Glina (reka)
Glina (tudi Glinščica; nem. Glan, staroilirsko Glanis) je reka na avstrijskem Koroškem. Izvira v Osojskih Turah v občini Teholica in teče najprej proti vzhodu mimo mesteca Trg na Koroškem, potem skozi srednje gorovje in Glinsko dolino s centrom Glanegg.
V Šentvidu ob Glini zavije proti jugu in teče skozi Gosposvetsko polje ter teče mimo starega mestnega jedra Celovca skozi Celovško polje. V Žrelcu priteče potoček Jezernica, ki je naravni odtok Vrbskega jezera ter se izliva nekaj kilometrov dalje v reko Krko, ki je dvakrat tako velika reka. Pri svojemu izlivu je pretok Gline okoli 0m³/sec.
Dolžina reke Gline meri od izvora (Klammbachmündung) do odtoka v Krko 64,329 km, njeno povodje meri 826,51 km².[1]
Nekoč je bila reka dokaj onesnažena zaradi industrije iverice v Šentvidu ob Glini, sedaj pa se njene vode biološko čistijo skupaj z odpadnimi vodami občin Glanek (nem. Glanegg), Lepo polje (nem. Liebenfels), Ženji kamen (nem. Frauenstein) in Šentjurij ob Dolgem jezeru. Očiščene vode se zopet izlivajo v Glino.
Glina pripada preko Krke in Drave donavskemu porečju in njene vode se izlivajo v Črno morje.
Ime
[uredi | uredi kodo]Ime »Glina« izvira iz keltskega jezika in pomeni »svetlo, bistro, tekoče«; Glanos pa je tudi ime keltskega vodnega božanstva.[2]
Ob prihodu Slovanov in ustalitve državnosti Karantanije je bilo ime inkulturirano, torej poslovenjeno. Ime pa ni izvor nemškega imena mesta Celovec, ki ima svojo slovensko etimologijo, kot mesto ob vodi.[3]
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ [1] Arhivirano 2012-09-30 na Wayback Machine.- Sondermessprogramm Glan - Fischereiliche Untersuchungen 2011 Friedl, T., M. Konar, E. Lorenz, G. Winkler, M. Schönhuber, G. Santner, H. Kaufmann & G. Kerschbaumer, Kärntner Institut für Seenforschung
- ↑ Medienimperium Daggoth Arhivirano 2008-09-20 na Wayback Machine.- Etymologie "Glan" und "Abersee" 25. April 2007
- ↑ Heinz Dieter Pohl: Kärnten. Deutsche und slowenische Namen/Koroška. Slovenska in nemška imena; v: Österreichische Namenforschung 28 (2000), Heft 2–3; Klagenfurt: Mohorjeva/Hermagoras, 2000; hier: S. 83; ISBN 3-85013-802-X;
Paul Gleirscher: Wie Aquiliu zu Klagenfurt wurde; v: isti.: Mystisches Kärnten. Sagenhaftes, Verborgenes, Ergrabenes.; Klagenfurt: Carinthia, 2007; S. 59–65; ISBN 978-3-85378-603-1
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
