Pojdi na vsebino

Ivan Aleksander

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Ivan Alaksander)
Ivan Aleksander
Иван Александър
Bolgarski car
Portret carja v srednjeveškem rokopisu Tetraevangelij Ivana Aleksandra
Portret carja v srednjeveškem rokopisu Tetraevangelij Ivana Aleksandra
Vladanje1331 – 17. februar 1371
PredhodnikIvan Štefan
NaslednikIvan Šišman
Ivan Sracimir
Rojstvodatum neznan
Smrt17. februar 1371[1]
Veliko Trnovo, drugi bolgarski imperij
ZakonecTeodora Vlaška
Sara Teodora
PotomciMihael Asen IV.
Ivan Asen IV.
Kera Tamara
Ivan Sracimir
Ivan Šišman
Keraca Marija
Ivan Asen V.
Desislava
Vasilisa
Vladarska rodbinaDinastija Sracimir
OčeSracimir
MatiKeraca Petrica
Religijapravoslavna

Ivan Aleksander (bolgarsko Иван Александър, Ivan Aleksandǎr) je bil bolgarski cesar, ki je vladal od leta 1331 do 1371,[2] * ni znano, † 17. februar 1371.

Njegova dolga vladavina velja za prehodno obdobje bolgarskem srednjeveške zgodovine. Na začetku se je ukvarjal predvsem z notranjimi problemi in grožnjami svojih sosedov Bizantinskega cesarstva in Srbije, potem pa je svoje cesarstvo povedel v obdobje gospodarskega okrevanja ter kulturne in verske renesanse.[3]

Kasneje ni več mogel obvladovati vedno pogostejših vpadov osmanskih Turkov z jugovzhoda, Ogrov s severozahoda in črne smrti.[2] Težave je poskusil rešiti z delitvijo države med svoja sinova,[4][5] s čimer je naredil usodno napako, ker je državo pred odločilnim napadom Turkov še bolj oslabil.[2][5]

Zgodnje vladanje

[uredi | uredi kodo]

Ivan Aleksander je bil sin despota Sracimirja Kranskega in Petrice, sestre bolgarskega carja Mihaela Asena III..[3][4] Po očetovi strani je bil torej člam Asenove dinastije.[3][4] Do leta 1330 je kot despot vladal v Loveču v osrednji severni Bolgariji. Z očetom in tastom Ivankom I. Basarabom se je leta 1330 bojeval proti Srbom v bitki pri Velbaždu (sedanji Kjustendil), v kateri so bili Bolgari poraženi. Poraz, povezan s poslabšanjem odnosov z Bizantinskim cesarstvom, je sprožil notranjo krizo, ki se je po invaziji Bizantincev še bolj zaostrila. Leta 1331 so zarotniki v Tǎrnovem izvedli državni udar, odstavili cesarja Ivana Štefana in za njegovega naslednika izbrali Ivana Aleksandra.[6]

Portret Ivana Aleksandra v eni od ivanovskih skalnih cerkva

Novi vladar je nameraval svoj položaj utrditi z osvojitvijo nedavno izgubljenih ozemelj. Leta 1331 se je odpravil na pohod proti Odrinu in osvojil severovzhodno Trakijo.[3][4] Medtem je Štefan Uroš IV. Dušan odstavil svojega očeta Štefana Uroša III. Dečanskega in postal srbski kralj. Napetosti med Srbijo in Bolgarijo so popustile in odnosi med državama so se normalizirali. Ivan Aleksander in Štefan Uroš IV. Dušan sta sklenila zavezništvo in ga utrdila s poroko srbskega kralja z Aleksandrovo sestro Heleno na Veliko noč leta 1332.[3][4] [7]

Približno takrat se je v Vidinu uprl brat Mihaela Asena III. Belaur, verjetno zato, da bi podprl zahtevo svojega odstavljenega nečaka Ivana Štefana po bolgarskem prestolu. Vojaške operacije proti upornikom so se zavlekle zaradi napada bizantinskega cesarja Andronika III. Paleologa poleti 1332. Bizantinci so preplavili severovzhodno Trakijo, potem pa je Ivan Aleksander z manjšo vojsko odhitel proti jugu in jih pri Rukosatru ustavil.[7]

