Hinokitiol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Hinokitiol (β-thujaplicin)[1] je naravni monoterpen, ki ga najdemo v lesu dreves iz družine cipresovk (Cupressaceae). Spada v skupino derivatov tropolona in je eden izmed thujaplicinov.[2] Zaradi protivirusnega,[3] protimikrobnega[4] in protivnetnega[5] delovanja širokega spektra se hinokitiol pogosto uporablja v izdelkih za ustno nego in zdravljenje. Hinokitiol je cinkov in železov ionofor in je odobren kot aditiv za živila.[6]

Spojina je dobila ime po tajvanski cipresi hinoki, iz katere je bila prvotno izolirana leta 1936.[7] Medtem ko hinokitiola v japonski cipresi hinoki skorajda ni, ga v brinu vrste Juniperus cedrus najdemo v visokih koncentracijah (približno 0,04 % lesne biomase). Hinokitiol v visokih koncentracijah najdemo tudi v lesu ciprese hiba (Thujopsis dolabrata) in v lesu zahodne rdeče cedre (Thuja plicata). Iz cedrovine ga lahko ekstrahiramo s pomočjo topil in ultrazvoka.[8]

Hinokitiol je strukturno zelo podoben tropolonu, kateremu manjka izopropilni substituent. Tropoloni so dobro poznani tudi kot kelirajoče spojine.

Protimikrobno delovanje[uredi | uredi kodo]

Hinokitiol ima širok spekter biološkega delovanja in veliko izmed učinkov spojine je že raziskanih ter opisanih v literaturi. Prvo in najpomembnejše je izrazito protimikrobno delovanje na številne vrste bakterij in gliv, ne glede na že obstoječo odpornost proti antibiotikom.[9] [10]

Na primer, dokazano je bilo učinkovito delovanje hinokitiola na bakterije, ki so pogosti človeški patogeni: Streptococcus pneumoniae, Streptococcus mutans in Staphylococcus Aureus.[11] [12] Poleg tega je bilo za hinokitiol dokazano, da na klamidijo (Chlamydia trachomatis) deluje zaviralno in bi lahko imel klinično uporabnost kot zdravilo za topično uporabo.[13][14]

Protivirusno delovanje[uredi | uredi kodo]

Nedavne raziskave so dokazale tudi protivirusno delovanje hinokitiola v kombinaciji s cinkovimi spojinami na številne viruse, ki lahko okužijo človeka, na primer rinovirus, coxsackievirus in mengovirus.[15] Zdravljenje virusnih okužb bi lahko prineslo množično gospodarsko korist in je izjemnega pomena za mednarodne organizacije, kot je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, angl. "World Health Organisation"). Hinokitiol zavira procesiranje virusnih poliproteinov in s tem onemogoča podvojevanje virusa. Ker je hinokitiol kelirajoča spojina, je učinkovitost protivirusnega delovanja odvisna od razpoložljivosti dvovalentnih kovinskih ionov.[15] Prisotnost cinka v kombinaciji s hinokitiolom omogoča protivirusno delovanje, saj hinokitiol, kot kelirajoča spojina potrebuje kovinske ione za vezavo, kar je obravnavano v naslednjem poglavju.

Drugo delovanje[uredi | uredi kodo]

Hinokitiol ima poleg široko spektralne protimikrobne dejavnosti tudi protivnetno in protirakavo delovanje, ki je bilo prikazano v številnih in vitro celičnih raziskavah ter in vivo raziskavah na živalskih modelih.

