Skrajna desnica v Sloveniji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Skrajna desnica v Sloveniji zajema več trenutnih in nekdanjih skupin in organizacij, aktivnih na področju skrajno desne politične aktivnosti oz. skrajno desnega ekstremizma.

Politična dejavnost slovenske skrajne desnice je bila v preteklosti uperjena zlasti proti progresivnim družbenim vrednotam in zoper manjšinam (zlasti LGBT skupnost in etničnim manjšinam, kot so Romi in priseljenci (zlasti tisti z južnega Balkana))[1][2][3][4] ter zagovarjal tradicionalna ultrakonservativna in reakcionarna stališča in vrednote.[1][3] V zadnjem času je bil opazen porast novejših skrajno desnih skupin, zlasti kot odziv na evropsko migrantsko krizo.[navedi vir] Čeprav so skrajno desni akterji odgovorni za več dejanj nasilnega ekstremizma v Sloveniji,[2][3][5] je desni ekstremizem v državi relativno majhen problem.[6]

Pregled[uredi | uredi kodo]

Skrajne desničarske skupine in subkulture v Sloveniji so bile tradicionalno v glavnem nedostopne za opazovalce, saj so tvorile zaprte skupnosti, v katere so nove člane včlanili obstoječi člani. Notranje razprave, so člani razkrili svoje »prave obraze« in načrtovali skupinske dogodke, naj bi se večinoma odvijale prek spleta. Manj sporne razprave naj bi se odvijale tudi na Facebooku.[1]

Društvo Hervardi je bila prevladujoča ultranacionalistična oz. tradicionalistična organizacija v Mariboru, ki je v veliki meri zadušila razvoj različnih skinheadovskih in neonacističnih skupin v regiji.[7][8]

Zgodovinski pregled[uredi | uredi kodo]

V 2000-ih so policijske statistike razkrile porast števila kaznivih dejanj, ki so vključevala javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, s petimi incidenti v letu 2000, do 13 leta 2005 in 19 leta 2008.[3]

6. septembra 2011 je vodja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) premierja Boruta Pahorja seznanil z dejavnostmi ekstremističnih skupin (zlasti Blood & Honour), ki so po oceni agencije predstavljale jasno neposredno nevarnost za nacionalno varnost.[9]

Urad varuha človekovih pravic je na SOVO naslovil poizvedbo glede informacije, da neonacistične skupine novačijo otroke in mladostnike. Predstavniki urada so se nato marca 2012 glede vprašanja sestali s predstavniki SOVE.[10]

Leta 2012 je SOVA pripravila poročilo o aktivnostih skrajnih skupin v Sloveniji. Tedanja vlada Janeza Janše je dostavo poročila parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb zakasnila za pol leta. Po poročanju medijev je bila vlada do poročila odklonilna, saj je se je poročilo po mnenju vlade preveč osredotočalo na desni ekstremizem, po mnenju vlade pa bi se morala SOVA osredotočiti na levi ekstremizem.[10]

Nasilni ekstremizem v Sloveniji vseeno ostaja razmeroma majhna grožnja.[6]

Neonacizem in neonacistične skupine[uredi | uredi kodo]

Neonacizem se je v Sloveniji pojavil v 1980-ih letih v obdobju razraščanja subkultur. Do vidne navzočnosti in organiziranja je med slovenskimi neonacisti prišlo kmalu po slovenski osamosvojitvi. Njihove ekstremistične aktivnosti so sprva obsegale napade na temnopolte in skrunjenje judovskih obeležji. Po osamosvojitvi Slovenije so neonacisti pričeli z nestrpnostjo do oseb iz drugih republik bivše Jugoslavije.[10] Ob osamosvojitvi Slovenije so neonacisti priredili shod pred stavbo državnega zbora in pozivali k izgnanju »tujcev« in »čefurjev« iz Slovenije. Leta 2000 so slovenski neonacisti poskusili navezati stike z nemškimi somišljeniki, ki pa so jih po prihodu v Berlin na postaji pretepli in napotili nazaj. Leta 2000 so neonacisti zmotili ljubljanski protest proti avstrijski Svobodnjaški stranki Jorga Haiderja in njihovim diskriminatornim stališčem o slovenski narodni manjšini na Avstrijskem Koroškem; protestniki so neonaciste začeli pretepati, ti pa so nato zbežali.[11]

Po pričanju bivšega privrženca neonacizma iz 1990-ih let je iniciacijski obred za nove člane vključeval udarec z flašo piva po glavi in pridobitev "bulerjev" za nove člane, ki so jih neonacistične tolpe na ulici prisilno vzele kakšnemu punkerju ali metalcu, ki jih je nosil. Po besedah bivšega neonacista (privrženec v obdobju 2006-2011) je iniciacija sprva vključevala zahtevo, da novi član nekoga pretepe; kasneje so morali novi člani tekom iniciacije dokazati svojo lojalnost skupini z udeleževanjem določenih skupinskih dogodkov (npr. tekem, pretepov) in uresničevanju načel skupine (npr. zmerjanje mimoidočih temnopoltih oseb na ulici), za neuresničevanje načel pa so novi člani prejeli kazni (npr. pretep s strani vodilnih članov); neonacisti so imeli stalne javne lokacije zbiranja, bolj uveljavljeni člani pa so se udeleževali tudi zasebnih neonacističnih zbiranj in prireditev. Po besedah enega od neonacistov, ki je spregovoril za medije, so neonacisti sabo vedno nosili hladno orožje (npr. teleskopske palice, bokserje, nože), so k pretepom pristopali v skupinah in so k pretepom po potrebi poklicali še ostale člane. Vodilni slovenski neonacisti so bili po navedbah iz leta 2012 v 30-ih in 40-ih letih starosti.[10] Tekom 2010-ih let so slovenski neonacisti opustili značilen militanten način oblačenja in ideološki poudarek iz narodnostne pripadnosti preusmerili v belsko rasno pripadnost ter pri tem v svoje vrste sprejeli neonacistične kolege s priseljenskimi koreninami.[11]

Za časa leta 2010 so med najaktivnejše neonacistične skupine v Sloveniji spadale: Blood & Honour, Headhunters Domžale in Slovenski radikali.[2] Neonacistična družbena dejavnost se je večinoma odvijala v Domžalah in Žirih, kjer so imeli člani v lasti oz. dostop do prizorišč za organiziranje raznih skupinskih dejavnosti (vključno z letnimi praznovanji Hitlerjevega rojstnega dne[2][12]).[2][13][12] V Domžalah ob prostoru neonacistov za skupinske aktivnosti obratuje tudi trgovina z oblačili, ki so priljubljena med neonacisti, v trgovini pa prodajajo tudi razno hladno orožje. Neonacisti razpolagajo tudi s prostori za urjenje borilnih veščin.[10]

