Ljubezen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pelikan, ki si je ranil prsi, da bi s svojo krvjo nahranil mladiče, je star simbol žrtvujoče se ljubezni.

Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali; ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih.

Prav zaradi večpomenskosti besede ljubezen, je potrebno v slovenščini uporabiti še druge besede, s katerimi opredelimo, za kakšno ljubezen gre (ljubezen do ...). Že stara grščina pa je poznala vsaj tri različne besede za ljubezen:

  • eros, ki pomeni vzneseno, telesno, erotično ljubezen. Latinska inačica je amor.
  • philia, ki pomeni ljubiteljstvo do kakšne stvari. Tako vse slovenske besede grškega izvora, ki vsebujejo fil, pomenijo ljubezen do nečesa: filantrop (človekoljub), bibliofil (ljubitelj knjig), pa tudi ime Filip (grško Philhipos pomeni ljubitelj konj)
  • agape, ki pomeni ljubezen do bližnjega, karitativno dejavnost, pripravljenost pomagati. Latinska inačica je karitas.

Teološko pojmovanje ljubezni[uredi | uredi kodo]

Krščanstvo[uredi | uredi kodo]

Eno najbolj znanih in najlepših besedil o ljubezni se nahaja v Svetem pismu v 1. pismu Korinčanom 1Kor 13,1-13, ki ga je napisal apostol Pavel:

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.

Po teoloških razlagah je ljubezen poleg vere in upanja ena izmed treh duhovnih dojemljivosti oziroma milosti, t. j. darov. In izmed treh je ljubezen največja in najpomembnejša (1Kor 13,13). Jezus Kristus je vse zapovedi Mojzesove postave združil v dve, ki temeljita na ljubezni: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki (Mt 22,34-40).

Bog je poosebljena ljubezen. To najbolj naravnost potrdi Janez Evangelist, ko pravi: Bog je ljubezen (1Jn 4,16). Njegova ljubezen je tako neskončna, da se je s človeškim razumom ne da doumeti. S tem ne mislimo samo na »vsakdanji kruh«, ki ga prejemamo od Boga, pač pa je pri tem v ospredju Božje usmiljenje, njegova pripravljenost odpustiti vsak greh, ki ga priznamo in se ga pokesamo, ne glede na njegovo težo. Če se je človek pripravljen spremeniti in opustiti svoja grešna pota, je lahko prepričan, da mu bo Bog na novi poti stal ob strani. Pogoj za to pa je seveda, da mu je Bog predhodno odpustil grehe. In ker Bog ve, da je človek suženj greha, je poslal svojega Sina, da bi ga na edinstven način osvobodil le-tega. Pravzaprav je edinstven že sam prihod Božjega Sina oziroma ideja Božjega učlovečenja. Evangelij po Janezu to opredeli kot vrhunsko Božjo ljubezen, Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje (Jn 3,16). S svojo smrtjo na križu se je Jezus daroval za vse človeštvo in dal s tem vsakemu posamezniku zgled najvišje ljubezni: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]