Diana Spencer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Diana Spencer
velška princesa
Международная Леонардо-премия 18 (cropped 2).jpg
Vladanje 1981 - 1996
Rojstvo 1. julij 1961
Norfolk, Anglija
Smrt 31. avgust 1997
Pariz, Francija
Soprog(a) princ Charles
Otroci princ William
princ Harry
Vladarska hiša Windsor
Oče John Spencer
Mati Frances Burke Roche

Diana Frances Spencer, znana tudi kot princesa Diana, Lady Diana oziroma okrajšano Lady Di, valižanska princesa, * 1. julij 1961, Sandringham, Norfolk, Anglija, † 31. avgust 1997, Pariz, Francija.

Diana Spencer je bila prva žena Charlesa, valižanskega princa in prestolonaslednika, ki je najstarejši otrok britanske kraljice Elizabete II.

Rodila se je v britanski plemiški družini kot četrti otrok in tretja hči Johna Spencerja, vikonta Althorpa, in Frances Roche. Odraščala je v Park Housu, ki se nahaja na posestvu Sandringham, in se izobraževala v Angliji in Švici. Leta 1975, ko je njen oče podedoval naslov grofa Spencerja, je postala Lady Diana Spencer. V javnosti je postala znana februarja 1981, ko je bila objavljena njena zaroka s princem Charlesom.

Njeno poroko s princem 29. julija 1981, ki je potekala v stolnici sv. Pavla, je preko televizije spremljalo več kot 750 milijonov ljudi. S poroko je postala valižanska princesa, vojvodinja Cornwalla, vojvodinja Rothesaya in grofica Chesterja. V zakonu je rodila dva sinova, princa Williama in Harryja, ki sta prišla na drugo in tretje mesto v liniji nasledstva britanskega prestola. Kot žena prestolonaslednika je Diana prevzela nekatere dolžnosti in zastopala kraljico v tujini. Dejavna je bila tudi na dobrodelnem področju in je med drugim podpirala mednarodno kampanjo za odpravo min.

Diana je ostala pod drobnogledom medijev tudi po ločitvi od princa 28. avgusta 1996. Zanimanje za njeno življenje ni ugasnilo tudi po njeni smrti v prometni nesreči v Parizu 31. avgusta 1997. Njen pogreb so prenašali po televiziji.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Diana Spencer se je rodila 1. julija 1961 v Park Housu v Sandringhamu, Norfolk. Bila je četrta od petih otrok Johna Spencerja, vikonta Althorpa (1924–1992) in njegove prve žene Frances, rojene Roche (1936–2004). Družina Spencer je bila tesno povezana z britansko kraljevo družino že več generacij. Obe Dianini babici sta služili kraljici Elizabeti, materi kraljice Elizabete II. Spencerjevi so čakali fanta, ki bi nadaljeval družinsko linijo, zato niso imeli pripravljenega imena. Hči je tako dobila ime teden dni po rojstvu, in sicer Frances po materi in Diana po daljni sorodnici Diani Russell, vojvodinji Bedforda, ki je bila pred poroko prav tako imenovana Lady Diana Spencer. Krščena je bila 30. avgusta 1961 v cerkvi sv. Marije Magdalene v Sandringhamu ob navzočnosti bogatih botrov. Imela je dve sestri, Sarah in Jane, in brata Charlesa. En brat John je umrl kmalu po rojstvu eno leto pred Dianinim rojstvom. Želja po moškem potomcu je slabo vplivala na zakon Spencerjevih. Frances je bila domnevno poslana na eno od klinik v London za določitev vzroka »problema.« Dianin mlajši brat Charles je ta dogodek pozneje opisal kot ponižujočega in najverjetnejši vzrok za poznejšo ločitev. Diana je odraščala v rojstnem kraju v hiši, ki jo je družina Spencer imela najeto od kraljice Elizabete II. Kraljeva družina je pogosto dopustovala v bližini, zato se je Diana kot otrok lahko igrala s princema Andrewom in Edwardom.[1][2][3][4]

Diana je bila stara sedem let, ko sta se njena starša ločila. Njena mati se je leta 1969 poročila s Petrom Shand Kyddom. V času ločitve je Diana živela z materjo. Božične praznike leta 1967 je preživela pri očetu, ki je nato zavrnil njeno vrnitev k materi. Kmalu zatem je dobil skrbništvo nad Diano tudi s podporo svoje bivše tašče in Dianine babice Ruth Roche, baronice Fermoya. Leta 1976 se je oče poročil z Raine, grofico Dartmouth, edino hčerko Alexandra McCorquodalea in pisateljice Barbare Cartland. Leto pred tem je oče po smrti svojega očeta postal osmi grof Spencer, Diana pa Lady. Družina se je preselila v Northampton.[2][3]

Izobrazba in kariera[uredi | uredi kodo]