Na Andronika III. je naredil vtis, da se želi pogajati, ko je dobil okrepitve kumanske konjenice pa ga je napadel in v bitki pri Rukosastru zmagal.[4] Sporna mesta so se predala Ivanu Aleksandru, medtem ko se je Andronik III. zatekel za obzidje Rukosastra. Vojna se je končala in državi sta se dogovorili za mir, ki je temeljil na statusu quo. Zavezništvo sta potrdili z zaroko Aleksandrovega najstarejšega sina Mihaela Asena IV. z Andronikovo hčerko Marijo (Ireno). Zaročenca sta se poročila leta 1339.[4][8] Bolgarski car se je zatem posvetil upornikom, vendar je upor zatrl šele leta 1336 ali 1337.[9]

Okrog leta 1332 je svojega sina Mihaela Asena IV. kronal za svojega socesarja, verjetno zato, da bi svoji družini zagotovil nasledstvo. Leta 1337 je kronal še svoja mlajša sinova Ivana Sracimirja in Ivana Asena IV., verjetno zato, da bi imel neposredno oblast v pomembnih mestih in regijah. Ivana Sracimirja je prestavil v Vidin, Ivana Asena IV. pa morda v Preslav. Njegovo postopanje je izrazito odstopalo od bizantinske prakse, v kateri so bili mlajši sinovi suverenov despoti, ne glede na to ali so bili zadolženi za teritorialno upravo ali ne.[10]

Odnosi z Bizantinskim cesarstvom

[uredi | uredi kodo]
Bolgarsko ozemlje med vladavino Ivana Aleksandra[11]

V zgodnjih 1340. letih so se odnosi z Bizantinskim cesarstvom začasno poslabšali, ker je Ivan Aleksander od Bizantincev zahteval izročitev svojega bratranca Šišmana, enega od sinov Mihaela Asena III., in zagrozil z vojno. Njegova zahteva se je izjalovila, ker so Bizantinci prepoznali njegove načrte in proti njemu poslali ladjevje svojega turškega zaveznika, smirnskega emirja Umur Bega. Turki so pristali v delti Donave, oplenili podeželje in napadli bližnja bolgarska mesta. Ivan Aleksander je bil prisiljen umakniti svoje zahteve, vendar je proti koncu lata 1341 napadel Bizantinsko cesarstvo s pretvezo, da so ga poklicali prebivalci Odrina.[12] V bližini mesta so ga dvakrat premagali bizantinski zavezniki Turki.[13]

Leta 1341-1347 je v Bizantinskem cesarstvu divjala dolga državljanska vojna med regentko za cesarja Ivana V. Paleologa Ano Savojsko in Ivanom V. Kantakuzenom, ki bi to rad postal. Bizantinski sosedje so vojno seveda izkoristili. Srbski kralj Štefan Uroš IV. Dušan se je postavil na stran Ivana V. Kantakuzena, Ivan Aleksander pa je podprl Ivana V. Paleologa in njegovo regentko.[4] Bolgarski in srbski vladar sta ne glede na to, da sta v bizantinski državljanski vojni stala na nasprotnih straneh, ostala zaveznika. Ivan Aleksander je za svojo podporo Ivanu V. Paleologu leta 1344 dobil mesto Filipopolis (Plovdiv) in devet pomembnih trdnjav v Rodopih.[2][14] Ta mirna pridobitev je bila zadnji velik uspeh zunanje politike Ivana Aleksandra.

