Šentandraž v Labotski dolini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za drugi koroški Šentandraž glej Šentandraž pri Šentlipšu.

Koordinati: 46°46′0″N 14°49′0″E / 46.766667°N 14.816667°E / 46.766667; 14.816667

Šent Andraž
Sankt Andrä
Župnijska cerkev, do 1859 stolnica
Župnijska cerkev, do 1859 stolnica
Coat of arms of Sankt Andrä
Šent Andraž is located in Avstrija
Šent Andraž
Šent Andraž
Upravna delitev in vodenje
Država Zastava Avstrije Avstrija
Dežela Koroška
Okraj Wolfsberg
Župan Peter Stauber
Geografske značilnosti
Površina 1.135 km²
Nadmorska višina 446 m  
Statistika prebivalstva
Prebivalstvo 10.135 (1 januar 2014)[1]
 - Gostota 9 preb/km²
Ostale informacije
Časovni pas CET/CEST (UTC+1/+2)
Poštna številka 9433
Območna številka 04358
Spletna stran St-andrae.at

Šentandraž v Labotski dolini, redko tudi Šentandraž v Lavantinski dolini in Šentandraž v Labotu [v lábotu][2], (nemško Sankt Andrä), je mesto in sedež občine v okraju Wolfsberg na Koroškem v Avstriji.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Občina pokriva del Spodnje Labotske doline, kjer živi večina prebivalstva. Dolina je posuta z raztresenimi naselji v strmem vzhodnem pobočju Saualp in je redko poseljena v zahodnem pobočju Koralp. Mesto Šentandraž leži na griču, približno 30 m nad dolino.

Leta 1850 so bila ustanovljena avstrijska okrožja po vzoru katastra iz leta 1817. V letih 1850-1875 so neodvisne občine Fischering, Gemmersdorf in Eitweg prišle pod mesto Šentandraž. V obdobju do leta 1914 so se te spet ločile od Šentandraža. V obdobju po drugi svetovni vojni je bila občina Polling izdvojena iz Šentandraža, St.Marein in Fischering pa razdeljeni. Leta 1973 je bila velika reforma skupnosti. Ustanovljen je bil velik okraj Šentandraž, ki je vseboval veliko nekdanjih sosednjih občin.

Velik okraj Šentandraž
po reformah leta 1973
Nekdanja občina St. Andrä Fischering Maria Rojach Eitweg Schönweg Pustritz (Teil) Granitztal (manjši del) St. Paul (manjši del) St. Stefan (manjši del) St. Marein (manjši del) St. Georgen
Površina (v ha) 726 1575 1505 2510 920 1355 832 692 137 793 312

Današnje območje obsega skupno 21 katastrskih občin (St. Andrä, Eitweg, Fischering, Gemmersdorf, Goding, Jakling, Kleinrojach, Kollegg, Mosern, Oberaigen, Pölling, Schönweg, Teichbauer, Dachberg, Eisdorf, Framrach, Langegg, Lindhof, Paierdorf, Winkling, Lamm) s 64 naselji:

Porazdelitev prebivalstva (Stanje 31. oktober 2011[3])
Naselja
preko 200 preb.
Naselja
preko 100 preb.
Naselja
preko 50 preb.
Naselja
pod 50 preb.
St. Andrä 1299 Kleinrojach 198 Kienberg 98 Ragglach 49
Jakling 792 Mosern 180 Kolleg 94 Oberagsdorf 46
Gemmersdorf 700 Winkling-Nord 177 Mühldorf 94 Schönweg-Pustritz 46
Eitweg 682 Wölzing-St. Andrä 173 Siebending 87 Ragglbach 45
Blaiken 530 Langegg 170 Kleinedling 82 Winkling-Süd 35
Wölzing-Fischering 431 Oberpichling 168 Zellbach 82 Völking 34
Burgstall-Sankt Andrä 410 Paierdorf 164 Aich 81 Mitterpichling 29
Magersdorf 408 Messensach 152 Unteragsdorf 79 Langgen 26
Maria Rojach 351 Goding 148 Dachberg 75 Obereberndorf 26
Sankt Ulrich 260 Lindhof 147 Pichling 70 Oberaigen 23
Pölling 214 Unterrain 123 St. Jakob 69 Schaßbach 23
Schönweg-St.Andrä 214 Mettersdorf 117 Wimpassing 67 Gönitz 22
    Lamm 113 Untereberndorf 65 Burgstall-Pölling 20
    Framrach 103 Farrach 64 Pustritz 14
        Pirk 62 Höfern 13
        Fischering 54 Schobersberg 13
        Eisdorf 52 Unteraigen 13
        Hainsdorf 52 Reisberg 12
            Streitberg 11
            Tschrietes 1

