Anto Baković

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Anto Baković
Anto Baković (Bitno.net).jpg
Don Anto Baković v svoji knjižnici v Zagrebu priporoča porajanje otrok
Domače imeAnto
Redovi
Duhovniško posvečenje29. junij 1959 (Đakovo)
posvečevalec đakovsko-sremski škof Bäuerlein
Osebni podatki
Rojstvo4. julij 1931({{padleft:1931|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})
Goražde
Smrt26. januar 2017({{padleft:2017|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1] (85 let)
Zagreb
Pokopan1. februar 2017
Zagreb (Mirogoj)
NarodnostHrvat
Verakatoličan
StaršiStojan Baković
Jelka Marković
Poklicduhovnik, pisatelj, publicist, zgodovinar, politik
Izobrazbateolog
Alma materUniverza v Ljubljani
Teološka fakulteta v Ljubljani
Geslo
hrvaško Jedno dijete više
slovensko Enega otroka več
angleško One child more

Anto Baković, hrvaški katoliški duhovnik, pisatelj, politik, publicist, zgodovinar in časnikar, * 4. julij 1931, Goražde Jugoslavija, † 26. januar 2017, Zagreb, Hrvaška.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Poreklo, otroštvo in poklic[uredi | uredi kodo]

Hrvaški izvirnik - Roditelji[2] Slovenski prevod - Starši

Moja majka, Jelena Baković, rođ. Marković,rodom je iz Tomislavgrada (Duvna). Nakon pučke škole završila je tzv. djevojačku školu koju su organizirale i vodile časne sestre sv. Vinka Paulskog iz Zagreba. Majka je kasnije vodila pekaru moje bake Anuše. Zaručila se s mojim ocem, no on je potom otišao u I. svjetski rat. Nakon rata udala se za mojega oca. On je završio austrougarsku vojnu školu u Bečkom Novom Mestu te je bio zapovjednik žandarmerije. Otac je bio Hrvat iz Duvna.

Moja mati, Jelena Baković, rojena Marković je rodom iz Tomislavgrada (=Duvna). Po ljudski šoli je končala tkim. dekliško šolo, ki so jo odprle in vodile častite sestre sv. Vinka Pavelskega iz Zagreba. Mati je pozneje vodila pekarno moje stare matere Anuše. Zaročila se je z mojim očetom, toda on je potem odšel v Prvo svetovno vojno. Po vojni sta se poročila. On je končal avstroogrsko vojaško šolo v Dunajskem novem mestu ter je bil poveljnik žandarmerije. Oče je bil Hrvat iz Duvna.

Tonček se je rodil 1931 v Goraždu na reki Drini v vzhodni Bosni kot sedmi otrok v premožni družini – v takratni višegradski župniji.[3] Kot deček je preživel četniški pokol osem tisočev Hrvatov - večinoma muslimanov in že tako maloštevilnih katoličanov – med drugimi tudi Drinskih mučenk – od katerih sta dve Slovenki. Do ob ledenomrzli Drini ležečih nunskih trupel je prišel čisto slučajno; iskal je namreč med umorjenimi lice svojega očeta – za katerega je domneval, da so tisto noč četniki tudi njega umorili.[4] To ga je zaznamovalo za celo življenje. [5] [6].

Hrvaški izvirnik[7] Slovenski prevod

Jauk one strašne noći bilo je nešto što me je zasigurno obilježilo. Svakako je i to, kao i mnoga druga mučna iskustva nakon ubojstva časnih sestara, itekako utjecalo na mene. Možda i više nego što sam ja toga svjestan. Međutim, svećenički sam poziv ipak osjetio ponukan posljednjim meni upućenim riječima mojega na smrt osuđenoga župnika Ivana Čondrića. „Anto, ne plači, nego me zamijeni!“, rekao mi je vidjevši me kako plačem u sudnici, moj netom na smrt osuđeni župnik.

