Koloman I. Asen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Koloman I. Asen I
Калиман І Асен
Car Bolgarije
Vladanje1241–1246
PredhodnikIvan Asen II.
NaslednikMihael II. Asen
Rojstvo1234({{padleft:1234|4|0}})
Veliko Trnovo
Smrtavgust/september 1246
Veliko Trnovo
Vladarska hišaDinastija Asen
OčeIvan Asen II.
MatiAna Marija Ogrska

Koloman I. Asen, Koloman ali Kaliman I. Asen (bolgarsko Калиман I Асен I, Kaliman I. Asen) je bil car (cesar) Bolgarije, ki je vladal od leta 1241 do 1246, * 1234, † avgust 1246.

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Bil je sin Ivana Asena II. Bolgarskega in Ane Marije Ogrske.[1] Po materini smrti (pred 1237) se je njegov ovdoveli oče poročil z Ireno Komneno Dukaino, hčerko epirskega despota Teodorja Komnena Dukasa.[2][3] V prvi polovici leta 1241 je Kolomanu umrl tudi oče.[1]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Očeta je nasledil leta 1241, star komaj sedem let.[4][5] V naslednjih letih so Bolgarijo napadli Mongoli in ji vsilili plačevanje letnega davka. Umrl je leta 1246, domnevno zastrupljen. O tem, kdo je vladal v imenu mladoletnega carja, ne poroča noben vir.[4][5] Zgodovinar Alexandru Madgearu domneva, da je to bil najverjetneje Aleksander, brat Ivana Asena II.[5] Drugi godovinarji domnevajo, da je bil ustanovljen regentski svet pod vodstvom patriarha Joakima I.[6] Bolgarija, Latinsko cesarstvo in Nikejsko cesarstvo so kmalu po Kolomanovem prihodu na prestol podpisale dveletno premirje. [1]

Kolomanova sodobnika, klerika Rogerij in naddiakon Tomaž, omenjata, da je marca 1242 Bolgarijo napadel Ogedejev sin Kadan.[5]Tomaž omenja tudi to, da sta Kadan in Batu kan "sklenila, da bosta v Bolgariji združila svoje vojaške sile".[7] Več kot šestdeset let kasneje tudi perzijski zgodovinar Rašid al-Din Hamadani poroča, da je "po ostrih borbah" Kasan osvojil dve mesti v Ulakutu[8] ali Bolgariji.[9] Arheološke najdbe kažejo, da bilo med mongolsko invazijo uničenih najmanj dvanajst bolgarskih trdnjav, med njimi tudi Trnovo, Preslav in Isaccea.[10] Mongoli Bolgarije niso okupirali, prisilili pa so jo na plačevanje letnega davka.[11][12] Papež Inocenc IV. je leta 1245 sklical Prvi lyonski koncil, na katerem naj bi ustanovili koalicijo proti Mongolom.[13] Kolomana je pozval, naj Bolgarsko pravoslavno cerkev pripelje v polno občestvo Svetega sedeža in v Lyon pošlje svoje delegate.[14]

Koloman je umrl avgusta ali septembra 1246, star komaj dvanajst let.[13] Njegov sodobnik, bizantinski zgodovinar Jurij Akropolit, je zapisal, da so njegovo smrt spremljale protislovne govorice.[13] Nekateri so trdili, da je umrl zaradi bolezni, drugi pa, da so ga načrtno umorili.[13][15] Leta 1246 je umrl tudi patriarh Visarion. Po Madgearujevem mnenju njuna smrt ni bila naključna. Oba naj bi umorili nasprotniki združitve Bolgarske cerkve s katoliško Cerkvijo.[13]

V listini iz 14. stoletja je podatek, da je Koloman vladal tudi v Moldaviji. Za listino se je izkazalo, da je kasnejši ponaredek.[16] Severna meja Bolgarije ni nikoli segala preko spodnje Donave. [16]

Počastitev[uredi | uredi kodo]

Po carju Kolomanu I. Bolgarskem se imenuje otok Kaliman na Antarktiki.

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Ivan Asen I.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Ivan Asen II.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Elena-Evgenija
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Kaliman I of Bulgaria
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Géza II. Ogrski
 
 
 
 
 
 
 
12. Béla III. Ogrski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Eufrozina Kijevska
 
 
 
 
 
 
 
6. Andrej II. Ogrski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Rajnald Châtillonski
 
 
 
 
 
 
 
13. Agneza Antioška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Konstanca Antioška
 
 
 
 
 
 
 
3. Ana Marija Ogrska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
14. Bertold, vojvoda Meranije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Gertruda Meranijska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Madgearu 2016, str. 225.
  2. Fine 1994, str. 133.
  3. Madgearu 2016, str. 221.
  4. 4,0 4,1 Fine 1994, str. 154.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 Madgearu 2016, str. 228.
  6. Андреев, Лазаров & Павлов 2012, str. 318.
  7. Archdeacon Thomas of Split. History of the Bishops of Salona and Split (poglavje 39.). str. 303.
  8. The Successors of Genghis Khan (poglavje 1), str. 71.
  9. Madgearu 2016, str. 10, 229.
  10. Madgearu 2016, str. 231.
  11. Fine 1994, str. 155.
  12. Madgearu 2016, str. 233.
  13. 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 Madgearu 2016, str. 236.
  14. Madgearu 2016, str. 235.
  15. George Akropolites. The History (poglavje 43.), str. 225.
  16. 16,0 16,1 Madgearu 2016, str. 208.

Viri[uredi | uredi kodo]

Primarni viri[uredi | uredi kodo]

  • Archdeacon Thomas of Split: History of the Bishops of Salona and Split (Latin text by Olga Perić, edited, translated and annotated by Damir Karbić, Mirjana Matijević Sokol and James Ross Sweeney) (2006). CEU Press. ISBN 963-7326-59-6.
  • George Akropolites: The History (Translated with and Introduction and Commentary by Ruth Macrides) (2007). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-921067-1.
  • The Successors of Genghis Khan (Translated from the Persian of Rashīd Al-Dīn by John Andrew Boyle) (1971). Columbia University Press. ISBN 0-231-03351-6.

Sekundarni viri[uredi | uredi kodo]

  • Андреев (Andreev), Йордан (Jordan); Лазаров (Lazarov), Иван (Ivan); Павлов (Pavlov), Пламен (Plamen) (2012). Кой кой е в средновековна България [Who is Who in Medieval Bulgaria] (bolgarščina). Изток Запад (Iztok Zapad). ISBN 978-619-152-012-1. 
  • Fine, John V. A. (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. The University of Michigan Press. ISBN 0-472-08260-4. 
  • Madgearu, Alexandru (2016). The Asanids: The Political and Military History of the Second Bulgarian Empire, 1185–1280. BRILL. ISBN 978-9-004-32501-2. 
Koloman I. Asen
Rojen: 1234 Umrl: avgust/september 1246
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ivan Asen II.
Car Bolgarije
1241–1246
Naslednik: 
Mihael II. Asen