskrbel Magdaleni skozi več desetletij varno bivanje župnik Janez Kaplanek.

Lastnoročno Magdalenino pismo z dne 14. junija 1851 frančiškanskemu bratu Tobiju

Gora pri Sodražici se dviga nad ribniško dolino na višini 885 metrov ravno na meji med Dolenjsko in Notranjsko. Gorniki so bili že od nekdaj bolj revni kot bogati. Kljub revščini pa so skušali primerno vzdrževati svojega dušnega pastirja in župnijsko cerkvico Marije Snežne, ki se dviga na hribčku nad vasjo Petrinci. Cerkev obdaja pokopališče, na katerem je pokopana Magdalena Gornik.

Pod vasjo Petrinci, približno četrt ure hoda od cerkve, se razprostira zaselek Janeži, kjer je bilo leta 2016 le 13 prebivalcev. Tam se je okrog 1828 pri »Šmetovih« mladi Jožef Gornik poročil z Ano iz bližnjih Petrincev, ki se je prav tako pisala Gornik. Imela sta sedem otrok:

1. Ana se je rodila 1829
2. Marija 1831
3. Magdalena 1835
4. Alojz — gospodar na domačiji po očetovi smrti — rojen je bil kmalu za njo.
5. Agnes 1840
6. Apolonija 1843
7. Terezija 1847; umrla je od jetike stara komaj 13 let.

Magdalena se je rodila 19. julija 1835 v domači hiši v Janežih 4, danes številka 11. Ta hiša je pogorela in 1881 je Magdalenin brat Alojz na istem mestu postavil novo. O tem priča tudi letnica nad podboji. Še isti dan sta jo nesla v domačo cerkev Marije Snežne h krstu botra iz Petrincev Mihael Levstek in Marjeta Košir. Krstil jo je tedanji kaplan na Gori Matevž Ravnikar (Poženčan). Dobila je ime Marija Magdalena. Magdaleno so klicali tudi Lenka, Alenka, Alenčka ali Lenčka, a podpisovala se je vedno kot Magdalena.

O Magdaleninem otroštvu je največ napisal v nemščini Janez Plaper.

Magdalenini starši so veljali za poštene in dobre ljudi. Bili so pobožni kristjani in so otroke tudi vzgajali v krščanskem duhu. Mama je imela posebej rada Magdaleno, ker jo je ubogala na prvo besedo, ji bila v veliko pomoč pri gospodinjstvu, pa tudi pri drugih kmečkih opravilih. Magdalena je bila živahna in bistra deklica modrih oči in šibke postave, pa preproste in blage narave. Rada se je družila s svojimi vrstnicami pri igri, delu in molitvi; večkrat jih je poučevala krščanski nauk, ki ga je rada obiskovala. Med deklicami je delovala pomirjevalno, bila spodobnega vedenja in prijazna do vsakogar. Kadar je imela čas, ga je namenila molitvi ali poslušanju duhovnih pogovorov. Pogosto se je mudila pri v cerkvi in se z Bogom zaupno pogovarjala; s pobožnostjo pa se ni razkazovala.

Prvo sveto obhajilo

Gorniški kaplan Jožef Žagar se je trdno držal starega izročila, da morejo otroci šele pri dvanajstih letih pristopiti k prvemu svetemu obhajilu. Šele odlok svetega Pija X. o zgodnjem svetem obhajilu Quam singulari z dne 7. avgusta 1910 je omogočil pristop k prvemu svetemu obhajilu že v »letih razločevanja«, okrog sedmega leta starosti.

Magdalena se je vsak dan pridruževala vrstnicam pri duhovni pripravi, ki jo je vodil kaplan Žagar. Skrbno si je zapomnila vsako duhovnikovo besedo predvsem o Jezusovi resnični navzočnosti pod podobama kruha in vina. Magdalena je snov hitro dojela in si pridobila potrebno znanje. Kaplan Žagar, ki je bil obenem tudi njen spovednik, ji je dovolil pristopiti h Gospodovi mizi. Dvanajstletna Magdalena je torej v letu 1847 v družbi sovrstnic pristopila k prvemu obhajilu. Pisec njene mladosti Janez Plaper piše,

da ji je najsvetejši Bog ob tem prvem vstopu v njeno čisto srce »vnel tako gorečo ljubezen, da so njene telesne moči jele slabeti. Le s težavo je zmogla tistih nekaj korakov do svojega mesta v klopi. Tu je padla na kolena in četrt ure nepremično zrla v podobo Marije Snežne nad oltarjem. Ko je po končani sveti maši vstala, da bi šla iz cerkve, je zaslišala glas:

'Nikomur ne povej, kaj si doživela.' Začudena nad glasom si je mislila, da ga slišijo tudi druge deklice.