Neonacisti so vzpostavili tudi prijateljske odnose s svojimi kolegi v tujini, predvsem tistimi iz sosednjih držav.[2][12] Čeprav neonacistične skupine v splošnem niso bolj pogoste kot v drugih državah in predstavljajo relativno nizko varnostno tveganje, je strpni odnos slovenskih oblasti do dogodkov, ki jih organizirajo neonacisti, povzročil razcvet zasebnih neonacističnih družabnih srečanj, zabav in koncerti; ker takšne dejavnosti v državi same po sebi niso prepovedane, je Slovenija po besedah parlamentarnega preiskovalnega odbora, ki je preučevala to vprašanje, postala »prava Meka za mednarodno dejavnost in sodelovanje skrajnežev«.[14]

Blood & Honour[uredi | uredi kodo]

Vstopu slovenskih neonacistov v mrežo Blood & Honour so botrovali njihovi bolj uveljavljeni kolegi iz Srbije.[11] Za časa leta 2005 je slovenska B & H upravljala spletno stran (registrirano v tujini, da bi se izognili zasegu domene) prek katere je zagovarjala neonacistično ideologijo.[15] Njihove spletne dejavnosti so vključevale tudi pripravo seznama judovskih prebivalcev Slovenije.[3] Za tem ko so hekerji vdrli v mednarodno računalniško mrežo B & H in podatke javno objavili, je bilo razkrito, da je bila slovenska frakcija B & H ena najštevilčnejših in najbolj aktivnih, članstvo pa po številčnosti primerljivo s španskim (prebivalstvo Španije je 20-krat večje od prebivalstva Slovenije). B & H je bila dejavna predvsem v osrednji regiji Slovenije, prihodke pa je ustvarjala s prirejanjem koncertov za svoje nemške kolege,[7] ki zaradi ostrejšega preganjanja neonacizma v domovini takšnih dodogkov ne morejo prirejati oz. na njih ne morejo izražati podpore neonacizmu. Organizatorji koncerta zaupnikom lokacijo sporočijo tik pred začetkom dogodka, s čimer se poskušajo izogniti pozornosti policije.[16] Blood & Honour je tudi na seznamu Facebookovih nevarnih organizacij.[17]

Oktobra 2011 in novembra 2012 je slovenska podružnica praznovala 10. oz. 11. obletnico z dogodki v Domžalah in v Ljubljani (v slednjem primeru samo leta 2011). Oba dogodka sta pritegnila tudi udeležence iz tujine.[18][12]

Incidenti in ekstremizem[uredi | uredi kodo]

Zaradi udeležbe v izgredih na demonstracijah proti vladnemu zakonu o malem delu iz leta 2010 je bil ovaden vsaj en član B & H.[5]

Junija 2011 je skupina Tukaj je Slovenija priredila shod ob dnevu državnosti in nato s hrupom (med drugim z vzklikanjem gesla »Za Slovenijo! Dol z vlado!«) zmotila državno proslavo na Kongresnem trgu. Med udeleženci shoda je SOVA prepoznala 20 pripadnikov B & H.[5]

Septembra 2011 je premierja Boruta Pahorja direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) seznanil z ocenami agencije, da ekstremistične skupine - zlasti Blood & Honour - predstavljajo jasno in neposredno grožnjo za nacionalno varnost.[9] Člani B & H (vključno z vodilnimi člani) naj bi se udeležili usposabljanj s strani pripadnikov Slovenske vojske na vojaškem poligonu in z naprednim orožjem, si sposojali vojaško orožje (raketomet), poskušali izvesti nakup pištol, pritiskali na detektive in posamezne politike, so bili vpleteni v neposredno korespondenco z norveškim teroristom in množičnim morilcem Andersom Breivikom tako prek pošte kot prek elektronske pošte (pri čemer je več članov B & H prejelo njegov manifest še pred Breivikovim pomorom).[5][9]

Pripadniki B & H naj bi bili vpleteni v organiziranje nasilnih nemirov, ki so se zgodili med slovenskimi protesti leta 2012 in 2013[5][9] (organizirana skupina nasilnih agitatorjev, ki je zmotila večji protest v Ljubljani, pa je bila po navedbah policije usposobljena, najeta in odškodnina, potencialno s strani strani politične stranke).[1]

Leta 2014 je Svet24 objavil fotografije (posnete decembra 2012) sestanka med vodilnimi člani slovenske B & H (vključno z domnevnim voditeljem slovenske B & H in Head Hunters Domžale) in pripadniki romske kriminalne združbe, ki se ukvarja s preprodajo kokaina in heroina. Predstavniki omenjenih skupin naj bi na sestanku sklenili poslovno kupčijo. Po navedbah virov Sveta24, ki so bili v preteklosti člani slovenske B & H, naj bi vodilni člani B & H neonacistično skupino iz ideološkega gibanja preobrazili v kriminalno združbo, ki se ukravja z drogami in orožjem. Razkritje prijateljevanja vodstva B & H z romskimi kriminalnimi združbami naj bi med članstvom slovenske B & H privedlo do razkola; člani naj bi zaradi nezadovoljstva bojkotirali enega od dogodkov B & H (katerega slike je Svet24 prav tako objavil), ki je bil posledično slabo obiskan.[16]

Povezave s politiko[uredi | uredi kodo]

Vsaj dva člana B & H (vključno z vodilnim članom slovenske B & H) sta bila identificirana kot člana mladinskega krila Slovenske demokratske stranke. Med člani B & H so bili tudi pripadniki slovenske vojske.[1][13][19][20] Člani B & H so se udeležili tudi več dogodkov SDS[19][21][20] in se srečali z vidnimi politiki te stranke.[21][20] Vodilni član slovenske B & H je v okviru gorenjskega podmladka SDS udeležil obiska državnega zbora; delegacijo je gostil poslanec SDS Branko Grims, čeprav so bili v SDS s strani SOVE že pred tem informirani o povezavah med članom podmladka in B & H.[5] Za policista, ki je služil kot telesni stražar premierjev Janeza Janše in Boruta Pahorja, je bilo ugotovljeno, da je bil tesen znanec vodilnih članov slovenske B & H. Posameznik je bil tudi opazovalni član (»simpatizer«) SDS in se je v tej vlogi udeleževal srečanj z vidnimi politiki SDS.[21] En član B & H je leta 2014 na listi SDS kandidiral na lokalnih volitvah.[22]

