Možac

Možac Moggio Udinese
Občina (comune)
Moggio Udinese
Možac
Možac Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°25′N 13°12′E
Država	Italija
Dežela	Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina	Videmska pokrajina (UD)
Frazioni	Bevorchians, Campiolo, Dordolla, Grauzaria, Moggessa, Monticello, Ovedasso, Pradis-Chiaranda, Stavoli
Upravljanje
• Župan	Giorgio Filaferro (državljanska lista Možaca) od 26/05/2014
Površina
• Skupno	142,44 km2
Nadm. višina	341 m
Prebivalstvo  (31. december 2010)
• Skupno	1.842
• Gostota	13 preb./km2
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	33015
Klicna koda	0433
Zavetnik	sv. Gall
Dan	19. marec
Spletna stran	[Uradno spletno mesto Uradno spletno mesto]

Nekdanja opatija sv. Galla v Možacu

Možac Mužac /Možnica, (furlansko Mueç, italijansko Moggio Udinese, nemško Mosach/ Mosnitz) je naselje in istoimenska občina v severovzhodnem delu Furlanije, na slovensko - italijanski narodnostni meji, ki ima skupaj okoli 1.770 prebivalci.

Seznam naselij v občini

Občino sestavljajo naslednji gorski zaselki in vasi, od katerih so nekateri že opuščeni:

• Bevorchians (690 m)
• Campiolo (290 m)
• Dordolla (620 m)
• Grauzaria (525 m)
• Moggessa di Quà (510 m)
• Moggessa di Là (530 m)
• Monticello (840 m)
• Ovedasso (420 m)
• Pradis (477 m)
• Chiaranda (422 m)
• Stavoli (567 m)

Geografija

Občina Možac se nahaja na stičišču Aupaške doline in Železne doline. Občinsko središče je razdeljeno na dva dela, in sicer na Spodnji Možac ter Gornji Možac, razvilo pa se je ob reki Beli in ga obdajajo visoki vrhovi Julijskih Alp s Kaninom na vzhodu ter Karnijskih Alp na severu. Na jugu občine dominira gorska skupina Plauris (1.958 m), na zahodu pa Dolomiti Amariana, z najvišjim vrhom 1.906 m. Na severu se nahajata impozantna vrhova Karnijskih Alp Creta Grauzaria (2.065 m) in Zuc dal Bôr (2.195 m). Prebivalci se ukvarjajo predvsem z lesno industrijo, ki pa nazaduje, povečujejo pa se trgovina, gradbena in kovinska industrija, v manjšem delu tudi turizem.

Občinsko središče je bilo ob potresu leta 1976 zelo porušeno, vendar so zgodovinsko jedro in najpomembnejše kulturno-zgodovinske spomenike doslej že obnovili.

Zgodovina

V antiki je v kraju verjetno bila postaja na rimski cesti iz Ogleja v provinco Norik. V Kanalski dolini so se po letu 590 naselili Slovani oziroma predniki Slovencev. Poselitev je bila v naslednjih stoletjih mešana s staroselci romanskega in furlanskega izvora. Do 11. stoletja so se na območje skupaj z oblastniki doseljevali tudi germansko/nemško govoreči kolonisti. Vendar je sklepati, da je bila večina prebivalstva vendarle slovansko/slovenska, saj imamo tudi na tem območju prevladujoča slovenska ledinska imena ali krajevna imena, ki so bila kasneje tudi romanizirana in germanizirana, pa vendar to dokazuje prisotnost slovenskih prebivalcev. Na območju je potekala zahodna meja slovansko/slovenske poselitve.

V zgodovinski okvir sodi tudi legenda iz Možaca, ki pripoveduje o grofu Kacelinu iz 11. stoletja. Po tej legendi je bil grof Kacelin koroški plemič, palatinski grof in vrhovni predstavnik vladarjevega dvora, lastnik velikih posestev v svoji domovini Koroški kot tudi v Furlaniji, vključno z gradom Možac. Okoli 1070 ali 1072 se je namenil v Sveto deželo, zaradi česar je vse imetje svojih gospostev prenesel na svojega bratranca Friderika, Oglejskega patriaha. Ta naj bi na mestu gradu Možac dal zgraditi benediktinski samostan, ki mu je prenesel prihodke prejšnjega gradu. Vendar je ta zgodba dvomljiva, oporoka Kacelina, ki podpira legendo, pa je ponaredek. Gotovo pa je, da je patriarh Ulrik I. po novigradskemu škofu Andreju (Istrska škofija Novigrad (Cittanova) – takrat imenovana Emona) ustanovil samostan v Možacu. Morda še bolj kot določa zapuščina darovalca, je patriarh sledil lastnim nagibom in posvetil svetišče Sv. Gallu, ki je veliko bolj znan v Švici, kjer je bil patriarh prej opat. Da bi povečal ugled nove opatije, ji je patriarh namenil velike posesti na Koroškem, v Frulaniji in v Karniji. Poleg tega je opatiji podelil v polno last in posest nad cerkvami Cavazzo, Vodnjan in Gorto. V interesu patriarha in plemičev je samostan pridobival na pomenu, tudi v času ko je vojska cesarja Konrada IV. v sporu s papežem ropala ali pa v času sporov velikih fevdalnih gospodov uspela ohraniti opatijska posestva. Najbolj aktivno in spoštovanja vredno je bilo vodenje samostana v času opata Ghilberta iz Marana pri Panaru (med 1329-1349), ki je bil istočasno generalni vikar oglejskega patriarha Bertranda. Pod njegovim vodstvom je samostan dosegel največji razcvet.