Kot otroka višjega sloja je Diano najprej izobraževala njena guvernanta Gertrude Allen. Nato je bila vpisana na zasebno šolo v Gaytonu v Norfolku. Ko je bila stara 9 let, so jo prepisali na dekliško šolo Riddlesworth Hall School, leta 1973 pa na dekliško šolo v Sevenoaksu v Kentu, kjer se je pridružila svojim sestram. V šoli ni študijsko blestela, je pa bila nagrajena zaradi izjemnega povezovalnega duha. To šolo je zapustila, ko je bila stara 16 let. Njen brat Charles se je pozneje spominjal, da je bila v tem času zelo sramežljiva. Pokazala je talent za glasbo kot zelo dobra pianistka, plavanje, potapljanje in balet.[5][6]

Po obiskovanju Institut Alpin Videmanettea, zaključne šole v Rougemontu v Švici, se je leta 1978 za nekaj časa vrnila v London. Tam si je delila materino stanovanje z dvema šolskima prijateljicama. Obiskovala je tečaj kuhanja, vendar je redko kuhala zase in za svoji sostanovalki. V tem času je opravljala različna malo plačana dela, med drugim tudi kot plesna inštruktorica za mlade, varuška in pomočnica v vrtcu Young England v Londonu. Julija 1979 ji je mama kot darilo za 18. rojstni dan kupila stanovanje v Coleherne Courtu. Tam je živela s tremi sostanovalkami do 25. februarja 1981.[2][3]

Zakon s princem Charlesom[uredi | uredi kodo]

Diana je prvič srečala Charlesa, valižanskega princa, novembra 1977, ko se je ta dobival z njeno sestro Sarah. Zanjo se je začel resno zanimati kot za potencialno nevesto poleti 1980, ko ga je na neki prireditvi gledala, ko je igral polo. Sledilo je povabilo na skupno jadranje na krovu kraljeve jahte Britannia. Kmalu zatem so jo predstavili kraljevi družini na škotskem vikendu britanskih monarhov Balmoral novembra 1980. Kraljica Elizabeta II., njen mož Filip in kraljica mati Elizabeta so jo lepo sprejeli. Par se je zatem dobival v Londonu. 6. februarja 1981 jo je princ zaprosil za roko. Diana je njegovo snubitev sprejela, vendar je to še nekaj tednov ostalo skrivnost.[3][7]

Zaroka in poroka[uredi | uredi kodo]

Zaroka je postala uradna 24. februarja 1981. Dianin zaročni prstan je bil podoben tistemu, ki ga je nosila njena mama. Posebnost prstana je bila ta, da ni bil edinstven, kot je do tedaj veljalo pravilo za zaročne prstane kraljeve družine, ampak je bil del zbirke nakita izdelovalca Garrarda. Leta 2010 je ta prstan dobila zaročenka Dianinega sina Williama Catherine Middleton.[5]

Po zaroki je Diana pustila svojo službo v vrtcu in odtlej živela v londonski kraljevi rezidenci Clarence House, nato pa kratek čas na domu kraljice matere. Zatem je do poroke živela v Buckinghamski palači. Postala je prva kraljevska nevesta s plačano službo pred zaroko. Njen prvi javni nastop s princem Charlesom je bil na dobrodelnem dogodku marca 1981, ko se je srečala z monaško kneginjo Grace.[6]

Dvajsetletna Diana je postala valižanska princesa 29. julija 1981, ko se je s Charlesom poročila v stolnici sv. Pavla, ki ima več sedežev kot Opatija Westminster, ki je običajno bila prizorišče kraljevih porok. Njuna poroka je še danes pogosto opisana kot »pravljična poroka« in »poroka stoletja«, saj jo je preko televizije spremljalo 750 milijonov ljudi, medtem ko jih je 600.000 spremljalo v živo na ulicah. Na oltarju pri obredu je Diana ponesreči obrnila vrstni red Charlesovih prvih dveh imen in rekla »Philip Charles Arthur George«. Prav tako so na zahtevo para v njeni tradicionalni zaobljubi izpustili, da bo ubogala moža, kar je doživelo veliko komentarjev. Diana je nosila obleko v vrednosti 9.000 funtov s 7,62 metrov dolgo vlečko. Skladbe, izvajane na poroki, so bile med drugim Prince of Denmark's March, I Vow to Thee, My Country, Pomp and Circumstance No.4 in God Save the Queen.[6][8]

S poroko je Diana dobila status tretje najpomembnejše ženske v Združenem kraljestvu, in sicer za kraljico in kraljico materjo. V letih po poroki je kraljica Elizabeta II. Diani podelila nekaj vidnih znakov pripadnosti kraljevi družini. Ena izmed njih je bila tiara, imenovana Cambridge Lover's Knot.

Otroka[uredi | uredi kodo]

Charles in Diana na poroki princa Andrewa leta 1986.

