Keraca Petrica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Keraca Petrica (bolgarsko Кераца Петрица, Keraca Petrica) je bila bolgarska plemkinja (bojarka), sestra carja Mihaela III. Šišmana Asena in videnskega despota Belaurja.[1][2] Njen najstarejši sin Ivan Aleksander je po političnih prevratih v državi postal bolgarski car, * ni znano, † 14. stoletje.

Keraca je bila po stranski liniji potomka Ivana Asena II.[1] Oče je bil vidinski despot Šišman, mati pa neimenovana hčerka sebastokratorja Petra in Ane (Teodore).[3] Bila je tudi daljna sorodnica carja Teodorja Svetoslava in carja Jurija II. Terterja. Bila je katoličanka.[1][4]

Od sredine 13. stoletja je bilo ozemlje okoli Vidina zaradi šibke bolgarske oblasti skoraj neodvisno. V Vidinu so zaporedoma vladali Jakob Svetoslav (umrl 1276), Šišman (umrl med 1308 in 1313) in nato Mihael III. Šišman Asen. Šišman in njegov sin sta od sorodnika Teodorja Svetoslava dobila visok dvorni naslov despot. Ko je mladi car Jurij II. Terter leta 1323 umrl brez otrok, je bolgarsko plemstvo Keracinega brata Mihaela izvolilo za bolgarskega carja.[5]

Keraca Petrica se je neznano kdaj spreobrnila iz katolištva v pravoslavje in se kot Teofana umaknila v samostan. Spomin nanjo je počaščen v bolgarskem pravoslavnem Sinodiku:

Za Keraco, pobožno despotinjo, mater velikega carja Ivana Aleksandra, ki je potem privzela angelsko podobo in se imenovala Teofana, naj njen spomin živi večno.[6]

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Šišman I.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Кеraca Petrica
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Peter, sebastokrator
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
hčerka neznanega imena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ivan Asen I.
 
 
 
 
 
 
 
Ivan Asen II.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Helena
 
 
 
 
 
 
 
Ana-Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Teodor Komnen
 
 
 
 
 
 
 
Irena Komnena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Patralifena
 
 
 
 
 
 


Otroci[uredi | uredi kodo]

Keraca Petrica je bila pred odhodom v samostan poročena z despotom Sracimirjem Kranskim. Z njim je imela pet otrok:

  • Ivana Aleksandra (ali Ivana Šišmana), despota Loveča, ki je po državnem udaru leta 1331 postal bolgarski car
  • Heleno, poročeno s srbskim kraljem Štefanom Dušanom (1332)
  • Ivana Komnena Asena, katerega je njegov svak Štefan Dušan Nemanjić imenoval za despota Valone
  • Mihaela, despota Vidina
  • Teodoro

Ime[uredi | uredi kodo]

V nekaterih virih se omenja kot despotinja Keraca.[7] Omenja se tudi kot Kera Petrica.[8] V dopisih s papežem Benediktom XII. se imenuje Petrica.[8] Ime Keraca v bolgarski zgodovini ni znano.[8] Keraca ali Kiraca je pomanjševalnica grške besede kyr (gospod).[9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Златарски 2006, str. 67.
  2. Божилов 1998, str. 80.
  3. Arkheologii︠a︡ 29–30: 40. Bŭlgarska akademii︠a︡ na naukite. 1987. str. 40.
  4. Александър Николов (1992). La cultura spirituale cattolica: sua presenza ed influsso in Bulgaria. Гея-Либрис. str. 79.
  5. Павлов, Пламен. Търновските царици. В.Т.: ДАР-РХ, 2006.
  6. Petŭr Mutafchiev; Ivan Duĭchev (1943). Istorii͡a͡ na bŭlgarskii͡a͡ narod. Khemus A.D.
  7. Božidar Ferjančić (1960). Despoti u Vizantiji i Južnoslovenskim zemljama. Naučno Delo. str. 141.
  8. 8,0 8,1 8,2 Божилов 1994, str. 137.
  9. Starobŭlgaristika. Bŭlgarska akademii︠a︡ na naukite, Tsentŭr za bŭlgaristika. 2005.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Иван Божилов (1994). Фамилията на Асеневци (1185-1460): Генеалогия и просопография. Изд-во на БАН Марин Дринов.
  • Иван Божилов (1998). История на България. Абагар.
  • Александър Златарски (2006). Закъснялото завръщане в Европа. Izdatelsko atelie Ab.