Pojdi na vsebino

Uporabnik:Stebunik/peskovnik31 - Kancelparagraf

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kancelparagraf

[uredi | uredi kodo]
2sl kancelparagraf prevod iz nemščine & nekaj iz Stare in Nove Jugoslavije 9.xii.2024
Bismarck[1] z generaloma Roonom in Moltkejem.
Čeprav je bil Bismarck kot politik civil, je nosil vojaško uniformo v duhu takratne pruske bojevite miselnosti, ki jo kaže tudi kancelparagraf. Naslikal Carl Steffeck.


Bismarck poskuša podreti kupolo Sv. Petra.
Régamey: "Bismarck in Satan" (Chicago, 1875)[2] [3] [4] [5]

Kancelparagraf (nemško Der Kanzelparagraph; latinsko lex pulpiti; angleško Pulpit Law; francosko paragraphe de la chaire) je bil predpis Bismarckove Nemčije iz leta 1871[6], ki je bil v veljavi v Zahodni Nemčiji do 1953, a v Vzhodni Nemčiji do 1968. To določilo Nemškega kazenskega zakonika (nemško Strafgesetzbuch Deutschlands), ki je veljalo za duhovščino vseh veroizpovedi pri opravljanju njihove dejavnosti, je prepovedovalo, da bi dajali ’’s prižnice’’ (’’Kanzel’’=’’prižnica) svoje mnenje o političnih zadevah. Prekršiteljem je grozila zaporna kazen do dveh let.

Temu predpisu je sledila razširitev, ki ni kaznovala le "verbalnega delikta", ampak je zajela tudi tiskanje in širjenje spisov ali knjig, ki motijo javni red in mir, kar pa je pri tako strogem predpisu res dokaj hlapna opredelitev in jo je mogoče tolmačiti na več načinov.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Nemško cesarstvo

[uredi | uredi kodo]

V času Kulturnega boja je nemška cesarska vlada pod Bismarckovim vodstvom ukrepala proti duhovščini ne glede na veroizpoved, ki bi v svojih pridigah s prižnice[7] ocenjevala politično dogajanje. Ta tako imenovana "zloraba prižnice"[8] je bila prepovedana v novem dodatku 130a k že obstoječemu & 130, in je bila vstavljena v kazenski zakonik 10. decembra 1871:

Kanzelparagraf[9] Prižnična določba

„Ein Geistlicher oder anderer Religionsdiener, welcher in Ausübung oder in Veranlassung der Ausübung seines Berufes öffentlich vor einer Menschenmenge, oder welcher in einer Kirche, oder an einem anderen zu religiösen Versammlungen bestimmten Orte vor Mehreren Angelegenheiten des Staates in einer den öffentlichen Frieden gefährdenden Weise zum Gegenstande einer Verkündigung oder Erörterung macht, wird mit Gefängniß oder Festungshaft bis zu zwei Jahren bestraft.“

»Duhovnik ali drug verski služabnik, ki pri opravljanju svojega poklica sam ali prek pooblaščenca javno pred množico ali v cerkvi ali na drugem kraju, določenem za verske shode, na način, ki ogroža javni mir, razglaša ali razpravlja o državnih zadevah, bo kaznovan z ječo ali zaporom do dveh let.«

Ta kazenski predpis je prišel državi prav tudi za politično kazensko razračunavanje z opozicijo in predvsem s katoliško duhovščino. Višek je doseglo to versko-politično preganjanje takrat, ko je bil zaprt celo katoliški nadškof; priljubljeni poznanjski nadškof grof Mieczysław Ledóchowski je bil po tej določbi obsojen na najvišjo možno zaporno kazen dveh let in so ga oblasti februarja 1874 tudi res zaprle.

Razmere pa so se sčasoma še zaostrovale in kaznovalno področje je nov predpis še razširil.

