Zef Gashi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prevzvišeni gospod Jožef Gaši
upokojeni barski nadškof
primas Srbije
Domače imeZef Gashi
Cerkevkatoliška Cerkev
ŠkofijaRimskokatoliška nadškofija Bar
Imenovan27. junij 1998 (imenoval ga je Janez Pavel Veliki)
Začetek službovanja19. september 1998 (prejel škofovsko posvečenje)
Konec službovanja14. maj 2016
PredhodnikPetar Perkolić
NaslednikRrok Gjonlleshaj
Redovi
Duhovniško posvečenje29. junij 1969 (Zagreb)
posvečevalec
kardinal in zagrebški nadškof Franjo Kuharić
Škofovsko posvečenje19. september 1998
posvečevalec
Tomko, [[]]
Castello [1]
Perkolić, [2]
Osebni podatki
Rojstvo4. december 1938({{padleft:1938|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (85 let)
Pešter (Jugoslavija (sedaj Kosovo)
Narodnostkosovski Albanec
StaršiPashk Gashi
Neda r. Kengji
Alma materUniverza v Ljubljani (filozofija) Univerza v Zagrebu (teologija)
GesloJustitia et pax
Mir in pravičnost[3]
Catholic-hierarchy.org

Zef Gashi (tudi Jožef oziroma Josip Gaši), * 4. december 1938 (Pešter, župnija Janjevo, Jugoslavija) je kosovsko-albanski duhovnik, sedaj katoliški upokojeni nadškof v Baru.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Poreklo, mladost in šolanje[uredi | uredi kodo]

Otroštvo in domače šolanje[uredi | uredi kodo]

Jožef Gaši (alb: Zef Gashi), se je rodil 4. decembra 1938 v Pešterju blizu Prištine – takrat župnija Janjevo; starša sta bila Pašk Gaši (al: Pashk Gashi) in Neda rojena Kendži (al: Kengji),, kot peti otrok, po treh bratih in sestrah; nato sta se rodila še dva brata in dve sestri. 15. januarja 1939 ga je krstil tedanji župnik Janjeva Viktor Zakrajšek, Slovenec po rodu iz Tržiča. Prvo obhajilo in birmo je prejel istega dne, 11. julija 1952, v cerkvi svetega Miklavža v Janjevem.

Jožefov oče Pašk je bil občinski svetnik v Lipljanu in je odstopil družinsko sobo za učilnico. Jožefov brat Simon je postal šolski hlapec, Zef pa študent, hlapec in učitelj hkrati, kar je počel z velikim veseljem. 2019 so na istem mestu odprli novo šolo in podelili posmrtno priznanje takrat že pokojnemu pobudniku Pašku.

Odhod k salezijancem[uredi | uredi kodo]

Takratni župnik Janjeva, slovenski salezijanec Vinko Sraka, je omogočil Jožefu in njegovemu bratu Cakinu nadaljnje šolanje. 24. avgusta 1954 se je torej sedmerica navdušenih fantičev iz Janjevske fare odpravila proti Lipljanu, od tam pa z vlakom v Beograd v živinskem vagonu. V Zagreb so prispeli po enem dnevu vožnje – ter se odpočili na Knežiji; na Reko so prispeli šele čez teden dni.

Vpisali so se v škofijsko semenišče, toda po treh mesecih je država semenišče zaprla in dijaki so se preselili v Zader, medtem ko so gimnazijci - tudi Jožef - mogli na Reki končati nižjo gimnazijo. Naslednje leto je odšel v Zader tudi on. Po koncu poletnih počitnic sta ga starša spremljala v Grlico[4] do železniške postaje. 27. decembra 1957 je mati umrla; na njen pogreb ni mogel priti, ker je pošto dobil s tedensko zamudo.

Vojaščina[uredi | uredi kodo]

Poleti 1958 je dobil med šolanjem poziv na služenje dveletnega vojaškega roka. V Mariboru je bil 9 mesecev v vojaški v šoli za zdravstvene delavce, nato pa je služil v Beogradu blizu stare VMA[5]na Deligradski 40, v bližini trga Slavija. Kot semeniščniki ali bogoslovci so pod takratno oblastjo doživljali razne nevšečnosti; kljub prepovedi je Jože včasih na skrivaj vstopil v cerkev; tako je ohranil poklic.