Preučuje se potencial spojine za zdravljenje kroničnih vnetnih ali avtoimunskih obolenj, saj hinokitiol zavira ključne vnetne markerje, na primer TNF-α in NF-κB, ter biološke poti. Raziskano je bilo, da hinokitiol deluje citotoksično na pomembne rakave celične linije, saj sproži avtofagične procese, ki vodijo v celično smrt.[15][16]

Raziskave, povezane s koronavirusom[uredi | uredi kodo]

Potencialno protivirusno delovanje temelji na lastnosti hinokitiola, da deluje kot cinkov ionofor. Hinokitiol omogoča dotok cinkovih ionov v celico, kar inhibira podvojevalne mehanizme virusov RNK.[15]

Med viruse RNK spadajo virus gripe (angl. “human influenza virus”) in koronavirus, ki povzroča SARS.[17] V raziskavi so dokazali, da cinkovi ioni občutno zavirajo podvojevanje virusov znotraj celic in da je delovanje odvisno od dotoka cinka. Raziskava temelji na cinkovem ionoforju piritionu, ki deluje zelo podobno kot hinokitiol.[17]

Hinokitiol v celičnih kulturah zavira podvojevanje človeškega rinovirusa, coxsackievirusa in mengovirusa. Onemogoča procesiranje virusnih poliproteinov in s tem zavira podvojevanje pikornavirusa. Dokazano je bilo tudi, da je protivirusna dejavnost odvisna od razpoložljivosti cinkovih ionov.[18]

Železov ionofor[uredi | uredi kodo]

Dokazano je, da hinokitiol obnavlja proizvodnjo hemoglobina pri glodavcih. Deluje kot železov ionofor in kovinske ione usmeri v celico[19][20], kar poveča koncentracijo železa v celicah.

Pri človeku je približno 70 % železa v rdečih krvničkah, bolj točno v proteinu hemoglobina. Železo je esencialnega pomena za vse žive organizme in je ključen element številnih anatomskih funkcij, ko so sistem prenosa kisika, sinteza deoksiribonukleinske kisline (DNK) in transport elektronov. Pomanjkanje železa lahko privede do raznih krvnih motenj, kot je na primer anemija (slabokrvnost), ki znatno škoduje tako telesni kot duševni sposobnosti.[21]

Sinergistična vloga cinka[uredi | uredi kodo]

Hinokitiol je cinkov ionofor, kar mu omogoča zaviranje virusnega podvojevanja. Na kratko, hinokitiol kot cinkov ionofor pomaga pri transportu molekul v celice preko celične ali znotrajcelične membrane, s čimer se poviša znotrajcelična koncentracija te molekule (na primer cinka). Z izkoriščanjem protivirusnih lastnosti cinka v kombinaciji s hinokitiolom lahko bistveno pospešimo vnos cinka v celice.[22]

Raziskave s področja rakavih obolenj[uredi | uredi kodo]

Raziskave na celičnih kulturah in živalskih modelih so pokazale, da hinokition zavira metastaziranje[23][24] in na rakave celice deluje antiproliferativno (zavira tvorbo in razvoj rakavih celic).[25][26][27][28][29][30]

Pomanjkanje cinka[uredi | uredi kodo]

V določenih rakavih celicah so izmerili pomanjkanje cinka, ko pa se je celicam povrnila optimalna znotrajcelična koncentracija železa, se je rast tumorja ustavila. Hinokitiol je dobro preučen cinkov ionofor, vendar bo potrebnih še več dodatnih raziskav, s katerimi bi določili učinkovito koncentracijo hinokitiola in cinka za klinično uporabo.

  • “Vpliv cinka v prehrani na rast melanoma in eksperimentalnih metastaz …”[31]
  • “Pomanjkanje cinka v prehrani spodbuja razvoj raka požiralnika s tem, ko povzroči izrazit vnetni odziv …”[32]
  • “Povezava med serumsko koncentracijo cinka in pljučnim rakom: metaanaliza opazovalnih študij …”[33]
  • “Napredek raziskav, ki preučujejo povezavo med pomanjkanjem cinka, mikroRNK in rakom požiralnika …”[34]

Proizvodi, ki vsebuje hinokitiol[uredi | uredi kodo]

Hinokitiol se pogosto uporablja v raznovrstnih potrošniških proizvodih, na primer v kozmetiki, zobnih kremah, ustnih razpršilcih, kremah za sončenje in v proizvodih za obnavljanje rasti las. Ena izmed vodilnih blagovnih znamk, ki trži proizvode s hinokitiolom, je Hinoki Clinical.