'Ne,' je spet slišala skrivnostni glas, 'one ne slišijo tega glasu, ampak ti sama. Jaz sem tisti, ki si ga pravkar zaužila.' Čez kratek čas je z drugimi vrstnicami zapustila cerkev.«

Mistični pojavi

Vse Magdalenino življenje je povezano z nenavadnimi mističnimi pojavi. Tako imenujemo skrivnostna dogajanja, ki jih izkustvena znanost ne more razložiti z naravnimi zakoni, kot so npr.: videnja, stigme, obnavljanje Kristusovega trpljenja, življenje brez telesne hrane skozi mnogo let, predvidevanje dogodkov, nenavadna ozdravljenja.

Omenili bomo nekatere take pojave iz njenega življenja, ki so izpričani v arhivskih listinah, kjer je o Magdaleni ohranjenih skoraj sedem tisoč strani raznih zapiskov. »V ljubljanskem nadškofijskem arhivu so vsakomur dostopni vsi viri o Magdaleni Gornik, tega je 6800 strani,« je povedala teologinja Martina Kraljič, avtorica knjige Magdalena Gornik. Povedala je tudi, da je njene zapiske in dopisovanja hranil duhovnik Frančišek Lampe, ki je posnel tudi znamenito fotografijo s stigmami med zamaknjenostjo.

Zamaknjenja

Prvo zamaknjenje naj bi doživela že pri trinajstih letih, 11. avgusta 1848. Od 24. avgusta 1848 pa do svoje smrti, 23. februarja 1896, naj bi vsak večer imela zamaknjenje, kakor tudi ob petkih v velikem tednu in pri vsaki sveti maši. Zamaknjenja so se ravnala po cerkvenem letu. V zamaknjenju je bilo njeno telo neobčutljivo za zunanje dražljaje.

Magdalena je pozneje vedela povedati vse, kar se je v zamaknjenju dogajalo. Zamaknjenja so bila povezana z videnjem in trpljenjem; takrat naj bi se ji odprle tudi stigme.

Videnja

Videnja naj bi imela Magdalena vse življenje. Vsebina Magdaleninih videnj je bila zelo različna. Skladala so se s potekom cerkvenega leta. Prvo videnje naj bi imela spomladi 1847, zadnje pa dan pred smrtjo.

Magdalena naj bi v videnjih videla in govorila z angeli, s svetniki, z Devico Marijo in s Sveto Trojico. Angeli so jo po njenih besedah poučevali glede Marijinega in Božjega češčenja in jokali nad nevero ljudi. Devica Marija naj bi ji govorila o čednostih, o molitvi, jo opogumljala k potrpežljivemu prenašanju trpljenja in jo vabila k premišljevanju Jezusovega trpljenja in smrti; Marija se je pokazala tudi kot zagovornica ljudi pri svojem Sinu.

Ob petkih in v postnem času je prisostvovala Jezusovemu trpljenju. Na Veliki četrtek je bila deležna tudi zadnje večerje, na Veliki petek pa je prisostvovala Jezusovemu križevemu potu in smrti. Na Veliko noč je bila priča Jezusovega vstajenja in potem na Vnebohod tudi njegovega vnebohoda. Včasih naj bi prek videnja od doma spremljala sveto mašo v domači cerkvi.

Skrivnostno obhajilo

Magdalena naj bi prejemala tako zakramentalno (kakršno lahko prejme vsak vernik) kot mistično obhajilo (nekateri svetniki). Oboje se je zgodilo največkrat v zamaknjenju. Mistično obhajilo je prejemala le v zamaknjenju. Takrat jo je obhajal Jezus sam, svetnik-duhovnik ali pa angel. Mnogo ljudi, vključno z duhovniki, naj bi takrat videlo, kako se je nenadoma znašla v njenih ustih sveta hostija, kmalu zatem pa so še videli poseben kelih. Magdalena se je po takem dogodku vedno zahvaljevala, včasih pa navzoče še opominjala k pokori.

Znamenja ran (stigme)

Magdalena naj bi prejela znamenja Jezusovih ran ali stigme novembra 1848 kot trinajstletna deklica na rokah, nogah in na strani, o čemer je sama zapisala:

»Tisti teden pred adventom 1848 sem dobila rane. Že tri tedne prej sem to vedela. Vsi trije: Jezus, Marija in sv. Frančišek so mi povedali, da jih bom dobila. V sredo ob enajstih sem dobila rane. Iz neba so tekli v roke in noge prav tenki krvavi curki; v desno stran pa je tekel debel curek. Močno me je zabolelo. Od tistega časa mi rane krvavijo vsak petek; v letu 1849 so pa krvavele tudi vsako sredo. Vsak dan me bolijo od treh do štirih popoldan.«

Svoje rane je tako skrivala, da dolgo niti domači niso vedeli zanje; do leta 1855 je nosila na svojem telesu vidne rane. Kadar je v videnju zagledala s trnjem kronanega ali kako drugače trpečega Odrešenika, naj bi se ji odprle na čelu rane trnjeve krone. V velikem tednu naj bi se ji odprle po telesu tudi rane bičanja. Stigme so ji povzročale hude bolečine, a se Magdalena ni pritoževala. Rane so preiskovali zdravniki, jih opazovali duhovniki in obiskovalci, a nihče ni našel kake prevare.