Ergänzung vom 26. Februar 1876 Dopolnilo z dne 26. februarja 1876

„Gleiche Strafe trifft denjenigen Geistlichen oder anderen Religionsdiener, welcher in Ausübung oder in Veranlassung der Ausübung seines Berufes Schriftstücke ausgibt oder verbreitet, in welchen Angelegenheiten des Staats in einer den öffentlichen Frieden gefährdenden Weise zum Gegenstand einer Verkündigung oder Erörterung gemacht sind.“

»Enako se kaznuje duhovnik ali drug verski služabnik, ki pri opravljanju ali pooblaščenem izvajanju svojega poklica izdaja ali razširja listine, v katerih se razglaša ali razpravlja o državnih zadevah na način, ki ogroža javni mir.«' '

Tretji rajh

[uredi | uredi kodo]

Uradni naziv je bil Nemško cesarstvo[10] (nemško Deutsches Reich, kot je bilo imenovano od 1871 pa do vzpostavitve Weimarske republike) – zopet torej od 30. januarja 1933 do 26. junija 1943; nato pa Veliko nemško cesarstvo (Großdeutsches Reich) do njegovega propada 8. maja 1945, poleg tega pa tudi Tisočletno cesarstvo (Tausendjähriges Reich) v eshatološkem svetopisemskem pojmovanju.[11]

Ko je Hindenburg 30. januarja 1933 izročil Hitlerju zaupnico za sestavo vlade, se je le-ta tekom enega leta otresel vseh koalicijskih partnerjev ter s svojo nacistično stranko uvedel samodrštvo, kar je pometlo s svobodo govora in drugimi demokratičnimi svoboščinami prek rastočega nacionalizma, militarizma in zlasti nestrpnega antisemitizma, povezanega z napadalno in osvajalno zunanjo politiko v službi širjenja državnih mej.

Nacisti so preseljevali in izseljevali, preganjali in pomorili na milijone Judov in pripadnikov drugih narodov, zlasti Ciganov in Slovanov, s čimer so zagrešili ljudomor, znan kot holokavst. Predvsem so v uničevalnih taboriščih s stradanjem, sežigi in v plinskih celicah, pobijali vse tiste, ki so bili po mnenju nacizma manjvredni kot Slovani, Cigani in invalidi, ali pa so imeli nezaželene nazore.[12] Poleg tega je bilo zasledovanih, zaprtih v taborišča in umorjenih tud več predstavnikov nemškega odporniškega gibanja, tudi katoličanov – med katerimi je najbolj znan poljski svetnik Maksimilijan Kolbe,[13]Na udaru so bili socialisti in komunisti, pa tudi prostozidarji, Jehovove priče, ter razne ciganske skupine kot Romi in Sinti, kakor tudi telesno ali duševno prizadetih ljudje, ki jih nacionalsocializem ni mogel iz tega ali onega razloga spraviti na svojo übermenševsko Prokrustovo posteljo.

[14] [15] [16] [17] [18] [19] [20] [21] [22] [23] [24] [25]

Kancelparagraf pod Hitlerjem

[uredi | uredi kodo]
Evangeličanski pastor Martin Niemöller

Martin Niemöller je bil kot protestantski pastor eden od uglednejših duhovnikov Pričevalne cerkve, ki jih je nacistično sodišče preganjalo »zaradi zlorabe prižnice« („wegen Kanzelmissbrauchs“) z uporabo Kancelparagrafa.[26]

Jezuit Rupert Mayer

Zaradi tega odstavka – kancelparagrafa – so bili v Tretjem rajhu preganjani tudi katoliški duhovniki, na primer jezuit Rupert Mayer. Zaradi odklonilnih izjav glede na vladajoči nacistični režim so mu izrekli prepoved pridiganja. Junija 1939 pa je Mayer kljub temu pisno izjavil Gestapu – Tajni državni policiji:

Schriftliche Stellungnahme des Jesuiten Rupert Mayer

[27]

Pisna izjava jezuita Ruperta Mayerja

„Ich erkläre, daß ich im Falle meiner Freilassung trotz des gegen mich verhängten Redeverbotes nach wie vor aus grundsätzlichen Erwägungen heraus predigen werde. Ich werde auch weiterhin in der von mir bisher geübten Art und Weise predigen, selbst dann, wenn die staatlichen Behörden, die Polizei und die Gerichte meine Kanzelreden als strafbare Handlungen und als Kanzelmißbrauch bewerten sollten.“

„Izjavljam, da bom v primeru svoje osvoboditve še naprej pridigal iz utemeljenih razlogov, kljub izrečeni mi prepovedi govorjenja. Še naprej bom pridigal na svoj doslej uobičajeni način, četudi bi državni organi, policija in sodišča moje pridige ocenili kot kazniva dejanja in zlorabo prižnice.“

Katoliški duhovnik Rupert Mayer

1942 je bil katoliški duhovnik Bernhard Lichtenberg obsojen na dve leti zapora zaradi "zlorabe prižnice in kršenja zakona o izdaji", ker je javno molil za Jude in zapornike koncentracijskih taborišč:

Du sollst deinen Nächsten lieben wie dich selbst!