Krik tiste strašne noči je bilo nekaj, kar me je zagotovo zaznamovalo. Vsekakor je tudi to, kakor tudi mnoge druge mučne izkušnje po umoru častitih sester, še kako vplivalo name; morda celo bolj, kot se sam tega zavedam. Medtem, duhovniški poklic sem vendarle začutil tedaj, ko so me na to spodbudile meni namenjene besede mojega na smrt obsojenega župnika Ivana Čondrića. „Anto, ne joči, ampak me zamenjaj!“, mi je rekel pravkar na smrt obsojeni župnik, ko me je videl v sodni dvorani vsega objokanega.

O pokolu obstajajo različice; vsi viri pa se strinjajo v tem, da so to storili četniki in da je bilo pobitih veliko, do 8000 ljudi: od teh je bila večina muslimanov, do tisoč katoličanov in tistih pravoslavcev, ki so obsojali pobijanje nedolžnih. Tito je nastale razmere izrabil za prevrat in širjenje marksistične propagande med ljudstvom, ki sicer ni maralo komunizma. [8]. [9]. [10]. [11]. [12]. [13]

1945 so se začela povojna prirejena sojenja duhovnikom kot sodelavcem okupatorjev. Najbolj znan je sodni proces proti zagrebškemu nadškofu Stepincu. Življenjsko pot mladega Bakovića je določil podoben sodni proces zoper njegovega župnika Ivana Čondrića. Stolni župnik v Sarajevem je bil konec 1945 obtožen ter obsojen na smrt s streljanjem, ker je vodil dijaško mašo. [14] Lahko bi bil prosil za pomilostitev, ki bi jo tudi dobil: vendar pod pogojem, da zapusti duhovniško službo in se oženi, kar je pa odločno odklonil. Ko mu je objokani ministrant – ki je bil navzoč pri obsodbi – poljubil roko, mu je župnik položil na srce, naj ga zamenja. Njegova še živa sestra Katica Čondrić je dejala 7. februarja 2019 v Zenici: "Bili smo kot zastrupljeni, ko smo čuli za njegovo smrtno obsodbo s streljanjem; vendar bi nam bilo še težje, če bi odpadel." [15]

Šolanje[uredi | uredi kodo]

Osnovno šolo je končal v Goraždu, srednjo v Sarajevu, bogoslovje v Ljubljani, a v Đakovem je postal duhovnik 29. junija 1959 za Vrhbosansko nadškofijo. Posvetil ga je đakovsko-sremski škof Bäuerlein [16]. [17] [18]

Zaprt kot bogoslovec in duhovnik[uredi | uredi kodo]

Kot študent bogoslovja je bil vpoklican k vojakom v JLA. Na koncu vojaščine je bil obsojen na strogi zapor s prisilnim delom skozi štiri leta. Ugovarjal je namreč častniku, ki je pri politički nastavi trdil, da je bil Stepinac hudodelec; Anton pa je vztrajal pri njegovem svetništvu. [19]

V zaporu v Nišu doživel zlostavljanje; skozi tri dni so ga pretepali do nezavesti in kome ter prepeljali v mrtvašnico; pravi, da se mu je takrat prikazal angel; pred smrtjo ga je rešil vojaški zdravnik-Srb, ki ga je poslal v bolnišnico.[20] [21]

Po izpustitvi iz ječe je nadaljeval in končal študij bogoslovja v Ljubljani. Mašniško posvečenje mu je podelil 29. junija 1959 džakovsko-sremski škof Bäuerlein v Džakovem. Skupno je kot bogoslovec in pozneje kot duhovnik prestal 10 zaporništev v 7 zaporih.[22]

1962 je Rankovićev policijski režim pomilostil del zapornikov v KPD-u Zenici, vendar ne Bakovića in drugih zaprtih duhovnikov-sotrpinov.[23]

Kar štirikrat se je našel pred sodiščem in bil obsojen na dolgoletne kazni – skupaj čez desetletje.