Stranka SDS je bila deležna kritik zaradi domnevnih povezav z Blood & Honour.[23][24] Novinarka, ki je razkrila povezave (Anuška Delić), je bila obtožena razkrivanja zaupnih informacij.[24][23] Državna obveščevalna agencija SOVA, ki jo je v času obtožbe vodil imenovanec SDS,[9] je nehote potrdila trditve novinarke z izjavo, da so informacije, ki so bile razkrite v poročilih, skladne z ugotovitvami tekoče preiskave dejavnosti nasilne ekstremistične skupine.[5][25] SOVA je trdila, da informacij, razkritih v poročanju, ni bilo mogoče dobiti drugače kot z dostopom do informacij, zbranih med tajnimi preiskavami agencije in da je objava okrnila prizadevanja za spremljanje skupine s tem, da je B & H seznanila s prikrito preiskavo.[26][27] Delić je navedla, da so bile obtožbe zoper nje »politično motivirane«.[28][29]

Glede na ugotovitve SOVE iz leta 2021 je B & H soustanovila provladno skupino Rumeni jopiči kot protiutež protivladnim protestom.[11]

Skrajno desne skupine in organizacije[uredi | uredi kodo]

Skinheadi[uredi | uredi kodo]

Tako kot drugod po svetu so bili slovenski skinheadi sprva (konec 80-ih let) večinoma »pivci, zabavljači, pretepači, športni navdušenci, domoljubi in protikomunisti«, nakar so tekom 90-ih let postali skoraj izključno »nacistična in rasistična« subkultura.[1] Tekom 2000-ih let so skinheadi postali manj javno vidni in manj nasilni ter so se večinoma ukvarjali z organizacijo nazi rock in Oi! koncertov ter skupinskih dogodkov, kjer so se člani udeleževali različnih družabnih in športnih dejavnosti (npr. turnirji z zračno puško). Njihova subkultura je temeljila na medosebnih oz. družbenih povezavah z izrazito dihotomijo med mlajšimi in starejšimi člani (slednji so bili manj politični). Medtem ko je nacizem ostal njihova temeljna ideologija, so skinheadi začeli vzpostavljati mednarodne stike in povezave, njihov ideološki poudarek pa se je preusmeril z ultranacionalizma na beli nacionalizem, kar je privedlo do vzpona slovenske podružnice neonacistične skupine Blood & Honour (ki izvira iz Velike Britanije) med slovenskimi skinheadi.[8] Neonacistične skupine so hkrati postopoma diverzificirale svoje članstvo in svojo javno podobo odmaknile od »nacističnih skinov«, da bi razširile svoj apel.[2]

Nogometni huligani[uredi | uredi kodo]

Med slovenskimi športnimi navijaškimi skupinami oz. ultrasi in skrajno desnimi političnimi skupinami obstaja precejšnje prekrivanje; nogometni huligani (zlasti člani Green Dragonsov (navijači FC Ljubljana) in Viol (navijači FC Maribor)) so pogosto vpleteni v skrajno desničarsko politično sceno ter v incidente skrajno desnega političnega nasilja.[3][30][1][31][32][33][34][35][36][37][38][39][5][40] Neonacizem se je v teh navijaških skupinah začel ukoreninjati po letu 2005. Leta 2016 so bili tako GD kot Viole sankcionirani zaradi izkazovanja sovražnih simbolov med igro (prvi »slovansko svastiko«, drugi pa keltski križ).[41]

Tukaj je Slovenija[uredi | uredi kodo]

Tukaj je Slovenija je bila skrajno desna organizacija,[42] ki je od oktobra 2005 obratovala priljubljeno[43] skrajno desno spletno stran in spletni forum.[44] Skupina je bila še posebej uspešna pri novačenju mladih in predvsem dejavna na področju razširjanja svojih značilnih nalepk. Po navedbah iz leta 2007 naj bi skupina (v »zadnjem obdobju«) polepila 10.000 takšnih nalepk po celotni Sloveniji. Nalepke skupine so se pojavile celo na Hrvaškem.[45]

Junija 2011 je skupina Tukaj je Slovenija v ljubljani priredila shod ob dnevu državnosti in nato s hrupom (med drugim z vzklikanjem gesla »Za Slovenijo! Dol z vlado!«) zmotila državno proslavo na Kongresnem trgu. Med udeleženci shoda je SOVA identificirala 20 pripadnikov neonacistične skupine B & H.[5]

Tukaj je Slovenija je tekom delovanja mlade nacionaliste rekrutirala med neonaciste.[11][10] Vodja skupine[11] je po navedbah več virov simpatizer neonacizma.[11][46][22][47] Omenjeni vodja skupine se je kasneje izpostavljal kot javni govorec skupine Rumeni jopiči,[11][46][47] sodeloval pa je tudi pri shodu pred ljubljanskim sodiščem v podporo napadalcem na gejevskega aktivista, na protivladnem protestu novembra 2012 v Ljubljani pa je sodeloval pri pretepu mirnega protestnika.[10]

Avtonomni nacionalisti Slovenije[uredi | uredi kodo]

Avtonomni nacionalisti Slovenije - slovenska frakcija konstelacije neonacističnih skupin Autonome Nationalisten[48] – so bili alt-right skupina,[49] ki je bila dejavna v začetku leta 2010.[50][51][1][52][53][54][12] Skupina je upravljala spletno stran in se ukvarjala z razširjanjem plakatov in grafitov z ideološko propagando.[51][1][53][54][12][55][56] Osredotočali so se na »obrambo bele rase« in zagovarjali beli nacionalizem in ksenofobne ideje.[51][1] Skupina je nasprotovala »priseljevanju, islamizaciji Evrope, homoseksualnim družinam, zlorabi alkohola in mamil, nasilju nad živalmi [...] kapitalizmu, liberalizmu, demokraciji, komunizmu in anarhiji«, splavu[52] in okoljevarstvu.[48] Sporočila skupine so vključevala keltski križ (ki ga je skupina posvojila kot svoj simbol[1]), z dodanim geslom White Pride World Wide.[51]

Člani skupine so domnevno med demonstracijami leta 2011 pred stavbo parlamenta vzklikali »Dol vlada, za Slovenijo!« med izvajanjem nacističnega pozdrava.[1] Skupina je razširjala plakate, ki so nasprotovali novemu družinskemu zakoniku, o katerem se je leta 2012 odločalo na referendumu. Plakati so prikazovali sliko dveh moških ekshibicionistov med spolnim odnosom, pospremljeno s sporočilom: »NESPREJEMLJIVO Bi prepustili svoje otroke v vzgojo in oskrbo takim ljudem? [...] Zaščitimo svoje otroke in ne dovolimo, da postanejo »igrače« perverznežev. [...]«, in pa nacistično propagandno podobo, ki je prikazovala »idealno« arijsko družino in krivila splav in istospolna partnerstva za nizko rodnost in domnevno slabo stanje naroda.[52][57] Slovenski Avtonomni nacionalisti so bili osumljeni tudi tesne vpletenosti v snovanje nasilne disrupcije in posledičnih izgredov med protestom leta 2012 v Ljubljani (za Avtonomne nacionaliste je namreč značilna posvojitev protestniške taktike črnega bloka, ki je bolj značilna za nasilne skrajno leve protestnike[48]).[navedi vir] 