Vzpon Srbije in osmanske grožnje

[uredi | uredi kodo]
Srebrnik Ivana Aleksandra

Srbija je med bizantinsko državljansko vojno osvojila sedanjo Makedonijo, večino Albanije in severno Grčijo. Srbski kralj se je začel leta 1345 naslavljati s »cesar Srbov in Grkov«. Naslednje leto je njegov naslov s kronanjem potrdil novoustanovljeni srbski patriarh.[4] Srbska dejanja so Bizantinci sprejeli z ogorčenjem, Bolgari pa so jih očitno podprli, saj se je bolgarski patriarh Simeon udeležil tako ustanovitve Srbskega patriarhata kot kronanja Štefana Uroša IV. Dušana.[15]

Do druge polovice 1340. let je od začetnih uspehov Ivana Aleksandra ostalo bore malo. Bizantinski zavezniki Turki so leta 1346, 1347, 1349, 1352 in 1354 oplenili dele bolgarske Trakije, svoj prispevek pa je dodala še črna smrt.[16] Vsi bolgarski poskusi, da bi odbili vsiljivce, so spodleteli. V bitki s Turki je leta 1349 padel tudi cesarjev tretji sin in sovladar Ivan Asen IV., leta 1355 ali malo prej pa še njegov brat Mihael Asen IV..[17]

Po končani bizantinski državljanski vojni je cesar Ivan VI. Kantakuzen leta 1351 prepoznal osmansko grožnjo Balkanskemu polotoku. Pozval je vladarja Srbije in Bolgarije, da se mu s svojima vojskama pridružita v vojni proti Turkom. Ivana Aleksandra je zaprosil tudi za denar za gradnjo vojnih ladij.[4][18] Njegovi pozivi so naleteli na gluha ušesa, ker mu soseda nista zaupala.[19] Nov poskus sodelovanja Bolgarije in Bizantinskega cesarstva je sledil leta 1355[20] po odstavitvi Ivana VI. Kantakuzena in ustoličenju Ivana V. Paleologa. Pogodbo o zavezništvu so utrdili s poroko Ivanove hčerke Marije Kerace[21] z bodočim bizantinskim cesarjem Andronikom IV. Paleologom.[2] Zavezništvo ni dalo nobenih konkretnih rezultatov.[22]

Nestabilnost in zunanji spori

[uredi | uredi kodo]
Kovanec s podobo Ivana Aleksandra in sina Mihaela Asena IV. (desno)

Ivan Aleksander je z ločitvijo od prve žene Teodore Vlaške okrog leta 1349 in poroko s spreobrnjeno Judinjo Teodoro[4] ogrozil notranjo stabilnost države. V drugem zakonu je imel dva sinova, katera je kronal za svoja sovladarja: Ivana Šišmana okrog leta 1356 in Ivana Asena V. pred letom 1359. Zadnji še živi sin iz prvega zakona in sovladar Ivan Sracimir je postal okrog leta 1356 de facto neodvisen.[4] Cesar je vedno teže krotil tudi močne vazale, med njimi vladarja Vlaške in Dobrudže, ki sta vodila svojo zunanjo politiko.[23]

Od sredine 14. stoletja je na Bolgarijo kot mogoč plen začeli gledati anžujski ogrski kralj Ludvik I. Ogrski, ki je leta 1352 pripojil Moldavijo in tam ustanovil vazalno kneževino. Leta 1365 je osvojil Vidin[4][18] in odpeljal Ivana Sracimirja in njegovo družino v ujetništvo.[4][23]

Bizantinci in Bolgari so se ponovno udarili leta 1364. Leta 1366 Bolgari niso dovolili prehoda bizantinskemu cesarju Ivanu V. Paleologu, ki se je vračal s potovanja na zahod, zato je bizantinski zaveznik in vodja savojskega križarskega pohoda grof Amadej VI. Savojski zasedel več bolgarskih črnomorskih mest, vključno z Anhilejem (Pomorie) in Mesembrijo (Nesebăr). Varne mu ni uspelo osvojiti. Ivan Aleksander je bil prisiljen skleniti mir.[24]

Pohod Amadea VI. proti Bolgariji leta 1366–1367

Osvojena mesta so Bizantinci za ceno 180.000 florinov obdržali v svoji posesti.[4] Bolgarski cesar je s tem denarjem in ozemeljskimi koncesijami dosegel, da sta njegova de iure vazala Dobrotica Dobruški[25] in Vladislav I. Vlaški[26][27] osvobodila Vidin, ki je bil v ogrskih rokah.[28] Leta 1369 je v njem ponovno zavladal Ivan Sracimir, vendar ga je ogrski kralj prisilil, da je priznal njegovo nadoblast.[29]