  1. Kot bogoslovec pri vojakih je 1953 obsojen na štiri leta strogega zapora s prisilnim delom, ker je branil nadškofa Stepinca. O tem govori v knjigi S klofutami do oltarja.
  2. Na prvi župniji v Kaknju kot novomašnik v šolskem letu 1959/60 zbira na verouk nekaj stotin otrok in mladine; kaznujejo ga z mesecem zapora in preženejo iz fare. O tem je napisal knjigo Tovariš pop, v imenu zakona – pridi ven iz groba!“
  3. Na drugi župniji, Korićanih na Vlašić-planini, je obsojen na šest let strogega zapora zaradi dobrodelne dejavnosti, šolanja nadarjenejših učencev in zdravljenja bolnih otrok. O tem govori v knjigi Titov robijaš št. 8986.
  4. Po izgonu iz Bosne gre v Janjevo na Kosovem, kjer spodbuja ne le versko, ampak tudi narodnostno zavest, za kar si je »prislužil« dva mesca zapora. [24]

Dušnopastirsko delovanje[uredi | uredi kodo]

Kot župnik je deloval v župnijah Kaknju (1959) in Korićanah (1960). Zaradi (pre)gorečega duhovniškega delovanja je bil izgnan iz Bosne, ker so oblastniki menili, da ni moralno-politično neoporečen.

Prišel je v Janjevo na Kosovem, kjer je že leta obstajal odličen mladinski zbor pod vodstvom slovenskih salezijancev; on mu je našel sposobnega dirigenta iz Zagreba, ki je prihajal na vaje z letalom. Zbor, ki ga je poimenoval "Beli angeli", je postal znan po celi takratni Jugoslaviji in je gostoval tudi v Ljubljani in drugod. Utemeljil je "Katon" (Katoliški ton) ter posnel in izdal dvajset plošč s stotinami pesmi pod nazivom Duhovne hrvaške ljudske pesmi (Duhovne hrvatske pučke pjesme).[25]

Zopet si je »prislužil« zaporno kazen. Po osvoboditvi je deloval v bosanski župniji Maglaj (1975), kjer je zgradil Svetišče svetega Leopolda Mandića.

Posnel je sveto pismo na kasetah, prvo ozvočeno izdajo Biblije v hrvaščini.[26]

Delovni pokoj[uredi | uredi kodo]

Z župnijskim delom je prenehal 1983 zaradi bolezni. 1984 je moral v invalidski pokoj zaradi bolezni hrbtenice, ki so mu jo trikrat operirali – vendar ni mogel mirovati. Po več kot dvesto župnijah je vodil ljudske misijone in duhovne obnove; priporočal staršem, naj sprejmejo še enega otroka in s tem namenom izdal knjižico Enega otroka več [27] [28]

Od 1983 se je Baković ukvarjal z vprašanji spodbujanja rojstev. Po njegovih podatkih je na Hrvaškem 46% družin z enim in 41% z dvema otrokoma, zaradi česar prebivalstvo izumira; imenuje jih zato grobarske družine. Samo 10% družin ima troje otrok – toda z njimi se niti izumira niti napreduje, ampak se stoji na mestu: »Edine pozitivne družine so tiste s štirimi in več otroki, a takih družin, ki zagotavljajo obstoj ljudstva vsaj za sto let, imamo le 2%«. [29]

Urejal je mesečnik Narod, glasilo za demografsko obnovo in duhovni prerod.

Na knjigi Hrvaški martirologij XX. stoletja ("Hrvatski martirologij XX. stoljeća") – v kateri je obdelal tudi nekatere slovenske mučence – je delal 17 let. Na 1100 straneh je opisal 664 mučencev Cerkve na Hrvaškem med Drugo svetovno vojno in po njej. [30]

Ustanovil je združenja: Hrvaško gibanje za življenje (Hrvatski populacijski pokret), Gibanje za porajanje otrok »En otrok več« (Pronatalitetni pokret "Jedno dijete više"), Mučeništvo Hrvaške (Martyrium Croatiae), Apostolat ljubezni »Ena družina več« (Apostolat ljubavi »Jedna obitelj više«).

