Pojdi na vsebino

Celovško polje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Marko Pernhart: Celovška ravnina z Radiš proti severozahodu, olje na platnu

Celovško polje ali tudi Celovška ravnina (narečno Puale ali na Pualah, nemško Klagenfurter Feld ali Klagenfurter Ebene) je nižinska pokrajina vzhodno od Celovca (oz. od Vrbskega jezera) na avstrijskem Koroškem in predstavlja posebno slovensko narečno področje. Denonima prebivalcev sta Poljanke in Poljanci. Ledinska imena so skoraj vsa slovenskega izvora in nekatera so opesnjena.[1] Poleg Celovškega, so na Koroškem še Gosposvetsko, Lurnško in Grobniško polje.

Lega

[uredi | uredi kodo]

Celovško polje se razteza med Celovcem (oz. od Vrbskim jezerom) vse do Tinj (oz. do obronkov Svinške planine oz. Škofljica in Brankovca na vzhodu). Na severu ga omejujejo Gosposvetsko gričevje, Štalenska gora in Krištofova gora, na jugu pa Gure; na jugovzhodu tvori Drava naravno mejo do južnega dela Podjune. Celovško polje zajame področja mesta Celovec ter nižinske predele današnjih občin Štalenska gora, Žrelec, Pokrče, Grabštanj ter staro občino Tinje in dele občine Mostič. Celovško polje ni identično s Celovško kotlino, ki je mnogo večje centralno-koroško področje. Največji kraj je Celovec. Polje (nekdanje področja barja) nudi tudi mesto za letališče.

Marko Pernhart: Celovec proti severu

Reke in potoki

[uredi | uredi kodo]

Največja reka, ki teče skozi Celovško polje je Krka, ki je hkrati tudi druga največja reka Koroške in je dolga 120 km. Izvira na severnem Koroškem, preteče Zgornjo Krško dolino, nato Osko Krko in Srednjo Krško dolino, preteče Grobniško polje ter priteče pri Mostiču na širše področje Celovškega polja, kjer naredi lok v smer Celovca, teče mimo Šentlovrenca pri Šenttomažu nad Celovcem in se izliva pri Grabštajnu v Dravo.

  • Raba izvira v Gosposvetskem gričevju na barju v Vogličah, teče mimo Ovš do Trdnje vasi in Hutne vasi ter se po Delnji vasi izliva v Krko.
  • Glina, ki izvira na Osojskih Turah, preteče Trg, dolino Gline (pri Šentvidu ob Glini), Gosposvetsko polje ter priteče severno od Celovca na Celovško polje in se izliva nad Grabštanjom v Krko.
  • Timeniški potok izvira na Štaleni gori in se izliva pri Timenici v Krko. Tvojri naravno povezavo med Celovškim poljem in "Gosposvetskim gričevjem".
  • Jezernica je naravni odtok Vrbskega jezera in se izliva pri Žrelcu v Glino.
  • Osojniški potok izvira v Gurah oz. v Strančičah in se izliva pri Žrelcu v Jezernico.
  • Krčica pravzaprav ni več reka Celovškega polja, saj se izliva v Mostiču v Krko, do kamor sežejo nižinsko Polje.

Ravninski predeli

[uredi | uredi kodo]
Marko Pernhart: Pogled na Polje preko Podkrnosa (danes v občini Žrelec) v Celovški ravnini

Povsem ravninski predeli, ki so se tudi naravno še dokaj ohranili so:

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Slovo sv. Lovrenca, naslikal Jakob Brollo v Šentlovrencu pri Šenttomažu nad Celovcem s slovenskim napisom

Celovško polje je poleg Gosposvetskega polja osrednja zgodovinska politična in administrativna pokrajine Koroške in Karantanije. Ime polje izvira iz starodavne, že rimske tradicije. Čez Celovško polje peljejo prometne poti že iz antike iz Celeie (antičnega Celja) preko sv. Heme v Podjuni do Viruna ter preko Ljubelja, Žihpolj Vetrinja do Gospe Svete oz. v rudniške kraje severne Koroške skozi dolini Krke in Krčice.

Dolini obeh rek Gline in Rabe povezujeta Celovško polje z Gosposvetskim poljem oz. s Krnskim gradom in z Gospo Sveto. Tako je se je lahko sprevod ustoličevanja koroških vojvod, ki je imel izhodišče pri vojvodskem kmetu v Blažji vasi severno od Barja pri Vresah nad Šentjakobom ob Cesti, odvijal na eni ali na drugi poti.