Kolovrat ali "slovanska svastika" (pogovorni), simbol, na podlagi katerega je Radikalna Ljubljana osnovala svoj logotip.[58]

Radikalna Ljubljana[uredi | uredi kodo]

Radikalna Ljubljana je bila »radikalno desna urbana nacionalistična« skupina, ki je zagovarjala panslavizem (v smeri katerega se je po navedbah predstavnikov skupine razvila iz »pro-germanske« ideologije). Skupina je nasprotovala LGBTQ skupnosti, levici, beguncem in imigrantom. Njihov predstavnik je medijem povedal, da so se želeli distancirati od drugih skrajno desnih skupin, ki so jih smatrali za neonacistične. Kljub temu so strokovnjaki menili, da Radikalna Ljubljana še vedno predstavlja neofašistično in neonacistično skupino. Skupina se je večinoma ukvarjala s spletno politično aktivnostjo in risanjem političnih grafitov. Facebook stran skupine je nasprotovala zahodnim liberalcem in marksistom, ki da financirajo »različna izrojena gibanja in pojave v vzhodni Evropi«, vsebovala pa je tudi primere homofobije in antisemitizma.[59][58][55]

Generation Identity Slovenija[uredi | uredi kodo]

Logotip identitarskega gibanja.

Dejavnost slovenske veje skrajno desnega[34] oz. alt-right[49] Identitarnega gibanja se je začela vzpenjati v mesecih pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami leta 2018. Lokalna podružnica – Generation Identity Slovenija – nasprotuje migrantom, homoseksualcem, liberalcem, globalistom, Sorosu in socialistom. Informacije o skupini – njenem vodstvu, članstvu in notranji strukturi – so skope. Skupina je bila aktivna v Ljubljani, Mariboru in Velenju. Članstvo naj bi si delila z dvema največjima slovenskima navijaškima skupinama; Green Dragons in Violami. Slovenska GI vzdržuje tudi tesne naveze s kolegi iz drugih držav, zlasti Avstrije (slovenskimi člani sodelujejo na dogodkih avstrijskih Identitarcev). Dejavnosti skupine so vključevale razširjanje političnih nalepk, napisov in grafitov, foto-priložnosti s političnimi podtoni oz. sporočili[34][60] in dejavnost na družabnih medijih. Člani slovenske podružnice so se udeleževali tudi protestov (zlasti tistih proti pravicam LGBT, migrantom in gradnji džamije) in izletov oz. kampiranj, kjer se člani spoznavajo in družijo ob paravojaškem usposabljanju.[61][34][62]

Slovensko identitetno gibanje je povezano s Slovensko demokratsko stranko.[63][34][64] Posamezniki in medijske organizacije, povezani z SDS, so gibanje hvalile, člani in politiki SDS pa so delili objave gibanja na družbenih omrežjih. Vodja SDS Janez Janša naj bi v svojih govorih oz. javnih nastopih tudi deloma privzel retoriko, ki je značilna za identitetno gibanje.[34][64] Decembra 2017 je na obletnici ustanovitve podmladka SDS zbrane kot uradni predstavnik GI na povabilo vodje podmladka Žana Mahniča[11] nagovoril vodja slovenske GI.[11][63] Konec avgusta 2018 so slovenski identitarci anonimno izdali knjigo Manifest za domovino, ki jo je objavila z SDS-povezana založba Nova obzorja. Knjigo so promovirali tudi mediji in posamezniki, povezani z SDS, vključno z vodjo SDS Janezom Janšo,[65][66][67] poslanec SDS Žan Mahnič pa je na Twitterju objavil fotografijo knjige, posneto z njegovega poslanskega sedeža, pri čemer je bila parlamentarna dvorana vidna v ozadju fotografije. Predgovor knjige je napisal Bernard Brščič,[49] ki je v preteklosti služil kot državni sekretar v drugi Janševi vladi in kot predsednik SDS-ovega think-tanka (Inštitut Jožeta Pučnika).[68] Pri založbi Nova obzorja je izšla tudi druga knjiga slovenskega GI Evropa narodov.[69] Slovensko GI je promovirala televizija Nova24TV (ki je blizu SDS),[11][63] ki je med intervjujem s premierjem Janezom Janšo predvajala oglas za GI in njihove knjige.[63] SDS je decembra leta 2018[63] v sodelovanju z GI v Kranju pripravila okroglo mizo o migracijah.[11][63]

Inštitut za domoljubne vrednote[uredi | uredi kodo]

Inštitut za domoljubne vrednote je bil ustanovljen konec leta 2016 kot »institucija, ki si prizadeva razvijati in spodbujati domoljubje in ohranjati dediščino«.[70] Ustanovil ga je lokalni uradnik Slovenske demokratske stranke.[71]

Inštitut organizira družabne dejavnosti, kot so tečaji osebne obrambe Krav Maga in slovesno polaganje venca na grob Rudolfa Maistra. Pod okriljem Inštituta deluje tudi Divizija Rudolf Maister, ki je »pripravljen iti v boj proti kolaboraciji levih fašistov antifa in radikalnih muslimanov«. Po navedbah zbornika Racist Extremism in Central & Eastern Europe je Divizijo Rudolf Maister na začetku 21. stoletja ustanovila neonacistična skupina Blood & Honour.[71]

Inštitut je gostil tudi politične razprave; konec januarja 2018 je gostil srečanje s predstavniki SDS (poslanec Branko Grims), Slovenske narodne stranke in Zedinjene Slovenije (Andrej Šiško (ki je prav tako zastopal društvo Hervardi)). Med srečanjem se je Grims zavzel za Trumpa in proti »globalistom«, ki naj bi jih vodil George Soros, pa tudi Rothschildi in druge družine bogatih finančnih špekulantov, proti katerim naj bi se boril Trump.[71]

Štajerska varda[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Štajerska varda.

Štajerska varda je slovenska paravojaška skupina, ki jo vodi Andrej Šiško. V javnosti je prvič postala znana septembra leta 2018.