Obhajal je 50-letnico duhovništva z zlato mašo 12. julija 2009.[31]

Dela[uredi | uredi kodo]

Bakovićeve knjige[uredi | uredi kodo]

  1. Naš Bogdan. Životopis sv. Leopolda Bogdana Mandića, Maglaj: Svetište sv. Bogdana Leopolda Mandića, Maglaj, 1983. (Čakovec: "Zrinski")
  2. Naš Bogdan. Životopis sv. Leopolda Bogdana Mandića, 2. prošireno izd. Maglaj: Svetište sv. Bogdana Leopolda Mandića, Zagreb, 2010. Zagreb
  3. Ostaje li Hrvatska bez majki? Siva knjiga o trgovini hrvatskim djevojkama: Hrvatski populacijski pokret: Izdavačka kuća "August Šenoa", Zagreb, 1994. (tisak 1995.)
  4. Stradanja Crkve u Hrvata u drugom svjetskom ratu; svećenici-žrtve rata i poraća: radni materijal, Zagreb: A. Baković, 1994.
  5. Dječak s Drine, August Šenoa, Zagreb, 1996.
  6. Za jednu bolju Hrvatsku. Hrvatski populacijski pokret, Zagreb, 2005., (Zagreb: Parvus)
  7. Hrvatska demografska čitanka. Pronatalitetni pokret "Jedno dijete više", Zagreb, 2008.
  8. Batinama do oltara. Sjećanja i doživljaji katoličkog studenta bogoslovije u Titovim zatvorima 50-tih godina, Martirium Croatiae, Zagreb, 2009.
  9. Druže pope, u ime zakona – izlazi iz groba! Sjećanja na prvu godinu svećeničkog života, Martirium Croatiae, Zagreb, 2011.
  10. Hrvatski martirologij XX. stoljeća. Martirium Croatiae, Zagreb, 2007.
  11. Jedno dijete više. Biblioteka Apostolat života knjiga 2. Zagreb 1991.
  12. Hrvatski populacijski pokret: programska načela, statut, dokumenti. Priredio Anto Baković. Hrvatski populacijski pokret 1993. (Zagreb ˝August Šenoa˝). [32]
  13. Drinske mučenice: vlastita svjedočanstva, svjedočanstva očevidaca, Impresum, Sarajevo, 1990.
  14. Drinske mučenice: vlastita svjedočanstva, svjedočanstva očevidaca, Dokumenti, vlastita naklada, Zagreb, 1991.
  15. Die Märtyrerinnen von der Drina. / Anto Baković; [aus dem Kroatischen übersetzt von Sead Ivan Mehmedagić]. Impresum Zagreb : Družba Kćeri Božje ljubavi, Provincija Božje Providnosti, 2011. (Zagreb : Denona)
  16. Le martiri della Drina: con breve inquadramento storico. / Anto Baković ; prefazione Vinko Puljić. - Roma : Edizioni Dehoniane, 1996. [33] [34]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Duhovnik Anto Baković je živel zadnja leta v pokoju na Bukovački ulici v Zagrebu. Če je verjeti pisanju, je užival kar spodobno pokojnino 5858 kun (okrog 800 evrov) in se je lahko mirno posvetil zgodovinskemu raziskovanju katoliških mučencev med in po vojni. Na Hrvaškem namreč država daje duhovnikom plačo in pokojnino.[35]

Od 6. januarja 2017 je bival v Duhovniškem domu sv. Jožefa, od koder so ga prepeljali 26. januarja 2017 zgodaj zjutraj v KBC Zagreb na Rebru (Klinički bolnički centar). Tam je tudi umrl, a pokopali so ga 1. februarja 2017 na zagrebškem Mirogoju. [36]