V letu 1999 je bilo v občini Šentandraž 510 kmetij, ki so obsegale 14.832 hektarjev. Med letoma 1995 in 1999 se je število kmetij zmanjšalo za 11,6%. Kmetje v dolini večinoma pridelujejo koruzo ali rž. Nekaj je tudi gorskih samozadostnih kmetij v obliki »celkov«, ki se ukvarjajo z živinorejo in sadjarstvom.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Šentandraž meji na zahodu in severozahodu na občino Griffen, ki spada v Okraj Velikovec (Völkermarkt) in leži v dolini Podjunski dolini (Jauntal). Na severu leži Wolfsberg - središče okrožja, ki je pomemben regionalni center s približno 25.000 prebivalci. Na vzhodu in jugu v Labotski dolini ležijo občine Frantschach-Sankt Gertraud, Sankt Georgen in Sankt Paul.

Geologija[uredi | uredi kodo]

Okrožje Šentandraž se nahaja v različnih geoloških območjih. V dolini prevladuje predvsem prod in druge naplavine. Pogosti so konglomerati, školjke in drugi kamniti materiali. Na pobočjih Svinške planine (Saualpe) in Golice (Koralpe) se nahaja gnajs. Na Svinški planini obstajajo tudi velike površine, kjer prevladujejo metamorfne kamnine in kremenov filit. najdejo se tudi območja z marmorjem. V kraju Kalten Winkel v bližini vasi Ragglbach so ostanki rimskega kamnoloma marmorja. Na gorskih grebenih so bogati glineni nanosi, ki so jih izkopavali že od srednjega veka.

Gore[uredi | uredi kodo]

Okrožje Šentandraž ima najvišji vrh visok 2140 m. Začne se na zahodu s Svinško planino in sega na vzhod do Golice (Großer Speikkogel). Med tema gorovjema so velike doline. Na pobočjih obeh gorovij so razpršene kmetije in manjša naselja s centrom okoli župnijske cerkve. Med razpršene poselitve na Svinški planini sodijo Kienberg in Kollegg. Vasi s središčem pa so Pölling, Schönweg und Lamm. Na Golici je razpršena poselitev le Goding.

Reke[uredi | uredi kodo]

Glavna reka v Labotski dolini in teče tudi skozi Šentandraž je Labotnica. Labotnica je bila v 20. stoletju regulirana tako, da danes teče relativno ravno. Mestoma so bile nameščene pregrade za boljši nadzor pretoka vode, ki se lahko odprejo ali zaprejo. Pred to ureditvijo je Labotnica poplavljala in celotno območje je bilo zamočvirjeno. Labotnica se napaja iz številnih manjših potokov in rek. Ti potoki izvirajo bodisi na zahodu Svinške planine ali na vzhodu na Golici. Na Svinški planini so: Reisberger Bach, Woisbach, Pöllinger Bach, Lammerbach in Pustritzerbach. Na Golici so: Reidebenerbach, Werdenbach (pri Mündungu Jaklinger Bach), Hahntrattenbach, Rojacher Bach in Ragglbach.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Po popisu prebivalstva iz leta 2001 ima občina Šentandraž 10.719 prebivalcev. Porazdelitev med žensko in moško populacijo v občini je skoraj uravnotežena s 49,9% moških in 50,1% žensk. 17,9% je mlajših od 15 let, 21,1% pa je starejših od 60 let. 97,8% prebivalstva so avstrijski državljani, tujcev skoraj ni: 0,4% jih je iz držav članic EU (EU-15). Prebivalstvo je z okoli 93,5% katoliško, 3,2% ni verno in 1,1% je protestantov. 97,9% prebivalcev ima za materin jezik nemščino, 0,2%, slovenščino, hrvaščino 0,6% in 0,4% turško.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Matthäus Merian, bakrorez Šent Andraža, verjetno okoli 1640
Stara mestna vrata