[28]

Svojega bližnjega moraš ljubiti kot samega sebe!

„In Berliner Häusern wird ein anonymes Hetzblatt gegen die Juden verbreitet. Darin wird behauptet, daß jeder Deutsche, der aus angeblich falscher Sentimentalität die Juden irgendwie unterstützt, und sei es auch durch freundliches Entgegenkommen, Verrat an seinem Volk übt. Laßt euch durch diese unchristliche Gesinnung nicht beirren, sondern handelt vielmehr nach dem strengen Gebot Jesu Christi: Du sollst deinen Nächsten lieben wie dich selbst!“

»Po berlinskih hišah se širi nepodpisani sovražni letak proti Judom. Trdi, da vsak Nemec, ki iz domnevno lažne čustvenosti podpira Jude na kakršen koli način, tudi s prijateljskim srečevanjem, izdaja svoje ljudstvo. Ne dajajte se zapeljati tej nekrščanski drži, ampak raje ravnajte po strogi zapovedi Jezusa Kristusa: Svojega bližnjega moraš ljubiti kot samega sebe!«

Lichtenberg je bil nato obtožen kršitve kancelparagrafa, tj. § 130a kazenskega zakonika ter (nacističnega) zakona o izdaji.

Jugoslavija

[uredi | uredi kodo]

Stara Jugoslavija

[uredi | uredi kodo]

Londonski klub je dal pobudo za ureditev odnosov s katoličani že takoj ob nastanka nove države Južnih Slovanov Slovencev, Hrvatov in Srbov 1918, vendar to ni bilo upoštevano; prevladali so večinski merodajni svobodomiselno-nacionalistično usmerjeni krogi, ki so bili katoličanom nenaklonjeni. Zadevo so začeli že od začetka reševati na neustrezen način, brez dogovarjanja s prizadetimi. To je povzročilo namesto sporazuma že na začetku novonastale južnoslovanske državne tvorevine le še večji razdor in odpor. Vlada je namreč celo v Vidovdansko ustavo uspela vriniti že iz avstroogrskih časov sporni in omraženi kancelparagraf.[29] Ne glede na to, da je povzročil toliko hrupa, je v praksi vladala večja treznost in strpnost ter na njegovem temelju ni bil za časa Stare Jugoslavije obsojen noben duhovnik ali kak drug verski uslužbenec.[30]

Nova Jugoslavija

[uredi | uredi kodo]
Povojne razmere
[uredi | uredi kodo]

Z zmago komunizma se je pokazala prilika za obračun z „nazadnjaškimi elementi“ ne le na intelektualni ravni kulturnega boja, ampak se je spustil na raven fizičnega onemogočanja nasprotnega mišljenja z likvidacijo in poboji političnih resničnih ali samo možnih nasprotniko. Prišlo je obdobje bojevitega marksizma, ki se je „izkazal“ zlasti s Povojnimi zunajsodnimi poboji v Sloveniji, z Pliberško tragedijo nad Hrvati; pa tudi s pri nas manj znanim genocidom nad vojvodinskimi Nemci tkim. „Donauschwaben“ – ki jim je bilo zaplenjeno ne le vse premoženje, ampak so v stotih povojnih koncentracijskih taboriščih – komor so nasilno odgnali vse nemške družine ne glede na spol ali starost ali zdravstveno stanje bili na razne načine mučeni ali zlostavljani – ter so tam mnogi izgubili tudi svoje življenje.[31][32]

Ne le škofje in duhovniki, ampak vsi verniki – zlasti pa katoličani – so v novi stvarnosti bili stalno pod grožnjo neke vrste kancelparagrafa. V praksi so vsi verniki veljali za »nazadnjaške sile« in drugorazredne državljane v primeri z brezvernimi „naprednimi in zdravimi silami“ – ki so lahko kot prvorazredni državljani nemoteno in z vso državno podporo širili svoje ateistično prepričanje prek medijev, vključevanjem v partijo in mladinske ter pionirske organizacije.