Na Celovškem polju je tudi posebej veliko število koseževin. Ker v predelu današnje občine Štalenska gora ni bila neposredno prisotna velika gospoda, so se njihove pravice tudi posebno dolgo ohranile, v delih vse tja do 16. in začetka 17. stoletja. Nekatere nekdanje gospode (npr. Partovca pri Šenttomažu nad Celovcem) in celo nekatere katastrske občine izvirajo iz koseškega sodstva (npr. Bučinja vas v Pokrčah in Štalenski gori ali Rogarja vas pri Šenttomažu). Teh avtonomnih koseških sodstev je bilo na področju občine 10.[2]

Prvi veliki koroški kmečki upor leta 1478 je imel med drugim središče tudi na osrednjem nekdanjem Karantanskem, na Celovškem polju in zlasti v Šentjakobu ob Cesti (danes na vzhodnem delu Celovca). Grafenauer piše, da so bili uporniki finančno dobro zorganizirani, kar v luči koseških sodstev bolje razumemo.[2] Reke Krka, Glina in Jezernica so tvorile mejo med Conama A in B med letoma 1918 in 1920 ter za časa koroškega plebiscita. Južno in vzhodno od teh rek se je smatralo deželo povsem ali pretežno slovensko, vendar je tudi bil rezultat plebiscita takšen, kot je bil, zahvaljujoč se glasovom Slovencev v regiji.

Poleg osrednje kulturno-gospodarske funkcije Celovca je pripadalo slovenski Hranilnici in posojilnici v Šenttomažu nad Celovcem, ter prosvetnemu društvu Edinost Šenttomaž - danes v občini Štalenska gora, da oskrbuje domačine s prosvetnim delom in gospodarskim blagostanjem. Njihovi člani so bili doma po celi ravnini. Furlanski slikar Jakob Brollo je poslikal štiri cerkve na Celovškem polju: v župnijski cerkvi Šenttomaž nad Celovcem, župnijsko cerkev in podružnici v Šmarjeti (danes del Celovca) in v Šentlovrenc pri Šenttomažu nad Celovcem, kjer je ohranjen slovenski napis. V župnijski cerkvi Timenica pa je naslikal sveta Cirila in Metoda.[3]

Celovško polje je tudi prizorišče nacistične strahovlade, saj so tudi iz njenega centra deportirali ugledne slovenske družine v izgnanstvo in prisilno delo, od koder se niso vsi vrnili. Zlasti je ta travma, ob stalnem potrjevanju rezultatov po vojni, imela dolgoročne posledice na vsakdanjo rabo jezika v javnosti in s tem na njegov dolgoročni razvoj.

Tinje[4] so od nekdaj kulturno središče med Podjuno in Celovškim poljem, zato so slovenski duhovniki s pomočjo domačinov daleč naokoli po Koroškem ustanovili osrednjo kulturno ustanovo Katoliški dom prosvete Sodalitas. Tinje so tudi središče istoimenske dekanije, ki zajame celotno vzhodno polovico Celovškega polja vključno z Radišami in z Otmanjami.

Romanja na Celovškem polju

[uredi | uredi kodo]
  • Gospa Sveta na Gosposvetskem polju. Gospa Sveta je osrednji center pokristjanevanja Karantancev. Tja prihajajo Slovenci s širšega slovenskega območja na vse večje Marijine praznike. S Celovškega polja se gre peš v Gospo sveto.[5]
  • Dolina pri Pokrčah sredi Celovškega polja je božja pot od leta 1849 naprej, ko se je trem domačinkam, Slovenkam, prikazala Marija na štoru sredi gozda. Cerkev je bila prvotno posvečena leta 1863. Pred kratkim je bila temeljito obnovljena, ohranjen pa je slovenski križev pot in dodani so vitraži s slovenskimi napisi.[2]
  • Krištofova gora oz. cerkvev svetega Krištofa na god svetega Lovrenca (10. avgusta), ko so tam blagoslovili rž. Ta božja pot je priljubljena zlasti pri Selanih in pri domačinih iz Mežice.
  • Romanje ali tek na štiri gore je bilo eno najbolj množičnih romanj na drugi petek po veliki noči (Praznik svete sulice in žebljev našega Gospoda).

Božja pot vodi preko štiri vrhov nad Gosposvetskim poljem: od Štalenske gore preko Šenturško gore, Šentviško gore ali Kozjemu vrhu vse do Šentlovrenške gore, s cerkvami svete Helene in Magdalene, svetega Urha, svetega Vida in svetega Lovrenca. Romarji jo morajo skleniti v enem dnevu.