Leta 860 je ime curtis ad Labantam (Hof an der Lavant) prvič zapisano v posesti nadškofije Salzburg. Dvorec je bil v tistem času glavna vas Labotske doline. Vodil ga je vicedom s sedežem v Brežah. Prva omemba župnijske cerkve sv. Andreja datira v leto 976. V dokumentu iz 12. stoletja so prvič zapisana tudi imena drugih naselij v bližini Šentandraža: Peirdorff (Paierdorf), Ober- in Niedergemondesdorff (Gemmersdorf), Meyingolosdorff (Magersdorf), Isachsdorff (Aggsdorf), Vramerich (Framrach), Itewic (Eitweg), Pirkelinger (Pirk), Sigmuntingen (Siebending) in Wimpozingen (Wimpassing).

V dokumentu iz leta 1234 je naselje Šentandraž prvič omenjeno kot trg. Leta 1289 je omenjen kot »civitas Lauentina« (mesto). Leta 1339 je vojvoda Albreht II. Nemški mesto utrdil z jarkom in mestnim obzidjem, katerega nekaj delov je mogoče videti še danes. Večkrat je razsajala kuga, ki je povzročila številne smrti. Leta 1417 je bilo mesto oblegano s strani Turkov. Leta 1480 je cesar Friderik III. Habsburški, ki je bil v sporu s salzburško nadškofijo, mesto zavzel. V istem letu so Turki spet napadli in tokrat osvojili mesto. Po presenečenem napadu Wolfsberškega vicedoma Georga von Schaumburga, bi se ta spet prodal.

Okoli leta 1570 je bila v Šentandražu zopet kuga.

Po tem, ko si je v 17. stoletju, tedanji škof v Šentandražu uredil stalno prebivališče, je bila leta 1647 ustanovljena današnja romarska cerkev Maria Loreto. Samostan za mlade dame S. Dominici je bil ustanovljen leta 1673. Splošno šolo je mesto dobilo leta 1775. Po Napoleonskih vojnah je salzburška nadškofija leta 1803 izgubila svoje premoženje v Šentandražu, nakar je bil vključen v avstrijsko državo. Leta 1809 so francoski vojaki dosegli mesto in ga oropali. Požar leta 1827 je Šentandraž precej uničil. V letih 1821, 1865 (pogorelo je 14 hiš) in 1886 so ponovno izbruhnili hudi požari. Leta 1859 se je končala zgodba o Šentandražu kot škofovskem sedežu. Leta 1872 je bilo ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo in že naslednje leto je mesto dobil prvo oskrbo z vodo. Leta 1874 so Šentandraž in druga naselja v Labotski dolini zajele hude poplave, pri čemer sta bila poškodovana oziroma porušena oba mostova.

V letih 1914-1918 so bili številni cerkveni zvonovi pretopljeni za potrebe vojske. V juliju 1934 je prišlo do nasilnih spopadov med nacisti in zvezno vojsko. Leta 1940 so nacisti izgnali jezuite iz nadškofijskega dvorca. Leta 1945 so ga zasedli Angleži. Danes je v njem negovalni dom. Leta 1972 je prostovoljno gasilsko društvo Šentandraž dobilo nov gasilski dom, ki je bil leta 2007 obnovljen. Leta 1973 so bile občine Eitweg, Fischering, Maria Rojach, Schönweg in St. Andrä združene v velik okraj Šentandraž.

V avstrijskem energetskem načrtu je bil Šentandraž leta 1976 predvidena lokacija za eno od treh jedrskih elektrarn v Avstriji. 25 hektarjev zemljišč je še vedno rezerviranih za jedrsko elektrarno.

Cerkvena zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1212 je škof Eberhard II. ustanovil avguštinski samostan. Prošt samostana je bil hkrati tudi naddiakon in kasneje še namestnik škofa. 1228 je Eberhard II. ustanovil Škofijo Lavant pri cerkvi svetega Andreja, ki je tako postala stolnica. Od 1318 so lavantinski škofje nosili naslov knezoškof.