Relativno uspešna rešitev krize na severozahodu ni pripomogla k povrnitvi izgub na jugovzhodu. Stanje se je še poslabšalo leta 1369 (datum je sporen), ko so osmanski Turki pod poveljstvom Murata I. leta 1363 osvojili Odrin in v njem ustanovili svojo prestolnico Edirne. Istočasno so osvojili tudi Plovdiv in Boruj (Stara Zagora).[30] Skupna akcija proti Turkom, katero sta se pripravljali Bolgarija in srbska kneginja Makedonije, je zaradi smrti Ivana Aleksandra 17. februarja 1371 propadla.[31] Pokojnega carja sta nasledila sinova Ivan Sracimir v Vidinu[18] in Ivan Šišman v Tǎrnovem.[18] Vladarja Dobrudže in Vlaške sta postala neodvisna.

Kultura in vera

[uredi | uredi kodo]
Potret Ivana Aleksandra v kostnici Bačkovskega samostana

Drugo bolgarsko cesarstvo je med vladavino Ivana Aleksandra vstopilo v obdobje kulturne renesanse, katero se včasih omenja kot »druga zlata doba bolgarske kulture«.[32][33] Prva je bila med vladavino Simeona Velikega.[34]

V tem času se je na cesarjev ukaz zgradilo ali obnovilo veliko samostanov in cerkva.[2][35] Portreti carja donatorja so v kostnici Bačkovskega samostana in eni od ivanovskih skalnih cerkva.[36] Napisi dokazujejo, da sta bila v tem času zgrajena tudi samostana svete matere Božje in svetega Nikolaja v Nesebǎrju[4][36] in samostan svetega Nikolaja pri Perniku.[36][37] Cesar je začel graditi tudi samostana Dragalevci in Kilifarevo.[4]

Med vladavino Ivana Aleksandra je cvetela tudi književnost. Napisanih je bilo več pomembnih literarnih del, med njimi prevod Manasijeve kronike v srednjo bolgarščino (1344-1345), ki se hrani v Vatikanskih tajnih arhivih v Rimu,[4][38] bogato ilustriran Tetraevangelij Ivana Aleksandra (1355–1356), ki je razstavljen v Britanski knjižnici,[39] Tomićev psalterij (1360), ki je zdaj v Moskvi,[4] in Sofijski psalterij (1337).[40]

Aleksandrovo vladavino je zaznamovalo tudi utrjevanje položaja Bolgarske pravoslavne cerkve s preganjanjem heretikov in Judov.[41] Leta 1350 in 1359–1360 je organiziral protiheretična cerkvena zbora,[42] na katerih so obsodili različne verske sekte,[4][41] med njimi tudi bogomile, adamite in judaiste.[4][43] V 14. stoletju je na nekatere dele pravoslavnega sveta globoko vplival heziazem, oblika monotono péte ali govorjene molitve. Pomemben predstavnik heziastov je bil Teodozij Tǎrnovski.[44]

V tem času je Bolgarsko cesarstvo živahno trgovalo s sredozemskimi mestnimi državami Benetke, Genova in Dubrovnik.[45] Ko je beneški dož Andrea Dandolo Ivanu Aleksandru zagotovil, da bo izpolnil vse pretekle meddržavne pogodbe, je cesar leta 1353 izdal patent, ki je beneškim trgovcem dovoljeval kupovanje in prodajanje po celem Bolgarskem cesarstvu.[46]

Družina

[uredi | uredi kodo]

S prvo ženo Teodoro Vlaško (nuna Teofana), hčerko Basaraba Vlaškega, je imel več otrok, med njimi Ivana Sracimirja, ki je v letih 1356-1397 iz Vidina vladal kot bolgarski cesar, in pridružena cesarja Mihaela Asena IV. (1332-1354/1355) in Ivana Asena IV. (1337-1349).

