Kresida (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kresida
Uranus-Portia-Cressida-Ophelia-NASA.gif
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja9. januar, 1986
Oznake
Uran IX, S/1986 U 3
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite
61.766,730 ± 0,046 km[1]
Izsrednost0,00036 ± 0,00011[1]
0,463569601 ± 0,000000013 dni[1]
Naklon tira0,006 ± 0,040° (na Uranov ekvator)[1]
ObkrožaUran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti92 × 74 × 74 km[2]
Srednji polmer
41 ± 2 km[2]
~20.000 km²[3]
Prostornina~260.000 km³[3]
Masa~3,4 · 1017 kg[3]
Srednja gostota
~1,3 g/cm³ (predvideno)
~0,013 m/s2[3]
~0,034 km/s[3]
sinhrono vrtenje [2]
[2]
Albedo0,08 ± 0,01[4]
Temperatura~64 K[3]

Kresida je Uranov notranji satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Kresido je odkril Stephen P. Synnott 9. januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 3 [5]. Uradno ime je dobila po Kresidi iz Shakespearjeve tragedija Troilus in Kresida. Spada v »Porcijino skupino« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Desdemona, Julija, Porcija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

O luni Kresidi je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0083 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva[2].

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Jacobson, R.A. (1998). "The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations". The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Karkoschka, Erich (2001). "Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites". Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Izračunano na osnovi drugih parametrov
  4. 4,0 4,1 Karkoschka, Erich (2001). "Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope". Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
  5. Smith, B. A. (January 16, 1986). "IAU Circular No. 4164". Pridobljeno dne 2006-08-06.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]