Ustanovljena je bila leta 1956, kmalu zatem, ko se je v letu 1955[35] prvič začela industrijska ekstrakcija hinokitiola. Hinoki Clinical trenutno trži 18 različnih linij proizvodov, ki vsebujejo hinokitiol. Blagovna znamka Relief Life[36] se lahko pohvali z večmilijonsko prodajo zobne kreme s hinokitiolom, Dental Series.[37]

Drugi pomembni proizvajalci izdelkov s hinokitiolom so Otsuka Pharmaceuticals, Kobayashi Pharmaceuticals, Taisho Pharmaceuticals, SS Pharmaceuticals. Proizvodi s hinokitiolom se tržijo tudi na ameriških[38] in avstralskih[39] trgih, kjer podjetje Swanson Vitamins ® uporablja hinokitiol v antioksidativnih serumih in drugih podobnih proizvodih. Hinokitiol je bil leta 2006 uvrščen na kanadski seznam domačih snovi (DSL, angl. “domestic substances list”) kot neobstojen, brez bioakumulacijskega potenciala in nestrupen za vodne organizme.[40] Ameriška aktivistična skupina za okolje (EWG, angl. “environmental working group”) je sestavini hinokitiol posvetila celotno stran, kjer navajajo nizko tveganje na področju alergij in imunotoksičnosti, rakavih obolenj ter razvojne in reproduktivne toksičnosti.[41] Tveganje hinokitiola je ocenjeno na 1–2. Za primerjavo navajamo propilparaben, sestavino nekaterih ustnih vod, ki se še vedno tržijo, čeprav dosegajo visoko stopnjo tveganja in toksičnosti. Evropska komisija za hormonske motnje je propilparaben med drugim ocenila kot motilec človeškega endokrinega sistema, na spletni strani EWG je prejel oceno 4–6.[42]

Dr. ZinX[uredi | uredi kodo]

Avstralski proizvajalec cinkovega oksida Advance Nanotek[43] je skupaj s podjetjem AstiVita Limited[44] 2. aprila 2020 vložil patentno prijavo za protivirusno sestavo s hinokitiolom kot glavno sestavino z namenom uporabe v različnih proizvodih za ustno nego.[45] Patentirana sestava je danes del proizvodov z imenom Dr ZinX in bo kot kombinacija cinka ter hinokitiola na tržišču na voljo najverjetneje v letu 2020.[46][47]

Dr ZinX je 18. maja 2020 objavil rezultate testa za kvantitativni suspenzijski test za oceno protivirusne dejavnosti na področju zdravstva,[48][49] ki za čisto koncentracijo v 5 minutah navaja 3,25 logaritemsko znižanje za COVID-19 mačji koronavirus (angl. feline coronavirus”).[50]

Cink je esencialno prehransko dopolnilo in v telesu igra vlogo elementa v sledeh. Ocenjujejo, da ima svetovno gledano 17,3 % prebivalcev nezadosten vnos cinka v telo.[51][52]

Obeti[uredi | uredi kodo]

Že v začetku leta 2000 so raziskovalci prepoznali, da bi lahko bil hinokitiol pomembno zdravilo za klinično uporabo, predvsem za zaviranje rasti klamidije (Chlamydia trachomati). Tako kot drugi raziskovalci so tudi kemik Martin Burke in kolegi z Univerze v Illinoisu (Urbana Champaign) odkrili ogromno medicinsko uporabnost hinokitiola. Burkov cilj je bil premagati nepravilen transport železa pri živalih. Nezadostne koncentracije določenih proteinov lahko privedejo do pomanjkanja železa v celicah, čemur pravimo anemija, ali pa do nasprotnega učinka, hemokromatoze, ki opisuje kopičenje železa v telesu.[53]