Par si je svoja domova ustvaril v Kensingtonski palači in v Highgrove Housu blizu Tetburyja. 5. novembra 1981 so uradno potrdili Dianino prvo nosečnost. Po Dianinem padcu po stopnicah v Sandringhamu januarja 1982 v 12. tednu nosečnosti so iz Londona poklicali kraljevega ginekologa Georga Pinkerja. Ugotovil je, da je plod nepoškodovan, čeprav je Diana utrpela nekaj modric. 21. junija 1982 je v bolnišnici St Mary's Hospital v Paddingtonu v Londonu rodila prvega sina in drugega v vrsti za prestol, Williama Arthurja Philipa Louisa. Kmalu po njegovem rojstvu je morala oditi na večje turneje po Avstraliji in Novi Zelandiji, kamor je sina vzela seboj. To je naletelo na kritike medijev, večina ljudi pa je njeno dejanje odobravala.[2]

Drugi sin, Henry Charles Albert David, imenovan Harry, se je rodil 15. septembra 1984. Že v času nosečnosti je vedela, da bo tudi drugi otrok fant, vendar ni tega povedala nikomur, vključno s princem Charlesom. Pojavljala so se namigovanja, da Harryjev oče ni Charles, ampak vojak James Hewitt, s katerim je bila Diana v razmerju. Govorice so temeljile na domnevni fizični podobnosti med Harryjem in Hewittom. Vendar pa namigovanja padejo na dejstvu, da sta se Diana in Hewitt spoznala šele jeseni 1986, dve leti po Harryjevem rojstvu.[1][9]

Diana je poskrbela, da sta bila njena sinova deležna več prostosti kot običajni kraljevi otroci. Redko ju je prepustila drugim članom kraljeve družine, sama je izbrala njuni prvi imeni, zavrnila je kraljevo varuško in raje zaposlila eno po svoji izbiri. Sama je izbrala šolo in obleke za sinova, načrtovala skupen urnik in ju vozila v šolo, kolikor ji je urnik dopuščal.[1]

Problemi in razhod[uredi | uredi kodo]

Po petih letih zakona so se začele kazati razlike med zakoncema, tako osebnostne kot tudi skoraj 13-letna starostna razlika. Stanje je dodatno poslabšal Charlesov vedno tesnejši odnos s Camillo Parker Bowles, kar je kmalu postalo opazno tudi javno. V začetku devetdesetih let je zadeva prišla v svetovne medije. Tako princ kot princesa sta preko prijateljev govorila z mediji in krivila en drugega za propad zakona.[2][10]

Diana med izročanjem nagrade igralcu pola Guillermu Gracidi leta 1986.

Po nekaterih poročilih naj bi se težave pojavljale že pred letom 1985. Charles je takrat znova začel zvezo s svojim nekdanjim dekletom Camillo Parker Bowles. Pozneje je Diana začela razmerje z vojakom Jamesom Hewittom. Te afere so prišle uradno v javnost maja 1992, ko je Andrew Morton objavljal serijsko članke v The Sunday Timesu, vse skupaj pa je pozneje izdal kot knjigo z naslovom Diana: Her True Story. Knjiga je povzročila pravo medijsko vihro. V letih 1992 in 1993 so v javnost prišli posnetki telefonskih pogovorov med Diano in njenim ljubimcem Jamesom Gilbeyjem. The Sun je avgusta 1992 objavil prepise pogovora pod naslovom Squidgygate, po Gilbeyjevem vzdevku za Diano. Novembra istega leta so v tabloide prišla tudi dopisovanja med Charlesom in Camillo, imenovana Camillagate. Mesec dni pozneje je premier John Major napovedal sporazumno ločitev zakoncev.[11]

Leta 1993 so pri Mirror Group Newspapers (MGN) objavili fotografije princese Diane, ki jih je posnel Bryce Taylor, lastnik fitnesa LA Fitness, na njih pa je princesa nosila dres in kolesarske hlače. Dianini odvetniki so takoj vložili zahtevo za trajno prepoved prodaje in objave fotografij po vsem svetu. Kljub temu so jih objavili nekateri mediji zunaj Velike Britanije. Pri MGN-ju so se pozneje Diani opravičili in ji plačali milijon funtov za pravne stroške in 200.000 funtov za njene dobrodelne organizacije. Tudi Taylor se je opravičil in se odpovedal 300.000 funtom, ki jih je zaslužil s fotografijami. Namigovalo se je, da so mu pri plačilu stroškov pomagali člani kraljeve družine v zameno za izvensodno poravnavo.[12]

Charlesova teta, sestra kraljice Elizabete II., princesa Margaret, je zažgala pisma, ki jih je njeni materi, kraljici materi Elizabeti, pisala Diana leta 1993. Biograf William Shawcross je zapisal, da ni dvoma, da je hotela princesa s tem zaščititi svojo mater in druge člane družine, kar je razumljivo, hkrati pa z zgodovinskega vidika vredno obžalovanja.[13]

