Julija (luna)

Julija
Odkritje
Odkritelj	Stephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja	3. januar, 1986
Oznake
Druga imena	Uran XI, S/1986 U 2
Značilnosti tira
Velika polos	64.358,222 ± 0,048 km
Izsrednost	0,00066 ± 0,000087
Obhodna doba	0,493065490 ± 0,000000012 dni
Naklon tira	0,06546 ± 0,040° (na Uranov ekvator)
Obkroža	Uran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti	150 × 74 × 74 km
Srednji polmer	53 ± 4 km
Površina	~35,000 km²
Prostornina	~632.000 km³
Masa	~8,2×1017 kg
Srednja gostota	~1,3 g/cm³ predvideno
Površinska težnost	~0,016 m/s2
Ubežna hitrost	~0,040 km/s
Vrtilna doba	sinhrono vrtenje
Nagib vrtilne osi	0°
Albedo	0,08 ± 0,01
Temperatura	~64 K

Julija je Uranov notranji satelit.

Odkritje in imenovanje

Luno Julijo je odkril Stephen P. Synnott 13 januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 6 ^[5]. Uradno ime je dobila po Juliji iz Shakespearjeve tragedije Romeo in Julija. Spada v »Porcijino skupino« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Kresida, Desdemona, Porcija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.

Lastnosti

O luni Juliji je znana samo tirnica ^[1], premer ^[2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08^[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0016 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva^[2].

Opombe in reference

1 2 3 4 5 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
1 2 3 4 5 6 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
1 2 3 4 5 6 Izračunano na osnovi drugih parametrov
1 2 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
↑ Smith, B. A. (16. januar 1986). »IAU Circular No. 4164«. Pridobljeno 6. avgusta 2006.

Zunanje povezave

Podatki o luni Juliji pri NASI

[Jacobson1998-1] 1 2 3 4 5 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.

[Karkoschka2001b-2] 1 2 3 4 5 6 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.

[stub1-3] 1 2 3 4 5 6 Izračunano na osnovi drugih parametrov

[Karkoschka2001a-4] 1 2 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.

[5] Smith, B. A. (16. januar 1986). »IAU Circular No. 4164«. Pridobljeno 6. avgusta 2006.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

p p u Uranovi naravni sateliti
V splošnem navedeni po naraščajoči oddaljenosti od Urana.
Notranji	Kordelija Ofelija Bjanka Kresida Desdemona Julija Porcija Rozalinda Kupid Belinda Perdita Puk Mab
Glavni (sferoidni)	Miranda Ariel Umbriel Titanija Oberon
Zunanji nepravilni	Frančišek Kaliban Štefan Trinkulo Sikoraks Margareta Prospero Setebos Ferdinand
Uranovi obroči