Uzakonjen je bil kancelparagrafu podobni besedni prestopek ali verbalni delikt, ki je kazensko preganjal ne le neko ravnanje ali delovanje, ampak tudi javno izražanje osebnega prepričanja, če ni bilo v skladu z uradno in z vrha odobreno usmeritvijo. Tako po vojni med drugim niso smeli kritizirati oblastnikov, zlasti Tita; če pa so hoteli napredovati v službi, so morali vstopiti v partijo (ZK)[33]

Popuščanje po Rankovićevem padcu
[uredi | uredi kodo]

Nova oblast pa se glede na vero ni obnašala v vsem tem obdobju enako. Očitno je prišlo do neke vrste odjuge po odstavitvi glavnega pobudnika pregona drugače mislečih - in tudi vernikov - zlasti takoj po vojni - Rankovića. Popuščanje je bilo, vendar bolj kozmetično in zato niso redka mnenja, da pravega verskega ali političnega preganjanja opozicije in vernikov (več) niti ni bilo, ali vsaj ne skozi celo obdobje Nove Jugoslavije do njenega neslavnega razpada 1991.

Srpska pravoslavna Crkva u socijalističkoj Jugoslaviji[34] Srbska pravoslavna Cerkev v socialistični Jugoslaviji

Iako crkvene strukture i javnost bliska njima, danas tvrde kako je tokom celog perioda socijalističke Jugoslavije, Crkva kao institucija bila gušena, marginalizovana i udaljavana od vernika, takva tvrdnja ne stoji u potpunosti. O potpunom gušenju i marginalizaciji Crkve, poricanju prava na slobodno delovanje od strane novih vlasti, može se govoriti samo u jednom periodu stabilizacije socijalističkog sistema: od 1945. do 1953. godine.

Čeprav cerkvene strukture in njim blizka javnost danes trdijo, da je bila Cerkev kot ustanova v celotnem obdobju socialistične Jugoslavije tlačena, postavljena na obrobje in oddaljevana od vernikov, taka trditev ne drži povsem. O popolnem zatiranju in omejevanju Cerkve, o odrekanju pravice do svobodnega delovanja s strani nove oblasti, lahko govorimo samo v enem obdobju utrjevanja socialističnega sistema: od leta 1945 do 1953.

Večina zgodovinarjev pa se ne strinja s tako prizanesljivo oceno. Temu pritrjuje tudi pravoslavni duhovnik protojerej stavrofor Velibor Džomić, ki pravi, da prave verske svobode v Titovi Jugoslaviji v bistvu sploh ni bilo, češ „da so bile nekatere ustavne določbe le krinka za prikrivanje resničnega zapostavljajočega odnosa do duhovnikov in vernikov, ki so bili pogosto in okrutno kaznovani."

Najgore su prošli oni koji su verovali u Boga[35] Najhuje so jo skupili tisti, ki so verovali v Boga

”Sveštenici i vernici ne pamte po dobru vreme socijalističkih ustava. Ne samo u vreme važenja Ustava SFRJ od 1974. nego i od donošenja Ustava FNRJ 1946, vršen je, bez obzira na minimalne ustavne garancije, sistemski progon vere i verujućih ljudi. Sloboda veroispovesti je u ustavnoj normi iz 1974. bila svedena samo na „ispovedanje vere”, a vera je svedena samo na „privatnu stvar” čoveka. Ideolozi SKJ i ustavopisci su smatrali da je dovoljno da se u okrnjenom obliku prizna samo individualni, ali ne i kolektivni aspekt prava na slobodu veroispovesti kao univerzalnog ljudskog prava. Dovoljno je samo to da se vidi i da se zaključi da je reč o diskriminatornom opštem aktu. Treba imati u vidu da su komunisti na svoj način u ustavnoj odredbi povampirili specijalni oblik takozvanog kancel-paragrafa, koji je svojevremeno uveo Bizmark, tako što su propisali da je „protivustavna zloupotreba vere i verske delatnosti u političke svrhe”. I u vreme važenja Ustava SFRJ od 1974. najgore su prošli oni koji su slobodno mislili i oni koji su verovali u Boga. Osim toga, crkvama i verskim zajednicama su, posle oduzimanja nepokretne i pokretne imovine, ograničili pravo svojine i na onome što im je posle nacionalizacije i agrarne reforme ostalo”