Diana je krivdo za zakonske težave pripisala Camilli zaradi njenega predhodnega razmerja s Charlesom. Pozneje je začela verjeti, da je imel še druge afere. Oktobra 1993 je tako v pismu prijatelju napisala, da verjame, da je njen mož v razmerju s Tiggy Legge-Bourke in da se želi poročiti z njo. Tiggy je bila varuška njunih sinov, ko sta ta bila pri očetu. Diani ni bil všeč odnos med Tiggy in njenima sinovoma. 3. decembra 1993 je Diana napovedala svoj umik iz javnega življenja.[14]

V tem času so se pojavile tudi govorice o Dianinem razmerju z Jamesom Hewittom, ki je bil nekaj časa inštruktor jahanja njej in njenima sinovoma. O tej zvezi je v svoji knjigi Zaljubljena princesa (Princess in Love) iz leta 1994 pisala Anna Pasternak. Leta 1996 so posneli istoimenski film v režiji Davida Greena. Valižansko princeso je upodobila Julie Cox, Hewitta pa Christopher Villiers.[15]

Princ Charles je iskal razumevanje javnosti preko televizijskega intervjuja z Jonathanom Dimblebyjem 29. junija 1994. V njem je priznal svojo afero s Camillo in povedal, da sta se ponovno zbližala leta 1986, ko je njegov zakon z Diano že razpadal. Večina pisateljev, vključno s Tino Brown, Sally Bedell Smith in Sarah Bradford, je podpirala Diano. Princesa je v intervjuju za BBC Panorama leta 1995 priznala, da je trpela zaradi depresije, bulimije in da se je večkrat samopoškodovala. Iz zapisa intervjuja, ki ga je vodil Martin Bashir, je razvidno, da je Diana priznala veliko problemov, med drugim je izjavila tudi, da si je poškodovala roke in noge. Nekateri življenjepisci so iz tega intervjuja sklepali, da je Diana imela mejno osebnostno motnjo.[16]

Ločitev[uredi | uredi kodo]

Novinar Martin Bashir je v intervjuju za BBC Panorama, ki je bil predvajan 20. novembra 1995, princeso povprašal tudi o njeni zvezi s Hewittom. Diana je dejala, da ga je oboževala in ljubila, vendar jo je zelo razočaral. O aferi svojega moža s Camillo je dejala, da so bile tri osebe v zakonu, ki je tako postal natrpan. Zase je dejala, da bi rada postala kraljica ljudskih src. Na vprašanje o Charlesovi primernosti za prestol je dejala, da glede na njegovo osebnost ni prepričana, ali bi se zmogel prilagoditi na omejitve, ki jih prinaša takšen položaj.[16]

20. decembra 1995 je Buckinghamska palača javno objavila kraljičino pismo Charlesu in Diani, v katerem jima je svetovala ločitev. Kraljica je to pismo poslala po dveh tednih pogovorov s predsednikom vlade in raznimi svetovalci. Charles se je v pisni izjavi kmalu potem strinjal s tem. Februarja 1996 je Diana sporočila, da se strinja z ločitvijo, vendar se je s princem in kraljičinimi predstavniki razhajala glede pričakovanj o njeni vlogi v prihodnosti. Julija 1996 se je par sporazumel glede pogojev ločitve.[17]

Do tega je prišlo kmalu po Dianinih obtožbah, da je bila varuška njunih otrok Tiggy Legge-Bourke noseča s princem, vendar je splavila. Varuškin zastopnik Peter Carter-Ruck je zahteval opravičilo. Dianin tajnik Patrick Jephson je pozneje o tej zadevi dejal, da je princesa pretiravala v teh obtoževanjih.[18]

Ločitev je stopila v veljavo 28. avgusta 1996. Diana je prejela poravnavo v višini 17 milijonov funtov oziroma 400.000 funtov na leto. Par je podpisal sporazum o zaupnosti, ki jima je prepovedal razpravljanje o podrobnostih ločitve ali zakonskega življenja.[3][19][20]

Nekaj dni preden je ločitev začela veljati, so izdali tudi listino s splošnimi pravili, ki so urejala kraljeve nazive v primeru ločitve. Diana je izgubila naslov Njena kraljeva visokost, saj ni bila več poročena z valižanskim princem. Namesto tega je bila odslej imenovana Diana, valižanska princesa. Po nekaterih poročilih je kraljica želela, da Diana še naprej obdrži odvzeti naslov, vendar je temu nasprotoval Charles. Kljub vsemu je Diana obdržala nekatere ugodnosti, saj je bila še vedno mati princa Williama, ki bo nekoč zasedel prestol. Princ William naj bi po odvzemu kraljevskega naziva pomiril svojo mamo z besedami: »Ne skrbi, mama, nekoč, ko bom postal kralj, ti ga bom vrnil.« Glede na knjigo Tine Brown naj bi skoraj leto dni pred tem Filip, vojvoda Edinburški, opozoril Diano: »Če se ne boš znala obnašati, dekle, ti bomo odvzeli naslov.« Diana naj bi nato odgovorila: »Moj naslov je veliko starejši od tvojega, Filip.« Maja 1997 se je Diana sprla s svojo materjo, ker je za revijo Hello! Izjavila, da je vesela, da je izgubila naziv Njena kraljeva visokost po svoji kontroverzni ločitvi od Charlesa. Z materjo sta ostali skregani vse do Dianine smrti.[20]

