Ivan Tavčar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 08:32, 7. januar 2010 od Yerpo (pogovor | prispevki) (Stopnja zaščite spremenjena za »Ivan Tavčar«: (pozabil označiti trajanje) ([edit=autoconfirmed] (poteče 07:32, 8. januar 2010 (UTC)) [move=autoconfirmed] (poteče 07:32, 8. januar 2010 (UTC))))
Jump to navigation Jump to search
Ivan Tavčar, portret Jurija Šubica

Ivan Tavčar, slovenski pisatelj, odvetnik, politik in časnikar, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana.

Ivan Tavčar je bil eden prvih pripovednikov v obdobju realizma na Slovenskem.

Življenje

Rodil se je v revni kmečki družini. Leta 1858 je začel šolanje v enorazrednici v Poljanah, ki ga je nadaljeval v Ljubljani. Nato se je leta 1863 vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih prestopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Po koncu gimnazije 1871 se je na dunajski univerzi vpisal na študij prava. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se kmalu (1877) odpravil v Kranj, kjer se je zaposlil pri dr. Mencingerju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. Politično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Leta 1894 sta skupaj prevzela vodstvo stranke in Tavčar je postal zmernejši; do razpada Avstro-Ogrske je bil med vodilnimi politiki kranjske liberalne Narodne napredne stranke (NNS). Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901-1907 je bil državnozborski poslanec, od 1911 pa do 1921 je bil tudi ljubljanski župan. Poročen je bil s Franjo Tavčar, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije. Bil je tudi eden od starost liberalnega telovadnega društva Sokol. V zadnjih letih svojega življenja je opustil javno delovanje zaradi raka na črevesju. V tem času je veliko dni prebil na posestvu na Visokem. Umrl je v Ljubljani in je pokopan v grobnici na Visokem.

Bil je vitalna, življenja željna osebnost. Iz kmečkega okolja se je povzpel na vrh takratnega slovenskega meščanstva in si pridobil socialen in političen ugled. Imel je bogato domišljijo in čustvenost, ni pa ga mikala razumska analiza življenja, mehanična razlaga njegovih pojavov, socialnih in bioloških znakov.

Delo

Mladostno obdobje (1863-1875)

Na začetku svojega ustvarjanja ga je zaposlovala poezija. Napisal in objavil je kar nekaj pesmi, kot so: Jesenske pesni ( Prepozno; Poglej, na polje slana pada), Moj dom, Rože, Slavec, Poldne na deželi, Pomlad, Stari stolp, Duh slavljanski se je zbudil, Gazela,... Ob številni poeziji in redki prozi v svojem mladostnem obdobju, je poskušal svojo oblikovalno moč tudi v dramatiki. Dramatiko je gojil le kot začetnik, gledališče pa mu je bilo vse življenje pri srcu. Njegovo edino odrsko delo je skeč Erazem iz jame.

Vendar kljub temu so glavne značilnosti njegovega mladostnega obdobja povedi, novele in romani, napisani po zgledu družabno zabavnega pripovedništva nemških pisateljev iz sredine 19. stoletja. Okolje je napol grajsko, napol vaško in izobražensko. Občutiti je prepletanje z močnim sentimentalizmom, liberalnimi idejami, z moralistično kritiko plemiških krogov in z meščanskim čutom za demokratičnost.

Zrelo obdobje (1876-1893)

V tem obdobju se osredotoči predvsem na kmečko in zgodovinsko povest. Na tem tudi sloni Tavčarjevo pripovedništvo zrele in pozne dobe.

Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa je ustvaril šele v tem času. Izšla so že proti koncu slovenske moderne, tako da se obdobje med romantiko in realizmom s Tavčarjevim delom podaljša do konca prve svetovne vojne in preživi vrh slovenske moderne pa tudi njenih sodobnikov.

Posebna vrednota je Tavčarjev slog, ki teži od objektivno razumskega, kakršnega sta uporabljala v prozi Jurčič in Kersnik, k bolj subjektivnemu, poetično obarvanemu jeziku.

Z zrelimi deli je ustvaril vrh pripovedne proze v obdobju med romantiko in realizmom.S kmečkimi novelami in povestmi je začrtal pot tej zvrsti v slovenskem slovstvu od Finžgarja, Prežihovega Voranca in Cirila Kosmača.

Književne prispevke je začel objavljati, ko je bil še študent. Objavljal je v dijaškem lističu Slavec, v Stritarjevem zvonu, Ljubljanskem zvonu, Zori in Slovanu. Svojo prvo pripovedko pa je objavil v Slavljanskem jugu pod naslovom Primola leta 1868. Poleg tega pa je pisal tudi za Mohorjevo družbo.

Na svoje knjige se je velikokrat podpisal s psevdonimom Emil Leon.

Najbolj znana dela

Njegovo najpomembnejše delo je Visoška kronika, ki govori o dogajanju v 17. stoletju, v katerem se je končala tridesetletna vojna. S tem delom je dal Slovencem prvi zares dognani, idejno in estetsko izoblikovani roman z višjo duhovno podlago. Ostala znana dela:

Slovstvena usmerjenost

Tavčarjeva slovstvena usmerjenost temelji na romantiki, od katere se je sicer v svojem pisateljskem razvoju tu in tam oddaljil, duhovno in estetsko pa ostal z njo zmeraj povezan. Ta usmerjenost se pozna predvsem njegovim mladostnim spisom – družabno zabavnim povestim, zgrajenim na podlagi romantičnih snovnih, motivnih in idejnih elementov. Pozneje, ko je prišel v območje umetniškega pripovedništva, je sprejel realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja; vendar je duhovno ostal zvest romantiki s svojim nazorom o prednosti človekovega duševnega, predvsem čustvenega življenja pred biološkimi in socialnimi zakoni. Kljub temu je romantika v Tavčarjevem delu omiljena z njegovimi liberalnimi in demokratičnimi idejami. Tavčarjeva slovstvena usmerjenost je glede na sočasni razvoj slovenskega slovstva k realizmu torej anahronistična. Glede na dejstvo, da je bil v zrelih letih sodobnik slovenske moderne, pa je njegova pozna romantičnost sodoben in slovstveno napreden pojav.

Viri

  • Branko Berčič, Mladost Ivana Tavčarja. Razprave in eseji, 16. Ljubljana, 1971;
  • Slovenska književnost. Ljubljana, 1982. (COBISS)
  • Miran Hladnik, "Visoška kronika"
  • Franček Bohanec, Ivan Tavčar (partizanska knjiga). Ljubljana 1985
  • Marja Boršnik, Ivan Tavčar leposlovni ustvarjalec. Založba obzorja 1973

Glej tudi

Zunanje povezave