Neješčnost (inedia)

Magdalena je do svojega trinajstega leta uživala hrano kot vsi drugi; od 25. septembra 1848 pa do svoje smrti naj ne bi potrebovala več nobene zemeljske hrane; 47 let naj bi torej živela brez vsake hrane. Prenesla ni niti vonja po običajni hrani. Njena hrana naj bi bila le sveta evharistija in neke vrste »nebeška jed«, katero je prejemala le v zamaknjenju. Župniku Lesjaku so povedale njene strežnice, da temu ustrezno ni imela nobenih telesnih izločkov. Kljub neješčnosti je — kadar je bila zdrava — z lahkoto opravljala svoje vsakdanje obveznosti.

Predmetenje (materializacija)

Magdalena naj bi v stanju zamaknjenja prejela več predmetov, ki so bili vidni ne samo njej sami, ampak tudi drugim ljudem. Eden izmed teh je bila nenavadna ali nebeška jed, ki jo je Magdalena prejemala skoraj vsak dan na koncu zamaknjenja. Največkrat jo je v videnju prejela od Device Marije ali pa od angela. Očividci so poročali, da je bila ta jed v obliki majhnega koščka ali zrnca; večkrat je bila različne barve.

Posebnost je bil tudi križec, ki naj bi ga Magdalena prejemala v zamaknjenju in ji je ostal na prsih tudi še potem. Ta križec naj bi visel na njenem telesu brez kakršnekoli vrvice in ni nikoli padel na tla. Več duhovnikov je ta križec držalo v rokah; natančno so opisali njegove mere in barvo.

Lebdenje (levitacija) in otežitev

Lebdenje je mističen pojav, pri katerem se človeško telo dvigne v zrak, v zraku lebdi ali se premika brez kakršnekoli naravne pomoči. Nasproten temu pojavu pa je otežitev, ko postane celo sicer slabotno telo tako težko, da ga drugi ne morejo premakniti ali pa lahko to storijo le z veliko težavo. Pri Magdaleni obstajajo poročila o obeh pojavih.

Lebdenje naj bi se pri Magdaleni največkrat dogodilo, kadar si je močno želela prejeti sveto obhajilo; takrat se je njeno telo dvignilo v zrak. Sicer pa naj bi lebdela tudi, ko je duhovnik blagoslavljal z Najsvetejšim, med mistično smrtjo na Veliki petek in mističnim vstajenjem na velikonočno jutro. Otežitev naj bi se zgodila, kadar je bila Magdalena zamaknjena.

Tujejezičnost (ksenoglosija, glosolalija)

Magdalena naj bi v stanju zamaknjenja razumela in govorila jezike, ki se jih ni nikoli učila ali jih kdaj slišala govoriti. Obvladala naj bi latinščino, grščino, hebrejščino, kaldejščino (=babilonščino) in še druge, tudi neevropske jezike. Nekaterih jezikov, ki jih je govorila v zamaknjenju, niso prepoznali niti največji jezikovni strokovnjaki.

Duševidnost (kardiognozija)

Duševidnost je mistični pojav, po katerem oseba spozna in tako rekoč vidi stanje človeške duše. Magdalena naj bi imela tudi dar uvida v notranje stanje duše: ali je kdo v posvečujoči milosti ali v smrtnem grehu; kdor jo je prosil, mu je njegovo duševno stanje tudi razodela: ne le vernikom, ampak tudi mnogim duhovnikom. Tudi svojemu duhovnemu voditelju gorniškemu kaplanu Žagarju je Magdalena razkrila njegove pomanjkljivosti.

Prerokbe

Prerokba pomeni napovedovanje prihodnjih dogodkov. Magdalena je večkrat napovedovala prihodnje dogodke. 2. avgusta 1848 naj bi napovedala beg papeža Pija IX. iz Rima. Ta dogodek je Magdalena omenila Jerneju Kržetu iz Vinic že na začetku novembra 1848. Še istega meseca, 24. novembra 1848, je moral papež zaradi zaostrenih političnih razmer resnično zbežati iz Rima v Gaeto.

Napovedovala naj bi tudi razne šibe, ujme in hudine.