Buckinghamska palača je sporočila, da je valižanska princesa kot mati drugega in tretjega v vrsti za prestol še vedno članica kraljeve družine. To je 8. januarja 2007 potrdila tudi sodnica, baronesa Elizabeth Butler- Sloss, ki se je ukvarjala tudi z Dianino smrtjo. Izjavila je, da je zadovoljna, da so tudi v času smrti Diano šteli za članico kraljeve družine.[21]

Javno življenje[uredi | uredi kodo]

Pojavljanje v javnosti[uredi | uredi kodo]

Charles in Diana v Avstraliji leta 1983.

Oktobra 1981 sta valižanska princ in princesa prvič obiskala Wales. 4. novembra 1981 se je tako Diana prvič udeležila javnega odprtja parlamenta. Njena prva samostojna obveznost je bil obisk Regent Streeta 18. novembra 1981 ob prižiganju božičnih luči. Večkrat se je pojavila na balkonu buckinghamske palače. Septembra 1982 je potovala v Monako na državni pogreb monaške kneginje Grace. Istega leta je spremljala moža na Nizozemsko. Leta 1983 je skupaj s Charlesom in Williamom odletela na turnejo v Avstralijo in Novo Zelandijo, kjer sta se srečala tudi s predstavniki Maorov. Junija in julija 1983 sta odpotovala v Kanado, kjer sta med drugim v Edmontonu odprla poletno univerzijado, ustavila pa sta se tudi na Novi Funlandiji ob 400. obletnici britanskega nakupa otoka.[6][22]

Charles in Diana z zakoncema Reagan v ZDA leta 1985.

Februarja 1984 je Diana kot pokroviteljica družbe London City Ballet sama v organizaciji te družbe odpotovala na Norveško. Aprila 1985 je s Charlesom obiskala Italijo. Pozneje sta se jima pridružila tudi sinova. Sestali so se s predsednikom Alessandrom Pertinijem in v zasebni avdienci tudi s papežem Janezom Pavlom II. Novembra 1985 je par odpotoval v ZDA, kjer se je v Beli hiši srečal s predsednikom Ronaldom Reaganom in njegovo ženo Nancy. Za Diano je bilo posebej naporno leto 1986. S Charlesom sta odpotovala na Japonsko, v Indonezijo, Španijo in Kanado. V slednji sta obiskala svetovno razstavo Expo 86. Leta 1988 sta obiskala Tajsko in Avstralijo ob praznovanju 200-letnice prihoda prvih britanskih priseljencev. Februarja 1989 je sama obiskala New York. Med ogledom bolnišnice Harlem Hospital Center je pustila močan vtis s spontanim objemom sedemletnega otroka z AIDS-om.[6][23]

Marca 1990 sta valižanski princ in princesa obiskala Nigerijo in Kamerun. Kamerunski predsednik ju je v Yaoundeju gostil na uradni večerji. Med to turnejo je Diana obiskala bolnišnice in projekte, ki se osredotočajo na razvoj žensk. Maja 1990 sta za štiri dni obiskala Madžarsko, kar je bil prvi obisk katerega od članov kraljeve družine v državi, ki je spadala v Varšavski pakt. Udeležila sta se večerje pri gostitelju Arpadu Gönczu in si ogledala Muzej uporabnih umetnosti v Budimpešti. Diana je obiskala tudi inštitut Peto, kjer je direktorja odlikovala s priznanjem OBE (Order of the British Empire). Novembra 1990 sta s Charlesom odpotovala na Japonsko, kjer sta se udeležila kronanja novega cesarja Akihita.[24]

Diana je želela dati spodbudo vojakom, ki so se borili v zalivski vojni, zato je decembra 1990 obiskala Nemčijo, kjer se je srečala z njihovimi družinami. Ponovno je odpotovala v isto državo mesec dni pozneje, januarja 1991, kjer je obiskala postajo vojske v Bruggenu in jim napisala tudi spodbudno pismo, ki je bilo objavljeno v vojaških novicah. Leta 1991 je s Charlesom obiskala kraljevo univerzo v Kingstonu v Ontariu, septembra pa še Brazilijo, kjer je obiskala organizacije, ki so si prizadevale odpraviti brezdomstvo uličnih otrok. Sama je istega meseca obiskala tudi Pakistan. Zadnja potovanja v družbi Charlesa je opravila leta 1992, ko sta obiskala Indijo in Južno Korejo. Diana je obiskala bolnišnico matere Terezije v Kalkuti. Z ustanoviteljico reda Misijonark ljubezni je stkala prijateljski odnos. Leta 1992 je Diana obiskala še Egipt, kjer je bila povabljena, da ostane v vili britanskega veleposlanika. Srečala se je s predsednikom Hosnijem Mubarakom.[25][26]