Z uporabo kvasnih kultur brez dednega materiala so raziskovalci pregledali knjižnico majhnih biomolekul in poskušali poiskati tiste, ki so odgovorne za transport železa in posledično za celično rast. Hinokitiol je bil tisti, ki je uspešno obnovil delovanje celic. Z nadaljnjim delom skupine so razvili mehanizem, po katerem hinokitiol obnovi ali zniža celično koncentracijo železa.[19] Raziskavo so nato preusmerili na sesalce in ugotovili, da so si glodavci, ki so bili ustvarjeni brez beljakovin za železo, ko so jih hranili s hinokitiolom ponovno obnovili zaloge železa v črevesju. V podobni raziskavi na cebricah je molekula obnovila proizvodnjo hemoglobina.[20] V komentarju dela, ki so ga opravili Burke in drugi, so hinokitiolu nadeli vzdevek molekula železnega moža (angl. “iron man molecule”), kar postane še bolj zanimivo, saj je ime odkritelja Nozoe v angleščino možno prevesti kot železni človek (angl. “Iron Man”).

Kot posledica povečanega povpraševanja po proizvodih za ustno nego na osnovi hinokitiola so bile izvedene tudi druge pomembne raziskave. Skupina osmih različnih institucij na Japonskem je v raziskavi z naslovom: “Protibakterijsko delovanje hinokitiola na patogene, proti antibiotikom odporne in za antibiotik občutljive bakterije, ki prevladujejo v ustni votlini in zgornjih dihalnih poteh”[12], je dokazala, da hinokitiol deluje protibakterijsko na širok spekter patogenih bakterij in ima nizko citotoksičnost za človeške epitelijske celice.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »β-Thujaplicin 469521 Sigma-Aldrich«. β-Thujaplicin. Sigma-Aldrich. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  2. ↑ Chedgy, Russell J.; Lim, Young Woon; Breuil, Colette (Maj 2009). »Effects of leaching on fungal growth and decay of western redcedar«. Canadian Journal of Microbiology. Zv. 55, št. 5. str. 578–586. doi:10.1139/w08-161. ISSN 0008-4166.
  3. ↑ Krenn, B. M.; Gaudernak, E.; Holzer, B.; Lanke, K.; Van Kuppeveld, F. J. M.; Seipelt, J. (15. oktober 2008). »Antiviral Activity of the Zinc Ionophores Pyrithione and Hinokitiol against Picornavirus Infections«. Journal of Virology. Zv. 83, št. 1. str. 58–64. doi:10.1128/jvi.01543-08. ISSN 0022-538X.
  4. ↑ Inamori, Yoshihiko; Shinohara, Sayo; Tsujibo, Hiroshi; Okabe, Toshihiro; Morita, Yasuhiro; Sakagami, Yoshikazu; Kumeda, Yuko; Ishida, Nakao (1999). »Antimicrobial Activity and Metalloprotease Inhibition of Hinokitiol-Related Compounds, the Constituents of Thujopsis dolabrata S. and Z. hondai MAK«. Biological & Pharmaceutical Bulletin (v angleščini). Zv. 22, št. 9. str. 990–993. doi:10.1248/bpb.22.990. ISSN 0918-6158.
  5. ↑ Ye, J; Xu, Y-F; Lou, L-X; Jin, K; Miao, Q; Ye, X; Xi, Y (8. maj 2015). »Anti-inflammatory effects of hinokitiol on human corneal epithelial cells: an in vitro study«. Eye. Zv. 29, št. 7. str. 964–971. doi:10.1038/eye.2015.62. ISSN 0950-222X.
  6. ↑ »Stress Check System«. Health evaluation and promotion (v angleščini). Zv. 43, št. 2. 2016. str. 299–303. doi:10.7143/jhep.43.299. ISSN 1347-0086.
  7. ↑ Murata, Ichiro; Itô, Shô; Asao, Toyonobu (14. december 2012). »Tetsuo Nozoe: Chemistry and Life«. The Chemical Record (v angleščini). Zv. 12, št. 6. str. 599–607. doi:10.1002/tcr.201200024.