Pisma

O Magdaleni obstaja veliko pisanih dokumentov. Med njimi so njena lastnoročna pisma, kakor tudi lastnoročna poročila oseb, ki so jo opazovale in so pisale poročila na škofijo, ali pa tudi v časopise. Kako jo je prizadevalo nasprotovanje in s kakim duhom ga je sprejemala, nam kaže tole njeno lastnoročno pismo, ki ga je pisala petdesetletnemu frančiškanskemu bratu Tobiju Verniku (1801-1886) dne 14. junija 1851. Ker je zaradi starinske pisave bohoričice in takratnega — sicer nenavadno čistega in pristnega — jezika za koga morda težje berljivo, ga tukaj prinašamo v izvirniku kot je napisano, pa tudi v sodobni slovenščini in za primerjavo obojega v sodobni angleščini:

Izvirno besedilo	Sodobna slovenščina	Prevod v angleščino
„O jest dobro vem, de imam dosti nasprotnikou Bogu bodi sahvala, di sim savolj Njega sanizhvana. Res je, de Bog nas s’mnogim terpljenjam obiskuje, pa sahvalimo Ga lepo, de nas tukaj obishe, in prosimo Ga, de bi nas tukaj po svojim dopadajenju szhistil, na unim svetu pa nam dobrotlivo persanesil. Magdalena Gornik.“	»O jaz dobro vem, da imam dosti nasprotnikov. Bogu bodi zahvala, da sem zavoljo Njega zaničevana. Res je, da nas Bog obiskuje z mnogim trpljenjem, pa zahvalimo Ga lepo, da nas tukaj obišče, in prosimo Ga, da bi nas tukaj po svojem dopadenju sčistil, na onem svetu pa nam dobrotljivo prizanesel.« Magdalena Gornik	"Oh, I know very well that I have many opponents. Thank God that I am despised for His sake. It is true that God visits us with many sufferings, so let us thank Him well that He visits us here, and let us ask Him to purify us here according to His will, and in the next world to spare us kindly." Magdalena Gornik.

Smrt in češčenje

V Petrincih, kjer je zdaj Gasilski dom, je umrla Magdalena Gornikova

V ta grob na Gori so Magdaleno pokopali poleg njenih sorodnikov

V zvezi z Magdalenino smrtjo, umrla je 23. februarja 1896, je ohranjen spomin, da je njene bližnje, vse po vrsti revne, skrbelo zavoljo pogostitve pogrebcev. Zaman jih je umirajoča mirila, naj si ne delajo skrbi, saj bo že Bog poskrbel, da bo vse prav. In res, namedlo je ogromno snega pa pritisnil oster mraz, da se je na pogrebu pri odprtem grobu zbralo le osem pogrebcev. Danes se zbirajo ob njenem grobu številni romarji, ki se priporočajo njeni priprošnji pri Bogu.

Spomin

Prva knjiga o prvi slovenski mistikinji

"Njena zamaknjenja so se začela avgusta 1848; njihova vsebina so dogodki iz Jezusovega trpljenja; pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki so vidne tudi drugim" – je že leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti 1996 je France Baraga v Koledarju Celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se ni "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega dela pa se je dobro desetletje pozneje (2009) lotila študentka teologije Martina Kraljič. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, ki vsebuje veliko zanimivih pričevanj o tej „duši-žrtvi“.

Zanimivo, da se šele zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel sodraški župnik in poznejši pomožni ljubljanski škof Stanislav Lenič, "da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo". Sama pisateljica te knjige je prepričana, da jo je prav Lenčkina priprošnja rešila iz denarnih težav, v katere je zašla v zvezi z izdajo knjige Magdalena Gornik v samozaložbi.

Wikipedija

Na Wikipediji je leta 2014 nastal članek v slovenščini, hrvaščini, srbohrvaščini in madžarščini, 2026 pa še v angleščini, kar naj bi prispevalo k večjemu zanimanju za to malo znano Slovenko.

Mnenja visokih cerkvenih dostojanstvenikov

O premiku k naklonjenosti do nekdaj zaničevane Magdalene — ki so ji nasprotovale ne le svetne, ampak tudi cerkvene oblasti, katerih glavna skrb je bilo omejevanje romarjev — priča tudi uvodna beseda v knjigi Martine Kraljič. V njej pravi upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek takole:

»Preseneča, kako je Magdalena že kot mlado dekle zmogla sprejemati toliko trpljenja. Na pristnost dogajanja je mogoče sklepati tudi zaradi zorenja in rasti v krepostnem življenju. Čeprav nenavadni mistični pojavi še niso zagotovilo svetosti, kaže, da so se v življenju Magdalene Gornik kreposti postopoma razvijale v smeri herojske stopnje.«

Kardinal Franc Rode pa je o Magdaleni dejal:

»Ob izrednem pojavu mističnih doživetij in svetniškega življenja Magdalene Gornik je naravno, da mislimo na postopek za beatifikacijo in kanonizacijo. Drugi narodi bi to že zdavnaj storili.« (Rim, 3. septembra 2008)

Magdaleno Gornik je leta 2000 upodobil akademski slikar Lojze Čemažar skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi svetniškimi osebami na freski zunanje kapele Cerkve Kraljice miru na Kureščku. Po lastnem pričevanju je v sanjah videl mesto, kje naj jo naslika, kakor tudi njeno velikost, zunanjost in atribute (križ, trnjeva krona, mistično obhajilo).