„Duhovniki in verniki nimajo dobrih spominov na čas socialističnih ustav. Ne samo v času veljavnosti Ustave SFRJ od leta 1974, ampak tudi od sprejetja Ustave ZRJ leta 1946 se je izvajalo sistematično preganjanje vere in vernikov, ne glede na minimalna ustavna zakonodajna jamstva. V ustavni normi iz leta 1974 je bila svoboda vere zožena le na »izpovedovanje vere«, vera pa le na »zasebno stvar« človeka. Ideologi in ustavopisci ZKJ so menili, da je dovolj, da se pravici do svobode vere prizna v okrnjeni obliki le zasebni (individualni), ne pa tudi družabni (kolektivni) vidik pravice do svobode vere kot splošne (univerzalne) človekove pravice. Dovolj je videti in ugotoviti, da gre za diskriminatoren splošni akt. Pri tem se je treba zavedati, da so komunisti na svoj način povampirili posebno obliko tako imenovanega kancelparagrafa, ki ga je nekoč uvedel Bismarck, s predpisom, da gre za »protiustavno zlorabo vere in verskega delovanja v politične namene«. Tudi v času veljavnosti ustave SFRJ iz leta 1974 so jo najbolj skupili svobodomiselni in tisti, ki so verovali v Boga. Poleg tega so bile cerkvam in verskim skupnostim po zaplembah nepremičnin in premičnin omejene lastninske pravice tudi v tistem, kar je ostalo po nacionalizaciji in agrarni reformi.”