Več otrok je imel tudi z drugo ženo Saro-Teodoro. Hčerka Keraca Marija je bila poročena z bizantinskim cesarjem Andronikom IV. Paleologom. Ivan Šišman ga je nasledil kot cesar v Tǎrnovem (vladal 1371–1396), Ivan Asen V. je bil njegov sovladar (1359-1388 ?), Kera Tamara pa je bila poročena najprej z despotom Konstantinom in nato s sultanom Muratom I..[47] Imel je tudi hčerki Desislavo in Vasiliso.[5]

Družinsko drevo Ivana Aleksandra
Sracimir Krǎnski Petrica
1 2
Teodora Vlaška Ivan Aleksander
(† 1371, vladal 1331–1371) 		Sara (Teodora)
1 1 1 1 2 2 2 2 2
Mihael Asen IV. Tamara Ivan Šišman
(* 1350–1351, † 1395,
vladal 1371–1395) 		Ivan Asen V. Vasilisa
Ivan Asen IV. Ivan Sracimir
(* okrog 1324, † okrog 1397,
vladal 1356–1397) 		Keraca Marija Desislava

Ivan Aleksander v sodobni književnosti

[uredi | uredi kodo]

Vladavina Ivana Aleksandra je spodbudila sodobnega bolgarskega pisca Ivana Vazova, da je napisal novelo Ivan Aleksander[48] in dramo Kǎm propast (Proti prepadu).[48] V obeh delih je glavni junak cesar.

Zanimivosti

[uredi | uredi kodo]

V 1970. letih so v plemiškem grobu pri Pirotu odkrili z zlatom izvezeno oblačilo s podpisom Ivana Aleksandra, ki se hrani v Narodnem muzeju v Beogradu. Gre za prvo odkritje te vrste, ki kaže na srednjeveško navado pravoslavnih vladarjev, dokazano v zapisih, da so svojim najbolj imenitnim dostojanstvenikom poklanjali svoja nošena oblačila.[49]

Po Ivanu Aleksandru se imenuje Ivan Alexander Point na Nelsonovem otoku v Južnih šetlandskih otokih na Antarktiki.

Ivan Aleksander
Rojen: ni znano Umrl: 1371
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ivan Štefan 		Bolgarski car
1331 – 1371 		Naslednik: 
Ivan Šišman