Postopek za posvečenje (kanonizacijo)

»Eppur si muove!« 

»Eppur si muove!« bi skoraj smeli vzklikniti, ko so se začele zadeve v zvezi z Šmetovo Lenčko končno premikati z mrtve točke po dobrem stoletju zapostavljanja in pozabe. Pobudo za postopek je prejela Ljubljanska nadškofija leta 2003 in takratni nadškof Franc Rode je bil zadevi sicer naklonjen, vendar je bil poklican že naslednje leto na novo službo v osrednjem vodstvu Cerkve in stvar je spet začasno zastala.

24. septembra 2018 pa so vsi slovenski škofje na 108. redni seji Slovenske škofovske konference soglasno podprli začetek postopka. Cerkveni predpisi v zvezi s tem zahtevajo, da pristojni škof imenuje posebnega postulatorja oziroma pospeševalca svetniškega postopka.

19. februarja 2019 je ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore imenoval za postulatorja dolgoletnega urednika Družine Francija Petriča, ki v zvezi s tem pravi: »Moji nalogi sta dve.

1. Prva: v postopku moram dokazati verodostojen in obširen sluh svetosti o kandidatki;
2. druga naloga pa je dokazati razširjeno mnenje med verniki o milostih, prejetih od Boga na njeno priprošnjo.«

Zelena luč za začetek postopka

Po temeljitih preiskavah Svetega sedeža v zvezi z njenim „sluhom svetosti“ je dne 23. novembra 2021 Kongregacija za zadeve svetnikov izdala dovoljenje, s katerim lahko Ljubljanska nadškofija začne postopek za Magdalenino prištetje k svetnikom. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena napoved, da se bodo čez šest rodov na njeno priprošnjo začeli goditi čudeži. Zaznavno češčenje med vernim ljudstvom in uslišanja na njeno priprošnjo so namreč pogoj, da se prične postopek za njeno razglasitev za blaženo. Če se bo dogodil čudež, ki ga bo kot takega po izredno temeljitih preiskavah in zaslišanjih priznala tudi vrhovna cerkvena oblast, ne bo več ovir za njeno razglasitev za blaženo; podobno pozneje tudi za svetnico.

Na praznik Povišanja Svetega Križa, 14. septembra 2022, se je postopek pričel in pod postulatorjevim vodstvom dobro napreduje. Odslej ji pripada časten naslov Božje služabnice.

Magdalenino sporočilo

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je ob »Nedelji svetniških kandidatov ljubljanske metropolije«, ki je bila 17. septembra 2023 v sodraški župnijski cerkvi sv. Magdalene, med drugim v zvezi z Magdaleno Gornikovo dejal:

"V Sodražici smo se zbrali, ker je v tukajšnjem župnišču po škofovem naročillu od 2. marca do 11. aprila 1852 potekala cerkvena preiskava. Sodraški župnik Lesjak in drugi bližnji duhovniki so se pretreseni prepričali o pristnosti mističnih pojavov in o tem, da Magdalena ni prevarantka, za kar so jo namreč razglašala tedanja občila in tudi svetne oblasti."

Po nadškofovem mnenju ima za nas sporočilo ter nas tudi danes uči:

1. Sprejemanja trpljenja; povedala je namreč, da »Mati Božja tiste tolaži, ki za Jezusom hodijo, z Jezusom trpijo in mu zvesti ostanejo«.
2. Zavračanja nasilja in evtanazije, ki pomeni strahopeten beg pred trpljenjem. Danes je vsesplošna težnja, da bi trpljenje popolnoma odstranili iz življenja: da bi izbrisali ne le trpljenje, ampak tudi sebe iz knjige večnega življenja. Kristus in Magdalena pa nas učita, da je neizogibno trpljenje čistilo duše ter zadostilno sredstvo za lastne in tuje grehe, ki zapira peklenska in odpira nebeška vrata. Tudi France Bevk je zapisal, da je v urah trpljenja prejel več kot v vseh letih mirnega in lagodnega življenja.
3. Izkazovanja velikodušnega odpuščanja, kot ga je bila zmožna slovenska učiteljica Ivanka Novak iz Hrovače, ki ni hotela izdati svojega moža Franca. Partizani so jo zato 3. junija 1942 zjutraj kot mater v šestem mesecu nosečnosti odgnali v gozd, kjer si je morala sama izkopati grob; zaman je prosila za življenje nerojenega otroka, kateremu je napisala poslovilno pismo, ki so ga našli pozneje: „V smrti ne bom sama: z menoj boš ti, moj otrok in Marija, ki naju bo ponesla v večno srečni dom«. Nobene zamere, nobenega maščevanja, ampak en sam izraz ljubezni in tolažbe. Svetniki in tudi Magdalena nas vzgajajo za odpuščanje, ki celi rane v srcu posameznika, znotraj družin, v naših skupnostih in v našem narodu.