Rumeni jopiči[uredi | uredi kodo]

Rumeni jopiči so slovenska desničarska skupina, ki je predvsem aktivna kot proti-protestniška skupina ki podpira tretjo vlado Janeza Janše in nasprotuje protestom zoper to vlado. Rumeni jopiči so se v javnosti prvič pojavili junija 2020. V vrstah Rumenih jopičev je bilo prepoznanih več oseb s povezavami z neonacizmom. SOVA je Rumene jopiče prepoznala kot skupino, ki sta jo organizirali slovenski neonacistični skupini Blood & Honour Slovenia in Narodni blok kot protiutež protivladnim protestom.

Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot[uredi | uredi kodo]

Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je slovenska nevladna organizacija, ustanovljena marca 2019, ki je povezana s skrajno desnim gibanjem Generacija identitete v Sloveniji in skupino Rumeni jopiči. Društvo je med drugim izdajatelj spletnega medija Nacionalna tiskovna agencija in avtor knjig slovenske veje gibanja Generacija identitete.

Incidenti[uredi | uredi kodo]

Časovnica[uredi | uredi kodo]

  • Leta 2009 je bil med tednom Parade ponosa pred lokalom za istospolno usmerjene (Cafe Open) v Ljubljani fizično napaden aktivist za pravice istospolno usmerjenih. Aktivista je napadlo 9 storilcev med tem, ko je kadil pred lokalom. Napadalci so bili oblečeni v črno in zamaskirani s kapucami, kapami in maskami. Napadalci so nosili kamenje, rdeče pirotehnične bakle in hokejske palice ter vzklikali "pedri". Napadalci so aktivista pretepli, razbili okno lokala in v poslopje odvrgli baklo ter pobegnili. Po napadu so bili aretirani trije od devetih napadalcev. Napad je bil dokazan kot predhodno naprtovan. Trojica je v nasprotju z nekaterimi drugimi storilci zanikala simpatiziranje s skrajno desnico, kljub temu, da je eden od njih posedoval nacistično literaturo in neonacistično parafenelijo (Blood & Honour majico in majico s podobo nacističnega voditelja Rudolfa Hessa).[1] Po obsodbi trojice na leto in pol zaporne kazni je okoli domnevnih sošolcev in prijateljev obsojenih priredilo shod pred sodiščem, da bi izrazili nestrinjanje z domnevno prehudimi kaznimi. Sumi se, da so omenjeni shod marca 2010 v resnici organizirali neonacisti.[2][72][73] Junija leta 2010 je bilo pročelje Cafe Open in dom sodnika, ki je obsodil trojico, vandalizirano s sovražnimi grafiti.[30] Skozi okno lokala je bila tudi vržena granitna kocka.[2] Leta 2014 je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo trojice na podlagi neupravičene hrambe DNK dokazov, na podlagi katerih je bila trojica aretirana. Tožilstvo je odstopilo od nadaljevanja pregona.[74]
  • Leta 2009 je skupina črnosrajčnikov grozila organizatorjem Tolerance Action v Mariboru. Predstavnik organizacije za pravice istospolno usmerjenih, ki je bil prisoten ob incidentu, je navedel, da do nasilnega obračuna ni prišlo zgolj zaradi prisotnosti najetih varnostnikov.[3]
  • V začetku leta 2010 se je neonacistično nasilje razširilo na manjša mesta, z incidenti v Kopru, Slovenj Gradcu, in Ilirski Bistrici (kjer je prišlo do napada mladinskega centra).[2][13]
  • Aprila leta 2010 je skupina treh neonacistov fizično napadla študente ljubljanske filozofske fakultete. Študenti so pred tem predstavljali novo izdajo študentskega časopisa, v katerem so pogosto izražali nasprotovanje nacizmu in neonacizmu. Napadeni so bili med tem, ko so zapuščali zgradbo.[75][76][77] Leto poprej je skupina 10-15 samooklicanih »nacionalnih socialistov« vstopila v fakulteto in med sporom napadla snemalca okrogle mize, kjer so razpravljali o »sovražnem govoru neonacizma in neofašizma v Sloveniji«.[78]
  • Maja leta 2010 se je študentska demonstracija pred poslopjem državnega zbora sprevrgla v nasilen izgred. Udeleženci so začeli zgradbo DZ obmetavati z granitnimi kockami in poškodovali več policistov in pročelje parlamenta. 30 oseb je bilo aretiranih. Kasneje so bili na podlagi poročanja o prisotnosti vsaj enega člana Blood & Honour in kasnejših razkritji na podlagi dokumenta obveščevalne agencije potrjeni sumi, da so bili v incident vpleteni neonacisti oz. skinheadi.[5]
  • Julija leta 2010 je skupina skinheadov napadla skupino gostov ljubljanskega lokala. Napadalci so sprva verbalno napadli goste, med katerimi so bili državljani Kube in ženske. En napadalec je nato enega izmed Kubancev po glavi udaril s stekleno flašo nakar je skupina napadalcev nad žrtve začela metati kamne in steklenice. Povod za napad je bilo verjetno tuje državljanstvo nekaterih od žrtev.[30]
  • Novembra leta 2011 so študenti ljubljanske filozofske fakultete, ki so objavljali študentski časopis, prek spletne pošte prejeli grožnjo, da bo »[...] prečrtavanje svastik striktno kaznovano«. Omenjena fakulteta je bila deležna tudi incidenta, ko je skupina neonacistov zmotila razpravo na okrogli mizi in napadla govorca (hitro posredovanje policije je preprečilo stopnjevanje konflikta).[79] Fakulteta je bila poprej tudi žrtev skrunitve z grafiti svastik in neonacističnih sloganov.[80]
  • Konec leta 2012 je skupina organiziranih nasilnih agitatorjev pred parlamentom zmotila do tedaj miren protivladni protest v Ljubljani, pri čemer je vsaj 10 oseb utrpelo telesne poškodbe (vključno z več policisti in fotografom), 33 posameznikov pa je bilo zaradi nasilja aretiranih. Med nasilneži so bili nogometni huligani, neonacisti in člani ekstremističnih skrajno desnih skupin.[1][38][81][82][5][83]
  • Konec leta 2015 in v začetku leta 2016 je bivši novomeščanski Sokolski dom, ki je bil preurejen v skvat, žrtev več napadov. V obdobju napadov so v Sokolskem domu hranili humanitarno pomoč za begunce. Konec decembra leta 2015 je bila v vhodna vrata doma vržena molotovka, zaradi česar so zagorela lesena vrata. Večje škode po hitrem odzivu gasilcev napad ni pustil. Očividci so navedli, da sta napad izvedla dva napadalca (eden je med napadom nosil pulover s podobo svastike). Mesec pred zažigalnim napadom so bila vrata doma oskrunjena s svastiko.[84][85] Dom je bil še tretjič napaden februarja leta 2016; poslopje zgradbe je bilo oskrunjeno s svastiko, keltskim križem in napisom »izdajalci«. Napadalci so za sabo pustili tudi grozeče sporočilo, da bodo zgradbo požgali.[86][87]
  • Junija leta 2016 je skvat v bivši ljubljanski Tovarni Rog napadla skupina zamaskiranih napadalcev. Malo pred polnočjo je skupina 30 zamaskiranih napadalcev, oboroženih s pirotehniko, kamni in kiji prišla ob poslopje zgradbe. Napadalci so poslopje obmetavali z granitnimi kockami in petardami in prisotnim v zgradbi grozili s požigom. Vsaj 6 oseb je bilo poškodovanih; ena je utrpela hujše poškodbe. Napadalci so se po prihodu policije razbežali, 6 (starih od 17 do 20 let) pa je policija uspela prijeti.[88][89] Ob napadu je bilo na območju Tovarne Rog okoli 150 oseb.[90] V mesecih pred incidentom so uporabniki Tovarne Rog sodelovali pri pomoči beguncem.[91]
  • Novembra leta 2017 je prišlo do napada na območju alternativnega kulturnega centra Pekarna v Mariboru. Ponoči je petčlanska skupina prispela na območje kulturnega centra in priklicala umetnika, ki živi v kulturnem centru. Ko je umetnik odklenil vrata je eden izmed skupine dvignil majico in razkril neonacistične tetovaže ter fizično napadel žrtev. Po prepričanju žrtve je bil na napad politično motiviran.[33][92]
  • Junija leta 2018 so se po Velenju pojavili plakati z nacističnimi simboli in slogani.[93]
  • Septembra leta 2018 so se v javnosti pojavile slike in posnetki paravojaške formacije. Za vodjo skupine se je kasneje izkazal obrobni desni politik Andrej Šiško. Šiško je bil posledično aretiran na podlagi suma storitve več kaznivih dejanj, vključno z nezakonitim posedovanjem orožja in ščuvanja k spremembi ustavnega reda.[94][95][96]
  • Novembra leta 2020 je med protestom v Ljubljani prišlo do nasilnih izgredov. Izgrede je zanetila skupina dobro organiziranih nasilnežev, med katerimi so bili nogometni huligani.[97][98] Prav tako pa se je na socialnih omrežjih napovedovalo prisotnost privržencev provladne skupine Rumeni jopiči.[98] Slovenska obveščevalna služba naj bi na protestu pričakovala prisotnost tako privržencev skrajno desne skupine Blood & Honour kot skrajno leve Antife, a nato ni zaznala prisotnosti niti enih niti drugih.[99]