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ https://web.archive.org/web/20200919091820/http://genealogy.euweb.cz/balkan/balkan11.html
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Lalkov, Rulers of Bulgaria, str. 42–43.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Bǎlgarite i Bǎlgarija, 2.1.
  4. ↑ 4,00 4,01 4,02 4,03 4,04 4,05 4,06 4,07 4,08 4,09 4,10 4,11 4,12 4,13 4,14 4,15 4,16 4,17 4,18 4,19 4,20 Delev, Istorija i civilizacija za 11. klas.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Castellan, Georges (1999). Histoire des Balkans, XIVe-XXe siècle. Pariz: Fayard. p. 42. ISBN 2-213-60526-2.
  6. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 273.
  7. ↑ 7,0 7,1 Fine, Late Medieval Balkans, str. 274.
  8. ↑ Božilov, Familijata na Asenevci, str. 192–197.
  9. ↑ Andreev, Bǎlgarija prez vtorata četvǎrt na XIV v., str. 33–41.
  10. ↑ Andreev, Bǎlgarija prez vtorata četvǎrt na XIV v., str. 23–52.
  11. ↑ Lalkov, Rulers of Bulgaria.
  12. ↑ Bakalov, Istorija na Bǎlgarija, Esenta, 1341 g.
  13. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 292–293.
  14. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 304.
  15. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 309–310.
  16. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 322, 325, 328.
  17. ↑ Andreev, Bǎlgarija prez vtorata četvǎrt na XIV v., str. 67–75.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 18,3 Bǎlgarite i Bǎlgarija, 2.2.
  19. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 325.
  20. ↑ Bakalov, Istorija na Bǎlgarija, 1355 g.
  21. ↑ Božilov, Ivan; Vasil Gjuzelev (2006). Istorija na srednovekovna Bǎlgarija VII-XIV vek (tom 1). Anubis. ISBN 954-426-204-0.
  22. ↑ Božilov, Familijata na Asenevci, str. 218–224.
  23. ↑ 23,0 23,1 Fine, Late Medieval Balkans, str. 366.
  24. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 367.
  25. ↑ Bakalov, Istorija na Bǎlgarija, Dobrotica (neizv.–okolo 1385).
  26. ↑ Koledarov, Petǎr (1989). Političeska geografija na srednovekovnata bǎlgarska dǎržava 2 (1186–1396). Bulgarian Academy of Sciences. str. 13–25, 102.
  27. ↑ Miletič, Ljubomir (1896). Dako-romǎnite i tjahnata slavjanska pismenost. Novi vlaho-bǎlgarski gramoti ot Brašov. Sbornik za narodni umotvorenija, nauka i knižnina. Sofia. 2 (13): 47. Pridobljeno 11. februarja 2007.
  28. ↑ Bakalov, Istorija na Bǎlgarija. Esenta, 1369 g.
  29. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 367–368.
  30. ↑ Tjutjundžiev in Pavlov, Bǎlgarskata dǎržava i osmanskata ekspanzija.
  31. ↑ Fine, Late Medieval Balkans, str. 368.
  32. ↑ Čavrǎkov, Georgi (1974). Bǎlgarski manastiri. Sofija: Nauka i izkustvo. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  33. ↑ Kǎnev, Petǎr (2002). Religion in Bulgaria after 1989. South-East Europe Review (1): 81.
  34. ↑ 1.2.3 Zlaten vek na bǎlgarskata kultura. Bǎlgarite i Bǎlgarija. Ministry of Foreign Affairs of Bulgaria, Trud, Sirma. 2005.
  35. ↑ Borilov sinodik, dodatki iz 13. in 14. stoletja. Canev, Bǎlgarski hroniki, str. 456.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 Izobraženijata na Ivan Aleksandǎr ot XIV vek. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  37. ↑ Manastiri. Infotel.bg. Arhivirano iz izvirnika 17. januarja 2007. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  38. ↑ Gjuzelev, Vasil (1963). Njakoi pametnici na starobǎlgarskata knižnina. Kosmos. Arhivirano iz izvirnika 24. januarja 2007. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  39. ↑ Gospels of Tsar Ivan Alexander. British Library. Arhivirano iz izvirnika 13. februarja 2006. Pridobljeno 25. marca 2006.
  40. ↑ Miltenova, Anisava (June 2005). Informacionen bjuletin na BAN (89). Sofija: Bulgarian Academy of Sciences: 24. ISSN 1312-5311.
  41. ↑ 41,0 41,1 The Virtual Jewish History Tour Bulgaria. Jewish Virtual Library. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  42. ↑ Karamihaleva, Aleksandra. Bǎlgarskite patriarsi prez Srednovekovieto. Cǎrkoven vestnik. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  43. ↑ Canev, Bǎlgarski hroniki, str. 457.
  44. ↑ Sv. prepodobni Teodosij Tǎrnovski. Pravoslavieto.com. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  45. ↑ Evgeni Golovinski (2005). Ivan Aleksandǎr Asen (?–1371). Bǎlgarska enciklopedija A-JA – treto osǎvremeneno izdanie. Trud, Sirma. ISBN 954-528-519-2.
  46. ↑ Bakalov, Istorija na Bǎlgarija, "Venecianska gramota".
  47. ↑ Sugar, Pete (1983). Southeastern Europe Under Ottoman Rule, 1354–1804. University of Washington Press. str. 16. ISBN 0-295-96033-7.
  48. ↑ 48,0 48,1 Biografični beležki – Ivan Vazov. Slovoto. Pridobljeno 19. januarja 2007.
  49. ↑ Beniševa, Daniela (18. november 2002). Otkrita e unikalna zlatotkana dreha na Car Ivan Aleksandǎr. Bǎlgarska armija. Pridobljeno 3. februarja 2007.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ivan_Aleksander&oldid=6319108«