  8. ↑ Chedgy, Russell J.; Daniels, C.R.; Kadla, John; Breuil, Colette (1. marec 2007). »Screening fungi tolerant to Western red cedar (Thuja plicata Donn) extractives. Part 1. Mild extraction by ultrasonication and quantification of extractives by reverse-phase HPLC«. Holzforschung. Zv. 61, št. 2. str. 190–194. doi:10.1515/HF.2007.033. ISSN 0018-3830.
  9. ↑ Shih, Yin-Hua; Chang, Kuo-Wei; Hsia, Shih-Min; Yu, Cheng-Chia; Fuh, Lih-Jyh; Chi, Tzu-Yun; Shieh, Tzong-Ming (Junij 2013). »In vitro antimicrobial and anticancer potential of hinokitiol against oral pathogens and oral cancer cell lines«. Microbiological Research (v angleščini). Zv. 168, št. 5. str. 254–262. doi:10.1016/j.micres.2012.12.007.
  10. ↑ Morita, Yasuhiro; Sakagami, Yoshikazu; Okabe, Toshihiro; Ohe, Tatsuhiko; Inamori, Yoshihiko; Ishida, Nakao (2007). »The Mechanism of the Bactericidal Activity of Hinokitiol«. Biocontrol Science (v angleščini). Zv. 12, št. 3. str. 101–110. doi:10.4265/bio.12.101. ISSN 1884-0205.
  11. ↑ Wang, Tong-Hong; Hsia, Shih-Min; Wu, Chi-Hao; Ko, Shun-Yao; Chen, Michael Yuanchien; Shih, Yin-Hua; Shieh, Tzong-Ming; Chuang, Li-Chuan; Wu, Ching-Yi (28. september 2016). Hassan, Imtaiyaz (ur.). »Evaluation of the Antibacterial Potential of Liquid and Vapor Phase Phenolic Essential Oil Compounds against Oral Microorganisms«. PLOS ONE (v angleščini). Zv. 11, št. 9. str. e0163147. doi:10.1371/journal.pone.0163147. ISSN 1932-6203.
  12. ↑ 12,0 12,1 Domon, Hisanori; Hiyoshi, Takumi; Maekawa, Tomoki; Yonezawa, Daisuke; Tamura, Hikaru; Kawabata, Shigetada; Yanagihara, Katsunori; Kimura, Osamu; Kunitomo, Eiji (Junij 2019). »Antibacterial activity of hinokitiol against both antibiotic‐resistant and ‐susceptible pathogenic bacteria that predominate in the oral cavity and upper airways«. Microbiology and Immunology (v angleščini). Zv. 63, št. 6. str. 213–222. doi:10.1111/1348-0421.12688. ISSN 0385-5600.
  13. ↑ Yamano, Hiroaki; Yamazaki, Tsutomu; Sato, Kozue; Shiga, Sadashi; Hagiwara, Toshikatsu; Ouchi, Kazunobu; Kishimoto, Toshio (Junij 2005). »In Vitro Inhibitory Effects of Hinokitiol on Proliferation of Chlamydia trachomatis«. Antimicrobial Agents and Chemotherapy (v angleščini). Zv. 49, št. 6. str. 2519–2521. doi:10.1128/AAC.49.6.2519-2521.2005. ISSN 0066-4804. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2020. Pridobljeno 3. avgusta 2020.
  14. ↑ Chedgy, Russell. (2010). Secondary metabolites of western red cedar (Thuja plicata) : their biotechnological applications and role in conferring natural durability. Lambert Academic Publishing. ISBN 978-3-8383-4661-8. OCLC 646005570.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 15,3 Krenn, B. M.; Gaudernak, E.; Holzer, B.; Lanke, K.; Van Kuppeveld, F. J. M.; Seipelt, J. (1. januar 2009). »Antiviral Activity of the Zinc Ionophores Pyrithione and Hinokitiol against Picornavirus Infections«. Journal of Virology (v angleščini). Zv. 83, št. 1. str. 58–64. doi:10.1128/JVI.01543-08. ISSN 0022-538X. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. julija 2020. Pridobljeno 3. avgusta 2020.