Na podlagi bule papeža Lucija III. iz leta 1185 je bil samostan duhovno neposredno podrejen Svetemu sedežu. Opat je imel pravico samostana, da imenuje v številnih župnijah in cerkvah svoje duhovnike ali kaplane iz vrst samostanskih korarjev ali upravnikov. Na področju posvetne oblasti je bil opat podrejen fevdnemu gospodu oglejskemu patriarhu. Opat je imel kot fevdalec tudi vso sodno oblast na svojih posestvih, vključujoč krvno sodstvo in veliko privilegijev v celotni dolini Bele, tudina deželnem sodišču Baiuzzo v Furlaniji. Lastnina samostana, po rokopisih iz 13. in 14. stoletja, je bila na 146 posestvih, od tega jih je bilo v regiji 101 in 45 na območju čez Alpe, na Koroškem. V furlanskem deželnem zboru je imel opat iz Možaca volilno pravico. S propadom Oglejskega patriarhata je upadel tudi pomen opatije. Ropanja, nezakonita prisvajanja in potresi so prispevali k upadanju opatije. Od 15. stoletja je pravica imenovanja opatov prišlo na deželne odvetnike in prokuratorje. Tako je bila uprava iztrgana opatiji. Tako kot ostalo območje sta bila opatija in Možac od leta 1420 v lasti Beneške republike. Pod beneško okupacijo je imela opatija dva opata, ki sta prihajala iz Benetk oziroma bila njihova varovanca. Pod njima je opatija nadalje izgubljala posest in privilegije. Med »nastavljenimi« opati je treba omeniti sv. Karla Boromejskega iz Arone, ki je opatoval med 1561 in 1566, vendar si je slavo pridobil drugod. S smrtjo grofa Felice Faustino Savorgnano (1773) je bila opatijska cerkev spremenjena v župnijsko cerkev. Fevdalna lastnina opatije pa je bila na dražbi prodana za 44.000 dukatov gospodom Mangili in Leoni, ki so si navzeli naslov markizi Sv. Galla. Šele leta 1869 je papež Pij IX. obnovil naziv opatijska cerkev za faro Možac.

Območje Možaca je ostalo pod oblastjo serenissime do leta 1797, ko je bila Beneška republika ukinjena. Od 1797 je po Campoformijskem miru območje pripadlo umetni habsburški tvorbi, Beneško-Lombardskem kraljevstvu. Po propadu cesarja Napoleona je po določilih Dunajskega kongresa (1815) območje ponovno pripadlo Avstriji. Od leta 1866 je pripadalo Kraljevini Italiji, od 1946 pa je del Italijanske republike.

Ker je v neposredni bližini potekala meja, se je že od leta 1908 pričelo na obeh straneh graditi obsežne vojaško-obrambne sisteme, vključujoč trdnjavo na gori Sflincis pri Možacu. Prva svetovna vojna je do danes pustila številne vidne sledi. Leta 1917 so Italijani razstrelili železni most preko Bele pri Možacu, zaradi poraza pri Kobaridu, saj so se bali možnosti preboja fronte tudi na tem področju.

Demografski razvoj

Znamenitosti

• Benediktinski samostan Možac Svetega Galla (San Gallo) je bil ustanovljen v Spodnjem Možacu leta 1119. Od najstarejših zgradb sta ostala le še zvonik in krstilnica. Nekdaj opatijska, sedaj župnijska cerkev ima največje orgle v Furlaniji in ogromen kovani lestenec. V cerkvi, v stranski kapeli, je kot znamenitost tudi dragocen velik lesen križ, izrezljan iz orehovine iz leta 1466. V samostanskem traktu od leta 1987 deluje samostan klaris.
• Palača z ječo in srednjeveški stolp v Spodnjem Možacu.
• gorska vas Dordolla
• gorska vas Bevorchians

Znani krajani

• Egiziano Pugnetti, furlanski pesnik, (1847-1917)

Foto galerija

• 
  Spodnji Možac (2008)
• 
  Spodnji Možac po potresu 1976
• 
  Center Spodnjega Možaca
• 
  Freska na levem koru v opatijski cerkvi
• 
  Srednjeveški stolp
• 
  Sedež občine Možac

Viri

• Trinko, Ivan: Beneška Slovenija; Hajdimo v Rezijo ! Celje, Mohorjeva družba Celje, 1980 (COBISS)
• Pilgram, Gerhard; Berger, Wilhelm: Die letzten Täler Wandern und Einkehren in Friaul Klagenfurt, Založba Drava, 2008 (COBISS) (nemško) ISBN 978-3-85435-532-8