Ljubljanski protest 30. novembra 2012[uredi | uredi kodo]

30. novembra 2012 je skupina dobro organiziranih nasilnih agitatorjev zmotila večji protest slovenskih protestov 2012–2013 (t.i. »vseslovenskih vstaj«); protest v Ljubljani, ki je potekal pred stavbo parlamenta in zahteval odstop vlade Janeza Janše. Več deset mlajših moških - nekateri izmed njih z zamaskiranimi obrazi - je v paravojaški formaciji prodrlo v množico protestnikov. Skupina je nosila napise, ki so med drugim prikazovali keltski križ, vzklikala pa nacistična gesla in uprizarjala nacističen pozdrav. Skupina je pričela obračun s policijo, ki jo je obmetavala močnimi petardami, steklenicami, granitnimi kockami, molotovkami in doma narejenimi eksplozivnimi napravami. Ko se je spopad sprevrgel v izgrede s policijo, ki se je po ulicah Ljubljane borila z manjšimi skupinami izgrednikov, je bil mobiliziran policijski helikopter in vodni top (prvi primer njegove uporabe v zgodovini samostojne Slovenije).[100][1][13][38][82][9]

Nasilni agitatorji zmotijo protivladni protest 30. novembra 2012 v Ljubljani (video).
Aktivnosti pripadnikov policijskih enot med protestom in izgredi v Ljubljani 30. novembra 2012 (video).

10-15 policijskih policistov je utrpelo telesne poškodbe (trije s poškodbami glave zaradi udarcev granitnih kock), v ljubljanskem kliničnem centru pa je bilo 10 oseb oskrbovanih zaradi poškodb, prejetih med protesti, vključno s tremi policisti in fotografom.[38]

Nasilno skupino so sestavljali nogometni huligani, neonacisti in člani skrajno desničarskih ekstremističnih skupin (vsaj nekateri so bili tudi člani Blood & Honour, Headhunters Domžale in Green Dragons). Po navedbah policije naj bi bili vsaj nekateri med nasilnimi agitatorji usposobljeni, najeti in plačani, policija pa je preiskovala sum, da je agitatorje najela in plačala katera politična stranka.[1][13][5][38][81][82][83] Pozneje je bilo tudi razkrito, da sta bila med aretiranima tudi dva pripadnika slovenskih oboroženih sil.[9]