  16. ↑ Jayakumar, Thanasekaran; Liu, Chao-Hong; Wu, Guan-Yi; Lee, Tzu-Yin; Manubolu, Manjunath; Hsieh, Cheng-Ying; Yang, Chih-Hao; Sheu, Joen-Rong (22. marec 2018). »Hinokitiol Inhibits Migration of A549 Lung Cancer Cells via Suppression of MMPs and Induction of Antioxidant Enzymes and Apoptosis«. International Journal of Molecular Sciences (v angleščini). Zv. 19, št. 4. str. 939. doi:10.3390/ijms19040939. ISSN 1422-0067.
  17. ↑ 17,0 17,1 te Velthuis, Aartjan J. W.; van den Worm, Sjoerd H. E.; Sims, Amy C.; Baric, Ralph S.; Snijder, Eric J.; van Hemert, Martijn J. (4. november 2010). »Zn2+ Inhibits Coronavirus and Arterivirus RNA Polymerase Activity In Vitro and Zinc Ionophores Block the Replication of These Viruses in Cell Culture«. PLoS Pathogens. Zv. 6, št. 11. str. e1001176. doi:10.1371/journal.ppat.1001176. ISSN 1553-7374.
  18. ↑ Krenn, B. M.; Gaudernak, E.; Holzer, B.; Lanke, K.; Van Kuppeveld, F. J. M.; Seipelt, J. (1. januar 2009). »Antiviral Activity of the Zinc Ionophores Pyrithione and Hinokitiol against Picornavirus Infections«. Journal of Virology (v angleščini). Zv. 83, št. 1. str. 58–64. doi:10.1128/JVI.01543-08. ISSN 0022-538X. PMC 2612303. PMID 18922875. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. julija 2020. Pridobljeno 3. avgusta 2020.
  19. ↑ 19,0 19,1 Grillo, Anthony S. Restored iron transport by a small molecule promotes absorption and hemoglobinization: discovery, development, and mechanistic studies. OCLC 1084598718.
  20. ↑ 20,0 20,1 Service, Robert (11. maj 2017). »Iron Man molecule restores balance to cells«. Science. doi:10.1126/science.aal1178. ISSN 0036-8075.
  21. ↑ Abbaspour, Nazanin; Hurrell, Richard; Kelishadi, Roya (Februar 2014). »Review on iron and its importance for human health«. Journal of Research in Medical Sciences : The Official Journal of Isfahan University of Medical Sciences. Zv. 19, št. 2. str. 164–174. ISSN 1735-1995. PMC 3999603. PMID 24778671.
  22. ↑ »Introduction to Ionophores«. Elsevier. Pridobljeno 2. avgusta 2020.
  23. ↑ Jayakumar, Thanasekaran; Liu, Chao-Hong; Wu, Guan-Yi; Lee, Tzu-Yin; Manubolu, Manjunath; Hsieh, Cheng-Ying; Yang, Chih-Hao; Sheu, Joen-Rong (22. marec 2018). »Hinokitiol Inhibits Migration of A549 Lung Cancer Cells via Suppression of MMPs and Induction of Antioxidant Enzymes and Apoptosis«. International Journal of Molecular Sciences. Zv. 19, št. 4. str. 939. doi:10.3390/ijms19040939. ISSN 1422-0067.
  24. ↑ Wu, Yueh-Jung; Hsu, Wei-Jie; Wu, Li-Hsien; Liou, Huei-Pu; Pangilinan, Christian Ronquillo; Tyan, Yu-Chang; Lee, Che-Hsin (2020). »Hinokitiol reduces tumor metastasis by inhibiting heparanase via extracellular signal-regulated kinase and protein kinase B pathway«. International Journal of Medical Sciences. Zv. 17, št. 3. str. 403–413. doi:10.7150/ijms.41177. ISSN 1449-1907.
  25. ↑ Lee, Tae Bok; Jun, Jin Hyun (30. junij 2019). »Can Hinokitiol Kill Cancer Cells? Alternative Therapeutic Anticancer Agent via Autophagy and Apoptosis«. The Korean Journal of Clinical Laboratory Science. Zv. 51, št. 2. str. 221–234. doi:10.15324/kjcls.2019.51.2.221. ISSN 1738-3544.