Čeprav je decembra 1993 napovedala umik iz javnega življenja, je novembra 1994 sporočila, da se želi delno vrniti. Kot podpredsednica britanskega Rdečega križa je želela sodelovati pri praznovanju 125-letnice organizacije. Pozneje jo je kraljica formalno povabila tudi na praznovanje obletnice dneva D. Februarja 1995 je Diana obiskala Japonsko, kjer se je srečala s cesarjem Akihitom in cesarico Michiko. Junija 1995 je obiskala Benetke, kjer se je udeležila umetniškega festivala Biennale. Novembra istega leta se je v Argentini udeležila dobrodelnega dogodka. Obiskala je tudi številne druge države, vključno z Belgijo, Nepalom, Švico in Zimbabvejem. Med postopkom ločitve od Charlesa, ki je trajal skoraj štiri leta, se je leta 1995 kot članica kraljeve družine udeležila večih državnih dogodkov, med drugim spominske obeležitve 50-letnice dneva zmage v Evropi in dneva zmage nad Japonsko. Zadnji, 36. rojstni dan je preživela v galeriji Tate, ki je obeležila 100-letnico.[6][27]

Dobrodelnost[uredi | uredi kodo]

1991 je Diana postala pokroviteljica Državne fundacije za AIDS.

1993 se je Diana odpovedala skoraj 100 dobrodelnim funkcijam. 1994 je postala podpredsednica britanskega Rdečega Križa. Septembra je v ZDA dobila naslov Človekoljub leta.

Junija 1997 je Diana prodala svojih 79 oblek in iztržila 3.5 milijona funtov za boj proti raku in AIDSu.

Zasebno življenje po ločitvi[uredi | uredi kodo]

Diana z indijskim verskim voditeljem Srijem Chinmoyjem maja 1997.

Tudi po ločitvi je Diana ohranila dvojno stanovanje na severni strani kensingtonske palače, ki si ga je od začetka zakonske zveze sicer delila s Charlesom. To stanovanje je ostalo njen dom vse do smrti. Obenem je preselila svojo pisarno v to palačo, vendar ji je bilo dovoljeno uporabljati tudi državna stanovanja v palači St James. Prav tako je še naprej imela dostop do nakita, ki ga je prejela v času zakona, in do uporabe zračnega prometa britanske kraljeve družine in vlade. Leta 2003 je njen nekdanji sluga Paul Burrell v svoji knjigi zapisal, da so princesina zasebna pisma razkrila, da ji brat Charles Spencer ni dovolil živeti na Althorpu kljub njeni prošnji.[28]

Po ločitvi od Charlesa se je Diana začela dobivati z britansko-pakistanskim srčnim kirurgom Hasnatom Khanom. Mnogi njeni najbližji prijatelji so ga po njeni smrti večkrat označili za »ljubezen njenega življenja«, pa tudi sama naj bi ga večkrat imenovala »Mr Wonderful« (gospod Čudoviti). Maja 1996 je Diana obiskala pakistanski kraj Lahore na povabilo Hasnatovega sorodnika Imrana Khana, da bi spoznala njegovo družino. Podrobnosti razmerja sta skrbno skrivala pred mediji in javnostjo. Razmerje je trajalo skoraj dve leti in se nenadoma končalo, kar je sprožilo različna ugibanja, kdo ga je končal. Khan je po Dianini smrti trdil, da je bila ona tista, ki je končala zvezo, kar je potrdil tudi njen sluga Paul Burrell.[29][30]

Kmalu se je Diana začela dobivati z Dodijem Fayedom, sinom njenega poletnega gostitelja Mohameda Al-Fayeda. Tisto poletje je želela preživeti skupaj s sinovoma na počitnicah v Hamptonsu na Long Islandu v New Yorku, vendar so ji varnostniki preprečili to namero. Po odpovedi potovanja na Tajsko je sprejela Fayedovo vabilo in se pridružila njemu in njegovi družini na jugu Francije. Mohamed Al-Fayed je kupil 60-metrsko drago jahto Jonikal, na kateri sta se Diani pridružila tudi sinova.[31][32]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Tunel Pont de l'Alma, kjer se je zgodila nesreča.