Zaradi incidenta je bila ustanovljena parlamentarna preiskovalna komisija, da bi je preučila delovanje ekstremističnih skupin v Sloveniji in njihove morebitne politične povezave ter prilagodila zakone tako, da bi se bolj učinkovito zoperstavljali ekstremizmu.[6]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Chládková, Lucie. 2014. The Far Right in Slovenia. Master's thesis. Faculty of Social Studies, Masaryk University (angleščina)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 1,14 1,15 Košak, Klemen (7. december 2012). "Neonacisti so tu". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 2,8 2,9 Valenčič, Erika (22. april 2010). "Koalicija sovraštva". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Mekina, Borut (2. julij 2009). "Kdo je naslednji?". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  4. Valenčič, Erik (29. julij 2011). "Neonacisti v Lendavi". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  5. 5,00 5,01 5,02 5,03 5,04 5,05 5,06 5,07 5,08 5,09 5,10 5,11 Belovič, Mario; Kajzer, Rok (12. september 2014). "Neonacisti pri nas: Sova potrjuje ugotovitve Dela". Delo. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  6. 6,0 6,1 6,2 Košak, Klemen (26. julij 2013). "Neučinkovito proti skrajnežem". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  7. 7,0 7,1 Tetičkovič, Luka (5. september 2018). ""Poveljnik" nima službe, ne prejema socialke, živi pri mami". Svet24.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  8. 8,0 8,1 Šuljić, Tomica (14. oktober 2005). "Večna bo Slovencev čast". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 Mekina, Borut (28. september 2014). "Neonacisti na varnem". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6 "Dosje: Koalicija sovraštva". 4d.rtvslo.si. december 2013. Pridobljeno dne 2021-07-27.
  11. 11,00 11,01 11,02 11,03 11,04 11,05 11,06 11,07 11,08 11,09 11,10 11,11 Valenčič, Erik (23. julij 2021). "Koalicija sovraštva II". Mladina.si. Pridobljeno dne 2021-07-23.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 12,5 Valenčič, Erik (11. november 2011). "V čakanju na ničelno toleranco ..." Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  13. 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 "Neonacisti v Sloveniji - podtalne skupine, ki izbruhnejo v nasilju". rtvslo.si. 1. december 2012. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  14. Košak, Klemen (7. marec 2014). "Varni neonacisti". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  15. Šuljić, Tomica (14. oktober 2005). "Večna bo Slovencev čast". Mladina.si. Pridobljeno dne 2021-09-26.
  16. 16,0 16,1 "Slovenski nacisti v navezi z romsko mafijo". Svet24.si. 26. november 2014. Pridobljeno dne 2021-08-03.
  17. "Tajni črni seznam nevarnih organizacij: naštete tudi slovenske". siol.net. Pridobljeno dne 2021-10-17.
  18. "Foto: Slovenska "Kri in čast" slavi, DZ prelaga obravnavo poročila o skrajnih skupinah". rtvslo.si. 8. november 2012. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  19. 19,0 19,1 Valenčič, Erik (25. november 2011). "Neonacizem v Sloveniji: Povej mi, s kom se družiš". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  20. 20,0 20,1 20,2 "Nasprotujoče si informacije: So v SDS-ov podmladek včlanjeni tudi neonacisti?". Dnevnik. 1. december 2011. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  21. 21,0 21,1 21,2 Delić, Anuška; Kajzer, Rok (28. september 2014). "V bližini neonacistov in vrha politike". Delo. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  22. 22,0 22,1 "Blood & Honour Slovenija v rumenih jopičih". Oštro. 3. julij 2020. Pridobljeno dne 2021-07-27.
  23. 23,0 23,1 Hopkins, Valerie (2018-06-01). "Slovenian survivor targets victory à la Orbán". POLITICO (angleščina). Pridobljeno dne 2018-06-02.
  24. 24,0 24,1 Greenslade, Roy (2014-09-15). "Slovenian journalist facing jail for revealing party's neo-Nazi links". the Guardian (angleščina). Pridobljeno dne 2018-06-02.
  25. Škrinjar, Klara; Ropac, Iva (25. februar 2014). "Zaradi razkrivanja neonacistične mreže preganjajo novinarko Dela". Pridobljeno dne 2018-06-02.
  26. "Predobravnavni narok zoper Delićevo: predlagali zaslišanje Türka, Pahorja in Masleše". Dnevnik. 19. november 2014. Pridobljeno dne 2018-06-02.
  27. "Nekdanja direktorja Sove: Razkrivanje tajnih podatkov lahko ogrozi življenja". 5. januar 2015. Pridobljeno dne 2018-06-02.
  28. "Anuška Delić: Ovadba je politično motivirana". rtvslo.si. 5. januar 2015. Pridobljeno dne 2018-06-02.
  29. "Anuška Delić: ovadba je politično motivirana, tožilstvo bi moralo postopek ustaviti". Dnevnik. 5. januar 2015. Pridobljeno dne 2018-06-02.
  30. 30,0 30,1 30,2 Vipotnik, Miča (12. julij 2010). "Nestrpni obritoglavci včeraj napadli goste lokala, tudi kubanske državljane". Dnevnik. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  31. Košak, Klemen (18. december 2015). "Branilec rasizma". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  32. Košir, Izak (26. november 2015). "Mariboru kazen za keltski križ in nestrpnost do migrantov. Višina: 15.000 evrov". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  33. 33,0 33,1 Lovrec, Vesna (26. november 2017). "Prišli v Pekarno in pankerja pretepli". Večer. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  34. 34,0 34,1 34,2 34,3 34,4 34,5 Cirman, Primož; Vuković, Vesna (11. maj 2018). "Generacija identitete: skrajno gibanje, ki je z volitvami v Sloveniji dobilo nov zagon". Siol.net. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  35. Jurekovič, Igor (11. avgust 2017). "Identitarci v Sloveniji". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  36. "Ekstremna družba, ekstremni navija?i". Večer. 7. maj 2016. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  37. Mrevlje, Neža (4. april 2017). "Na glavnem trgu v Ljubljani imate neonacistični simbol". Siol.net. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  38. 38,0 38,1 38,2 38,3 38,4 "Ljubljana Rally Ends in Violence and Friday Parties". sloveniatimes.com (angleščina). 1. december 2012. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  39. Košak, Klemen (27. marec 2015). "Neonacistični navijači". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  40. STRUNA, Irena, 2005, Navijaška subkultura v Sloveniji : empirično raziskovanje socioloških vidikov športa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede . [Dostopano 26 september 2021]. Pridobljeno http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Struna-Irena.PDF
  41. "Maribor in Olimpija skupaj ob 10.000 evrov". rtvslo.si. 15. marec 2016. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  42. Vasev, Boris (30. januar 2014). "Na sejo ŠOU-a prišla tudi skupina neonacistov. Incidenta ni bilo". rtvslo.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  43. Bajt, Veronika (2015). Nacionalizem in rasizem v patriotizmu "Tukaj je Slovenija". Časopis za kritiko znanosti, letnik 43, številka 260, str. 153-166. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  44. Vezjak, Boris (15. maj 2008). "Tukaj je Slovenija!". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  45. Petkovič, Blaž (19. julij 2007). "Tudi v hrvaškem primorju so se znašle nalepke Tukaj je Slovenija". Dnevnik. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  46. 46,0 46,1 "Neonacisti med rumenimi jopiči". Necenzurirano.si. 1. julij 2020. Pridobljeno dne 2021-07-23.
  47. 47,0 47,1 "Rumeni jopiči: 'domoljubi', ki so v resnici neonacisti?". www.24ur.com. 1. julij 2020. Pridobljeno dne 2021-07-23.
