Kresida (luna)

Kresida
Odkritje
Odkritelj	Stephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja	9. januar, 1986
Oznake
Druga imena	Uran IX, S/1986 U 3
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite	61.766,730 ± 0,046 km
Izsrednost	0,00036 ± 0,00011
Obhodna doba	0,463569601 ± 0,000000013 dni
Naklon tira	0,006 ± 0,040° (na Uranov ekvator)
Obkroža	Uran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti	92 × 74 × 74 km
Srednji polmer	41 ± 2 km
Površina	~20.000 km²
Prostornina	~260.000 km³
Masa	~3,4×1017 kg
Srednja gostota	~1,3 g/cm³ (predvideno)
Površinska težnost	~0,013 m/s2
Ubežna hitrost	~0,034 km/s
Vrtilna doba	sinhrono vrtenje
Nagib vrtilne osi	0°
Albedo	0,08 ± 0,01
Temperatura	~64 K

Kresida je Uranov notranji satelit.

Odkritje in imenovanje

Luno Kresido je odkril Stephen P. Synnott 9. januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 3 ^[5]. Uradno ime je dobila po Kresidi iz Shakespearjeve tragedija Troilus in Kresida. Spada v »Porcijino skupino« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Desdemona, Julija, Porcija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.

Lastnosti

O luni Kresidi je znana samo tirnica ^[1], premer ^[2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08^[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0083 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva^[2].

Opombe in reference

1 2 3 4 5 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
1 2 3 4 5 6 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
1 2 3 4 5 6 Izračunano na osnovi drugih parametrov
1 2 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
↑ Smith, B. A. (16. januar 1986). »IAU Circular No. 4164«. Pridobljeno 6. avgusta 2006.

Zunanje povezave

Podatki o luni Kresidi Arhivirano 2007-06-08 na Wayback Machine. pri NASI

[Jacobson1998-1] 1 2 3 4 5 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.

[Karkoschka2001b-2] 1 2 3 4 5 6 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.

[stub1-3] 1 2 3 4 5 6 Izračunano na osnovi drugih parametrov

[Karkoschka2001a-4] 1 2 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.

[5] Smith, B. A. (16. januar 1986). »IAU Circular No. 4164«. Pridobljeno 6. avgusta 2006.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

p p u Uranovi naravni sateliti
V splošnem navedeni po naraščajoči oddaljenosti od Urana.
Notranji	Kordelija Ofelija Bjanka Kresida Desdemona Julija Porcija Rozalinda Kupid Belinda Perdita Puk Mab
Glavni (sferoidni)	Miranda Ariel Umbriel Titanija Oberon
Zunanji nepravilni	Frančišek Kaliban Štefan Trinkulo Sikoraks Margareta Prospero Setebos Ferdinand
Uranovi obroči