31. avgusta 1997 je Diana umrla v prometni nesreči v cestnem predoru Pont de l'Alma v Parizu. V nesreči sta umrla tudi njen spremljevalec Dodi Fayed in voznik Henri Paul. Njen pogreb je preko televizije spremljalo več kot 32 milijonov ljudi v Združenem kraljestvu in še na milijone po vsem svetu. Britanske televizije so dosegle eno najvišjih gledanosti v zgodovini.[33]

Teorije zarote, preiskave in sodbe[uredi | uredi kodo]

Prva francoska sodna preiskava je zaključila, da je nesrečo zakrivil pijan šofer, torej Paul, ki je izgubil nadzor nad vozilom. Febuarja 1998 je lastnik pariškega hotela Ritz, kjer je Paul delal, Mohamed Al-Fayed, javno izjavil, da je bila nesreča načrtovana, zanjo pa je obtožil MI6 in edinburškega vojvodo Filipa, moža kraljice Elizabete. Leta 2004 so preiskavo sprožili tudi v Londonu, ki je v letih 2007 in 2008 zaključila, da sta nesrečo povzročili Paulova malomarnost in paparaci, ki so sledili vozilu. 7. aprila 2008 je sodišče podalo sodbo, da je šlo za nezakonit uboj. Dan pozneje je Al-Fayed sporočil, da bo zaključil svoj desetletni boj, s katerim je hotel doseči, da bi nesrečo obravnavali kot umor. Dejal je, da je to storil zaradi princesinih otrok.[34]

Pogreb[uredi | uredi kodo]

Cvetje za Dianin pogreb.

Nepričakovana tragična smrt izjemno priljubljene članice kraljeve družine je sprožila val izrekanja sožalij in drugih izjav različnih javnih osebnosti, pa tudi navadnih ljudi po vsem svetu. Ljudje so še več mesecev pred kensingtonsko palačo puščali cvetje, sveče, kartice in osebna sporočila. Še isti dan, 31. avgusta 1997, so princ Charles in Dianini sestri poskrbeli za prevoz Dianinih posmrtnih ostankov v krsti, oviti v kraljevo zastavo, iz Pariza v London. Do pogreba so jo postavili v kraljevo kapelo v palači St James.[35]

Dianin pogreb.

Dianin pogreb je potekal 6. septembra 1997 v Westminster Abbeyu. V procesiji za krsto so se zvrstili Dianina sinova, princa William in Harry, bivši mož princ Charles, kraljičin mož in Dianin bivši tast princ Filip, Dianin brat grof Spencer in predstavniki nekaterih dobrodelnih organizacij, ki jih je podpirala. Na pogrebu je Elton John izvajal njej posvečeno pesem »Candle in the Wind.« To je bila edina priložnost, ko je bila pesem izvedena v živo. Istega leta je bila izdana kot singel, dobiček, ki ga je ustvarila, pa je šel dobrodelnim organizacijam, ki so delovale pod Dianinim pokroviteljstvom.[6]

Pokop se je odvil v ožjem krogu pozneje istega dne. Poleg duhovnika so bili prisotni bivši mož, sinova, mati, sestri, brat in bližnji prijatelj. Dianino telo so oblekli v črno obleko z dolgimi rokavi, ki jo je oblikovala Catherine Walker in ki jo je Diana izbrala nekaj tednov prej. V roke so ji dali rožni venec, ki ji ga je podarila mati Tereza. Ta je umrla isti teden kot Diana. Dianin grob se nahaja na otoku na posestvu v Althorp Parku, ki je že stoletja v lasti družine Spencer.[36]