Takratno časopisje

Poglejmo še malo v zgodovino, da bomo lažje razumeli, zakaj so z začetkom postopka čakali tako dolgo. Ni brez pomena, da so se začela nenavadna dogajanja ravno v času Pomladi narodov, ki je po eni strani želela osvoboditev narodov od tujega gospostva; ni pa šlo tu samo za osvoboditev od tujcev, ampak sploh od kakršnihkoli gospodarjev po Marksovem geslu: "Proletarce vseh dežel - združite se!" (zoper izkoriščanje kapitalistov) - kar je izraženo zlasti v "Komunističnem manifestu". Temu je predhodila krilatica iz 1844, češ da je "vera opij ljudstva" in je s tem povezal neizprosen boj za osvoboditev od Boga in zvezo zoper Boga in vse nadnaravno, zlasti pa zoper "srednjeveški misticizem", ki pa ga je Lenčkino dogajanje pravzaprav poosebljalo. To je bil glavni razlog, da se takratnemu duhovnemu vodstvu ni mudilo in ni zdelo primerno dajati kakršnekoli priložnosti, da bi se ta proticerkvena gonja še stopnjevala ali podžigala s kakim tovrstnim postopkom. Iz samega ravnanja škofa Wolfa in njegovih naslednikov pa bi se dalo sklepati, da skupaj s svobodomiselnim tokom niti oni niso bili kaj dosti prepričani o pristnosti, še manj pa navdušeni nad podobnimi dogodki, ki so se tudi njim dozdevali sumljive vrednosti.

Na splošno takratno časopisje mističnim pojavom ni bilo naklonjeno: občutno manj kot danes, ko tako pisanje ali poročanje pravzaprav nikogar resno ne moti. O dogodkih na Gori so svoje bralce obvestile najprej Bleiweisove Novice, ki sicer niso bile protiversko usmerjene. Nepodpisani avtor iz Ljubljane se je v rubriki Novičar dne 6. junija 1849 spotaknil ob Magdaleno; čeprav je sam ni videl, jo je — glede na govorice — razglasil za bolno in sicer piše takole:

»Ob tej priložnosti moramo povedati, da smo te dni slišali o tako imenovanem zamaknjenju dekleta na Gori v ribniškem okraju take reči, da je ali res bolna ali pa goljufica, ki jo je naščuval kak skriti slepar ali sleparka, če je vse res, kar o tem dekletu ljudje trosijo po svetu… Torej ne delajmo čudežev iz reči, ki so ali zares bolezen ali pa goljufija.«

V dunajski časopis »Der Lloyd« je neki nepodpisani poročevalec prav tako iz Ljubljane 29. julija 1849 v nemščini zapisal:

»V neki vasi v ribniškem okraju naj bi mlada deklica v magnetiziranem stanju povzročala veliko razburjenje, ker se k njej zgrinjajo velike množice in si dajo od nje prerokovati, v prepričanju, da je svetnica. To zaslepljenost naj bi, kot slišim, pospeševala krajevna duhovščina. Zato bi škofijski svet s premestitvijo močno podprl ukrepe, (ki bi jih naj izvedla politična oblast), če bi pri vraževernem ljudstvu naleteli na nepredvidene ovire.«

Ko ta časopis omenja, da je bila deklica »magnetizirana«, misli pri tem reči, da je bila hipnotizirana; ta izraz je takrat preprosto ljudstvo razumelo tako; danes magnetizem razumemo v njegovem ožjem, t. j. fizikalnem pomenu. Ko jo je pa kočevski zdravnik Česnik pri svojem od oblasti naročenem strokovnem opazovanju njenih pojavov res poskušal hipnotizirati, mu to ni nikoli uspelo in je sklenil, da za take vrste poskusov sploh ni dovzetna.

Cerkvena oblast

Ljubljanski škof Anton Wolf se je najprej ravnal po poročanju časopisja, češ da gre za goljufijo. Obenem pa je začela nanj pritiskati civilna oblast, da naj ukrepa. Zavedal pa se je, da ukrepanje civilnih oblasti ni potrebno. Držal pa se je najmanj zahtevnega načela, da je pač treba še počakati in zadevo preiskovati. Naročal je odgovornim duhovnikom, naj mu o zadevi redno poročajo, obenem pa skušajo zaustaviti naval romarjev. Da ne bi ljudi spodbudil k romanju, sam osebno nikoli ni šel obiskat Gornikove Magdalene niti Wolf niti njegovi nasledniki; obenem pa ni poslal s škofije nobenega pooblaščenca v tem smislu.