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Bismarck (narisani so od leve na desno) je bil Pruski predsednik in nemški kancler
  2. ↑ Félix Élie Régamey (*7. avgust 1844 Grenelle (danes pariška četrt); †5. maj 1907 Juan-les-Pins, je bil francoski slikar in karikaturist.
  3. ↑ Archives en ligne de Paris, actes de l'état civil reconstitué, cote 5Mi1 562, vue 6/22
  4. ↑ David Karel, Dictionnaire des artistes de langue française en Amérique du Nord 681s.
  5. ↑ Archives des Alpes-Maritimes, commune d'Antibes, année 1907, acte de décès numéro 105, vue 234/271
  6. ↑ Evangelische Pfarrer der Kirche Berlin-Brandenburg 1945–1961. Lukas-Verlag, 2004, ISBN 3-936872-18-X, S. 310.
  7. ↑ die Kanzel = prižnica; der Kanzelparagraph = prižnična določba ali paragraf
  8. ↑ „zloraba prižnice“ = „Kanzelmissbrauch“
  9. ↑ de.wikisource.org (celotno besedilo)
  10. ↑ Società editrice dante alighieri (1927). Rivista d'Italia vol. 30. str. 155.
  11. ↑ Zadnja svetopisemska Knjiga razodetja (Raz 20,2-7) resda govori o „Tisočletnem Mesijevem kraljevanju”; vendar večina starejših in novejših razlagalcev to nanaša na zemeljsko-nebeško Kristusovo ustanovo krščansko Cerkev, ki bo trajala „1000 let” – tj. skozi dolgo obdobje preizkušenj do njegovega drugega prihoda; seveda je možno zaradi skrivnostnega preroškega jezika tudi več razlag.
  12. ↑ Alenka Gabrovec (27. januar 2020). »75 let po osvoboditvi uničevalnega taborišča Auschwitz in drugih nacističnih in fašističnih koncentracijskih taborišč«. Slovenec. Pridobljeno 12. decembra 2024.
  13. ↑ Malo znan je podatek, da je v nemških uničevalnih taboriščih končalo življenje čez 5000 katoliških duhovnikov in redovnikov
  14. ↑ »Che cos'è il coraggio?«.
  15. ↑ »Da Marx a Mussolini e Hitler, le radici marxiste del nazionalsocialismo«. 26. junij 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2020. {{navedi splet}}: Neveljaven |url-status=si (pomoč)
  16. ↑ »Collettivismo e totalitarismo: F.A. von Hayek e Michael Polanyi (1930-1950)«.
  17. ↑ Daniel (28. oktober 2018). »All totalitarian ideologies are collectivist« (v angleščini). The Telegraph. Pridobljeno 3. julija 2020. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |name= (pomoč)
  18. ↑ »Il "miracolo" economico della Germania Nazista Starting Finance«. 14. maj 2017. Pridobljeno 3. julija 2020.
  19. ↑ »Globalizzazione, Europa, immigrazione. Cosa deve insegnarci l'ascesa (e il crollo) del nazismo«. Pridobljeno 3. julija 2020.
  20. ↑ Stefano Petrucciani (1. februar 2015). Introduzione a Adorno. Gius.Laterza & Figli Spa. ISBN 978-88-581-1885-6. Pridobljeno 3. julija 2020.
  21. ↑ Brunnermeier; James; Landau (16. maj 2017). La battaglia delle idee: Alle radici della crisi (e del futuro) dell'euro. Egea. ISBN 978-88-238-7976-8. Pridobljeno 3. julija 2020. {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |name2= (pomoč); Prezrt neznani parameter |name3= (pomoč); Prezrt neznani parameter |name= (pomoč)
  22. ↑ Carlo Lottieri (28. februar 2007). »Toh, adesso si accorgono che Hitler era uno statalista«. il Giornale. Pridobljeno 3. julija 2020.
  23. ↑ »The Political Doctrine of Statism«. Mises Institute (v angleščini). 26. maj 2011. Pridobljeno 3. julija 2020.
  24. ↑ Overy; Overy (27. junij 1996). The Nazi Economic Recovery 1932-1938 (v angleščini). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-55286-8. Pridobljeno 3. julija 2020. {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |name2= (pomoč); Prezrt neznani parameter |name= (pomoč)
  25. ↑ »Brazil: German embassy triggers bizarre Nazi and Holocaust debate«. Deutsche Welle (v angleščini). Pridobljeno 3. julija 2020.
  26. ↑ Berliner Tageblatt und Handels-Zeitung, Donnerstag, 3. März 1938, S. 3, Spalte 1
  27. ↑ »Resistenz der katholischen Kirche«. 4. avgust 2012. Pridobljeno 7. oktobra 2011. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |archiv-web-site= (pomoč)
  28. ↑ »Rede der Bezirksbürgermeisterin Monika Thiemen zur Enthüllung einer Gedenktafel für Bernhard Lichtenberg«. Pridobljeno 3. avgusta 2014.
  29. ↑ Zlatko Matijević (1985). »Pokušaj razrješenja pravnog položaja Katoličke crkve u Kraljevini SHS 1918-1921. godine«. Zagreb: Hrčak.srce.hr. Pridobljeno 8. avgusta 2024.
  30. ↑ Ivan Lazić: Pravni i činjenični položaj konfesionalnih zajednica u Jugoslaviji, Vjerske zajednice u Jugoslaviji. Zbornik radova. Zagreb 1970, 49.
  31. ↑ Vladimir Geiger (16. september 1997). »Tko je kriv za genocid nad Podunavskim Nijemcima? Ili o najnovijem srbijanskom prikazu sudbine Folksdojčera u Titovoj Jugoslaviji«. Zagreb: Hrvatski institut za povijest. Pridobljeno 21. novembra 2024.
  32. ↑ Osvrt na knjigu Nenada Stefanovića: Jedan svet na Dunavu. Razgovori i komentari, BNA Tiker, Beograd, 1996., 254 str. (drugo izdanje BNA Tiker, Beograd, 1997., 250 str.) Literaturom, korisnim informacijama, mišljenjima i sugestijama, nezaobilaznima u prikazu, pripomogli su nam prof. Friedrich Binder (Tübingen), dipl. ing. Helmut Frisch (Wien), Franz Hutterer (München), Andreas Müller (Reutlingen), mr. Goran Nikolić (Novi Sad), prof. dr. Anton Scherer (Graz), Kad Schumm (Boblingen) i prof. dr. Zoran Ziletić (Beograd).
  33. ↑ Branimir Bradarić (23. oktober 2019). »Šta se smjelo, a šta nije u vrijeme Jugoslavije. Političari često govore kako se u staroj državi nije smjelo reći da si Hrvat, ići u crkvu ili biti izvan Saveza komunista«. Sarajevo: Al Jazeera. Pridobljeno 21. novembra 2024.
  34. ↑ Nemanja Drobnjak (16. februar 2023). »Srpska pravoslavna crkva u socijalističkoj Jugoslaviji: žrtva socijalizma i/ili saučesnik raspada?«. Beograd: Novi Plamen. Pridobljeno 21. novembra 2024.
  35. ↑ Brane Kartalović (20. oktober 2024). »Ustav SFRJ iz 1974 – 50 godina kasnije. Najgore su prošli oni koji su slobodno mislili i oni koji su verovali u Boga«. Beograd: Politika.rs. Pridobljeno 21. novembra 2024.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(nemško)
  • Stephan Schmidl: Gestapo, Strafjustiz und ‚Kanzelmissbrauch‘ in Südbayern 1933 bis 1939. München 2002, ISBN 3-8316-6177-4.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(nemško)
Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:
Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:

Kategorija, Zgodovina Kategorija, Zgodovina Nemčije Kategorija, Civilno pravo

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Stebunik/peskovnik31_-_Kancelparagraf&oldid=6353864«