  26. ↑ Tu, Dom-Gene; Yu, Yun; Lee, Che-Hsin; Kuo, Yu-Liang; Lu, Yin-Che; Tu, Chi-Wen; Chang, Wen-Wei (2. marec 2016). »Hinokitiol inhibits vasculogenic mimicry activity of breast cancer stem/progenitor cells through proteasome-mediated degradation of epidermal growth factor receptor«. Oncology Letters. Zv. 11, št. 4. str. 2934–2940. doi:10.3892/ol.2016.4300. ISSN 1792-1074.
  27. ↑ Zhang, Guangya; He, Jiangping; Ye, Xiaofei; Zhu, Jing; Hu, Xi; Shen, Minyan; Ma, Yuru; Mao, Ziming; Song, Huaidong (15. marec 2019). »β-Thujaplicin induces autophagic cell death, apoptosis, and cell cycle arrest through ROS-mediated Akt and p38/ERK MAPK signaling in human hepatocellular carcinoma«. Cell Death & Disease. Zv. 10, št. 4. doi:10.1038/s41419-019-1492-6. ISSN 2041-4889.
  28. ↑ Huang, Chien-Hsun; Jayakumar, Thanasekaran; Chang, Chao-Chien; Fong, Tsorng-Harn; Lu, Shing-Hwa; Thomas, Philip; Choy, Cheuk-Sing; Sheu, Joen-Rong (25. september 2015). »Hinokitiol Exerts Anticancer Activity through Downregulation of MMPs 9/2 and Enhancement of Catalase and SOD Enzymes: In Vivo Augmentation of Lung Histoarchitecture«. Molecules. Zv. 20, št. 10. str. 17720–17734. doi:10.3390/molecules201017720. ISSN 1420-3049.
  29. ↑ Lee, Tae-Bok; Seo, Eun-Ju; Lee, Ji-Yun; Jun, Jin Hyun (december 2018). »Synergistic Anticancer Effects of Curcumin and Hinokitiol on Gefitinib Resistant Non-Small Cell Lung Cancer Cells«. Natural Product Communications. Zv. 13, št. 12. str. 1934578X1801301. doi:10.1177/1934578x1801301223. ISSN 1934-578X.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  30. ↑ Shih, Yin-Hua; Chang, Kuo-Wei; Hsia, Shih-Min; Yu, Cheng-Chia; Fuh, Lih-Jyh; Chi, Tzu-Yun; Shieh, Tzong-Ming (Junij 2013). »In vitro antimicrobial and anticancer potential of hinokitiol against oral pathogens and oral cancer cell lines«. Microbiological Research. Zv. 168, št. 5. str. 254–262. doi:10.1016/j.micres.2012.12.007. ISSN 0944-5013.
  31. ↑ Murray, Michael J.; Erickson, Kent L.; Fisher, Gerald L. (december 1983). »Effects of dietary zinc on melanoma growth and experimental metastasis«. Cancer Letters. Zv. 21, št. 2. str. 183–194. doi:10.1016/0304-3835(83)90206-9. ISSN 0304-3835.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  32. ↑ Taccioli, C; Chen, H; Jiang, Y; Liu, X P; Huang, K; Smalley, K J; Farber, J L; Croce, C M; Fong, L Y (19. december 2011). »Dietary zinc deficiency fuels esophageal cancer development by inducing a distinct inflammatory signature«. Oncogene. Zv. 31, št. 42. str. 4550–4558. doi:10.1038/onc.2011.592. ISSN 0950-9232.
  33. ↑ Wang, Ying; Sun, Zhengyi; Li, Aipeng; Zhang, Yongsheng (6. maj 2019). »Association between serum zinc levels and lung cancer: a meta-analysis of observational studies«. World Journal of Surgical Oncology. Zv. 17, št. 1. doi:10.1186/s12957-019-1617-5.
  34. ↑ Liu, Cong-Min; Liang, Di; Jin, Jing; Li, Dao-Juan; Zhang, Ya-Chen; Gao, Zhao-Yu; He, Yu-Tong (11. september 2017). »Research progress on the relationship between zinc deficiency, related microRNAs, and esophageal carcinoma«. Thoracic Cancer. Zv. 8, št. 6. str. 549–557. doi:10.1111/1759-7714.12493. ISSN 1759-7706.