"Ko so moji kolegi hodili v kino, sem ob nedeljah zvečer odšel v cerkev. Kot vojak in človek sem se vedel vzorno in pošteno, da so mi rekli: 'Tako si dober, da skoraj ni normalno; saj ne kadiš, ne piješ, ne hodiš za puncami...'" [6]

Noviciat in pedagoška praksa[uredi | uredi kodo]

Po odsluženem vojaškem roku je 1961 odšel na Reko v noviciat s priporočili Jenka, župnika-Slovenca pri stolnici Kristusa Kralja v Beogradu – ki je postal 1977 koprski škof. Magister-Slovenec Pelicon je skozi nepozabno leto vodil 10 novincev; na koncu novicijata je napravil skupaj z njimi prve zaobljube 24. avgusta 1961; večne zaobljube pa je napravil 29. avgusta 1967 v Zagrebu.

Po počitnicah na Kozjaku se je vrnil na Reko, da bi nadaljeval gimnazijo. Ta leta so bila čas navdušenja, veselja in mladostnega poleta, ko je še posebej čutil Božjo bližino.

1962-1963 je bil na pedagoški praksi - salezijanski asistenci v rodnem Janjevem, kjer je bil takrat župnik Pungerčar, kaplan pa Kovačič. Postalo je že kar pravilo, da je moral vsak janjevski župnik nekaj let odsedeti - kar je hudo občutil zlasti Sraka, ki so ga skupaj s poznejšim janjevskim župnikom Bakovičem zlostavljali v niškem zaporu. Župnija je štela takrat 4.000 vernikov; življenje je bilo razgibano: veliko otrok in 60 ministrantov, ki jim je držal vsak dan po več ur verouka; tedensko pa poučeval tudi v rodnem Pešterju. Med napornim delom in pogostnim potovanjem si je navdušeno pridobival pedagoške in izobraževalne izkušnje, ki so mu prav prišle pozneje kot dolgoletnemu župniku v Prištini, kot ravnatelju MCI v Skadru, pa tudi na nadškofovskem sedežu v Baru.

Bogoslovec[uredi | uredi kodo]

Bogoslovje je Gaši obiskoval od 1964-1969 v Ljubljani in Zagrebu. Zef je kot edini albanski salezijanec na svetu (saj je bila takrat Albanija od sveta odrezana kot prva brezbožna država na svetu) odšel na filozofijo [7] v Ljubljano, kjer se bo učil “v jeziku, ki ga ni poznal in ga ne bo potreboval za življenje”, kot pravi v svojih “Spominih”. Računal je, da bo nadaljeval študije v tujini, morda v Rimu. Ker iz tega ni bilo nič, je lepega dne zapakiral svoje stvari ter z vlakom odpotoval k svojim hrvaškim salezijancem v Zagreb, ter vpisal bogoslovje. Konec tedna je pomagal v Rudešu, kjer je bilo veliko otrok, ministrantov in vernih Hercegovcev, pa tudi glasba, igre in prireditve. [8]

Nova maša[uredi | uredi kodo]

Mašniško posvečenje mu je podelil v Zagrebški stolnici 29. junija 1969 zagrebški nadškof Kuharič; na slovesnost je prišel zaradi oddaljenosti samo brat Jaka: za Zefa je bil to najlepši dan v življenju. [9]

Novo mašo je pel 13. julija 1969 v rodnem Pešterju, janjevski podružnici, kjer je mladinski zbor Beli angeli zapel latinsko mašo Salve Regina. Pridigal je dvojezično lanskoletni novomašnik Mark Sopi. Vreme je bilo deževno in hladno, maša na dvorišču pred cerkvijo, razpoloženje pa praznično, da se je dogodek navzočim vtisnil v lep spomin.