  48. 48,0 48,1 48,2 Crnkić, Adin (2015). Fašizem brez obraza. Časopis za kritiko znanosti, letnik 43, številka 260, str. 144-152. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  49. 49,0 49,1 49,2 Trampuš, Jure (14. september 2018). "Kaj je identitetno gibanje, ki je navdušilo Žana Mahniča". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  50. Trampuš, Jure (7. september 2018). "Kdo je neonacistom sešil srajčico?". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-11-17.
  51. 51,0 51,1 51,2 51,3 Valenčič, Erik (4. november 2010). "Nestrpnost (še vedno) na pohodu". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  52. 52,0 52,1 52,2 Rajnar Petrović, Jasna (23. marec 2012). "Perverzno, homoseksualno, nedopustno". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  53. 53,0 53,1 Kajtazović, Tamara (16. januar 2015). "Protiislamske nalepke". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  54. 54,0 54,1 Valenčič, Erik (29. julij 2011). "Breivikovo ogledalo". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  55. 55,0 55,1 Jelača, Dijana; Kolanović, Maša; Lugarić, Danijela (2017-07-11). The Cultural Life of Capitalism in Yugoslavia: (Post)Socialism and Its Other (angleščina). Springer. str. 327. ISBN 9783319474823.
  56. "Politični grafit bo vedno ostal medij tistih, ki nimajo drugega glasu". rtvslo.si. 20. september 2014. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  57. "Ne pustimo otrok perverznežem". žurnal24.si. 22. marec 2012. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  58. 58,0 58,1 Kajtazović, Tamara (10. julij 2015). "Slovanska svastika". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  59. "Radikalna Ljubljana za zdaj samo na facebooku". Svet24.si. 3. september 2015. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  60. Božič, Kristina (8. julij 2017). "Desničarska gibanja: Preprosti odgovori na vse za vse". Večer. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  61. Jurekovič, Igor (4. avgust 2017). "Nacisti na morju". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  62. Jurekovič, Igor (15. september 2017). "Učiteljica zgodovina". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  63. 63,0 63,1 63,2 63,3 63,4 63,5 Kršinar, Igor (29. september 2020). "Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s predsednikom vlade Janezom Janšo vrteli oglas za skrajno nacionalistično gibanje Generacija identitete". Reporter. Pridobljeno dne 2021-07-27.
  64. 64,0 64,1 Božič, Kristina (2019-01-10). "Za Europol desničarski ekstremisti, s stranko SDS pa soorganizatorji dogodkov". www.vecer.com. Pridobljeno dne 2019-01-20.
  65. "Manifest za Slovenijo, Alpe pa francoske". Mladina.si. 29. avgust 2018. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  66. Jurekovič, Igor (7. september 2018). "Manifest nove desnice". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  67. Božič, Kristina (29. avgust 2018). "Nova obzorja na trg s knjigo skupine, ki širi sovražni govor". Večer. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  68. Mekina, Borut (12. maj 2017). "Zanikanje holokavsta". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-14.
  69. Trampuš, Jure (19. julij 2019). "Skrajni in nevarni". Mladina.si. Pridobljeno dne 2021-07-27.
  70. Brkić, Vanja (18. april 2018). "Janković: Mesto vam bo obrnilo hrbet". Dnevnik. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  71. 71,0 71,1 71,2 Božič, Kristina (17. februar 2018). "Domoljubje: midva se ljubiva". Večer. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  72. "Tako imenovani "sošolci" napadalcev na gejevskega aktivista organizirali shod in opozorili na "dvojne vatle države"". Dnevnik. 21. marec 2010. Pridobljeno dne 2018-09-08.
  73. "FOTO: 'Napad ni bil gostilniški, bil je homofoben'". www.24ur.com. 20. marec 2010. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  74. "Sodba za napadalce na Open Cafe razveljavljena". Mladina.si. 29. oktober 2014. Pridobljeno dne 2019-03-16.
  75. "Na filozofski fakulteti spet udarili neonacisti". Delo. 7. april 2010. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  76. "Neonacisti napadli na FF". Mladina.si. 7. april 2010. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  77. Valenčič, Erik (8. april 2010). "Nov napad neonacistov". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  78. "Na Filozofski fakulteti incident z obritoglavci". Mladina.si. 9. april 2009. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  79. "Kdo so neonacisti v Sloveniji?". Mladina.si. 30. november 2012. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  80. Valenčič, Erik (3. december 2009). "Kljukasti križi na FDV". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  81. 81,0 81,1 "Anti-austerity Slovenia protesters clash with police | CBC News". CBC (angleščina). 1. december 2012. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  82. 82,0 82,1 82,2 Petkovič, Blaž; Cirman, Primož (3. december 2012). "Najprej so potipali teren, da so lahko naslednjič udarili". Dnevnik. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  83. 83,0 83,1 Košak, Klemen (18. julij 2014). "Neonacisti in politika". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  84. "Neznanec v Novem mestu z molotovko nad vrata Sokolskega doma". rtvslo.si. 25. december 2015. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  85. Trampuš, Jure (8. januar 2016). "Božični napad". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  86. "Na pročelje novomeškega Sokolskega doma neznanci vnovič narisali svastiko (foto)". Siol.net. 5. februar 2016. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  87. Kajtazović, Tamara (5. februar 2016). "Nestrpneži znova nad novomeški Sokolski dom". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  88. "Ponoči napadli uporabnike Roga". Delo. 11. junij 2016. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  89. "Skupina nasilnežev napadla Rog". Mladina.si. 11. junij 2016. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  90. Kaker, Črt; Mrevlje, Neža (11. junij 2016). "Rogovci po nočnem napadu: Skrbi nas rast ksenofobije in nestrpnosti #foto #video". Siol.net. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  91. Repovž, Grega (10. junij 2016). "Rog, naš najboljši sosed". Mladina.si. Pridobljeno dne 2018-09-09.
  92. "Napad na Mariborčana v Pekarni morda z neonacističnim ozadjem". Dnevnik. 27. november 2017. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  93. Košak, Klemen (25. junij 2018). "V Velenju plakati s svastiko". Dnevnik. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  94. Žerdin, Ali; AP (6. september 2018). "Slovenia police arrest 2 after armed group video surfaces". Washington Post (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. september 2018. Pridobljeno dne 2018-09-10.
  95. "Police reportedly arrests Andrej Šiško". rtvslo.si (angleščina). 6. september 2018. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  96. "Andrej Šiško v priporu, pridržan naj bi bil tudi član podmladka SDS-a". rtvslo.si. 6. september 2018. Pridobljeno dne 2018-09-07.
  97. "(FOTO in VIDEO) V Ljubljani hudi spopadi med policijo in huligani, nekateri naj bi bili iz kriminalnega podzemlja. Hojs za dogajanje obtožil tudi medije". vecer.com. 2020-11-05. Pridobljeno dne 2020-11-13.
  98. 98,0 98,1 "(FOTO in VIDEO) Huligani, zasebne varnostne službe, Janšev tvit ... Kdo je sprožil izgrede na ljubljanskih ulicah?". vecerkoroska.com. 6. november 2020. Pridobljeno dne 2021-03-13.
  99. Eržen, Barbara (13. november 2020). "Proteste spremljali tudi agenti Sove". delo.si. Pridobljeno dne 2021-04-09.
  100. Novak, Marja (1. december 2012). "Slovenia police clash with protesters ahead of vote". reuters.com (angleščina). Pridobljeno dne 2018-09-09.