  35. ↑ »Hinoki Clinical History«. Hinoki Clinical (v japonščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  36. ↑ »Real Life Product Line«. www.anshin-tsuuhan.com. Anshin Tsuuhan. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2018. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  37. ↑ »Dental Series Product Page«. Rakuten. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  38. ↑ »Antioxidant Serum«. Swanson Vitamins US (v angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  39. ↑ »Antioxidant Serum AU«. Swanson Vitamins Australia (v angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  40. ↑ »Detailed categorization results of the Domestic Substances List - Open Government Portal«. open.canada.ca. Secretariat, Treasury Board of Canada; Secretariat, Treasury Board of Canada. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  41. ↑ »EWG Skin Deep® | What is HINOKITIOL«. EWG (v angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  42. ↑ »EWG Skin Deep® | What is PROPYLPARABEN«. EWG (v angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  43. ↑ »Advance NanoTek | Zinc Oxide Powder«. Advance NanoTek (v angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  44. ↑ »Health And Beauty | AstiVita«. Health And Beauty | AstiVita (v angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  45. ↑ »IP Australia: AusPat Disclaimer«. pericles.ipaustralia.gov.au. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  46. ↑ »Patent Update AstiVita PDF« (PDF). Australian Stock Exchange. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  47. ↑ »Zinc + Hinokitiol«. Dr ZinX (v angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  48. ↑ »AstiVita - Testing Results for Dr Zinx Zinc + Hinokitiol Combination« (PDF). ASX (Australian Stock Exchange). Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  49. ↑ »Test Results«. Dr ZinX (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2020. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  50. ↑ »Surrogate viruses for use in disinfectant efficacy tests to justify claims against COVID-19« (v angleščini). Therapeutic Goods Administration (TGA). 7. maj 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2020. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  51. ↑ Wessells, K. Ryan; Brown, Kenneth H. (29. november 2012). Bhutta, Zulfiqar A. (ur.). »Estimating the Global Prevalence of Zinc Deficiency: Results Based on Zinc Availability in National Food Supplies and the Prevalence of Stunting«. PLoS ONE (v angleščini). Zv. 7, št. 11. str. e50568. doi:10.1371/journal.pone.0050568. ISSN 1932-6203.
  52. ↑ Ervin, R. Bethene; Kennedy-Stephenson, Jocelyn (1. november 2002). »Mineral Intakes of Elderly Adult Supplement and Non-Supplement Users in the Third National Health and Nutrition Examination Survey«. The Journal of Nutrition (v angleščini). Zv. 132, št. 11. str. 3422–3427. doi:10.1093/jn/132.11.3422. ISSN 0022-3166.
  53. ↑ »Hinokitiol Discovery«. Hinoki. Pridobljeno 4. avgusta 2020.[mrtva povezava]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hinokitiol&oldid=6124390«