Ponovitev nove maše je imel 20. julija v Binaču, kjer je njegova družina živela v letih 1956-57. Tretjo ponovitev je imel v Veleži, [10] v župniji svojega hišnega prijatelja Kurtija, 3. avgusta 1969. Maša je bila ob 10h dopoldne, popoldne ob 6h pa je že imel poroko za sorodnika Koa v cerkvi sv. Antona v Prištini, kjer je župnikoval takrat slovenski salezijanec Skuhala.[11]

Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

  1. 1969 – kaplan v Arbanasih - Zader.
  2. 1970 – Kaplan v Pešterju, Janjevem in Prištini.
  3. 1971 – župnik v Prištini. Sveti Pavel VI. je imenoval 31. decembra 1969 za skopsko-prizrensko škofijo novega škof Prela . Istega leta sta prišla na Kosovo Prela kot škof v Uroševcu in Jožef kot kaplan; s škofom Prelom je sodeloval dve desetletji (1970-1992). Z letalom je prispela 26. junija 1980 na obisk v Prištino, potem v rodno Skopje in drugam po Jugoslaviji Mati Terezija, ki jo je tukaj gostoljubno sprejel domači župnik Gaši - in je pri sestrah prenočila.
  4. 1992-1998 – ravnatelj IKK Don Bosko v Skadru v Albaniji. V Albaniji je bil med njegovim delovanjem na obisku papež; tako se je lahko z njim srečal in je osebno pozdravil Janeza Pavla Velikega 25. aprila 1993 v Skadru. [12]

Škof[uredi | uredi kodo]

Škofovsko posvečenje je prejel v Rimu 19. septembra 1998. Posvečevalca sta bila kardinala Tomko ter Castello [1], kakor tudi barski nadškof Perkolić [2]

Kot nadškof v Baru se je upokojil leta 2016. Nasledil ga je Rrok Gjonlleshaj.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Santos Abril y Castelló (*1936) je španski katoliški duhovnik, škof in kardinal; bil je nuncij na več krajih, med drugim v Jugoslaviji (1996-2000) in Sloveniji (2003-2011); bil je tudi nadduhovnik pri Mariji Snežni (2011-2016)
  2. ↑ 2,0 2,1 Petar Perkolić barski nadškof (6. V. 1979 – 27. VI. 1998)
  3. ↑ Ps 85, 11
  4. ↑ Grlica (alb. Gërlicë) je naselje na jugu Kosova; po popisu iz 2011 je v vasi živelo 323 albanskih prebivalcev.
  5. ↑ to je bila stara VMA (vojno-medicinska akademija iz leta 1930), kjer so delovale tudi katoliške slovenske usmiljenke kot bolniške sestre po prizadevanju dr. Papa. Nova VMA na Banjici je bila zgrajena 1980.
  6. ↑ Z. Gashi. Kujtimet e mia. str. 13.
  7. ↑ prvi dve leti bogoslovja so takrat imenovali filozofija, druga štiri pa teologija
  8. ↑ Z. Gashi. Kujtimet e mia. str. 15.16.
  9. ↑ Salezijanska inšpektorija Sv. Cirila in Metoda - Ljubljana. Imenik 2018. str. 57.
  10. ↑ Veleža (albansko Velezhë) je naselje v občini Prizren na jugu Kosova. 2011 je v vasi živelo 460 prebivalcev.
  11. ↑ Z. Gashi. Kujtimet e mia. str. 17.
  12. ↑ Z. Gashi. Kujtimet e mia. str. 18-35.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Zef Gashi: Kujtimet e mia (Moji spomini). Rrjedha jetësore – Ngjarje – Ditar – Kronika. Botime monografike 26. Drita, Prizren 2019. ISBN 978-9951-17-063-5

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Uredništvo (R. Lešnik, Z. Reven…): Cerkev v Jugoslaviji/Opći šematizam katoličke Crkve u Jugoslaviji. Jugoslovanska škofovska konferenca, Zagreb 1974.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(albansko)
(slovensko)
(srbohrvaško)
(angleško)
(italijansko)
(nemško)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zef_Gashi&oldid=5825327«