Krsto je nesel 2. bataljon kraljevega regimenta valižanske princese, ki so jo odnesli na otok in položili v grob. Najprej so jo nameravali pokopati v družinski grobnici Spencerjevih v lokalni cerkvi v bližnjem Great Bringtonu, vendar je grofa Spencerja (Dianinega brata) skrbelo zagotavljanje varnosti in zaščite pred množico obiskovalcev, ki bi lahko preplavili Great Brington. Zato se je odločil, da bodo Diano pokopali na otoku, kjer bodo zlahka skrbeli za njen grob in kamor bodo imeli dostop le sorodniki, vključno s sinovoma Williamom in Harryjem.[37]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Morton, Andrew (1997). Diana: Her True Story – In Her Own Words. New York: Simon & Schuster. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Brown, Tina (2007). The Diana Chronicles. New York: Doubleday. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Bradford, Sarah (2006). Diana. London: Viking. 
  4. ^ Howard, Chua-Eoan (16. 8. 2007). "The Saddest Fairy Tale". Time. Pridobljeno dne 9. 4. 2017. 
  5. ^ 5,0 5,1 Robinson, Eugene (1. 9. 1997). "From Sheltered Life to Palace Life, To a Life of Her Own". Washington Post. Pridobljeno dne 9. 4. 2017. 
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 "Diana, Princess of Wales". Wayback Machine. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  7. ^ "Descendant of 4 Kings Charms Her Prince". Daily Times. 24. 7. 1981. Pridobljeno dne 9. 4. 2017. 
  8. ^ Denney, Colleen (2005). Representing Diana, Princess of Wales: Cultural Memory and Fairy Tales Revisited. Fairleigh Dickinson University Press. 
  9. ^ "Hewitt denies Prince Harry link". BBC News. 21. 9. 2002. Pridobljeno dne 10. 4. 2017. 
  10. ^ Smith, Sally Bedell (1999). Diana in Search of Herself: Portrait of a Troubled Princess. Signet. 
  11. ^ "Timeline: Long road to the altar". CNN.com. 25. 3. 2005. Pridobljeno dne 23. 4. 2017. 
  12. ^ "1993: Diana sues over gym photos". BBC ON THIS DAY. 9. 11. 1993. Pridobljeno dne 23. 4. 2017. 
  13. ^ Rayner, Gordon (17. 9. 2009). "Princess Margaret destroyed letters from Diana to Queen Mother". The Telegraph. Pridobljeno dne 23. 4. 2017. 
  14. ^ "Diana affair over before crash, inquest told". The Guardian. 7. 1. 2008. Pridobljeno dne 26. 4. 2017. 
  15. ^ "TELEVISION REVIEW;Love-Starved Royalty, Partial to Babushkas". The New York Times. 15. 5. 1996. Pridobljeno dne 26. 4. 2017. 
  16. ^ 16,0 16,1 "The Panorama Interview". BBC News. Pridobljeno dne 26. 4. 2017. 
  17. ^ "Queen Orders Charles, Diana to Divorce". Los Angeles Times. 21. 12. 1995. Pridobljeno dne 2. 5. 2017. 
  18. ^ Bates, Stephen (25. 9. 2000). "Dark side of Diana described by ex-aide". The Guardian. Pridobljeno dne 2. 5. 2017. 
  19. ^ "Timeline: Diana, Princess of Wales". BBC News. 5. 7. 2004. Pridobljeno dne 2. 5. 2017. 
  20. ^ 20,0 20,1 Lyall, Sarah (13. 7. 1996). "Charles and Diana Agree on Divorce Terms". The New York Times. Pridobljeno dne 23. 5. 2017. 
  21. ^ "DIVORCE: STATUS AND ROLE OF THE PRINCESS OF WALES". PR Newswire. 12. 7. 1996. Pridobljeno dne 23. 5. 2017. 
  22. ^ "Statement regarding the State Opening of Parliament in May 2013". Royal.uk. 1. 4. 2013. Pridobljeno dne 13. 7. 2017. 
  23. ^ "24 years on, Charles takes another veiled lady to see the pope". DailyMail. 28. 4. 2009. Pridobljeno dne 14. 7. 2017. 
  24. ^ "PRINCE CHARLES, PRINCESS DIANA VISIT HUNGARY". AP News Archive. 7. 5. 1990. Pridobljeno dne 14. 7. 2017. 
  25. ^ "PRINCE CHARLES, PRINCESS DIANA LEAVE BRAZIL AFTER ISSUE-ORIENTED VISIT". Deseret News. 28. 4. 1991. Pridobljeno dne 16. 7. 2017. 
  26. ^ "Fall of the Pharoah: How Mubarak survived 30 years to crisis to be ousted by the people". DailyMail. 12. 2. 2011. Pridobljeno dne 16. 7. 2017. 
  27. ^ "Princess Diana visits the British Pavilion". Wayback Machine. Pridobljeno dne 21. 7. 2017. 
  28. ^ Davies, Caroline (23. 10. 2003). "Diana 'wept as she read brother's cruel words'". The Telegraph. Pridobljeno dne 15. 6. 2017. 
  29. ^ Truscott, Claire (14. 1. 2008). "The doctor and Diana". The Guardian. Pridobljeno dne 15. 6. 2017. 
  30. ^ Khoshaba, Christy (31. 7. 2013). "Princess Diana: Mag details 'secret romance' with Pakistani doctor". Los Angeles Times. Pridobljeno dne 15. 6. 2017. 
  31. ^ "The Life of Diana, Princess of Wales, 1961-1997". BBC. Pridobljeno dne 24. 6. 2017. 
  32. ^ "Dodi ‘ignored’ protect Diana advice". Metro. 18. 12. 2007. Pridobljeno dne 24. 6. 2017. 
  33. ^ Douglas, Torin (22. 1. 2012). "Tracking 30 years of TV's most watched programmes". BBC News. Pridobljeno dne 1. 7. 2017. 
  34. ^ "Point-by-point: Al Fayed's claims". BBC News. 19. 2. 2008. Pridobljeno dne 1. 7. 2017. 
  35. ^ "World Reaction to Diana's Death". BBC. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  36. ^ "Diana Returns Home". BBC. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  37. ^ "Burial site offers princess a privacy elusive in life". Sarasota Herald-Tribune. 6. 9. 1997. Pridobljeno dne 13. 7. 2017. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]