Ta božja pot je etnografsko med najzanimivejšimi procesijami. T. i. leteča procesija v osrčju Karantanije, izvira po mnenju etnologa Pavla Zablatnika še iz predkrščanske dobe in naj bi izhajala iz vegetacijskega kulta kot neko čaščenje božanstev rodovitnosti. Ta staroselski obred, ki so ga častili tudi Rimljani, so prevzeli poganski Slovenci in tako obhajali pomladanski sončni praznik. Razni obredi, kot trganje zelenja, pobiranje kamenja iz tlaka cerkve v Porečah na gori ali sekundarna vloga župnika potrjujeta Zablatnikovo dognanje.[6] V času razsvetljenstva je bilo romanje prekinjeno, toda sredi 19. stoletja spet obnovljeno. Bilo je množično slovensko romanje. Prav iz tega razloga je bilo sredi 20. stoletja spet prekinjeno. Danes je zopet obnovljeno.[7]

  • Romanje na tri gore na tretji petek po veliki noči.

Romarji so prehodili tri vrhove v osrčju Koroške: od Krištofove gore nad Celovškim poljem preko znamenite osrednje karantanske Štalenske gore do Šenturške gore nad Gosposvetskim poljem. Tudi to romanje je treba opraviti za en dan in nudi pravljičen pogled na Celovško polje.

Slovensko narečje

[uredi | uredi kodo]

Celovško polje tvori enotno narečno področje in pripada poljanskemu govoru oz. poljanščini Celovškega polja (oz. Celovške ravnine), ki je prehodno narečje (govor) med rožanščino in podjunščino (glej Slovenska narečja). Govorniki so Poljanci (v razliki do Gorjancev v Gurah). Kot posebna različica rožanščine je bila že identificirana s strani Janeza Scheinigga in potrjena v mednarodno priznani dijalektološki disertacij Katje Sturm-Schnabl. Scheinigg v svojem delu »Die Assimilation« razdeli rožanščino v tri enote in sicer spodnji Rož, zgornji Rož in Celovška ravnina.[8]

Leta 2014 je Tomaž Ogris izdal pri založbi Drava narečno knjigo vključno s CD-jem z domačimi domislicami in čenčami pod naslovom Vamprat in Hana.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Bojan-Ilija Schnabl: Poljanski camino, Dvanajst razodetij s Celovškega polja, Celovec, Mohorjeva 2018, 128 strani, ilustrirano, [978-3-7086-1021-4].
  • Bojan-Ilija Schnabl: Klagenfurter Feld/Celovško polje. V: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (izd./Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien-Köln-Weimar, Böhlau Verlag 2016, 2. zv., str. 631-637.(COBISS)
  • Katja Sturm-Schnabl: Klagenfurter Feld, die slowenische Mundart der Poljanci. V: Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl (izd./Hg.): Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942. Wien-Köln-Weimar, Böhlau Verlag 2016, 2. zv., str. 637-640.(COBISS)
  • Bojan-Ilija Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine, Izsledki enciklopedijskih raziskovanj. V: Koroški koledar 2013. Celovec 2012, 107–122, ISBN 978-3-85435-692-9.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: mnah, Na Tamnah – Temna gora: Zgodovinska črtica o imenu hriba nad Celovškim poljem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2013. Celovec 2012, str. 134-137.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 B.-I. Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine, Izsledki enciklopedijskih raziskovanj. V: Koroški koledar 2013. Celovec 2012, 107–122
  3. ↑ Bojan-Ilija Schnabl, Jacobo Brollo, furlanski slikar na Koroškem in Štajerskem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2016. Celovec: Mohorjeva 2015, str. 61-68.
  4. ↑ admin. »Tainach/Tinje | Katholische Kirche Kärnten«. www.kath-kirche-kaernten.at (v nemščini). Pridobljeno 12. marca 2022.
  5. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Božja pot do Gospe Svete in nazaj, ali Večno mlade lipe. Koroški koledarju Mohorjeve družbe 2012, Celovec 2011, str. 112-116
  6. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. V: Studia Mytologica Slavica XV (2012) 231–246.
  7. ↑ ZABLATNIK, Pavle: Čar letnih časov: stare vere in navade na Koroškem. Celovec 1984, Mohorjeva družba, 131-132
  8. ↑ Johann Scheinigg, Die Assimilation im Rosenthaler Dialekt, Ein Beitrag zur Kärntner-Slovenischen Dialektforschung. Erschienen in XXXII Programm des k.k. Staatsgymn zu Klagenfurt 1882. citirano po: Katja Sturm-Schnabl, Die slowenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken, phil. Diss, Wien 1973, 287 strani (stran 33). Citat: »Die dritte Unter-Mundart herrscht in der Ebene um Klagenfurt (kl.), sie hat mit der ersten die Aussprache des e und o gemein, unterscheidet sich aber von den beiden vorhergehenden durch die häufige Zurückziehung des accentes, wo ihn jene auf den Endsilben haben; dies gilt namentlich vom Neutrum der Substantive und Adjktive, z.B.«

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Celovško_polje&oldid=6317423«