Pogrebne obrede je vodil siseški škof Košić skupaj z gospičko-senjskim upokojenim škofom Bogovićem in Rajićem, odposlancem vrhbosenskega nadškofa-kardinala Puljića. Navzoč je bil tudi upokojeni vojaški ordinarij Jezerinac ter stotina duhovnikov, kakor tudi veliko število redovnic, zlasti članice družbe hčera Božje ljubezni ter služabnice malega Jezusa, častilke Kristusove krvi, kakor tudi usmiljenke. [37]

Sožalje njegovemu sarajevskemu nadškofu in žalujočim so izrazili hrvaški predsednik Plenković, predsednik sabora Petrov in številne druge osebnosti. Poudarjali so njegovo marljivost, vztrajnost in veličino.

Ostal bo v spominu po vztrajni borbi zoper belo kugo ter raziskovanju preganjanjih katoličanov – zlasti duhovnikov, redovnikov in redovnic – v času med in po Drugi svetovni vojni; pod komunizmom je tudi sam prestajal dolgoletne zaporne kazni.[38] [39]

Filmi o Bakoviću[uredi | uredi kodo]

O njegovem življenju in delu je nastal 2012 dokumentarni film Obrada Kosovca Od mlade do zlatne mise.

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Za svoje vsestransko delo je prejel več odlikovanj in priznanj.

Spomenica “Domovinske vojne”
Red “Hrvaškega trolista”

Za sodelovanje v »Domovinski vojni« (1991-95) je dobil od predsednika Tuđmana tri odličja:

