Ana Andrejevna Ahmatova

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ana Andrejevna Ahmatova, Petrov-Vodkin, 1922

Ana Andrejevna Ahmatova [ána andréjevna ahmátova] (rusko А́нна Андре́евна Ахма́това), rojena Gorenko (Го́ренко), ruska pesnica, pisateljica, literarna zgodovinarka, literarna kritičarka in prevajalka, * 23. junij (11. junij, ruski koledar) 1889, Odesa, Ruski imperij (sedaj Ukrajina), † 5. marec 1966, Domodedovo, Moskovska oblast, Sovjetska zveza (sedaj Rusija).

Ahmatova je imela v ruskem pesništvu velik vpliv. Njena dela obsegajo kratke lirične pesmi, posplošene, bistroumno struktuirane cikle, kot je Rekviem (Реквием, 1935-40, objavljen 1987), njeno tragično mojstrsko delo o Stalinovem terorju. Njeno delo obravnava različne teme, na primer čas in spomin, usodo ustvarjalnih žensk in težave življenja in pisanja v senci stalinizma.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodila se je v odeški četrti Bolšoj Fontan v družini pomorskega inženirja. Njena mladost ni bila srečna. Družina se je leta 1890 preselila v Carsko Selo, kjer se je izobraževala. Starša sta se ločila leta 1905. V Carskem Selu je srečala tudi svojega bodočega moža, Gumiljova. Pesmi je začela pisati pri enajstih letih. Nanjo so vplivali: Racine, Puškin in Baratinski. Ker oče ni hotel, da bi objavljala pesmi pod njegovim »uglednim« imenom, je za psevdonim prevzela priimek svoje tatarske stare matere.

Mnogo tedanjih ruskih pesnikov je Ahmatovi izkazalo ljubezen. Ahmatova je vrnila naklonjenost Mandelštamu in njegova žena Nadežda ji je kasneje v svoji avtobiografiji Upanje proti upanju oprostila.

V letu 1910 se je poročila z Gumiljovom. Kmalu jo je zapustil in se odpravil v Afriko ter sodeloval v 1. svetovni vojni. Njenih pesmi ni jemal resno. Ko mu je Blok povedal, da ima rajši njene pesmi, je bil šokiran. Njun sin Lev, rojen leta 1912, je postal priznan zgodovinar.

Svojo prvo zbirko pod naslovom Večer (Вечер) je objavila leta 1912. Zbirka je vsebovala kratke, psihološko napete pesmi. Bile so priljubljene zaradi klasičnega sloga, pripovednih podrobnosti in spretne rabe barv.

Veliko žensk je Ahmatovi v čast sestavljajo pesmi, še preden je leta 1914 izšla njena druga zbirka Rožni venec (Чётки). Njene zgodnje pesmi po navadi upodabljajo moškega in žensko pri najbolj bridkem, negotovem trenutku njunega razmerja. Takšna dela so posnemali in kasneje parodirali Nabokov in drugi. Ahmatova je zaradi tega izjavila: »Učila sem naše ženske kako naj govorijo, ne vem pa kaj naj naredim, da molčijo.«

Skupaj z možem je v krogu akmeistov uživala velik ugled. Njeno plemiško obnašanje in umetniška celost sta ji prinesla naziva »Kraljica Neve« in »Duša srebrne dobe«, kakor so imenovali to obdobje v zgodovini ruskega pesništva. Mnogo desetletij kasneje se je spominjala tega blaženega časa svojega življenja v najdaljšem od svojih del, Pesnitev brez junaka (Поэма без героя, 1940-1965), ki ga je navdahnil Puškinov roman Jevgenij Onjegin.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]