Bržkone je bilo vodstvo slovenske Cerkve — tudi zaradi slabih izkušenj s prevarantko Vodiško Johanco — dolga desetletja pretirano previdno, čeprav ni izražalo dvoma o čudežnih dogajanjih v zvezi z Magdaleninim življenjem. Iz več razlogov torej izredno dolgo časa ni bil sprožen postopek za razglasitev za blaženo, čeprav so ti nenavadni izpričani dogodki s cerkvenega stališča tak postopek priporočali.

Pomota pri sliki

Ni se zgodilo v zgodovini prvič, da so zamenjali Gornikovo Lenčko z Vodiško Johanco. Tako je leta 2012 v časopisu Reporter izšel štiristranski članek Monike Kubelj o »Vodiški Johanci« z naslovom »Johanina predstava čudežev«. V zvezi s tem izraža Jože Bartolj svoje pomisleke:

V tem članku se je pojavila fotografija, ki zavaja, da ne rečem, zavestno potvarja resnico. Člankarica trdi, da je to »Slavna slika krvaveče Johance«. Fotografija namreč ne prikazuje te, ampak Magdaleno Gornik — mistikinjo z Gore pri Sodražici — ki je verjetno največja žrtev vodiške prevare. Zakaj žrtev? Zato, ker je zaradi negativne odmevnosti primera Vodiške Johance bila po krivici zapostavljena največja slovenska mistikinja Lenčka. Taki in podobni članki ne prispevajo k temu, da bi lahko primer Magdalene z Gore in njena mistična doživetja spoznali neobremenjeno in nepristransko.

Tovrstne pomote ali podtikanja pa so vendarle dandanes izjema. Ni pa bilo tako sredi 19. stoletja: gibanja kot prevratna vrenja, nasprotovanje papežu in veri nasploh ter "Pomlad narodov" nikakor niso bili naklonjeni kakršnikoli mistiki. Prevara Vodiške Johance v začeku Dvajsetega stoletja pa je Gornikovo spet za dolgo časa odrinila v pozabo. Danes o Gornikovi poročajo izčrpno in v zvezi z dogajanjem katoliški pisci, pa tudi dnevno posvetno časopisje sorazmerno točno in nepristransko, če izvzamemo nekater neokusne komentarje bralcev, ki pa se ne spotikajo prvenstveno ob Magdaleno.

Vodiška Johanca o Magdaleni

Vodiška Johanca oziroma Ivanka Jerovšek je torej v začetku dvajsetega stoletja varala lahkoverne množice z uprizarjanjem Kristusovega trpljenja; po njeni pripovedi pravzaprav ni imela namena goljufati, pač pa je zbirala denar, da bi reševala duše iz vic. Od kod pa je prišla na to zamisel? Na ljubljanskem sodišču je glede tega med drugim pojasnila:

»Ko sem prišla v Vodice, mi je nekoč neka ženska povedala, da je baje že preje bila nekoč na Kranjskem neka Gornik Lenčka iz Sodražice, ki je ravno tako trpela kakor jaz, obenem pa je tudi zamogla zvedeti, kaj da je za rešitev duš iz vic potrebno. Na to sem pa tudi jaz začela pripovedovati, da vidim duše v vicah in da zvem, kaj je za njihovo rešitev potrebno. K temu me je posebno tudi zapeljala okoliščina, da so me ljudje vedno izpraševali o dušah mrličev. Tega pa nikakor nisem storila v namenu, da bi bila ljudem izvabila denar; to mi sploh ni prišlo na misel, kajti kar sem potrebovala, sem itak dobila v župnišču.« 

Gornikova Lenčka, ki jo omenja Johanca, je bila Magdalena Gornik s Svete Gore nad Sodražico. Glede usode duš pokojnih pa Lenčka pravzaprav ni rada govorila:

Tudi ko se je vrnila z Blok na Goro, so jo ljudje hodili obiskovat in iskat nasvete. K njej so prihajali z različnimi željami in nameni, ki pa Magdaleni niso bili vedno všeč. Kaplan Janež piše, da so jo hodili spraševat, kje se nahajajo njihovi pokojni. Izkoristili so čas, ko je bila v stanju zamaknjenja. Toda običajno niso dobili odgovora. Magdalena ni marala takšnih vprašanj. Janež piše, da sta nekoč v času od vnebohoda do binkošti, ko je bila Magdalena neprekinjeno v zamaknjenju, prišli spraševat Magdaleno o svojih pokojnih kneginja Sapieha iz Galicije in neka grofica s Poljskega. Magdalena je bila zelo užaljena in je pokazala z izrazom obraza, da ji je vprašanje o pokojnih zelo neljubo. Zvedeli nista ničesar.