  1. Spomenico Domovinske vojne
  2. Red hrvaškega trolista
  3. Red Danice hrvaške z likom Katarine Zrinske (1995). [40] [41]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. http://dnevnik.hr/vijesti/hrvatska/umro-don-anto-bakovic---464905.html
  2. "Umro Don Ante Baković jedini svjedok smrti Drinskih mučenica i promicatelj demografske obnove Hrvata". Hazud. 27. januar 2017. Pridobljeno dne 8. december 2019.
  3. [1]
  4. "Don Anto Baković: Kad mi je najteže molio sam se drinskim mučenicama". Hrvatski svijet. 21. februar 2011. Pridobljeno dne 5. december 2019.
  5. "Preminuo je don Anto Baković". Istina i domovina. 29. januar 2017. Pridobljeno dne 9. december 2019.
  6. "Od mlade do zlatne mise. Anto Baković 1. del". Radio Marija. 23. marec 2012. Pridobljeno dne 7. december 2019.
  7. "Umro Don Ante Baković jedini svjedok smrti Drinskih mučenica i promicatelj demografske obnove Hrvata". Hazud. 27. januar 2017. Pridobljeno dne 8. december 2019.
  8. "Titova (zlo)upotreba dobrovoljačkih jedinica 1942. godine". Prof. Predrag Ostojić iz Beograda v: Savremena istorija. 13. maj 2015. Pridobljeno dne 11. december 2019.
  9. "Sl. K.: Tri talasa stradanja muslimana". Politika Beograd. 4. julij 2007. Pridobljeno dne 11. december 2019.
  10. "Prof. dr. Smail Čekić: Genocid nad Bošnjacima u Drugom svjetskom ratu - dokumenti". Znaci. Pridobljeno dne 11. december 2019.
  11. "Četnički zločini u Goraždu". Hazud. Pridobljeno dne 11. december 2019.
  12. "Pokolj Bošnjaka u Goraždu 1942; iz dnevnika Rodoljuba Čolakovića". Goražde press. februar 2017. Pridobljeno dne 11. december 2019.
  13. "75 godina od genocida u Foči: Stravične priče iz 1942.godine. Univerzitet u Sarajevu: Sjećanja, opomene i poruke". Word press. 23. februar 2017. Pridobljeno dne 11. december 2019.
  14. "Batinama do oltara, Don Anto Baković". Facebook. 13. februar 2018. Pridobljeno dne 10. december 2019.
  15. "Mato Zovkić: Pogubljen jer nije prihvatio pomilovanje uz uvjet da se oženi i napusti svećeničku službu". Katolička Tiskovna Agencija Biskupske konferencije Bosne i Hercegovine. 24. februar 1999. Pridobljeno dne 10. december 2019.
  16. Stjepan Bäuerlein (1905-1973) je bil đakovski škof 1951 – 1973
  17. "Bäuerlein, Stjepan". Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Pridobljeno dne 12. december 2019.
  18. Životopis don Ante Bakovića: www.ktabkbih.net
  19. "Od mlade do zlatne mise. Anto Baković 1. dio". Radio Marija. 23. marec 2012. Pridobljeno dne 7. december 2019.
  20. Don Ante Baković: Batinama do oltara, Martyrium Croatiae Zagreb 2009.
  21. "Od mlade do zlatne mise. Anto Baković 2. dio". Radio Marija. 23. marec 2012. Pridobljeno dne 7. december 2019.
  22. http://www.verbum.hr/knjige/autor-bakovic-anto/
  23. U SPOMEN SUPATNIKU SLAVKU MILETIĆU!, Vinko Vice Ostojić, Politički zatvorenik br. 220 - srpanj-kolovoz 2010.
  24. "Preminuo je don Anto Baković". Istina i domovina. 29. januar 2017. Pridobljeno dne 9. december 2019.
  25. http://www.cro-rss.com/article_sve%E6eni%E8ki_zlatnik_don_anto_bakovi%E6__4186584.htm
  26. "Anto Baković". Verbum. 2018. Pridobljeno dne 6. december 2019.
  27. Knjižico Enega otroka večJedno dijete više je izdal 1984.
  28. "Preminuo je don Anto Baković". Istina i domovina. 29. januar 2017. Pridobljeno dne 9. december 2019.
  29. "Anto Baković Svećenik, pisac, voditelj populacijskog pokreta". Večernji list. 1. december 2016. Pridobljeno dne 5. december 2019.
  30. http://gorila.jutarnji.hr/vijestigorila/galerije/dogadanja/don_anto_bakovic_pronasao_664_mucenika_crkve_u_hrvata_za_vrijeme_drugog_svjetskog_rata/
  31. Zlatna misa Don Ante Bakovića, garevac.net, 12. srpnja 2009.
  32. "Hrvatski populacijski pokret : programska načela, statut, dokumenti". Hrvatski populacijski pokret. Pridobljeno dne 8. december 2019.
  33. "Autor Baković Anto". Hrvatski nacionalni skupni katalog. Pridobljeno dne 8. december 2019.
  34. "Anto Baković". Biskupijska knjižnica Varaždin. Pridobljeno dne 8. december 2019.
  35. "Svaki peti umirovljenik prima privilegiranu mirovinu". Slobodna Dalmacija. 17. avgust 2001. Pridobljeno dne 9. december 2019.
  36. "Umro vlč. Anto Baković, svećenik koji je upozoravao na opasnost demografske situacije u Hrvatskoj". Bitno.net. 26. januar 2017. Pridobljeno dne 6. december 2019.
  37. "Sahranjen vlč. Anto Baković". KTABK BiH. 2. februar 2017. Pridobljeno dne 5. december 2019.
  38. Izrazi sućuti povodom smrti don Ante Bakovića: www.ktabkbih.net, objavljeno 31. januar 2017., pridobljeno 2. februar 2017.
  39. "Preminuo je don Anto Baković". Istina i domovina. 29. januar 2017. Pridobljeno dne 9. december 2019.
  40. Za svoj udio u Domovinskom ratu dobio je od predsjednika Tuđmana tri odličja: Spomenicu Domovinskoga rata, Red hrvatskoga trolista i Red Danice hrvatske s likom Katarine Zrinske.
  41. "Preminuo je don Anto Baković". Istina i domovina. 29. januar 2017. Pridobljeno dne 9. december 2019.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Spleti[uredi | uredi kodo]

(hrvaško)

Posamezne knjige[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
(hrvaško)
(angleško)