V 17. stoletju je dotedanji Bischofshof (škofovski dvor) postal stalna škofova rezidenca. Zaradi napoleonskih vojn je Salzburški nadškof leta 1803 v Šentandražu izgubil svoje posesti. Avguštinski samostan so zaradi zadolženosti 1808 zaprli. Leta 1859 se je končala zgodovina Šentandraža kot škofovskega sedeža. Takratni škof Anton Martin Slomšek je dosegel premestitev škofovskega sedeža v Maribor. Koroški del škofije je bil priključen Škofiji Krka, škofovsko rezidenco pa so podarili jezuitskemu redu. Med 1. svetovno vojno so številne zvonove mestnih cerkva pretopili. Leta 1940 so nacisti izgnali jezuite iz njihove škofovske rezidence, 1945 pa so se tam nastanili Angleži. Danes zgradba služi kot dom za ostarele.

Kultura in znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Cerkev Maria Loretto
  • Stolnica in župnijska cerkev sv. Andreja ima gotski arhitekturni slog. Kot nekdanja stolnica lavantinske škofije je grobišče mnogih škofov. Prva omemba je bila leta 890 v listini cesarja Arnulfa kot Lavantam ecclesiam sancti Andreae. V 17. in 19. stoletju je bila večkrat prezidana, povečana, dodani so bili oboki. Prav tako je bil dodan severni zvonik, a v slogu starejšega.
  • Romarska cerkev Maria Loreto je ena izmed večjih znamenitosti v Šentandražu. Leta 1647 je majhno kapelo Loretto zgradil knezoškof Albert Priamis in postavil Marijin kip. Cerkev je začel, po italijanskem vzoru, leta 1656 graditi knezoškof Franz Kaspar von Stadion. Zgrajena je bila povsem v stilu rokokoja. Leta 1665 je bil dograjen dominikanski samostan. Šestdeset metrov visok zvonik je bil zgrajen leta 1730. Samostan je bil ukinjen leta 1782 z Jožefinskimi reformami. Leta 1785 je bil nekdanji samostan prodan in je služil kot pivovarna. Leta 1826 je bil samostan ponovno posvečen in v slabem stanju, dokler ni bil kupljen leta 1868, nakar so ga obnovili. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1860, ko se je škofija preselila v Maribor, prevzeli so jo jezuiti.
  • Jezuitski samostan sv. Andreja je grad in posestvo Kollegg na pobočju Svinške planine.
  • Šentandraško jezero leži med vasema St. Jakob in Mettersdorf.
  • Po območju so potekale tri rimske ceste. Pričevanja iz rimskega obdobja je mogoče videti v oboku v preddverju stalnega prebivališča nekdanjega škofa in v kripti župnijske cerkve.
  • Nekdanja rezidenca škofov se sedaj uporablja pod imenom 'Haus Elisabeth kot dom za ostarele. Kot prebivališče škofov je bil zgrajen šele v 17. stoletju. Pred tem so škofje večinoma prebivali v Wolfsbergu, Brežah in Twimbergu. Od 1859 - 1960 je bil v lasti jezuitov.
  • Heimathaus Deiser v St. Ulrichu je hiša z različnimi starodavnimi predmeti in veliko koristnimi informacijami Labotske doline.
  • Stara mestna vrata (Tränktor) in mestno obzidje ob nekdanji bolnišnici na zadnji strani hiše in vzdolž Elizabeth Tränkweges, predstavljajo ostanke preteklosti.
  • Gotska romarska cerkev Maria Rojach je bila prvič omenjena leta 1314. Nekdanja utrjena cerkev je bila v času turškega obleganja leta 1480 hudo poškodovana. Veličasten oltar in stranska oltarja so iz obdobja baroka. Glavna atrakcija je veličasten poznogotski krilni oltar iz leta 1520.
  • Župnijska cerkev Sv. George in župnišče v Lammu.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mag. Josef Pötsch: 650 Jahre Stadt St. Andrä. Stadtgemeinde St. Andrä, St. Andrä 1989, DNB 94244731X.
  • Gerfried Sitar: Kostbares Lavanttal. Wolfsberg 2001, ISBN 3-901551-55-7.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]