Glej tudi

• Pater Pij
• Sveti Frančišek Asiški
• Terezija Neumann

Slikovna zbirka

• 
  Petrinci s cerkvijo na Gori
• 
  Gora pri Sodražici
• 
  Tu se je rodila Magdalena Gornikova
• 
  Na pogorišču je brat zgradil novo hišo 1881
• 
  V to kapelo je Magdalena hodila molit
• 
  Veliko romarjev prihaja na ta svet kraj
• 
  Pri tem križu naj bi Magdalena imala prvo videnje
• 
  Ko je šla po šavje na njivo, naj bi se ji na tem mestu prikazala Marija
• 
  Tu je bila Magdalena krščena
• 
  Oltar svetega Jožefa v cerkvi na Gori
• 
  Oltar Marije Snežne in krstilnik
• 
  K Magdaleninemu grobu prihajajo romarji
• 
  Romarji se priporočajo Magdalenini priprošnji
• 
  Magdalenin grob
• 
  Stroj 1857: Ljubljanski škof Wolf

Nadaljnje branje

• Martina Kraljič: Magdalena Gornik. Kulturno društvo Magdalene Gornik, Medvedica 2009.
• France M. Dolinar: Marija Magdalena Gornik (1835-1896). Družina, Ljubljana, 2019.

Film

• OKRONANA (Crowned) — film o mistikinji Magdaleni Gornik | YouTube
• Jožica Kolar: Slovenska mistikinja — Magdalena Gornik, komentar filma Arhivirano 2014-11-27 na Wayback Machine.
• (Video) Poznate mistikinjo Magdaleno Gornik? Oglejte si film! Napisal A. S.
• Zanimivosti: (Video) Marijino prikazovanje Magdaleni Gornik

Zunanje povezave

(slovensko)

• Magdalenin glas z Gore – Posebna revija o Božji služabnici Magdaleni Gornik * 2024
• Ognjišče Magdalena Gornik (pričevanje 11_2008)
• Rojstvo in življenje: Magdalena Gornik
• Blaž Kovačič: Magdalena Gornik - obletnica rojstva 19.07.2017
• Duhovnost: Posebna žena z Gore pri Sodražici: 47 let brez hrane, Kristusove rane, zamaknjenja
• Časnik: Slovenska mistikinja
• Družina: Marija Magdalena Gornik
• »V Magdaleni Gornik imamo veliko priprošnjico« 17. 8. 2008 | Marjan Pogačnik | Pogovor z Martino Kraljič, avtorico knjige o slovenski mistikinji 19. stoletja (celoten pogovor)
• Zarja: Mistikinja Magdalena je živela od božjih zrnc
• Občestvo: Romanje po poteh Magdalene Gornik
• Facebook: Magdalena mistikinja
• »V Magdaleni Gornik imamo veliko priprošnjico« Družina: 17. avgust 2008 | Marjan Pogačnik | Naš pogovor Pogovor z Martino Kraljič, avtorico knjige o slovenski mistikinji 19. stoletja
• Magdalena Gornik. 2. marec 2014 | Katja Lavrih | Naša Družina
• Mistika - klic Božje ljubezni: Nebesa, vice, pekel - pričevanja vidcev in vidkinj: Kovalska, Magdalena Gornikova, Vidka. multilingualno
• Jana Vizjak - Slike posvečene Magdaleni Gornik (Ana Škrlep)
• Andrej Mrak: Kako smo ostali prikrajšani za novo slovensko svetnico (1. del - Zločin …) Pred stotimi leti so razkrinkali Johanco iz Vodic
• Andrej Mrak: Kako smo ostali prikrajšani za novo slovensko svetnico (2. del … in kazen). Razglednice preteklosti
• Mistikinja Magdalena je živela od božjih zrnc. Jana, 21. julij 2009, Simona Furlan | Foto: Šimen Zupančič Arhivirano 2014-11-27 na Wayback Machine.

(hrvaško)

• Kristina D. | Bitno.net: VELIKE MISTIČARKE KATOLIČKE CRKVE (8) Magdalena Gornik – slovenska stigmatičarka i duša patnica koja je 47 godina živjela bez hrane
• Misticizam u Katoličkoj Crkvi. Magdalena Gornik - slovenska mističarka, stigmatičarka i duša patnica

(angleško)

• Magdalena Gornik -Mystic, Stigmatic and Victim Soul Magdalena Gornik
• Visions: Magdalena Gornik
• Slovenia Revealed: The Mysterious Life of Magdalena Gornik from Jaka Bartolj - MMC RTV SLO