Mab (luna)
 | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | Mark R. Showalter in Jack J. Lissauer |
| Datum odkritja | 25. avgust, 2003 |
| Oznake | |
| Uran XXVI, S/2003 U 1 | |
| Značilnosti tira | |
Srednji polmer orbite | 97.736 km [1] |
| Izsrednost | 0,0025 ± 0,000061 |
| 0,923 dni | |
| Naklon tira | 0,1335° (na Uranov ekvator) |
| Obkroža | Uran |
| Fizikalne značilnosti | |
Srednji polmer | ~24 km (ocena) |
| ~1.900 km² (ocena) | |
| Prostornina | ~8.000 km³ (ocena) |
| Masa | ~1,0×1016 kg (ocena) |
Srednja gostota | ~1,3 g/cm³ (ocena) |
| 0,0044 m/s2 (ocena) | |
| 0,011 km/s (ocena) | |
| sinhrono vrtenje (predvideno) | |
| 0° (predvideno) | |
| Albedo | 0,103 |
| Temperatura | ~63 K |
Odkritje in imenovanje
[uredi | uredi kodo]Luno Mab sta odkrila Mark R. Showalter in Jack J. Lissauer 25. avgust 2003 na posnetkih, ki jih je naredil Vesoljski teleskop Hubble.[2] Takrat je dobila začasno oznako S/2003 U 1.[2] Uradno ime je dobila po pravljičnem bitju kraljici Mab, ki se pojavlja tudi v Shakespearjevi tragediji Romeo in Julija.[3] Luna je znana je tudi kot Uran XXVI.[3]
Luna Mab je zelo majhna in temna. Zaradi tega je niso opazili na posnetkih, ki jih je naredila sonda Voyager 2 v letu 1986. Tudi luno Perdito so odkrili na podobnih posnetkih šele leta 1997. To je vodilo znanstvenike do ponovnega pregleda posnetkov in so tako luno našli tudi na starih posnetkih.[1]
Lastnosti
[uredi | uredi kodo]Luna Mab je zelo temna. Na površini ima svetlejša področja, podobno kot sosednja luna Miranda. Je manjša od lune Kupid in je tako po velikosti primerljiva z najmanjšimi zunanjimi lunami. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje.
Tirnica lune Mab je močno motena, kar do sedaj še ne znajo pojasniti. Verjetno nanjo vpliva katera od večjih lun.[1] Luna Mab ima tirnico na isti razdalji od Urana kot novo odkriti prašni obroč z oznako R/2003 U 1. Luna ima primerno velikost za tvorjenje prahu, ki odleti s površine telesa. Večje lune ga po nastanku zopet zberejo zaradi dovolj velike gravitacijske sile, manjše pa imajo premajhno površino, da bi ob trkih z meteoriti nastalo dovolj prašnih delcev. Niso pa še našli obročev, ki bi bila povezani z lunama Perdita in Kupid, ker verjetno Belinda omejuje življenjsko dobo prahu, ki nastaja.[1]
Opombe in reference
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 Showalter, Mark R.; Lissauer, Jack J. (22. december 2005). »The Second Ring-Moon System of Uranus: Discovery and Dynamics«. Science Express.
- 1 2 Showalter, M.R.; Lissauer, J.J. (25. september 2003). »IAU Circular No. 8209«. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
- 1 2 »Planet and Satellite Names and Discoverers«. Gazetteer of Planetary Nomenclature. USGS Astrogeology. 21. julij 2006. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Odkritje najmanjših Uranovih lun s pomočjo Vesoljskega teleskopa Hubble
- Odkritje Uranovih obročev in lun
V splošnem navedeni po naraščajoči oddaljenosti od Urana. | |
| Notranji | |
| Glavni (sferoidni) | |
| Zunanji nepravilni | |
.svg){kind=small}
